Veliki grof: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 28:
češka roka Jana Jiskre. Ko pa je v bitki pri Varni (1444) padel kralj poljski in ogrski, so priznale vse stranke Ladislava Posmrtnika za ogrskega kralja, in temu priznanju se je pridružila skoro tudi češka dežela; a za nedoraslosti vlada zanj tu Jurij Podjebrad, ondi Janez Hunjadi. Krepkima glavarjema pa stojé nasproti mogočni protivniki, ki silijo na to, da se kralj Ladislav izpusti iz varuštva in sam vzame žezlo v roko. Taka želja se vname tudi v vojvodini avstrijski, največ v srcu onih, katerim ne ugaja varčno gospodarstvo Ladislavovega varuha, cesarja Friderika, in ki se zanašajo na večjo darežljivost
mladega kralja. Ta želja dobi kmalu glasen izraz v zahtevi, in podjetni možje se trudijo tej zahtevi pridobiti veljavo. Glava
jim je baron Urh Eizinger, mož prebrisan, zgovoren in
brat. Vsega tega je cesar kriv, je dokazoval Eizinger, in da se prepreči poguba, ga je treba prisiliti, da izpusti
varovanca. Tako so se zbirali oblaki nad glavo cesarja Friderika, ko se je napotil (1451) na Laško, kamor mu je prišla naproti njegova nevesta, Lenora Portugalska, in v Rim, kjer mu je papež Nikolaj V. dal krono na glavo in mu obljubil svojo pomoč proti vsem upornikom. Ko pa je maja meseca leta 1452 prišel cesar spet v svoje dežele, so mu že avstrijski stanovi z mestom Dunajem na čelu odpovedali pokorščino in se v oproščenje Ladislava zvezali z grofi Celjskimi. Ne da bi brž zgrabil še nezdružene
Vrstica 52:
dialično ali pravzaprav duševno. Ti trije deli se dadó razločevati v vsem, kar človek počne; te tri dele bomo
videli tudi v predlogih slavnega zbora. Elementarni del je zadel izvrstno predlog o vinu, kruhu in mesu; sideričnemu
principu bomo zadostili s svojo navzočnostjo in prazničnimi deklicami; a najvišjega, najimenitnejšega principa, dialičnega, se ni še nihče dotaknil. Zdaj pa poslušajmo! Naš gospod, princeps ac dominus, grof Urh, Bog ga živi mnogo let
Ko se je ta domoljubni poziv vestno in glasno izpolnil, je jel doktor Hajdinger na dolgo in široko pripovedovati, kako so tedaj, ko je on bival še v Gradcu, ondi slavili izvolitev Friderika za nemškega cesarja; koliko ljudi se je pobilo pri ljudski veselici in kaka velikanska igra se je predstavljala na trgu in kazala vse imenitne dogodke iz sv. pisma stare zaveze. Veljava celjskega grofa pa ne dosega le cesarske, ampak tudi veljavo največjih mož starih časov, ki so, tavajoč sicer v temi krivoverstva, z božjim pripuščenjem dosegli vendar veliko slavo. Iz tega naj bi sledilo, da se mora tudi na čast grofu
Vrstica 71:
velika večina, ki ni hotela ničesar vedeti o dialičnem,
ničesar o sideričnem življenju.
Mavrohova zmaga je bila popolna in določali so dekleta
za slovesni sprejem. Ozirali so se po pravici na
Vrstica 114 ⟶ 115:
razgovoru so se razvedrili resni obrazi in družinski
dogodki so izpodrinili visoko politiko. Sodnik pa
je pozval magistra Petacija k sebi in ga vprašal
latinski govor je bil zdaj zanj najvažnejša reč
stihov si upa narediti v enem dnevu.
Vrstica 121 ⟶ 122:
bi dejal Ciceron, kakih petdeset, s pravilnimi zarezami
in skromno rabo licentiae poeticae et prosodiacae
"Prijatelj moj," je dejal sodnik, "vzemiva najboljših,
Vrstica 137 ⟶ 138:
ko prinese sluga sodniku pismo s podpisom Jana Vitovca.
Sodnik pregleda pisanje in čelo se mu nagubanči.
"Menda vendar ne bo Ogrov," izpregovori in odda
list Petaciju, da ga na glas prebere.
Vrstica 175:
namesto zapovedane latinske, je moral nositi "osla"
toliko časa, dokler se kak součenec ni enako pregrešil.
Da je bil magister učen mož, ni kazala samó dolga
brada, ki je padala po njegovem črnem talarju; povedal
Vrstica 233 ⟶ 232:
s svojo ženko živeli na gradiču. Koridon in Amarilis."
"Ha, ha, ha, magister Petacij vedno pravo zadene.
Torej pijmo še enkrat na dobro srečo," se je spet oglasil
kolaborator.
"Kdaj pa zdaj pridete? Midva imava še svojo heraldično
razpravo dognati."
"Oh oče," se nasmehne Kornelija, "to je gospod Vit
gotovo danes že dognal; vso uro mi je razlagal
o čem že!"
"O čemer smo zadnjič že govorili?" je vprašal vitez
prostosrčno. "Zakaj so enostavni grbi imenitnejši od
Vrstica 248 ⟶ 249:
puščica proti ploščatemu, luskinastemu in verižnemu
oklepu."
"In platnenemu," seže v besedo Petacij; "to bi bili
morali tudi omeniti, kajti thoraces lintei so velikega pomena
v stari zgodovini."
"Oh ljubi oče," je dejala Kornelija, "ali vaju ta reč res
zanima, ali hočeta le mene dražiti? Glejte, včeraj je bil pa
Vrstica 257 ⟶ 260:
je bila opravljena kneginja, kakšen lišp je nosila gospa
Hohenwartova, kakšnega gospodične soteške, lemberške."
"Tega vsega si jaz ne zapomnim," je dejal óni. "Lepo
je bilo neizrečeno, vse se je svetilo in bleščalo, in
nepotrebne dragocenosti, nabral bi zanje vojakov, da bi
z njimi tri nemške cesarje gnal na Turško."
V tem trenutku se začuje trobenta in pred hišo pridirja
Vitov hlapec in mu pripelje konja. Vitez je vstal, in
Kornelija mu je podala čelado in železne rokavice.
"Če pa padete v boju," reče za slovo Petacij, "potem
bodite brez skrbi: naredim vam na grobu napis, kakršnega bi se Simonides ne sramoval, da bo še pozni vnuk
Vrstica 270 ⟶ 276:
triumphum, Petacio lacrimas, nomina magna
mihi. In vprašal bo nemara, kdo je bil ta Petacij."
Vitez zasede konja in odjaše. Spotoma pa se obrne na
starega, čemernega hlapca Jerneja ter ga ošteje, zakaj ga
ni počakal pri grajskih vratih, kakor mu je velel.
"Gospod," je dejal oni in pognal konja, da sta prišla
vštric, "kaj bom tam čakal, da naju bodo obirale babe,
Vrstica 283 ⟶ 291:
Vi pa le vedno silite v pregreho."
"Oj ti hinavec!" je zavrnil vitez svojega mentorja, čigar
robatost ga je nekoliko jezila, nekoliko kratkočasila;
"ali ni dekle moja nevesta?"
"Tem slabše!" se je jezil óni. "Nisem se zastonj bal, da
boste izpodrinili kakega krojača ali čevljarja. Ampak jaz
Vrstica 295 ⟶ 303:
Zatorej toliko že danes: kadar boste pisali pismo, dali
boste tudi meni slovo."
"Doboš ga, kadar hočeš, in čeprav danes. Jaz te ne
držim."
"Vem, da ne," tarna oni, "ker ste do konca zaslepljeni,
in če se vas Bog ne usmili po mojih molitvah, boste
Vrstica 302 ⟶ 312:
popolnoma nedolžen. Zatorej le po pameti, milostljivi
gospod, le po pameti!"
Med takimi dobrimi nauki sta došla tropo konjikov, ki
se je pomikala proti Žalcu, in krepostni Jernej se je ločil
od svojega gospoda.
Gospodična Kornelija pa je brezskrbno gledala skozi
okno, kako so ulice oživljale. Vsakovrstno oboroženi
meščani so se zbirali v gruče, ogledovali in poskušali
svoje orožje, pomenkovali se in šalili. Marsikateri pogled
se je obrnil proti oknu in marsikateremu
svetlo oko plavolase deklice. Domišljavi gospod Mavroh
je zaupljivo namignil z očmi in se s svojim najljubeznivejš
Vrstica 319 ⟶ 330:
je stala v bogato izrezanem okviru, je bila že skoro potekla
in magister je vprašal, kje je Polona.
"Tetka?" je dejala deklica. "Ta je šla v cerkev. Toda
takoj mora priti. Pogledam skozi okno, če že gre."
Ta hip pa vstopi Polona, Petacijeva sestra, ki mu je po
smrti njegove žene gospodinjila v hiši.
"Že spet pri oknu?" je karala Kornelijo, obešaje velik
molek na steno; "v spotiko pametnim ljudem in spodbudo
brezbožnim!
stoji razkoračen in napihnjen kakor Lucifer, ves v trakovih,
da vihrajo okrog njega kakor lasje kralja Absaloma,
Vrstica 333 ⟶ 348:
oknu. Mesec dni še ni, kar je pokopal pridno ženo in že
gleda po drugih."
"Polona, Polona!" tolaži Petacij; "kar se tiče Absaloma,
moraš vedeti, da ni bil še kralj in krojača Mavroha
ne smeš primerjati z Luciferjem, in če se zdaj po ženskah
ozira, je bolje, kakor če bi se bil prej."
"Le zagovarjaj ga, le, in nosi se nad mano, ko si že pozabil,
kaj so dejali rajna mati na smrtni postelji. Ali niso
rekli, da v miru živita in se ljubita med sabo? Oh, o pravem
času jih je Bog poklical s tega sveta, preden bi bili
morali to učakati.
se, da boš vredna žena gospoda Vita Lazarja, ki
je pošten in moder mož, kakor je bil njegov sveti patron,
ne pa taka ničemrnost in gizdavost kakor ta krojač."
"Oh teta, kako ste hudi!" se smeje deklica; "toda gospod
Mavroh mora vendar imeti najlepšo obleko, ker si
jo dela sam; in on s tem tudi ljudi k sebi vabi."
Polona bi bila gotovo primerno odgovorila taki posvetni
opazki, a pozvonilo je v cerkvi in hitela je spet
snemat svoj molek.
"Nikamor mi ne hodi, Polona," je opominjal Petacij;
"večerjo bo treba kuhati."
"Bog je prvi!" je dejala ona in ruto si zavezujé dirjala
v cerkev.
Vitez Vit Lazar pa je jezdil s kakimi šestdesetimi konjiki,
oboroženimi s sulicami, meči in nekoliko z nerodnimi
Vrstica 363 ⟶ 383:
je bila oprava čokatega moža; preprosta železna kapa
z močnim grebenom mu je krila glavo in del širokega
obraza, iz katerega se je bliskalo pod štrlečimi rjavimi
obrvmi dvoje majhnih sivih oči. Visok je bil poleg njega
Vrstica 374 ⟶ 392:
ali koliko se jih že bliža, pač malo vrnilo; a do cesarja
ne bi prišel nobeden."
"Vsi bi prišli," je odgovoril Vitovec, "ker bi šli čez Koroš
ko, a ne tod. Da je grof zdóma, to jim je tako dobro
znano kakor nama."
"Ali ne bomo pognali konj?" meni črez nekaj časa
spet Lazar.
"Ne; trdo jih bomo še rabili. Poročilo smo prejeli nenadoma
in pozno, dlje ne gremo kakor do Žalca."
Po cesti sem pa je pridrla tropa ljudi in živine, ki je
bežala pred sovražniki.
"Cesto zastavite!" je vpil Vitovec svojim jezdecem;
"ljudje in živina, vse nazaj, od koder so prišli!"
Lazar pa je pogledal svojega poveljnika, češ, kaj to pomeni.
Ko pa so konjiki z nekoliko truda in mnogim kričanjem
Vrstica 391 ⟶ 415:
prisiliti, da bodo sami branili svoje imetje.
"Za svoje življenje se kmet ne bori," je dejal, "za živino
pa, in če bo tem našim prijateljem v širokih klobukih
in kosmatih kapah šlo za krave in vole, se bodo bíli
kakor besi."
Med krikom in vikom je bila prišla karavana v trg,
kjer je prikipela zmešnjava do vrha. Vitovec je izdrl dolgi
Vrstica 417 ⟶ 441:
z uspehom streljati, so se konjiki ustavili. Z dvema
trobcema je prijezdil vitez proti zagraji in dal znamenje,
da hoče govoriti. Vse je umolknilo, vitez pa je terjal v cesarjevem
imenu prosto pot in prijazen sprejem.
