Na Vrazovem domu: razlika med redakcijama

odstranjenih 37 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
Pa kakor rečeno, v razrešitev tega vprašanja se ne maram spuščati; podal sem tu le svoje ponižne dvome in misli.
 
Dolina se vedno bolj širi; na bujnih travnikih pasejo pastirčki iz Arovca živino; v enomer doni iz čistih, jasnih grl po dolini pesem slovenska; dosedaj neznane melodije so to, a sladkejših še nisem čul v domovini. Poslušal sem deset minut, poslušal četrt ure, a neutrudni pevci niso odnehali, komaj za pol minute; potem pa z novo, nenavadno močjo popevali kakor mlade ptičke v gaju, da se je to sladko, glasno petje daleč, daleč razlegalo po bližnjih goricah. Še ko sem prehodil {{razprto|veličansko dolino}}, skozi katero vodi okrajna cesta iz Ljutomera v Ormož, ter se na drugi strani zopet vzdigoval po strmih, gozdnatih brdih proti Svetinjam, me je ta sladka pesem mladine spremljala kakor angelsko petje iz raja.
Dolina se vedno bolj širi; na bujnih travnikih pasejo pastirčki iz Arovca
živino; v enomer doni iz čistih, jasnih grl po dolini pesem slovenska; dosedaj neznane melodije so to, a sladkejših še nisem čul v domovini. Poslušal sem deset minut, poslušal četrt ure, a neutrudni pevci niso odnehali, komaj za pol minute; potem pa z novo, nenavadno močjo popevali kakor mlade ptičke v gaju, da se je to sladko, glasno petje daleč, daleč razlegalo po bližnjih goricah. Še ko sem prehodil {{razprto|veličansko dolino}}, skozi katero vodi okrajna cesta iz Ljutomera v Ormož, ter se na drugi strani zopet vzdigoval po strmih, gozdnatih brdih proti Svetinjam, me je ta sladka pesem mladine spremljala kakor angelsko petje iz raja.
 
Da raj, pravi raj je ta okolica cerovška! Dospevši na vrh, sem užival prekrasen razgled po vsej tej neskončno sladki lepoti, ki jo je Bog razlil med slovenske gorice. Kar sem bil zrl sinoči v mraku le v glavnih potezah, nekako tajinstveno in skozi kopreno, to mi je danes zlato solnce kazalo v vsem nedotaknjenem čaru, kazalo to sladko pokrajino, ki živi svoje srečno življenje, samasvoja, nebrižna za svet in skoraj nepoznana, kakor bi vedela, da se bo nekdaj še oglasil pevec ali umetnik, ki jo bode razkril strmečemu svetu.
 
Na severu se raztezajo tik pred menoj, onstran veličanske doline, cerovške gorice; tam na vrhu me resno pozdravljate dve jagneti, poleg njih pa prikuka streha in prvo nadstropje dragega Vrazovega doma izza skrivajočega brda. Ves se ne pokaže; bahatost ni njegova lastnost; kakor bi hotel reči; Glej: tu sem; če me hočeš natančnejše videti in spoznati, pa pridi k meni! Na brdih, ki se vrstijo bolj na levo v daljini, zagledam, bliščečo se v solnčnem svitu, veliko belo poslopje: šolo v {{razprto|Stari cesti}}, potem pa, gorice in zopet gorice, kamor pogledam, vse žolte, ognjene in ožarjene, vse srečne in ponosne nad božjim, blagoslovom, ki so ga letos, obilneje nego druga leta, obrodile. In temnomodro nebo zre na nje resno in dobrotljivo, kakor oko velikega Stvarnika, veselečega se svojega dela.
 
Naprej me vodi pot po kolovozu: še en oster ovinek in že se mi zasvetijo nasproti {{razprto|Svetinje}} , rojstna fara Stankota Vraza. Iz skupine еnonadstrostropnih hiš se dviga, bleščeča se v žareči belini, cerkev svetinjska z vitkim stolpom; prijazno vabi vse župljane ob svetih dneh k sebi; pa saj je to tudi potreba, ker pot do nje ni baš lahka in za daleč raztresene farane dokaj dolga; ob slabem vremenu, po zimi in ob hudem deževju so pota po tem vseskozi ilovnatem svetu tako opolzka in brezdanja, da bi si trdnega sveta vajen Gorenjec ali Kraševec tu zaslužil še precej večjih odpustkov kakor na romarskih potih na Šmarno goro, Brezje ali Novo Štifto.
 
Potrkam na župnišče, čisto novo, krasno stavbo, ki se je šele pred nekaj leti izvršila in dela čast celi fari. Župnika ni doma; v vinogradu je in nadzira priprave za trgatev, Podam se torej od prijaznih Svetinj naprej proti jugu in po kratki hoji zagledam označeni vinograd. Ob ovinku stoji župnik B., mož v sredi tridesetih let, srednje postave, ostrih, a dobrotljivih oči, energičnih potez v licu, pa veselo se smehljajočih ustnic. Radostno me pozdravi; že je vedel za moj prihod na Vrazov dom; v teh majhnih krajih še dolgo ne bo treba nobenega telefona; govorica hiti kar sama od hiše do hiše. Izporočim mu povabilo očeta Vraza, da bi prišla oba na Vrazovo Vinico v Brebrovnik ter ga prosim, naj me vodi po tem labirintu klancev, brd in goric do našega cilja. Z odkrito radostjo se mi pridruži, in takoj jo kreneva proti vzhodu, pred seboj Jeruzalemsko cerkvico kot zvezdo vodnico.
470

urejanj