Poset s fronte: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Poset s fronte
| avtor=
| izdano= ''Slovenec'' 43,229 (07.10.1915)1-3.
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RGNQ6VQE/?query=%27keywords%3dslovenec%27& dLib]
Vrstica 15:
jaz bi je gotovo ne bil zapisal. Toliko pa rečem, kdor je našel v tem, da sem naslikal Otrobarja takega, kakor je bil in kakor je, da sem se »delal norca« iz stanu, tega je označil moj prijitelj gotovo pravično, zakaj iz vsega, kar sem bil povedal o Otrobarju, bi izhajalo za stan kvečemu dosti častnega, ako bi bil stan sploh upravičen, da bi si prisvajal zasluge poedinega člana, zasluge, ki si jih je stekel popolnoma samo zase in po svojem naporu, kakor se je nekdaj moral varovati popolnoma sam, da ga niso ugonobili oni danes tako brž k protestu pripravljeni tovariši ... Da v teh resnih časih vsakdo vrši svojo dolžnost, je gotovo, da jo odlično vrši učiteljski stan, je neoporečno in baš tudi po Otrobarju dokazano, a tudi pisec teh vrst sem jo vršil, kolikor sem jo največ mogel in tako dolgo, da sem se priplazil do groba, v katerega mi bo leči prav kmalu ... Da se tukaj torej ne gre za sitega ..., ki nikoli fronte videl ni, se lahko vsakdo prepriča, komur je do
tega. Da ne piše nihče slabega o duhovnikih, je hvale vredno, a vse naposled vrše tudi duhovniki na fronti svojo dolžnost, čeprav se o njih piše prav malo; mnogi jo vrše prav junaški, kakor učitelj Otrobar, a opisal tega junaka, resnici na ljubo povemo, ni duhovnik.
<center>x x x</center>
Ta premišljevanja, mokro slabo vreme, ki mi je stiskalo bolne prsi, in prijateljeva dopisnica, ki me je spomnila stvari, na katere nisem mislil več, vse to me je
Vrstica 21 ⟶ 23:
Bog ve, kaj res počne Otrobar, zakaj je utihnil? Ali ne utegne, ali je prišel drugam, ali je morda ranjen ali ujet, ali morda ...
Nisem si upal domisliti vse misli. Bog, I ako bi bil padel, ako bi bil zakopan kje tam doli, da bi se morda ni ne vedelo kje.
Seveda mi ta nova skrb ni zboljšala volje. Siten sem poskušal to in ono, nič mi ni šlo izpod rok. Naposled sem se zleknil, da bi zaspal.
Vrstica 27 ⟶ 29:
Sveti Križ božji, kakšna maškara je stala pred durmi! Od vrha do tal ves zadelan moški, zavit v siv dežni plašč, ki mu je zakrival glavo, obraz, život, vse telo.
Po plašču pa so drvili na tla studenci, se zlivali v potočke in majhne reke, dočim so naplavili po tleh pravcato jezero. Seveda, ker nisem bil odprl ob prvem zvonenju! —
»Kaj bi radi, s čim vam morem postreči?« sem nagovoril prišleca še dosti prijazno navzlic ogromni mlaki na tleh, ki bi mi bila dala pravzaprav pravico, da bi se
Vrstica 35 ⟶ 37:
Kar se tiče hoje z doma v takem dežju, je bilo sicer res odveč, sem si mislil natisoma prav uporno. »Kaj bi rad? Malo strehe mi daj, čestiti tovariš, ako si tako vljuden!«
»Otrobar!!
Zakričal bi bil nenadne radosti, ako bi mi ne bilo odpovedalo grlo, da se mi je izvil le zamolkel grgrajoč vzklik.
Vrstica 72 ⟶ 74:
»Ali se ti blede, ona ugovarjala!« sem ga pomiril.
»Veš, sta lahko brez skrbi: onih prijaznih zastopnic iz zoologije — —« namežiknil mi je in se popraskal za ušesi, da bi bolje razumel, »nimam. V Gorici sem se
očedil temeljito, tam imamo nalašč zavod za to. Kakor hodiš ti k brivcu, tako hodimo v Gorici, kadar je potreba, v Entlausungsanstalt. Prijazen zavod, bogme!«
Smejala sva se na vse grlo, ko je v naglici povedal nekaj prizorov. — — —
Osem dni dopusta je dobil mož in k meni jih je prišel prebit. S čim naj bi mi bil napravil večjega veselja! Koliko zanimivega mi bode vedel povedati! Kolika čast zame, da se junak, ki ga pozna vsa južna fronta, ustavi baš pri meni! Odkar mi ni bil pisal, je bil še dvakrat odlikovan in povišan v častniškega namestnika. Kaj je vse izkusil, koliko naredil vzvišenega in groznega!