"Kako se imenuje vaš cesar?" se oglasi Vitovec izza
voza.
"Friderik IV., po božji milosti maziljeni vladar svetega
rimskega cesarstva."
"Naš cesar po božji milosti se imenuje grof Urh," odvrne
Vitovec, "in če ne prihajate v tega imenu, ne pojdete
skozi Žalec."
Jezdeci so se bili vrnili in polovica sovražnikov je stopila
s konj in peš napadla Vitovčevo trdnjavo. Grozno so
Vrstica 439 ⟶ 465:
čelade in oklepe, iz zadnjih vrst pa je letelo kamenje in
puščice na bojevnike.
En del sovražnikov je skušal ob straneh prodreti v trg
ali pa zapaliti lesene hiše. Puščice, ovite z osmoljenim in
Vrstica 445 ⟶ 472:
je bil hitro pogašen. Med bojem je izginil kmetom bojni
strah, in ko so videli, da sovražniki nič ne opravijo, so
postajali drzoviti, in marsikakega jezdeca je le hiter konj
rešil iz njih rok. Že so sovražniki omagovali, ko zadene
Vitovca puščica v rame, da mu omahne desnica z mečem.
"Gospod Lazar, nadaljujte vi, jaz imam za danes dosti,
" je dejal in stopil iz vrste. Lazar pa je branil vhod
Vrstica 456 ⟶ 482:
roko in da ne opravijo nič. Popustivši mrtve in težko
ranjene, zasedejo konje in se obrnejo v stran čez polje.
Lazar je bil na to že pripravljen in s svojimi spočitimi
konji je došel kmalu spehanega sovražnika, ki se je med
Vrstica 467 ⟶ 494:
ni mogel nobene vasi, nobenega gradu.
== III ==
Blizu ceste, ki drži od Vojnika proti Konjicam, so stali
istega dne zvečer kraj gozda trije možje in očividno
Vrstica 475 ⟶ 502:
krotil nemirne konje. Kopja so jim bila naslonjena na
drevo in železne kape so ležale po tleh.
"Jošt, kaj to pomeni?" spregovori najmlajši, ki se mu
je po orožju in po obnašanju poznalo, da je poveljnik.
"Gospod Viljem, ne bo jih," odgovori postaren možiček
rdečega, miroljubnega obraza, ki je vedno popravljal
Vrstica 487 ⟶ 516:
nemara tudi spravi na noge, kakor se je meni primerilo
lani, ko sem šel na božjo pot."
Topot konjskih kopit je pretrgal to prerokovanje. Viljem
je del roko na čelo in pazno gledal na prihajajoče
Vrstica 494 ⟶ 524:
Konji so bili videti spehani, kajti zastonj so jih jezdeci
priganjali.
"To je beg!" je vzkliknil Viljem. "Poglej, Jošt, oni trije
jezdeci imajo sulice nastavljene in preganjajo prva
dva. Trije zoper dva; mi moramo pomagati."
"Da bi se v tuje reči vtikali?" je povpraševal Jošt. Toda
Viljem je že zapovedal, da jih je treba ustaviti, kdo so in
kaj hočejo.
"Celjani so, Vitovčevi konjiki," je dejal hlapec in Viljem
je ukazal, naj on ustavi jezdeca na desni, Jošt levega,
Vrstica 508 ⟶ 541:
zdaj jaz." Rekši, je pridržal konja in se postavil hlapcu
Luku za hrbet.
"Jošt, Jošt!" kliče Viljem, "ali nimaš nič časti v sebi?"
"Oh gospod Viljem," vzdihuje oni, "kaj marate, ko
ste mladi! Če vas oni prekleti Celjan vrže raz konja, se
Vrstica 516 ⟶ 551:
krščansko smrt hočem storiti, v postelji, prejemši svete
zakramente. Za tisto slavno smrt pa meni ni nič; in kako
bodo stare babe za mano govorile, to mi je vseeno."
Onadva sta spodbodla konja v dir in živinče gospoda
Jošta, mnogo častilakomnejše od svojega jezdeca, se ni
dalo več brzdati in naenkrat je bilo z onimi v eni vrsti.
"Bog mi bodi zdajle milostljiv!" je zamrmral Jošt v
svoji stiski, nameril s kopjem in zamižal. "Če me rešiš,
sveti patron, nikoli več ne bom vina
"Že bežé!" je zavpil v tem trenutku Viljem.
"Bog bodi zahvaljen, da se nisem prenaglil," je dejal
tiho Jošt in vpil na ves glas "hurá, hurá"!
Onadva pa, ki sta bežala pred Celjani, sta se ustavila
in prvi, ki je odprl čelado in pokazal našim znancem
mlad obraz, kateremu bi prisodil človek kakih šestnajst
let, je vprašal, komu se ima zahvaliti za rešitev.
"Jaz sem Viljem, sin viteza Viguleja z Vranjega brda,
ki je barona Ungnada vazal."
"Oh, gotovo čakate naše vojske," reče mladenič žalostno.
"Zastonj, gospod Viljem, razkropljena je na vse
strani; in da ni ujet sin Janeza Ungnada, je le vaša zasluga."
Ko pa je Viljem slišal to, je skočil urno s konja, se odkril
in spoštljivo pozdravil mladeniča, ki mu je prijateljsko
Vrstica 544 ⟶ 585:
dom, na Vranje brdo, kake pol ure od Vojnika.
V veliki staroverski dvorani, olepšani z orožjem in jelenjimi
rogovi, je gostil rešenca in rešitelje stari gospod
Vrstica 551 ⟶ 591:
častnem mestu Krištof Ungnad, temu najbliže, a vendar
precej daleč stran gospodinja, stara gospodična Radegunda.
"Prav ste nam poročili, gospod Vigulej," je dejal mladi
Ungnad, "da grofa Urha ni doma in da ima Vitovec le
Vrstica 559 ⟶ 600:
sto mož smo izgubili, mnogo več pa se jih je razkropilo
na vse strani."
Mladenič je jel pripovedovati svoje dogodke, okroglo
oko starega gospoda pa se je bojaželjno bliskalo in sivkaste
Vrstica 568 ⟶ 610:
in ga pomenljivo pogledal, toda to gospoda
Viguleja v njegovem delovanju nikakor ni motilo.
"Ne zamerite, jaz sem ud neke častite bratovščine,"
"Torej se je res vsa vaša rodovina zapisala svetemu
Krištofu in odpovedala vinu?"
"Res," pritrdi mladenič. "Kdor je v naši bratovščini,
ne sme na enem sedežu izpiti več kakor eno kupico vina
Vrstica 578 ⟶ 623:
blagajno; ravno tako, če svojim ljudem ne brani teh pregreh
in če v druščinah ne zastopa moško svojih načel."
"Vraga, gospod Krištof," meni Vigulej, "to bi mi bili
morali prej povedati; jaz bi vam bil kmalu vzel vse imetje.
Vrstica 601 ⟶ 647:
Leonore in drugič na čast razsvetljenemu svetovalcu,
mojemu gospodu, baronu Janezu Ungnadu."
Naj bi bil mladi Krištof dljé časa užival gostoljubnost
gospoda Viguleja, bogve če bi bil ostal zvest pravilom
Vrstica 610 ⟶ 657:
oči in zgrabil za vrč, "moj delež ni med pijanci
in preklinjalci. Jaz pijem le kolikor je prav."
"Nekako toliko sem ga tudi prinesel," je opomnil Jošt.
"Vi torej mene, zmernega človeka silite, da to vino
izpijem?"
"Ho, prijatelj svetega Krištofa, ta vrč je za naju oba.
Pijte, pa napijte meni!" se je brž oglasil Jošt, ki so ga
vznemirjale poželjive Jurijeve oči.
"Sila kola lomi," je vzdihnil oni. "Ti pa, sveti Krištof,
zamiži in ne glej svojega hlapca, ki je v oblasti grešnikov."
Jošt je moral hiteti, da je še kaj dobil. "I, zakaj se pa
vendar," je vprašal, "ta družba imenuje po sv. Krištofu?"
"Vrag vedi," je odgovoril Jurij, "menda zato, ker mi
ravno tako po vodi brodimo, kakor svoje dni sveti Krištof, ko je ljudi čez Savo nosil."
Drugi dan pa se je poslovil Krištof od gospoda Viguleja,
naročivši mu, naj dobro pazi in pozve, koliko vojaštva bo peljal grof Urh s sabo in kdaj odrine. Viljem je
Vrstica 631 ⟶ 682:
bila prijateljska zveza kmalu gotova in po vojski pride
tudi Viljem, to se ve, na cesarski dvor.
Ko pa se je vračal Vranjebrški proti domu, je pripekalo
sonce tako hudo, da mu je prišel na misel Marko Muren,
Vrstica 645 ⟶ 697:
biči v rokah so stali v živem razgovoru ali pa hodili
okrog konj in blaga. Kraj ceste pa je stalo kakih deset, s
samostreli in meči oboroženih mož, ki so si marljivo podajali
vrč vina iz rok v roke. Po znamenjih je spoznal
Vrstica 653 ⟶ 703:
in za njimi. Taka spremstva so si morali najemati vozniki
za brambo imetka in življenja.
Viljem pa je nadaljeval svojo pot in oddal pred krčmo
konja hlapcu. V sobi Marka Murna sta se mudila še dva
Vrstica 668 ⟶ 719:
pod vratom ni popolnoma zakrival svetle pletenine, v
kateri bi zvedenec spoznal košuljico iz žice.
"Plačano je vse," je dejal poslednji čokatemu možu, ki
se je klical za Marka Murna. Zdaj je vstopil Viljem. Krčmar
je urno snel kosmato kapo in se globoko priklonil,
popotni trgovec je odzdravil priljudno prišlecu; oni pri
mizi pa je leno povzdignil svoje oči in prestavil hrupno
svoj meč.
"Bog živi grofa Urha!" je dejal oblastno, postavil kupico
konec mize in pogledal postrani Viljema, ki je mirno
čakal, da mu Murnova postrežljivost prinese jedi in
pijače.
"Smrt Urhovim sovražnikom!" se je rohné spet zadrl
in meril Viljema od nog do glave. Viljem se ni zmenil. A
Vrstica 692 ⟶ 744:
gospod, če ste kaj kristjana, ne boste dopustili, da bi
snedel besedo svojemu patronu svetemu Boštjanu."
"Velja li to meni?" vpraša Viljem in oči se mu zatemné.
"Vidi se," odgovori oni mirno, "da niste vajeni tako
vljudnega ogovora in da slušate le bolj na palico. Ako se
Vrstica 698 ⟶ 752:
živi grofa Urha!"
"Vrag ga vzemi!" zakriči Viljem, izdere svoj meč, prevrne
ponudeno kupico z mize in udari sploskoma vojaka
po plečih.
"Hu, vražja kri!" je vpil Boštjan in vzdignil z obema
rokama težko orožje. A preden je zamahnil, je priskočil
Vrstica 710 ⟶ 764:
je bila doslej pri duhovski in deželski gosposki na tako
dobrem glasu.
"Dobro," je dejal Viljem popolnoma miren. "Slišite
vi, ki vas tako srbi koža, pojdite z mano par korakov od
hiše; tam vam dam odgovor na vaše zabavljanje."
Popotni mož, ki je komaj krotil divjega človeka, ga je
izpustil na te besede in menil, če že hoče na vsak način
boj, naj ide z gospodom; a hitro, ker on neče več čakati.
Boštjana pa je nekako minila jeza in bojaželjnost.
"Jaz bom hodil z vami, da!" je dejal zaničljivo, obrisal
meč od kup vreč na klopi in ga sunil v nožnico.
"Potem vas bo pa moj bič učil spodobnosti!" je
vzkliknil Viljem, in spet je imel krčmar mnogo posla, da
ustavi prepir.
"Ali greva?" je dejal čemerno Boštjan trgovcu. Krčmar
ju je spremil na cesto, kjer sta imela konje priveza37
Vrstica 729 ⟶ 788:
svoje orožje z njegovo krvjo, kajti tujec se mu zdi
kak rokodelec.
"Dober plemenitaš je," se vtakne sitni Muren vmes,
"Viljem, sin vranjebrškega graščaka."
"No, vidite, da nisva enakega rodu!" je dejal Boštjan
in odjezdil s tujcem. "Hvala Bogu in svetemu Boštjanu,
jaz sem sin poštenih meščanskih ljudi in kar nič mi ni za
plemeniti rod in blazne prednike, ki ne zapuščajo vnukom
drugega ko dolgé."
Krčmar pa si je mel roke in se zahvaljeval Viljemu, da
je Boštjana spokoril. "Ta zver mi prežene vse goste," je
tožil, "kadar začne razgrajati po hiši."
