Na Vrazovem domu: Razlika med redakcijama

Večerno sonce je ravno lilo vso sladkobo rožnatih in vijoličastih žarkov raz belkasto-rumenega zatona, ko sem dospel, po bližnjici, med goricami hodeč, na višino. Tik pod mano sem ozrl v osojni dolini s slamo krito hišo, borno in nezazirno — a obstal sem ter dolgo zrl tja doli, saj je bila rojstna hiša Miklošičeva v Radimirju. Od tod je hodil pogled po severovzhodu — na bogato Mursko polje, obstal nad belo črto — cesto, obrobljeno s sto in sto prijaznimi hišami. Cela vrsta vasi se drži tod skup, tako da se voziš skoraj uro skozi, pa meniš, da je to ena sama, velikanska vas: tu prva z vitkim cerkvenim stolpom, in z dvema parnima opekarnama, to so Križevci; zrak je tako čist in prozoren, da se dim iz opekarn ziblje in vije, kakor tanka jesenska pajčevina daleč, daleč proti prekmurski ravnini; — za Križevci se vrstijo Bučečovci, nanje se naslanja Vučja ves, že precej v večerni megli. Na desno od Križevcev, že bolj proti Muri, se blesti veliko poslopje v sončnih žarkih, to je veliki samostan v Veržeju, že čisto na ogrski meji; če zreš še dalje, ozreš široke, razsežne naselbine ogrskih Slovencev: {{redakcija|Belotince|Beltince}}, Tišino, Soboto, do čim se ti bližji Ljutomer skriva pod vznožje Slovenskih goric.

 

 

Pospešim korake; podsončnik mi veje nasproti; prijeten vonj udarja iz vinskih goric, ki me spremljajo na levi in desni, pod stezo vodi globoko zarezan kolovoz: okó pa gleda ves čas zadivljeno na to južnoštajersko neskončnost, na te nepregledne vrste lahnih bregov, podolgastih brd in gričkov, ki se mu zdé v večernem mraku kakor valovi velikega tajnega morja; tiho je vsenaokolu, sem ter tja zašušti v goricah, če veter potegne; med trtami pa zaklopočejo tedaj klopotci svarilno in vendar poredno pesem vsem krilatim sladkosnednežem; iz kakega brega pa zadoni prelepa narodna pesem slovenska — bolj pritajena a ravno zaradi tega še bolj sladka.

Da raj, pravi raj je ta okolica cerovška! Dospevši na vrh, sem užival prekrasen razgled po vsej tej neskončno sladki lepoti, ki jo je Bog razlil med slovenske gorice. Kar sem bil zrl sinoči v mraku le v glavnih potezah, nekako tajinstveno in skozi kopreno, to mi je danes zlato solnce kazalo v vsem nedotaknjenem čaru, kazalo to sladko pokrajino, ki živi svoje srečno življenje, samasvoja, nebrižna za svet in skoraj nepoznana, kakor bi vedela, da se bo nekdaj še oglasil pevec ali umetnik, ki jo bode razkril strmečemu svetu.

 

 

Naprej me vodi pot po kolovozu: še en oster ovinek in že se mi zasvetijo nasproti Svetinje, rojstna fara Stankota Vraza. Iz skupine еnonadstrostropnih hiš se dviga, bleščeča se v žareči belini, cerkev svetinjska z vitkim stolpom; prijazno vabi vse župljane ob svetih dneh k sebi; pa saj je to tudi potreba, ker pot do nje ni baš lahka in za daleč raztresene farane dokaj dolga; ob slabem vremenu, po zimi in ob hudem deževju so pota po tem vseskozi ilovnatem svetu tako opolzka in brezdanja, da bi si trdnega sveta vajen Gorenjec ali Kraševec tu zaslužil še precej večjih odpustkov kakor na romarskih potih na Šmarno goro, Brezje ali Novo Štifto.