Vrstica 81 ⟶ 85:
V tem se je vrnila moja žena in se čudom čudila došlemu gostu. Do večera pa preskrbela vse, da smo dobili dobre večerje in došlec udoben počitek. Truden je bil, kmalu je šel spat. Otožen dan je bil, poln dežja in oblakov, a nam se je izpremenil v praznik. Pozabili smo tesnobe in bili srečni, da nas je privedla usoda še tako skupaj.
<center>x x x</center>
»Čuješ tovariš, kako je pravzaprav prišlo do tega, da si šel k vojakom na stare dni?« sem vprašal Otrobarja drugi dan pri zajtrku. ▼
▲»Čuješ tovariš, kako je pravzaprav prišlo do tega, da si šel k vojakom na stare dni?« sem vprašal Otrobarja drugi dan pri zajtrku.
»Da sem šel k vojakom! ...« Beseda mu je zastala nenadoma in ozrl se je skozi okno. Pri očeh se mu je pojavilo naglo gibanje. Menda nisem zadel nehote občutnejše žile. Vsak človek ima skrivnosti, o katerih ne govori rad in ga zaboli, ako se ga spomni nanje, najsi nevede. Zato sem skušal popraviti.
»Oprosti, morda ti ni prijetno, da bi govoril o tem; o nič ne de, pa ni treba!«
»Ne, ne, prosim! Prišlo mi je tako nenadoma tvoje vprašanje, čestiti tovariš, in mi zaneslo duha tako hipoma do svojih dragih, o katerih komaj vem, kje so, da se mi je storilo milo ... Oprosti, sedaj je že dobro!«
Prižgal si je cigareto, motril nekaj hipov njen ogenj in povzel: »Da sem šel k vojakom, to je lahko povedano kar ob kratkem. Da imam družino, veš; dva sinova in eno hčer, in pa ženo seveda, kajti brez te tudi onih ni, se razume. Ko je nastala vojna, sta mi odrinila oba sinova in jaz sem ostal s ženskama sam v Gorici. Oba sta dobra dečka, eden je poročnik, drugi je bil povišan nedavno in odlikovan, a tudi
Naglo je potegnil dim večkra t zaporedoma. »Kakor hitro nam je došla žalostna novica, moje žene ni bilo obdržati več. Odpeljala se je k njemu in ostala tam
»Ali piše?« sem vprašal, da bi sploh kaj rekel in odvrnil od težkih misli.
»Pisal je samo enkrat, pisal mi je, da stanuje v lepem gradu, da ima vsega v izobilju in mnogo kratkočasja. A priporočil mi je, naj dobro obrnem, kar mi piše, {{razprto|potem bo prav}}. Če obrnem, je pa baš nasprotno prav in resnica. Lahko torej vem, kako mu je. Kaj hočem, siromak mu pomagati ne morem.«
»Vojne mora itak kmalu biti konec!« sem potolažil očeta, trpečega radi sinove usode.
Vrstica 101 ⟶ 109:
»In ti ne med zadnjimi, raca na vodi! Iz nadomestnega rezervnika v črni vojni do častniškega namestnika s tremi odlikovanji se ne pride kar tebi nič meni ničmenim.«
Skromni mož mi ni rekel na to precej dolgo ničesar, se nasmehnil naposled in pripomnil: »Samo iz osebnega poguma bi težko bilo kaj tudi pri meni. A srečo sem imel in fatalist, kakršen, mnogo drznosti. Brez sreče in drznosti posameznih pri vsem pogumu ne opravi dosti v vojni. Pri vsem tem je pa pogum prirojen, prigojen kvečemu pri častnikih, kateri so se po strogi vojaški vzgoji priučili zatajevanja in brezpogojnega izvrševanja dolžnosti, pa rajši jih žene dolžnost naravnost v smrt. Prirojen pogum na pravem mestu, združen s pametjo in preudarkom, če treba tudi z drznostjo in zvitostjo, ta je, ki tvori junaške čine, to je vidne uspehe. Zakaj odlikujejo se največ le vidni uspehi, ki včasih
Neverno sem ga pogledal.
Vrstica 117 ⟶ 125:
Ni drugače, moral sem mu pritrditi, prepričal me je.
»Vidiš, ne rečem da nimam poguma, a za junaška dela mi nedostaje pred vsem potrebne moči. Drzen sem že, tudi zvit, kadar je na mestu, dobro mi rabijo pa pred vsem slučaji, da temeljito poznam pogorje, da sem
»V tem vem, da se ne ustrašiš koga iz lepa,« sem se posmejal.
Vrstica 124 ⟶ 132:
»In s častniki, kako izhajaš?«
»Hvala, dobro; imajo me radi, poveljnik me čisla, Bataillonsspalivogel mi pravi in večkrat je že trdil, da sem največ vreden pri njegovi četi, ker mu jo držim kvišku in skrbim, da se ne skisa. Ali je res ali ne, ne vem. Res pa je, da me je narava obdarila s humorjem in gorje, da me ni! Kako bi prebil vse grozovitosti, ki jih je kriva ta vojna, kako pozabil potokov krvi, ki jih je naplavila naša gora
| |||