"Torej ga že poznate?"
"Kakor slab denar. Mlad frkovec je bil že pri vojakih
in zdaj zapoveduje desetim možem in kaporal mu pravijo.
Vrstica 745 ⟶ 809:
malo razjezil, ker nisem hotel njegovih starih dolgov
trgovčevemu računu prišteti. Ošaben pa je zato, ker je
baje postranski sin starega grofa."
"Dobro srečo, boter Muren!" je zdaj pozdravil nov
gost krčmarja in mu podal roko. Krčmarica, njena hči
Vrstica 751 ⟶ 816:
poljubovalo roko.
"Klara, ne bodi tako abotna!" se je branil mož spoštljivemu
napadu in pogladil rdečelično deklico, ponos
očeta Murna.
"Kar se spodobi, to mora biti, gospod pater Cahej," je
dejal Muren in stresel novemu gostu roko tako ponižno,
Vrstica 762 ⟶ 827:
šegi poleg molka pisalo in bukvice so gledale iz
žepa.
"Preden govorim dalje, boter Muren, merico boljšega!
" je dejal prijazno in se zleknil po klopi.
"Gospod Jožef Medved, če se ne motim?" se obrne do
njega Viljem.
"Oh, na moje srce, Viljem!" vzklikne menih in objame
spoznanega prijatelja, ki mu vošči srečo, če je res že
pater.
"Oh, ljudje vedno huje sodijo," se smeje oni.
Ko pa je krčmar prinesel vina, se spravi spet v prejšnji
domači položaj, nagne glavo in postavi napol prazno
kupico spet na mizo.
"Boter Muren," pokliče spet, "prinesite mi še eno kupo
te pijače, da ne bom čakal, ko bo ta prazna." Viljem
pa ga je jel izpraševati, od kod prihaja in kam je namenjen.
"Moja pot pelje naravnost iz Gornjega Grada, od
častitljivih očetov benediktincev; toda kam, tega še ne
Vrstica 784 ⟶ 853:
ven gledale. He boter, koliko časa se že veselite na
mojo novo mašo?"
"O, kako dolgo že, gospod Cahej! In v nedeljo sva
imela z očetom Medvedom ravno novo mašo tudi v
mislih, pa je rekel mož kakor moj pastir, ki bi imel biti
tepen: da bi bilo le že vse v kraju!"
"Boter, vi meni manj zaupate kakor praznemu žepu.
Toda jaz dobro vem, koliko veder ste mi namenili za tisti
veseli dan in kaj pravite, če bi ga danes malo potegnila
na tisti račun?"
"Da bi le ne bil medvedov, gospod Cahej," se je praskal
Muren za ušesi.
"Boter, vi vedno pogodite kakor vinjen voznik. Škoda,
da znate tako malo latinski in ne veste, kaj se pravi: cucullus
non facit monachum. Toda kaj bi dejali, če bi jaz
zdajci svojo kuto slekel?"
"Vroč dan je, zunaj samostana ste in če niste kakor si
bodi nanjo navezani, kar doli z njo."
"In če bi jo potem obesil na kol?"
Marko Muren je malo pomislil in bistro pogledal Caheja,
ki se je pa tako sladko in pomenljivo smejal, da je
bila moževa sodba kmalu gotova.
"Dejal bi, da ste izgubili pamet," mu je odgovoril.
"Kaj bi pa moj oče dejal?"
"Palico bi vzel in vam jo strkal."
"Oh boter, kako dobro vi poznate mojega očeta! Zatorej
bi vas prosil, molčite pred njim in ne govorite nepotrebnih
Vrstica 814 ⟶ 892:
ločil od samostana kakor sveti očak Abraham od sitnega
Lota."
Krčmar je kar strmel in odpiral oči. "Ni mogoče!" je
dejal počasi. "In zakaj?"
"Zakaj?" povzame Cahej. "Kot krčmar dobro veste,
da se vsako vino ne vzame z vodo: tako se tudi s samostanom
vsakdo ne sprijazni, kakor se na priliko Jožef
Medved ni."
"Veš kaj," je dejal zdaj krčmar, "jaz ti bom govoril naravnost,
ker te že od mladih nog poznam kot paglavca.
Tebi se meša!"
"O mešanju vi ne bi smeli govoriti, boter," se zasmeje
Cahej; "to vinu škoduje."
Krčmar je bil pa zdaj že sit zabavljic in kar na kratko
mu je prepovedal, kakor si bodi govoriti o vinu, ki ga
morebiti še plačal ne bo.
"Bog ve, da vas vaša slutnja ne bo zmotila, boter," je
dejal Cahej in začel pripovedovati, kako žalostno se je
končal njegov nade polni noviciat v samostanu. Novega
opata so imeli voliti gornjegrajski patri in živahno se
je delovalo zlasti od strani mlajših na to, da pride dobrovoljček
na krmilo. Da ni bil Cahej še novinec, nemara bi
Vrstica 848 ⟶ 930:
nedolžna žrtev, da rabimo Cahejev izraz, je postal
Medvedov sin.
"Kaj boš pa zdaj, Jože?" vpraša ošabno krčmar. "Ali
boš spet očetove krave pasel?"
"Oh boter," se smeje oni, "vi gotovo norce brijete z
mano, da bi se odškodovali za to vince; toda prosim vas,
Vrstica 855 ⟶ 939:
se mi. Sicer se pa zame nikar ne bojte: v dveh dneh bom
v Gradcu in tam me čaka sreča."
"Če si še tako pogumen," je dejal zdaj Viljem, "kakor
si bil pred desetimi leti, ko sva magistra Petacija jezila in
nagajala njegovi hčerki, bi ti rekel: pojdi z mano. Dobrega
meča in spretnega strelca potrebujemo."
"Toda s čim si pa gasite gori žejo?"
Viljem se je začel smejati, Marko Muren pa si ni mogel
kaj, da ne bi opomnil Caheja, kako mu je on vedno
pridigoval, naj se varuje vina, ki je najhujši sovražnik
mladim ljudem.
"Res je to, ljubi boter," vzdihne oni, "in zato sem jaz
tega sovražnika preganjal in pokončeval, kjerkoli sem ga
dobil."
Konec govorjenja pa je bil ta, da se je Cahej — storimo
mu to ljubav in imenujmo ga s tem imenom — odločil
ostati za nekaj časa na Vranjem Brdu. Ko pa sta se
prijatelja odpravljala, je omenila gospodinja, da misli
Vrstica 876 ⟶ 963:
Radegundi tega in onega nauči in da pride izpod
nog razposajenemu vojaštvu, ki ga jim je pričakovati.
"Da se torej kmalu vidiva, Klara!" je dejal Cahej in jo
lovil za roko; a ni je ujel in tudi oče Muren je menil, naj
Vrstica 923 ⟶ 1.011:
ha, ha!" se je začela smejati, "meni so tudi znane tiste
latinske besede, s katerimi Hajdinger slepi ljudi."
Mavroh je skrbno zavil čarovne darove, stisnil Mani
nekaj denarja v roko in odšel. Za njim pa je prišel vojak,
Vrstica 928 ⟶ 1.017:
in ko je to dobil, je še vprašal, če ima morebiti kak pomoček
za bojnega petelina, ki se njegovemu gospodu
zdi premalo hud. "Hi, hi," se je nasmejala žena in izvlekla
trdo zavezan lonček. "S temle mu namažite
kremplje in vsakega petelina bo premagal."
bolniki po zdravil; prišli vojaki po sredstev zoper meč in
kroglo. Vsem je postregla Mana in jim dajala vrečice napolnjene
Vrstica 938 ⟶ 1.025:
črkami. In prišla je tudi Petacijeva Polona in sedla kakor
stara znanka Mani nasproti.
"Kako je z vašo svatbo?" je vprašala Mana; "ali je
Kornelija že pri volji?"
"Jaz ne razumem dekleta," je odgovorila ona. "Tak
visok gospod je Vit Lazar in tako modrih besed, pa ga
Vrstica 945 ⟶ 1.034:
pa pride, se ga takoj naveliča. Vrhu tega je začel zdaj
Mavroh za njo gledati."
"Tej grdobi se mora posvetiti!" je dejala Mana in povedala,
kaj je omenjeni svetovalec od nje hotel in dobil.
"Glej torej, da se zakon kmalu sklene in če dobi Lazar
Kornelijo, vzame tebe nemara njegov Jernej, ki je že spet
vprašal po tebi."
"Naj bo, kakor je božja volja," je vzdihnila Polona in
vprašala odhajaje, kako je Jernej pravzaprav rekel.
Vrstica 956 ⟶ 1.048:
mizo, sede na stol in podpre s komolcem glavo. "Oj dragi,
ljubi moj Boštjan," je vzkliknila Mana in objemala
junaka, ki se mu je to sitno zdelo; "da si le vendar spet
prišel. Kajne, denar ti je že pošel, Boštjan? Oj, tvoja mati
Vrstica 963 ⟶ 1.053:
dveh mesecih sem si že toliko prihranila, da bo za nekaj
dni. Glej, sinko!"
"Veste kaj?" je dejal oni leno in mirno spravil denar
v svoj veliki žep: "kadar bo kak človek blizu, me pustite
Vrstica 970 ⟶ 1.061:
Lenartom ali Rožekarjem, pa pride kaka taka starka,
pa pravi: moj sin. To vendar ne gre!"
In žena je pokimala, da to ne gre.
"In ta umazanec v kovačnici," se je hudoval Boštjan,
"s tistim potlačenim nosom, me nagovori tudi enkrat
kar meni nič tebi nič za brata, da me je bilo prav sram.
Prav sram, vam pravim."
Mana je zagotovila, da ošteje Urbana, ki ne ve, kaj se
spodobi, in se veselila, da Boštjana spet vidi.
Vrstica 984 ⟶ 1.078:
se je videl oni še neznatnejši in bolj bled. Boštjan se
je držal, da se je bilo bati, da pade vznak, oni pa, da pade
na zobe, a nemirno oko Boštjanovo se je povesilo pod
presunljivim pogledom preprijaznega moža.
"Ni se vam torej posrečilo?" je vprašal in mignil vojaku,
naj spet sede.
"Žalibog!" je odvrnil oni. "Jaz sem pač premalo
ustvarjen za take naklepe in zvijače. Iz oči v oči mi postavite
Vrstica 997 ⟶ 1.090:
Konja ima boljšega od mene in vedno je bil za petami
mojim strelcem."
"Ali bi se ga upali napasti v mestu?" je dejal oni po
kratkem premišljevanju.
"Upal!" se zasmeje oni porogljivo. "Naš grof ne vpraša nič, upal ali ne upal. Če treba, planemo na dvakrat,
trikrat ali štirikrat tako močnega sovražnika; in kako
Vrstica 1.007 ⟶ 1.102:
Boštjana, je potrdila, da je on najsrčnejši vojak celjske
vojske.
"In za vso to hrabrost niste postali več kot kaporal?"
vpraša oni prijazno.
Boštjan pa je zaklel in mrmral o nehvaležnosti in zavisti.
"A če mi izpolnite, o čemer sva govorila, in prinesete
pisma, ki jih trgovec nosi s sabo, dobite od barona
Vrstica 1.018 ⟶ 1.114:
gospod se ne ozira nič na rodovino, ampak le na zasluge.
On sam je bil od začetka le preprost plemenitaš."
"Kakor jaz," je dejal polglasno Boštjan in nekoliko
časa premišljeval; naposled je pritrdil, a zahteval, da mu
obljubo dajo pismeno.
Ko je oni vse obljubil, se je vojak spet zamislil.
"Ampak," je spregovoril, "ta trgovec Filip nosi vedno
oklep in zna menda svoj meč ravno tako sukati kakor
Vrstica 1.028 ⟶ 1.127:
ne mislite li, da bi bilo dobro, če še koga pripeljem s
sabo?"
"Bog ne daj!" je branil oni, in ko sta še nekaj časa
skrivnostno med sabo govorila, se je obiskovalec tiho
odpravil, zabičujé molk in opreznost.
"Oh, veséli se, sin moj," je dejala Mana Boštjanu,
utopljenemu v misli, "da ti ne bo treba več služiti tej
satanovi zalegi, ki se imenuje celjske grofe."
"Ha, mati — ali Mana," je popravil Boštjan, "če vi kakor
vrag besnite na te grofe, imate pač svoje vzroke. Jaz
pa nimam nobenega. Mojo roko vodita denar in pa čast.
49
Vrstica 1.044 ⟶ 1.146:
in položil roko na njeno ramo.
"Veste," je dejal tiho, "čisto brez nevarnosti ne bo nocoj.
Mož se bo branil in če imam nesrečo, mati!"
Mana pa je začela stokati in javkati in braniti sinu, naj
nikamor ne hodi, naj ne prodaja svojega življenja tujim
Vrstica 1.079 ⟶ 1.181:
nimam brata. Ta, ki tako široko tam sedi, ta ni moj brat.
V otroških letih sem se pač družno z njim igral, ga imenoval
brata in bil tepen namesto njega, a zdaj, mati!
Mene in vas se sramuje in ravno tako bahat je kakor
strahopet."
Vrstica 1.091 ⟶ 1.193:
krčme zapreti in vino ne več točiti, naredba, ki se je
v tistih časih, če nam zgodovina podaja resnico, ravno
tako vestno izpolnjevala kakor dandanes enake
brez luči. Nekdo pa se vendar istega dne tega ukaza ni
držal, in sicer eden takih mož, o katerih bi tedanji Celjan
Vrstica 1.105 ⟶ 1.206:
zaškripale šolske duri in dolga oseba, zavita v velik
plašč, je stopila na ulice.
"O hominem pessimis superstitionibus infectum!" ta
vzdihljaj bi bil moral onemu izdati magistra Petacija, da
Vrstica 1.114 ⟶ 1.216:
mestnega odbornika Mavroha, ki je ves zavzet
odskočil.
"Gospod sosed," pravi oni in strese Mavrohu roko,
"veseli me, da vam morem danes izpodkopati in podreti
Vrstica 1.119 ⟶ 1.222:
pri modrejših možeh."
"Káko prazno vero?" vpraša osorno krojač in preklinja
na tihem sleparsko starko. "Jaz sem prišel opazovat,
kako naša straža izpolnjuje svojo dolžnost."
A Petacij, poučen po svoji sestri, si je bil doma sestavil
že lep govor, ki bi neovrgljivo dokazal, da čarodejstva,
Vrstica 1.137 ⟶ 1.240:
razvnel, se začujejo koraki, zasveti se bakla in pretrga
prekrasni govor.
Za baklarjem sta prikorakala dva moža v živem razgovoru.
Mavroh in Petacij sta se skrila za drevesi.
"Zašla sva, dragi moj," reče eden izmed poznih potnikov.
"Ne," reče drugi, "moj sluga dobro pozna pot. A da
ne splašiva mestne straže, povéde naju bolj po samem."
Komaj pa je bila ta trojica za sto korakov stran, se
izdere svoj meč in teče proti bojišču s Petacijem, ki je
kričal kakor Demosten, ko si je ob bučanju morskih valov
utrjeval glas. Na mestu pa sta dobila boj končan.
Vrstica 1.154 ⟶ 1.257:
in poslednji ni vedel, kako bi lepše voščil srečo rešenemu
"prijatelju" in izgovoril svoj beg.
"Mislil sem, gospod Filip, da napad velja meni," je
dejal in se nosil nad napadnikom, ležečim v nezavesti,
Vrstica 1.161 ⟶ 1.265:
se je zahvaljeval Mavrohu in Petaciju, da sta ga rešila
smrti.
"Dovolite, da se naslonim na vas," je dejal Petaciju, ki
mu je bil za silo zavezal krvavečo rano. Straža je bila že
Vrstica 1.166 ⟶ 1.271:
kamor je šla vsa družba. V svoje začudenje so spoznali
tam v napadalcu mečarja Urbana.
"Ta mi ni bil storil ničesar," je dejal Filip, "prestregel
mi je bil orožje, ko sem zamahnil po onem zločincu;
potem sem ga pa z napadom prehitel jaz."
Drugi mož pa ˗ njegovo sklonjeno osebo smo srečali
pri Mani v dogovarjanju s hrabrim Boštjanom ˗ je trdil
venomer, da je bil napad namenjen njemu. "Cesarjevo
delo je to," je vikal, "on je najel morilca, ki bi
ubil zvestega tajnika."
"To se bo vse zvedelo, gospod doktor Manlij, če se
nam posreči spraviti tega nesrečneža do zavesti," je
dejal stražni načelnik.
Na potu proti svoji gostilni pa je Filip opešal tako, da
bi ga bili morali dalje nesti; a ljudomili in gostoljubni Petacij,
Vrstica 1.183 ⟶ 1.291:
pri njem vsaj to noč; in Mavroh, ki se mu je polegla vroča
strast, je tekel po zdravnika Hajdingerja.
"Vi ste me vzeli pod streho in me še ne poznate ne,"
reče tiho, z bridkim nasmehom Filip; a Petacij, ki mu je
Vrstica 1.189 ⟶ 1.298:
Hajdinger s služabnikom, ki je nosil za njim raznovrstna
orodja in zdravila. Rana se je spoznala za globoko, a nenevarno.
"Na mlade rane stara zelišča," je dejal Hajdinger in
obvezoval ranjeni ud. "Žal, da ne morem vsaj kake roke
Vrstica 1.197 ⟶ 1.307:
zgoščen in mumificiran v vodi in ognju, ima toliko moč
na bolnega kakor tudi na zdravega človeka, da bi noben
obešenec ne ostal čez noč na vešalih, če bi to ljudje vedeli."
Magister se je neverno nasmehnil in omenil čudni
dogodek z Mavrohom, ki je bil povod rešitvi ranjenega
Vrstica 1.207 ⟶ 1.315:
ženska. Toda noben človek ne pozna tako kakor ona
moči rastlin in kdaj in kako jih je trgati."
Drugo jutro pa se je čutil Filip zelo okrepčanega po
dolgem spanju in Petacij, ki mu je pomagal pri napravljanju,
Vrstica 1.213 ⟶ 1.322:
takega lopova, ko so ga vendar do zdaj vsi imeli za
poštenega in pravičnega moža.
"Toda zdaj ga ima že rabelj v pesteh in na natezalnici
bo moral pač povedati, zakaj vas je napadel in kdo je
bil njegov tovariš."
"Ali poznate nekega kaporala Boštjana?" vpraša zdaj
Filip.
"Vsak otrok ga pozna," odgovori oni; "takega gizdalina
in zarobljenca ni več pod soncem in vrhu tega pravi
miles gloriosus, kakor nam ga Plautus tako krasno opisuje."
"Menite li, da bi bil ta Boštjan dober, koga, recimo,
oropati ali umoriti?"
"Hm, če bi bil dober? Naravnost, veste, tega ne morem
trditi, ker ga premalo poznam; a na nasprotno ne bi
prisegel. Vi tega sumite?"
"Jaz vsaj mislim, da ta, ki so ga prijeli, ni pol toliko
kriv kakor oni, ki je zbežal; oba skupaj pa ne toliko, kolikor
nekdo drug ki je osnoval ves ta naklep. Za denar se
na svetu stori vse."
"Kajne? Kako lepo to pripoveduje Ovidij?" se ljubeznivo
nasmehne Petacij in stisne tujcu roko. "Ovidij je bil
vedno moj ljubček. Prodit bellum, tako pravi, quod pugnat
utroque. Ferro scilicet et auro. Aurum vero nocentius
est."
cerkev, in tujec je ostal sam. Sedel je k oknu, iz neder
izvlekel nežno podobico in jo zvesto ogledoval. V tem
ga je premotila Kornelija, ki mu je prišla voščit dobro
jutro in prinesla zajtrk na mizo.
"Kako vam je ime, gospodična?" jo je vprašal.
"Kornelija."
"Ali res? Kornelija?" se začudi oni. "Glejte, moja žena
se tudi tako kliče. Poglejte to podobico! To je ona."
"Oh, kako je lepa!" vzklikne deklica zavzeta.
"To je moja Kornelija!" ponavlja oni ponosno in sam
s sabo zadovoljen. "To je lepo ime in pomenilo je menda
že v starih časih vrlo gospodinjo, kakršna boste gotovo
tudi vi kmalu kakemu srečnemu Celjanu.
ne zamerite moji šali!" je dejal, ko je videl, kako je dekle
zardelo. "Jaz sem doma iz veselega mesta Dunaja; in da
se spet živ povrnem tja, se moram zahvaliti vašemu očetu.
Vrstica 1.261 ⟶ 1.377:
Deklica se brani vzeti blesteče darilo, ki da je preveliko
in predrago.
"Za vas gotovo ni predrago," je zavrnil oni, "in zame,
hvala Bogu, tudi ne. In kaj bi pač dejala ljuba moja ženka,
če bi zvedela, da sem se s samim ›Bog plati!‹ poslovil
od svojih dobrotnikov."
Med tem časom pa je vstopil mestni sodnik s Petacijem
in dvema svetovalcema in pričelo se je izpraševanje.
Vrstica 1.271 ⟶ 1.389:
znanci drugje.
== V ==
Iz Urbanove zaprte kovačnice se ni več slišalo enakomerno
delujoče kladivo. V svoji izbi za delavnico pa
Vrstica 1.280 ⟶ 1.398:
pokonci. "Norica!" se udari ob čelo, "kaj stočeš, kakor
bolno dete?"
"Mir s tabo!" jo vstopivši pozdravi Polona.
"Poberi se mi, hinavka grda!" zavpije raztogotena
ženska.
"Počakaj, Mana," jo pouči ona in obrne svoje oči proti
nebu, "Bog te je kaznoval, ker se pečaš s prepovedanimi
Vrstica 1.292 ⟶ 1.413:
ampak nekdo drug, najbrž tisti prevzetnik kaporal Boštjan, ki ga bodo gotovo takoj prijeli."
Ko je bila čula Mana zadnje besede, je vsa prepadena
zavpila: "Kaj? Na Boštjana leti sumnja, na Boštjana!" in
zbežala razoglava, kakor je bila, iz hiše.
"Kdor ne uboga, ga tepe nadloga," je dejala Polona in
zaprla varno duri in šla domov. Na cesti pa je drla tolpa
Vrstica 1.306 ⟶ 1.427:
koga preganjajo, in komaj pri zavesti je hitela z množico
brez svoje volje dalje in kolena so se šibila pod njo.
"Oh, v cerkvi je!" se je slišal zdaj skoraj nejevoljen
glas iz drhali, ki je izgubila zabavo, da bi gledala, kako
Vrstica 1.314 ⟶ 1.436:
vse vhode v cerkev in v samostan, da preprečijo hudodelcu
beg.
Mana pa se je izgubila iz množice, in ne ozrši se ni na
levo ni na desno, hitela dalje. Ko pa je prišla do velike
Vrstica 1.319 ⟶ 1.442:
se je lenilo par vojakov, je brž vstopila in tekla v prvo
nadstropje, kjer je stal pred durmi spet vojak oprt na
sulico in ji hotel zabraniti vhod. A začela se je z njim
prepirati in vpiti, da hoče na vsak način govoriti z gospodom
Vrstica 1.337 ⟶ 1.458:
obraz, ko je zapustila gostilno "Pri rjavem medvedu", je
kazal, da je dosegla svoj namen.
V svoji pisarni pa se je živo razgovarjal sodnik s Hajdingerjem
in drugo, mnogo važnejšo in ponosnejšo osebo,
Vrstica 1.342 ⟶ 1.464:
sodnika s svojim obiskom mogočni tajnik celjskega grofa
doktor Lenart Pistor.
"Kar ste ukrenili, gospod sodnik," je dejal dostojanstvenik
in se poklonil sodniku, "je vse vrlo dobro. Toda
kaj se vam zdi? Je li to prav, da si laste nekateri samostani
pravico braniti hudodelce in tako pravici zastavljati
pot? Le premislite to protislovje, da imajo pravico
v cerkvi in samostanu, to se ujema z visokim, svetim poklicem
teh zavodov in krajev; a da bi se istega pomočka
Vrstica 1.362 ⟶ 1.484:
menihov iztirati hudodelca iz najskrivnejšega
samostanskega kota ali tudi izpred cerkvenega oltarja.
Prosim ponižno ˗" se je zasmehljal Lenart, ko mu je
sodnik hotel seči v besedo ˗ "oskrunili bi s tem svetiš
če, hočete reči. Toda, gospod sodnik, jaz vem, da to ni
vaše pravo prepričanje in žalil bi vaš razum z mislijo, da
Vrstica 1.373 ⟶ 1.496:
sodniku, "vem, kakšen tehten razlog hočete navesti
proti moji zahtevi, gospod sodnik. Samostan ima staro
svojo pravico, kajne! A ni še deset let, kar je oče našega
milostljivega vladarja ukazal vlomiti samostanska vrata
Vrstica 1.387 ⟶ 1.508:
bo sodnik odgovoril. Z vedno na smeh se držečega
obraza je sijala velika samozavest.
"Gospod doktor," reče oni mirno, "na vašo učeno
razpravo mi dovolite, da odgovorim s preprostimi besedami,
Vrstica 1.400 ⟶ 1.522:
umaknem se le izrečni grofovi volji. Kar je torej straži
ukazano, pri tem ostane za danes; jutri pa bomo skušali
dokazati, da je ubežnik res kriv zločina, katerega ga dolžimo."
Lenart pa je vprašal, če se more o tem še dvomiti, ko
ga je vendar trgovec Filip sam, potem Mavroh in Petacij
Vrstica 1.410 ⟶ 1.530:
njim!
"Potem je pač obsojen," je dejal zdravnik Hajdinger.
"Menite?" ga vljudno vpraša Lenart. "In kaj je danes
izpovedal ujeti zločinec, kovač Urban?"
Zdravnik pa je bil v zadregi, kajti ravno zadnji primer
se ni ujemal z njegovimi besedami. Mučili so ubogega
Vrstica 1.422 ⟶ 1.544:
"ne more sklepati, da bi ne bil imel nobenega tovariša
pri hudodelstvu, tako se tudi izjave drugih, občutljivejših zatožencev ne smejo vedno imeti za golo resnico."
Pomilovalno se je nasmehnil Lenart in dejal: "Contra
principia negantem non est disputandum, gospod
Vrstica 1.427 ⟶ 1.550:
da imam jako važne razloge za svojo trditev."
Preden jih je bil pa objavil, je naznanil sluga sodniku,
da želi z njim takoj govoriti baron Žiga Eizinger. Sodnik
Vrstica 1.434 ⟶ 1.556:
umakneva v to sobico zraven. Visoki gospodje
ni da bi čakali."
Vstopil pa je mladi vitez, katerega smo videli v gostilni
"Pri rjavem medvedu", skrbno in bogato oblečen, z
Vrstica 1.597 ⟶ 1.720:
se je vse svetilo in se bliskalo, nam popisuje naš kronist
jako natanko, a njegova radodarnost z zlatom, srebrom
in dragim kamenjem se nam zdi neverjetna, trditev pa,
da bi bil ta vojni blišč lepši polovici celjskega prebivalstva
oči jemal, naravnost neresnična.
Na čelu svojih vitezov je jezdil vranega konja grof
Urh, visoka veličastna postava na vrhuncu moške moči.
Vrstica 1.615 ⟶ 1.737:
in vsakovrstnim orodjem, in za tem je tiščala s
krikom in vikom tolpa branjevcev in branjevk.
Pri križu, kjer drži cesta proti celjskemu gradu, je
pozdravil grofa s svojim vojaštvom Vitovec, njegov general,
Vrstica 1.623 ⟶ 1.746:
in poleg belo oblečenih deklic tudi poslanstvo barona
Eizingerja.
Vse je potihnilo, ko je pričel sodnik s slovesnim glasom:
Qualis ubi Atrides, Danaum rex ille, Agamemnon
Aulidis in portu populos cogebat Achivum;
Vrstica 1.634 ⟶ 1.757:
poučil, češ, da dobi visoki poslušalec časa dobro preudariti
te globoke misli. Grof pa hitro porabi priliko.
"Zelo dobro, ljubi moj!" pohvali sodnika in mu poda
roko. "Zelo dobro! Nadejamo se pa, da bomo cesarja
prej ukrotili kakor Grki Trojo." Inako se je storilo Petaciju,
ko je videl, kaj se je pripetilo njegovemu umotvoru;
pošepetal bi bil rad sodniku, naj nadaljuje, toda ta
oh! ta je bil vesel, da je sitnost pri kraju.
Grof, ki je bil oddal svojega konja nadkonjarju Rožekarju,
Vrstica 1.649 ⟶ 1.773:
Eizingerju: "Bratrancu mojega dragega prijatelja in zaveznika,
" je dejal, "prvi dar; jaz si poiščem drugega."
Grofovo oko pa je pogledovalo po mladostnih postavah
in obviselo na cvetočem licu sivooke deklice, ki je
stala najzadnja v beli vrsti. Kornelija je zardela ob tem
pogledu in pobesila svetle oči; grof pa je stopil k njej, ji
Vrstica 1.658 ⟶ 1.781:
žametastih vejic, in z besedami: "Tvoja kita je najkrasnejš
a, ljubo dete," sprejel dišeči dar.
Grofov grad v mestu je bil ves v cvetličju in zelenju.
Pri vhodu je sprejela družina svojega gospodarja, pri
Vrstica 1.671 ⟶ 1.795:
turške carice, je bila pravoslavne vere in v tej odgajala
tudi svojo hčer, tedaj že zaročeno z Matjažem, poznejšim kraljem ogrskim.
"O predragi soprog, moj milostljivi gospod, bodi
pozdravljen po tako dolgi ločitvi!" je kneginja nagovorila
Vrstica 1.710 ⟶ 1.835:
"Na izpoved Eizingerjevo, ki je, sam sokrivec, debeloglavemu
sodniku natvezel, da je ubežnik nedolžen. Milostljivi
knez, prosim, le pomislite
"Ne, ne," je branil grof; "reč je pri kraju. Sodnikova
glava je pogodila pravo. Proti poslancem se ne sme nezaupno
Vrstica 1.719 ⟶ 1.844:
in poroči, da je ubežnik prost. "Vendar pa ne sme
uiti," je pristavil, "ampak ti sam mi ga pripelješ na tihem
semkaj; in če ne gre rade volje
z roko, in nadkonjar se je priklonil in dobil še posebna
naročila glede trgovca Filipa.
Vrstica 1.758 ⟶ 1.883:
otroka in jela povpraševati po očetu, ona pa ju je poljub77
ljala in objemala in tolažila, da bosta videla očeta zvečer,
če bosta pridna in se lepo učila.
V veliki dvorani z visokimi gotskimi okni, katerih slikano
steklo je v pisan somrak razsipalo sončne žarke, je
Vrstica 1.849 ⟶ 1.974:
nihče mimogredočih ni ušel, nikar da bi bila prezrla
Lazarjevega hlapca Jerneja. Takoj se je ustavila, da mu
pove, kam gredo.
"Jernej, Jernej," je klicala, "ali slišiš, ali ne?"
Jernej pa se je napol obrnil in vzdignil roko: "Odlazi,
skušnjava stara!"
"Glej ga, dedca!" se je razhudila Polona; "starost mi
očita, farizej, ki vidi pezdir v očesu svojega bližnjega,
bruna v svojem pa ne."
Jernej pa je ponosno korakal proti mestu, in dasi se je
premagoval, se je polastila njegovega srca pregrešna
zloradost, ko je videl svojega gospoda, kako zastonj trka
na šolska vrata.
Učenci so se bili razpršili po logu, tekali, skakali, igrali
in rezali šibe; Lazar je zapuščal mesto s krdelom konjikov;
Vrstica 1.876 ⟶ 2.005:
mnogo bolj brezverskega, kakor je bil v resnici.
"Kar tiče žensk in filozofije," je dejal in nagnil kupico,
"se držim eklektičnega načela: vse poskusiti in
in njegovo dušno preseljevanje."
"In v kaj se mislite vi spremeniti po smrti?" vpraša
župnik Groin.
"Brez dvoma v volka, ki bo vaši častitljivosti stregel
po življenju," je odgovoril.
župnik, ali ne mislite tudi vi s tem starim modrijanom,
da razloček med človekom in živaljo nikakor ni tako laskavo
velik, da bi se mogli zaradi njega prevzemati? Človek
spada po mojem mnenju med živalstvo."
"Ne vsak, gospod doktor," je odgovoril župnik in se
branil jezičnega nadležneža. Radosten hrup se je razlegal
Vrstica 1.897 ⟶ 2.027:
druščina pozdravila duhoviti predlog in junaki so sedeli
in pili do belega dne.
Ko pa je nadkonjar stopil v dvorano in se spogledal z
grofom, je ta zapustil svoje goste in šel za Rožekarjem.
V mali, trdno zavarovani grajski sobici je stal skesan in
potrt naš Boštjan. Ves se je zganil, ko so zarožljali ključi
in se odprla vrata. Ko pa je grof stopil predenj in ga
tla in jel jokati in prositi odpuščanja.
"Lopov, kaj si imel z Eizingerjem?" je vprašal grof.
Boštjan pa je hitel praviti vse, kar se je bilo zgodilo in
Vrstica 1.911 ⟶ 2.042:
da se ne bi z vso močjo zadel ob zdravnika Hajdingerja,
ki je zamišljen stopal po trgu.
Po grofovem logu pa je rajalo staro in mlado in se veselilo
lepega dne in drugih božjih darov. Kakor rožica
Vrstica 2.114 ⟶ 2.246:
meč. In njegov meč je bil zlomljen.
"In deklico sta odpeljala, praviš?" je zaječal Rožekar
in si rval lase. "Oh, moja glava!" je mrmral, "če bo jutri
Vrstica 2.120 ⟶ 2.251:
od bolečin in lezel v nosilnico in ukazal Boštjanu, naj
mezga na povodcu pelje proti Celju.
"In veste, gospod nadkonjar," se oglasi pogumni Boštjan, "kdo sta bila onadva?" Rožekar pa je stokal in klel.
"Viljem z Vranjega Brda je bil," razlaga Boštjan, "in pa
njegov hlapec. Spoznal sem njegovega lisastega konja."
Vrstica 2.139 ⟶ 2.272:
hlapca, ki ju je zgrabil strah pod vešali.
"Daj ju obesiti, da se jih privadita," je rekel grof, "in
pokliči Vitovca in Lenarta!"
Hitro se je splazil Rožekar stran, in nobena rana ga ni
več bolela.
== VIII ==
Grof pa je razložil Vitovcu in Lenartu, kako je Vranjebrš
ki ugrabil Petacijevo hčer, in vprašal prvega,
kaj meni o tem.
"Milostljivi knez," je odgovoril ta, "v vašem imenu
mu bom takoj napovedal vojsko, kajti še neki starejši
Vrstica 2.156 ⟶ 2.290:
Celja. Preden preteče deset dni, Vranjega Brda ne bo
več."
"Dobro," je dejal grof. "Kaj menite vi, gospod doktor?"
"O, kako vidno podpirajo," je dejal ta, "večni bogovi
povsod presvetlega kneza in kako jasno se je pokazalo
Vrstica 2.168 ⟶ 2.303:
raz obraz, da se z gnusom od njega obrne cesarsko obličje,
to bi bilo majhno zadoščenje za vse obrekovanje,
s katerim je stari podpihovalec vsejal spor med svetlim
knezom in cesarjevim veličanstvom. Z obupanim očetom
Petacijem vred bi stopil jaz pred cesarski prestol in
terjal pravice proti nesramnemu samosilniku in brambe
nedolžnosti.
obližju služiti vaši milosti tudi drugače. Cesarjev
svetovalec Neiperg mi je bil v prejšnjih časih pokrovitelj
Vrstica 2.180 ⟶ 2.313:
posvetni mamon pa bi razširil moje prijateljstvo po
vsem mestu."
Grof je menil, da bi bilo zato pač treba mnogo denarja.
"In tega bomo z visokim dovoljenjem dobili," je odgovoril
oni.
Grof je bil zadovoljen, in takoj se je moral odpraviti
na cesarski dvor poslanec, da izprosi varstva doktorju
Lenartu in njegovim spremljevalcem, ki pridejo s pritožbo
pred cesarja.
Mestni očetje pa so imeli jako burno sejo. Že zaradi
Petacijeve hčere so si bila mnenja navzkrižna, ker so eni
Vrstica 2.329 ⟶ 2.465:
dobro se je zdelo deklici, da jo mladi spremljevalec nazivlje
svojo staro znanko. Govorila sta o minulih časih,
o sedanjem življenju, o tem in onem, in kar sta govorila,
se jima je zdelo zanimivo. Tožilo se je Korneliji po
Vrstica 2.336 ⟶ 2.470:
dobil tako prijazen odgovor, da je takoj pristavil, naj
ostane dlje časa tu.
"Čemu vam neki bom!" je odvrnila deklica, in vročina,
ki ji je obšla lica, jo je poučila, kako nepremišljeno je
Vrstica 2.341 ⟶ 2.476:
vojsko s cesarjem, na nemirne sosede in opozorila mladeniča
na konjika, ki je hitro jezdil po prašni cesti gor.
"Kaj hoče Celjan pri nas!" je vzkliknil Viljem, ko se je
obrnil jezdec proti gradu. Čuvajev rog se oglasi, in deček
Vrstica 2.354 ⟶ 2.490:
iz tega sovraštva, karkoli hoče, rop, požig ali umor, s
tem pismom smo zadostili svoji dolžnosti."
"Ha, hinavci!" je kričal graščak in preklinjal Celjane.
"Naj le pride Vitovec, porvali mu bomo zobe, kakor jih
bo svetli cesar njegovemu gospodu." Takoj je odpravil
točaja do Murnove krčme, naj pošlje štiri hlapce in živeža,
Vrstica 2.364 ⟶ 2.500:
zidovju, ukazal nanositi k linam kamenja in posekati
drevje in grmovje okrog gradu.
Cahej, ki so ga bili poslali v Celje, se je vrnil zvečer
domov in poročal, kaj vse se godi ondi. "Z grofovo vojsko
vred," je pravil, "je odšlo poslanstvo do cesarja, da
se pritoži zaradi najinega hudodelstva."
Viljem je bil ves zelen in Vigulej ves rdeč od jeze.
"In med poslanci," je nadaljeval Cahej, "je naš magister
Petacij. Njegovo stanovanje je prazno, kajti Polona je
odšla na kmete k sorodnikom."
"Brž, brž, gospod Viljem," je vzkliknila Kornelija,
"preskrbite mi vodnika. Jaz pojdem za svojim očetom in
jutri ga dohitim. Ker ste že toliko storili zame, storite mi
še to. Jaz in moj oče vam bova vedela vedno hvalo."
Viljem ni vedel, kaj in kako bi; le to mu je hodilo po
glavi, kaj bo baron Ungnad mislil, ko ga bo tožilo celjsko
Vrstica 2.384 ⟶ 2.524:
naklep."
"Jaz ne zapustim nikakor svojega očeta," je rekel Viljem;
"in če boš pričal ti, Cahej, meniš, da ti bodo verjeli?"
"Bog me varuj takšnega napuha! Toda saj pravim: gospodična
sama bo za pričo. In ti se braniš, da bi jo
spremljal, Viljem?" je vprašal Cahej in ga pogledal po
strani.
Ta pa je malo zardel in ostal pri svoji besedi. Cahej je
bil izbran za spremljevalca. Da je bil Korneliji bolj po
Vrstica 2.400 ⟶ 2.540:
s starostjo, da ne more več prenašati težav dolgega
popotovanja.
"Ovbe no," je dejal točaj Jošt, prišedši zraven. "Klara
naj gre z njima. Domov k staršem je zdaj ne moremo
Vrstica 2.405 ⟶ 2.546:
bomo kaj lahko pogrešali. Vitovca taka stvar ne more
braniti, jedla in pila bi pa kakor kak hrust."
Pogumno dekle je bilo takoj pri volji, da si ogleda
malo sveta. Toda popotovanje je bilo v tistih časih drzno
Vrstica 2.410 ⟶ 2.552:
kod in kako bi šli na pot. Dvema ženskama se
je zdel en sam mož nekam slabo zavetje. A stric Jošt, ki
so mu pametne misli dohajale v primeri s použito
Kornelijin paž. "Obraza je takega," je dejal, "kakor je bil
njen stric v mladosti: širokega, toda brhkega; rok je pa
Vrstica 2.422 ⟶ 2.563:
mečem na strani, je neizrečeno ugajala Caheju, ki jo
je ogledoval od vseh strani.
Jokaje se je poslavljala Kornelija od gostoljubnega gospoda
Viguleja, kajti v svesti si je bila, koliko neprilike in
Vrstica 2.437 ⟶ 2.579:
istem mestu in gledal za njimi.
== IX ==
Brez posebnih zadržkov so prišli naši potniki proti
koncu meseca julija v Dunajsko Novo mesto, stolico
Vrstica 2.453 ⟶ 2.595:
trgih in pri mestnih vratih in se pomenkovali o vojski in
izpraševali prihajajoče tujce po novicah.
Med potom je vladala med našimi znanci lepa složnost.
Ko pa so dospeli na svoj cilj, si preskrbeli stanovanje
Vrstica 2.459 ⟶ 2.602:
nabral na Vranjem Brdu, je menil, da bi bilo najbolje, da
gre po krčmah poizvedovat, kako stoje stvari in kako bi
se najlaže prišlo do Ungnada. In zakaj bi tega cesarskega
svetovalca ravno v krčmi ne dobil? Kako hitro in prijazno
Vrstica 2.477 ⟶ 2.618:
vso plemenito gospodo in vsa mesta po avstrijski deželi,
ako se v štiridesetih dneh ne vrnejo k pokorščini do cesarja.
Ta razglas, ki so ga nabili potem na cerkvena vrata,
je naredil velik vtis na verno poslušalstvo. Cahej pa
Vrstica 2.486 ⟶ 2.628:
in trobljenje, in ljudstvo je drlo od vseh krajev
skupaj, da je Cahej nehote mislil: "Gostilna mi ne odide,
tole pa," in se pridružil radovedni množici. Po cesti se je
valila dolga vrsta vojakov. Na čelu jim je jezdil oklopljen
Vrstica 2.504 ⟶ 2.644:
zrcala. Prišli so drugi in privlekli s sabo govejo živino in
konje in na pasovih so imeli privezane ovce in koze.
"Kdo pa so ti ljudje?" je vprašal Cahej soseda v gneči.
"Ali ste vi edini tujec v Jeruzalemu?" odgovori namesto
vprašanega drug človek, po zunanjosti kak imovit
Vrstica 2.512 ⟶ 2.654:
Enooki njih poveljnik je baron Jurij Črnahora. "Od
kod pa vi prihajate in po kakem opravku?" je vprašal
prijazni mož Caheja; ta pa vesel, da se je tako hitro
kaj je prišel, in pove, da je namenjen k Ungnadu.
"Oh, k Ungnadu!" se je zavzel tujec; "in menite, da
boste kar tako meni nič tebi nič prišli k njemu? Veste li,
Vrstica 2.520 ⟶ 2.662:
desnica? Videli ga gotovo še niste nikdar. Stopite
sem, jaz vam ga pokažem."
Od cesarskega gradu je prijezdila četa bogato opravljenih
vitezov sprejemat došle vojake.
"Glejte, oni," je kazal tujec, "ki podaja Juriju Črnahori
roko, oni dolgi obraz na koščenem truplu, to je Ungnad.
Vrstica 2.531 ⟶ 2.675:
ena je za zvezo s češkim Podjebradom, druga za zvezo
z ogrskim Hunjadijem.
"Ne zamerite," je dejal Cahej, "vi ste gotovo dobro
znani na dvoru, ker vse tako natanko veste."
"Uganili ste, prijatelj," se je posmejal oni samoljubno
in pravil, da brez posebnega zagovornika in bogatih
Vrstica 2.543 ⟶ 2.689:
zapaziti njegove zadrege, ga je povabil na kozarec
vina.
"Ta pa res pozna ljudi!" si je mislil Cahej in radosten
sprejel predlog.
"Kar tu okrog ogla!" je dejal oni. "›Pri enajst tisoč devicah‹,
majhna gostilna, a dobro vino. Tja zahaja, kdor
Vrstica 2.563 ⟶ 2.711:
časa naj bo pa Cahej kar pri miru. Ponosen in zadovoljen
sam s sabo, se je vračal naš prijatelj na svoje stanovanje.
Neizogibno vprašanje svojih varovank, kje in
zakaj se je toliko časa mudil, je prestregel modro z veselim
poročilom, koliko je v tem kratkem času opravil in
Vrstica 2.590 ⟶ 2.737:
neprimerno majhna okna so bila zakrita z gosto železno
mrežo. V veži je prebirala stara Židinja cunje in na
vprašanje, če je Abraham doma, ne pogledavši kvišku,
hitro odgovorila, da ne.
"Recite mu," je dejal mož, ne zmenivši se za njene
besede, "da ga kliče celjski doktor." Zoprn nasmeh je
Vrstica 2.601 ⟶ 2.747:
stolov in miza na treh nogah. Tu mu je ukazala
počakati in šla po Žida Abrahama.
"Denarja sem ti prinesel, oče Abraham," je dejal mož
vstopivšemu starcu.
"O, blagoslovi vašo visokost Bog Abrahama, Izaka in
Jakoba," je vzkliknil Žid. "Kakor prerok Bileam sem izšel, da bi klel, a blagosloviti moram."
"Denar premoti marsikakega preroka," je dejal mož
in podal Židu mošnjo samih cekinov, katere je oni hitro
Vrstica 2.611 ⟶ 2.760:
in na obrestih plačati prve štiri tedne vsak teden po petdeset
goldinarjev. Toliko sem prinesel."
"Da, da," se je vil Žid, "toda milostljivi, visoki, prevzviš
eni gospod doktor Lenart, pogodba pravi, če se ne
vrne prvega meseca tisoč goldinarjev, se zapiše tisoč
petsto."
"Jutri opoldne poteče mesec," opomni doktor Lenart.
Žid je malo pomislil, potem pa se nakremžil na smeh
in pol miže pogledal Lenarta: "Kaj, če bi mi vi prinesli
denar jutri?
mogočnemu faraonu, ni nič za petsto goldinarjev; zame
bi bili v teh hudih časih zaklad. In ljubi gospod doktor,
milostljivi gospod doktor, tudi za vas bi bilo prav, kaj
menite?"
A Lenart je menil, da se je faraonom sploh slabo godilo,
kadar so imeli opraviti z Židi, in njegova poštenost
Vrstica 2.630 ⟶ 2.781:
naenkrat Lenart, "ali bi se dobilo kaj prostora, kjer bi se
dalo shraniti in skriti žito ali drug živež?"
"Bog varuj! Ne za mernik pšenice ni pri meni prostora.
molku, "ali bi pa tudi kaj dali zanj in koliko?"
je povoljno odgovoril in mu velel, naj v družbi s svojimi
prijatelji in soverniki pokupi in pospravi žita, kar največ
Vrstica 2.642 ⟶ 2.794:
obljubil, da bo plen od grofovih vojakov smel kupovati
le on, sta se pogodila.
V tem trenutku je prišla Židinja naznanjat, da prihaja
mojster Bartolomeo, in je spravila Abrahama v veliko
zadrego. Kaj hoče storiti z gostom, kako ga prikriti
možu, čigar koraki so se že slišali po veži! Lenarta je ta
strah zelo veselil in opomnil je, da mojster Bartolomeo
njega dobro pozna.
"Oh, oh, oh," je skakal Žid ob steni sem ter tja, "kaj
če pride do ušes njegovega veličanstva presvetlega cesarja,
Vrstica 2.655 ⟶ 2.807:
veličanstvo blagovoli jemati zlato in srebro, peča in druži
z grofovim poslancem! Kaj bo, kaj bo!"
"Tako star človek, pa se tako boji smrti!" se je smejal
Lenart. "Oče Abraham, če te danes obesijo, umrješ
kvečjemu eno leto prezgodaj."
Toda Abraham bi bil še rad živel. "Obdali so me neverniki,
in sovražniki moji me stiskajo!" je vzdihnil, pritisnil
Vrstica 2.671 ⟶ 2.825:
" je vzkliknil Lenart, in moža sta se objela. V svoje
veselje je spoznal Žid, da sta se zmenila, da se pri njem
snideta, in peljal ju je v svojo zakladnico, da bi ju kdo ne
motil.
"Danes je bila žetev, Abraham!" je spregovoril Bartolomeo
in poželjivo pogledoval dragocenosti. Žid pa je
tarnal, kako lakomni so postali vojaki in kako drago jim
mora vse plačevati.
"Le poglejte to kupo, doktor Lenart," je dejal Bartolomeo
in potehtaval srebrno posodo z zlatimi obročki,
ozaljšano s prekrasnimi podobami.
"Koliko velja, oče Abraham?" je vprašal Lenart; in Žid
je imenoval velikansko vsoto.
"Mojster Bartolomeo," je dejal Lenart, "jaz sem presrečen,
da vam jo morem podariti v slab dokaz svoje
vdanosti in svojega posebnega spoštovanja."
Kakor oglje so zažarele Bartolomeju oči; jecal je nekaj
besed, ki naj bi nekako ugovarjale, z desnico je objel Lenarta,
levica pa je izpustila kupo v globoki žep dolge
halje.
"Milostljivi naš grof," je nadaljeval Lenart, "vam je
pač neizmerno hvalo dolžan, učeni mojster, kajti tinctura
Vrstica 2.697 ⟶ 2.855:
grofov alkimist sva jo poskušala skupaj, a dolgo se nama
ni posrečilo, ker nisva tako vajena kakor vaša učenost.
A ko sva pri mesečnem svitu nad ognjem destilirala
Bobnelo je kakor v gromonosnih oblakih."
"Aha!" je pokimal Bartolomeo, naslonil glavo na roko
in pomolil uho pripovedovalcu; "sal, sulphur in mercurius
se vnemajo kakor pri gromu in blisku."
"Potem so se začele utrinjati višnjeve iskre."
"Merkur," je mrmral Bartolomeo.
"Potem rdeče."
"Rdeče?" se je začudil starec in pogledal kvišku.
"Rdeče je železo in Mars. Ni mogoče!"
"Ne zamerite, mojster Bartolomeo," je popravljal Lenart.
"Svojemu spominu moram s premislekom malo
pripomoči.
zelene."
"Zelene, dá," je pritrjeval oni. "Zeleno pomeni Venero
in baker."
"A zdajci so postale rumene."
"Oh," je vzkliknil mož. "Sonce rumeno, zlato."
"In ko je vzhajalo sonce, je bila vsa masa spremenjena
v zlato. Za poskušnjo vam pošilja vaš hvaležni prijatelj,
Vrstica 2.723 ⟶ 2.892:
če ima svojo težo. A ko je ta z denarjem hotel stopiti
v drugi kot, ga je pridržal, naj kar pred njim poskuša. "Kajti denar ostane v krščanskih rokah, ni ga treba
obrezovati." Žid pa je izjavil, da je zlato čistejše, kakor
v katerem si bodi drugem denarju.
"Zlato, katero naredi magnum magisterium, mora
tudi boljše biti od vsakega drugega," je godrnjal učenjak
Vrstica 2.732 ⟶ 2.900:
izbico in zdaj se je pričel tih pogovor o važnih stvareh:
o vojski, o Podjebradu, o Hunjadiju.
"O, da bi bil prej poučen o volji milostljivega gospoda!
" je dejal mož. "Toda kar se tiče Podjebrada, žal, da
je prepozno. Prosim pa sporočiti
doktor!"
ne potrebuje tega opomina
svetlega kneza in grofa najponižnejši sluga." Mož si
je potegnil kapuco čez obraz in se izgubil v temnih ulicah;
Vrstica 2.742 ⟶ 2.911:
napotil proti svojemu stanovanju.
== X ==
Pred cesarskim gradom, ki je močno utrjen stal sam
zase na vzhodni strani proti Ogrskemu, tudi ob
Vrstica 2.765 ⟶ 2.934:
obrazu z zakrivljenim nosom blažé velike krotke oči. Izpod
bareta se usipljejo lepi rumeni lasje. Edini okras
preprosto opravljenega moža, stoječega v najlepši
moški dobi, je dragoceno bodalo na strani. Podobo šibkega
Vrstica 2.785 ⟶ 2.952:
bil sienski škof; šest let pozneje (leta 1458) pa je zasedel
kot papež Pij II. stol sv. Petra.
zgodaj odpotujete do gubernatorja Hunjadija, ki je sam
prosil, naj vas pošljem k njemu. Toda pozabili ne boste,
Vrstica 2.793 ⟶ 2.960:
dobre volje. Če pa želi, da njegova pomoč ne pride
prepozno, naj hiti, kajti vesti z Dunaja nas čedalje
bolj vznemirjajo, in o uspehu papeževega ukaza in pretenja
sem že sam začel dvomiti. Ta nesramni slepar Eizinger,
katerega je ob nesrečni uri vzdignil iz prahu naš
slavni prednik cesar Albreht, mojih poslancev še zaslišati noče."
"O, blagor vašemu veličanstvu," reče kancelar, "da se
je premislilo in išče zveze s pravimi kristjani, ne s krivoverci."
"Silvij misli na Podjebrada? Ta da bi bil krivoverec!
Žid je, pravi Žid od vrha do tal. Dvajset tisoč vojakov mi
ponuja za pomoč, a vseh teh dvajset tisoč naj bi jaz plačal
Vrstica 2.808 ⟶ 2.974:
O, da bi ne bil mož tako lakomen, kdaj bi se bila že
pogodila, in kako prav bi bilo to zanj!"
"Vaše veličanstvo mi je dovolilo," odgovori mirno, " govoriti vsekdar odkrito in naravnost. Tega
zveza s husiti pač ne bila Bogu dopadljiva, niti svetemu
očetu všeč."
Cesar se je izgovarjal, da mora v potrebi pač jemati
vojake, kjer in kakršnih dobi. Češki pa so najboljši, zato
Vrstica 2.819 ⟶ 2.985:
celo nadškofu kölnskemu so pomagali husitje.
"Nadškof kölnski," je ugovarjal Enej Silvij, "je ali napačno
ravnal in ga ne smemo posnemati ali pa mu je v
blaginjo svete cerkve sam sveti oče to dovolil."
"Tako dovoljenje imam tudi jaz," je opomnil cesar.
"In glejte, baron Črnahora je moj najboljši poveljnik in
zato smo ga imenovali tudi danes za načelnika vsej posadki.
Vrstica 2.829 ⟶ 2.996:
in njegovega rojaka Prokopa nasvetu, zdaj bi bilo že vojske
konec. Toda post factum sapimus, dragi Silvij."
Oni pa je vzdihnil in jel živo risati divje obnašanje husitskih
čet, ki po mestu prodajajo blagoslovljeno cerkveno
lastnino.
"Vojska ima železne roke," je dejal cesar; "a vse to
bogastvo je pobrano le onim duhovnikom, ki niso posluš
Vrstica 2.838 ⟶ 3.007:
niti Podjebrad ni pravi husit, oba sta utrakvista."
"Dvojno ime za isto reč."
"A pogodb s češko cerkvijo, kompaktatov, papež ni še
preklical."
"Čemu? Saj niso bile nikdar potrjene. Da se odločneje
ne postopa, to je pač slabost."
"Oh, oh, Silvij!" se nasmehne cesar; "vi ne morete
pozabiti, da ste na svojem misijonskem popotovanju pri
teh trdoglavih ljudeh tako malo opravili. A potolažite se;
saj se ni bolje godilo niti kardinalu Karvajalu niti patru
Kapistranu. Zdaj pa poslušajte, kaj vam jaz povem. Da
sta Janez Hunjadi in pa ta češki Jurij, ki ga vi tako malo
Vrstica 2.858 ⟶ 3.028:
Podjebrada in Hunjadija in vsi pojdemo na nevernike in
zapodili jih bomo čez morje nazaj, odkoder so prišli."
"Križarsko vojsko proti Turkom," je opomnil Enej
Silvij, "bi peljal jaz skozi Češko in uničil najpoprej Podjebrada."
"S križarskimi vojskami so bile v poslednjih časih vse
poskušnje nesrečne, Silvij. Zatorej jih pustimo v miru in
Vrstica 2.866 ⟶ 3.038:
moje upanje je oprto na vaše poslanstvo in zanašam se,
da mi prinesete kmalu z Ogrskega dobrih poročil."
Enej Silvij se je bil poslovil, cesar pa je še hodil zamiš
ljen gor in dol. "Hunjadi, nekdanji moj sovražnik,"
je mrmral sam zase, "mi ponuja pomoč. Je li iskrena?
Sam Bog vé, ki gleda v srca. Toda kolikor dopusti njegova
sveta volja, more tudi človeški um slutiti bodočnost.
In zakaj bi ne rabil te moči?"
Obrnil se je in hitel po dolgem koridoru proti stolpu
.
Odprl je ozka vratca in po zavitih stopnicah je stopal
krepki vladar kvišku in visoko v stolpu potrkal na zaklenjena
vrata. Odpirat je prišel mojster Bartolomeo v
Vrstica 2.902 ⟶ 3.076:
Astrolog je peljal cesarja po stopnicah dol v sobo, razsvetljeno
po enem samem oknu, kjer je stalo vse polno
retort, kotlov, ponev in drugačnega posodja. Na velikem
ognjišču pa je bradat mož, Bartolomejev učenec, z mehom
Vrstica 2.909 ⟶ 3.081:
Cesar je sedel na stol, mož pa je začel na ono kratko
vprašanje po učenjaški navadi na dolgo in široko odgovarjati.
Kot dognano reč je omenil, da so vse kovine sestavljena
telesa, zmesi treh reči, ki se imenujejo: sulphur,
Vrstica 2.927 ⟶ 3.100:
pomeni srebro in sivo, Merkur živo srebro in višnjevo, Venera baker in zelenje, Mars železo in rdeče,
Jupiter kositer z belo barvo.
"O svetli vladar," je dejal mož, "srebro spremeniti v
zlato, to je lahka reč. Treba je samo navadno žveplo
in v to vtopiti tinkturo srebra. Na ta način, spominjam
se, sem pomagal iz stiske celjskemu grofu takrat,
Vrstica 2.935 ⟶ 3.108:
srebra ni zdelo škoda, a moj svetli cesar mi daje le
najbolj surovih in najbolj trdovratnih kovin."
"Če bi imel srebra," je dejal cesar, "bi lahko sitil svoje
vojake in lažje čakal na vaše poskuse. To kovino, mojster
Vrstica 2.940 ⟶ 3.114:
A ta svinec tu in baker in železo, to mi spremenite skoraj;
čeprav le v srebro."
Bartolomeo pa je vzdihoval, kako je bil že kar na tem,
da izumi "lapis philosophorum", modrijanski kamen,
Vrstica 2.954 ⟶ 3.129:
* * *
Par dni potem pa so prišli poslanci avstrijskih stanov še
enkrat terjat, naj jim zlepa izroče Ladislava. Cesar je
Vrstica 2.966 ⟶ 3.140:
ostal mirnodušen. Proti Eneju Silviju pa se je vzdignil
Janez Ungnad in se potegnil za zvezo s Podjebradom.
"Verni kristjani," je dejal, "ne marajo zdaj ni za cesarja
ni za papeža; krivoverci, kakor jih imenuje škof sienski,
Vrstica 2.971 ⟶ 3.146:
mu kdo koristi, bodisi tudi krivoverec, kakor da mu škoduje,
četudi najboljši kristjan, tej resnici se ne dá oporekati.
In zakaj bi bil greh posluževati se brezbožnikov!
Sv. pismo pravi, da je Bog Izraelce, svoje izvoljeno ljudstvo,
kaznoval s tem, da jih je dal v roke nevernim Filistejcem
Vrstica 2.978 ⟶ 3.153:
kristjane. Tako naj tudi njegovo veličanstvo nepokorne
avstrijske kristjane pokori s pomočjo vrlega Podjebrada,
ki je vendar mnogo boljši od Nebukadnezarja in Bajazita."
Za tem je govoril Neiperg. Strinjal se je popolnoma z
Enejem Silvijem, hvalil mir in strašil z vojsko. Omenil je,
Vrstica 2.989 ⟶ 3.162:
veličanstvo," se je obrnil na cesarja, ki je bil vedno v
denarni stiski.
"Zamenjali jih bomo, ljubi Neiperg," je dejal cesar
brž. Oni pa je dalje razlagal, kako slabo je vse za boj pripravljeno.
Vrstica 3.001 ⟶ 3.175:
imajo zahteve poslancev zavrniti in uporniki prisiliti k
pokorščini.
"Toda dogovori s Pobjebradom, veličanstvo, niso še
dognani," je opomnil Ungnad. "Denarna zadeva še ni
rešena."
"Oh, kako lakomen je ves svet!" je vzdihnil cesar. "Če
le pogledam koga, mi že moli roko. Naj bi imel bogastvo
vse Indije, v enem dnevu mi ga pogoltnejo ta brezna.
Zatorej povejte, Ungnad, po pravici, ali bi ne bili sami,
brez teh židovskih zaveznikov, kos Eizingerju? Premislite,
koliko vojakov je v mestu in po gradeh. Moji Štajerci
se že tudi pripravljajo na pomoč."
A Ungnad je menil, da se na to ni zanašati, in pristavil,
da morajo vojne stroške po zmagi plačati uporniki.
Vrstica 3.019 ⟶ 3.194:
Preskrbite zanesljivega poslanca, in če se do jutri opoldne
naše mnenje ne spremeni, ga odpošljite."
Tako je Ungnad zmagal Eneja Silvija.
Slovesno je sprejel cesar avstrijske poslance, za odgovor
pa jim je ukazal, naj odlože orožje, se vrnejo k pokorš
čini ter rajši skusijo njegovo milost kot njegovo pravičnost.
Brez razgovora so se možje poslovili.
Ko pa je cesar videl barona Črnahoro v jako prijaznem
govoru z Enejem Silvijem, jima je voščil srečo k novim
kompaktatom.
"Med nama, veličanstvo," je dejal poveljnik, "veljajo
še stari."
"Motite se, prijatelj," je brž odgovoril škof, "kajti ˗"
"Oh," se je nasmehnil cesar, "verske disputacije bo
treba. Pred vsem dvorom jo napravimo, ljubi baron, in
če se boste tako dobro držali tam kakor v boju, vas promoviram
za doktorja."
"To ne bi bil pravičen in enak boj, veličanstvo," je
rekel Črnahora. "Kaj bi rekel milostljivi škof, če bi mu
jaz predlagal, naj vzameva meče v roke in v dvoboju poskusiva,
čigava vera je boljša? Toda čemu? Saj častim jaz
gospoda kot najgorečnejšega zagovornika naših kompaktatov."
"Dá, tudi jaz sem taval v zmoti," opomni resno škof,
"toda prišel sem do boljšega spoznanja."
"In kdo vas je pripeljal do tega?"
"Božja milost. Srečnega pa bi se štel, če bi mogel tudi
vam pokazati pravo pot ter tako popraviti s svojo besedo
krivico, ki jo je morebiti storila moja beseda."
"Milostljivi škof, če je tako učen mož, kakor ste vi,
potreboval božje milosti, da je spoznal dobro od slabega,
Vrstica 3.053 ⟶ 3.236:
človeška beseda?" je dejal vojak in pretrgal razgovor.
== XI ==
Kakor je bil cesar prijazen v svojem vedenju in le
preveč prizanesljiv do nasprotnikov, tako je bil
Vrstica 3.075 ⟶ 3.258:
ni proti božjim in človeškim zakonom in njegovi koristi,
naj se še veseli brezskrbne mladosti, dokler ga ne obteže
vladarske skrbi. Cesar ga je poljubil na čelo in
angelsko lepega obličja.
"Brezvestni ljudje so mi Ladislava čisto zbegali," je
dejal cesar, ko je bil odšel mladenič. "Že zaradi tega zaslužijo
ostro kazen. In vi, Silvij, mi še vedno prigovarjate,
naj sklenem mir!"
"In kaka lepa prilika se ponuja vašemu veličanstvu,"
je dejal ta mirno. "Poslanec celjskega Urha je tukaj, in
Vrstica 3.087 ⟶ 3.271:
njegove grofovske milosti." In na radovedna vprašanja je povedal, da se grof pritožuje, ker je vazal Janeza
Ungnada njegovemu podložniku ugrabil hčer.
"Moj vazal?" vzklikne Ungnad.
"Tako pravi pisanje in imenuje Viljema z Vranjega
Brda. In če so res vse kreposti med sabo zvezane, kdo bi
dvomil o resničnosti visokega kneza, ki v svoji pravičnosti
ne išče sam zadoščenja, marveč se sklicuje na sodnika."
"Oh, oh," se je smejal cesar v obči radosti, "naš nekdanji
svetovalec Urh nam hoče vzeti mesta in dežele in
Vrstica 3.098 ⟶ 3.284:
ljudi izmakne le enega podložnika! Ali ni to smešno? Kaj
menite, Ungnad?"
"Ta dogodek zdaj prvič čujem," je odgovoril ta, ki se
mu edinemu stvar ni zdela smešna.
"To ravno zanikuje hudobni grof," opomni Silvij, "ko
pravi, da ta krasotica
ukradena za Vranjebrškega, ampak najbrž za koga višjega. Ime ni povedano, v dokaz pa je pristavljeno, da je
deklica resnično in gotovo že odposlana v Dunajsko
Vrstica 3.117 ⟶ 3.303:
njenemu očetu, ki je z grofovim poslancem prišel v
mesto."
Iz srca so privoščili dvorniki zadrego mogočnemu
Ungnadu, ki ni mogel drugače misliti, nego da je vse to
grofova spletka, ki hoče izpodkopati njegov vpliv na pobožnega
in v nravstvenih nazorih strogega vladarja.
Tega mnenja je bil tudi cesar, in vesel, da je nakani zvitega
nasprotnika tako rekoč prišel do dna, je odločil v
občo zadovoljnost
se vozel hitro razmota
grofovega poslanca in z njim vred tudi deklico, "za
mislil na grofa Urha; dvorniki pa so se posmehnili, misleč
na Ungnada.
Na dvoru cesarske palače je stalo mnogo ljudi, duhovnih
in posvetnih, meščanov in žlahtnikov, vojakov v
Vrstica 3.138 ⟶ 3.326:
predenj mlad človek bledega lica v preprosti vojaš
ki opravi.
"Kdo ste?" vpraša mož osorno.
"Viljem z Vranjega Brda," je bil odgovor.
"Vi tukaj?" je vzkliknil baron in oči so se mu jezno
zabliskale. A takoj se je premagal, mu podal roko in ukazal,
Vrstica 3.146 ⟶ 3.337:
račun te hvaležnosti tako predrzno pregrešili, tega nisem
pričakoval."
"Milostljivi gospod," je dejal oni, "če se vam moje
ravnanje zdi krivično, mi vest ne očita nobene pregrehe.
In nihče mi ne bo dopovedal, da ni v boju za pravico
umrl moj oče."
"Vaš oče! Umrl!" se je čudil baron. Viljem pa je začel
pripovedovati svoje dogodke, kako je Vitovec pridrl pod
grad in si ga zvijačno osvojil. Tri vojake je vtaknil v
kmetsko obleko, in ti so tiraje par volov pred sabo, na
Vrstica 3.164 ⟶ 3.355:
in rešil potem Viljema, ki je ranjen v nezavesti ležal med
ubitimi. Grad pa je razdejan.
"In to vse zaradi ene ženske!" je vzkliknil Ungnad.
"Ali ne veste, da preti smrtna kazen onemu, ki siloma
ukrade žensko?"
Zdaj pa se je jel čuditi Viljem, ki nikakor ni slutil, da
bistroumni Cahej še vedno pozveduje po mestu. Ko je
Vrstica 3.180 ⟶ 3.374:
ko ga je videla tako prepalega. Viljem pa je pripovedoval
svojo žalostno zgodbo in Kornelija je prelivala
bridke solze, spominjaje se dobrodušnega grajskega gospoda,
ki mu je tako rekoč ona nakopala prerano smrt.
Sočutje je zategnilo še trdneje vez, s katero jo je hvaležnost
navezala na mladeniča.
"Milujte me, draga Kornelija," je dejal. "Glejte, za
najsrečnejšega človeka sem se imel in trdno upal
zamerite moji odkritosrčnosti
popeljem na svoj dom. In zdaj, vidite, nimam več doma."
"Vaš pogum nam bo sezidal novega," je dejala deklica
tiho.
"Dá, bo ga sezidal!" je vzkliknil Viljem in skočil pokonci;
z žarečih lic je izginila otožnost in pogum je sijal
Vrstica 3.199 ⟶ 3.393:
za roko in ni mu je umaknila. Živa rdečica jo je izdajala
Klari, ki je vtem vstopila.
Zdaj šele se je domislil Viljem Caheja in vprašal po
njem. A kdo bi vedel za pota žejnega poštenjaka!
"On rekognoscira!" je dejala Klara. Viljemu pa so prišle na um vse obljube, s katerimi ga je prijatelj zapustil,
in vse sitnosti, katere mu je povzročila njegova nemarnost.
Silen srd ga obide in gorjé Caheju, če bi mu bil tedaj
stopil pred oči.
Toda tega se ni bilo bati. Dobra sreča sicer našega prijatelja
ta dan ni dlje zadržala kakor po navadi, a vendar
dosti dolgo, da bi se ohladila tudi Ahilejeva jeza. Ko pa
je se bil Cahej, najbrž spet "Pri enajst tisoč devicah",
Vrstica 3.220 ⟶ 3.415:
biti zgolj duh. Solze radosti so ga oblile, ko je objemal in
poljuboval branečega se Viljema.
"Oh, z mano, dragi moj, z mano!" je kričal. "Enajst
tisoč devic te željno pričakuje."
Jeznemu prijatelju ni pustil v besedo in dalje je pripovedoval,
kako lepo druščino imajo, same poštene cesarske
Vrstica 3.231 ⟶ 3.428:
sodiščem.
"Oh Viljem," je dejal in mahnil z roko preko glave.
"Jutri kar mene pusti govoriti; pred cesarjem ali pred
papežem. Boš videl, kako bodo nastavljali ušesa, ko začnem
premetavati ostanke svojega Cicerona."
Radost, da se vrne spet k svojemu očetu, je Korneliji
pregnala strah pred sodiščem.
Ko pa se je drugega dne bližala določena ura, je koračil,
kar se dá ponosno v cesarski grad doktor Lenart
Vrstica 3.248 ⟶ 3.446:
pričeti pogovor, a vsak poskus se je razbil ob njegovi
nesramni prevzetnosti.
"Velik in trden grad, kajne?" ga je vprašal pri vhodu.
"Velik?" je dejal zaspano Boštjan, ne da bi spremljevalca
pogledal. "Trden pravite? Ali ste že videli kaj sveta,
Vrstica 3.258 ⟶ 3.458:
stran.
* * *
V veliki, nizki dvorani se je bilo zbralo sodišče pod cesarjevim
predsedstvom. Na zatožni klopi je sedel Viljem
poleg samozavestnega Caheja. Najsrečnejšega izmed
vseh pa se je čutil Petacij, ki je spet dobil ljubljeno Kornelijo.
Po običajnih formalnostih so dali besedo doktorju
Vrstica 3.276 ⟶ 3.475:
predrznost je že kaznovana, in potem je skoraj gotovo,
da ni ravnal iz svojega nagiba. Stari rimski sodniki so že
vprašali kakor on pri vsakem zločinstvu, "cui bono"
komu na korist. Jako čuden odgovor na to vprašanje pa
je dala vest, da je deklico takoj poslal v cesarsko stolico.
Čemu, tega ne bo preiskoval; on le prosi v imenu prevzviš
enega svojega gospodarja, kneza in grofa Celjskega,
Vrstica 3.289 ⟶ 3.489:
sijala iz vsake njegovih preprostih besedi in tako prepričevalno
je ovrgel vse zlobno obrekovanje, da bi kak
drug obrekovalec ne vedel, kam bi se dejal, a Lenarta
mirni smeh le en trenutek ni zapustil.
Boječe je spričala Kornelija resnico Viljemovih besedi.
Cahej pa je bil ves zmešan in zmeden, kajti spoznal
Vrstica 3.298 ⟶ 3.497:
ki ga je peljal k "Enajst tisoč devicam". Zastonj se je trudil
pomiriti svojo kri in zbrati svoje misli.
"Grof je po sili odpeljal Kornelijo," je jecal v stiski,
"zakaj se je pa branila in vpila na pomoč; zdaj pa po krivem
trdi, da jo je Viljem ugrabil, ko je rada šla z njim."
Glasen smeh je nastal pri teh besedah. Kornelija pa ni
vedela, kam bi skrila svoj obraz.
Potem pa je Lenart začel odgovarjati na ugovore. Iz
Cahejevega govora je sklepal, da se deklica za Viljema
Vrstica 3.315 ⟶ 3.517:
potlej ta vinski meh okrog brez dela, dokler ni našel zavetja
in dobrih prijateljev na Vranjem Brdu. In proti poštenim ljudem se upa pričati takšen človek, ki nezadovoljen,
da sam nerodno živi, tudi svojega bližnjega
kako je Cahej proti cesarjevemu društvu treznosti
ustanovil družbo očaka Noeta, ki je že v dveh največjih
Vrstica 3.326 ⟶ 3.527:
grofa, s katero on stori, kar se mu ljubi, ne da bi bil
komu odgovoren."
"Če jim dela krivico," je opomnil Ungnad, "jim daje
pravico braniti se."
"Oho," je zavpil Lenart, "taka puntarska načela na
cesarskem dvoru? In kdo naj določi, kaj je pravica, kaj
Vrstica 3.338 ⟶ 3.541:
"Bogme!" je dejal Ungnad, "takim podložnikom bi
bil pasji bič predober gospodar."
Zmagovalno se je oziral Lenart okrog sebe in nadaljeval,
da bi bilo dejanje Vranjebrškega v najboljšem primeru
motenje tuje posesti. Vtis njegovega patetičnega
govora je bil pa toliko bolj smešen, ker se tej njegovi
zahtevi nihče ni protivil. Petacij sam ni vedel, kaj bi mislil
Vrstica 3.349 ⟶ 3.551:
ki so ga obšle. Cesar pa je bil še bolj prepričan, da je vse
le grofova nakana, naperjena proti Ungnadu.
"Kaj mislite, ljubi baron?" je ogovoril tega, "ali ne bomo
vašega vročekrvnega Viljema oženili s krasno Kornelijo,
ki je vnela to trojansko vojsko?"
Lenart pa je opomnil, da je deklica že nevesta hrabrega
celjskega viteza. Težko je povedati, ali je bil ta ugovor
Vrstica 3.365 ⟶ 3.569:
pa Viljem še dokaže, da je enako spreten v boju s sovražniki
kakor v reševanju ugrabljenih devic.
Zbor se je razšel, in Viljem se je pridružil in spremljal
starega svojega učitelja Petacija in plaho Kornelijo, ki se
je držala pol na smeh pol na jok.
Doktor Lenart je korakal še ponosneje po cesarski palači,
kajti na eni strani je imel Eneja Silvija, na drugi Neiperga,
Vrstica 3.377 ⟶ 3.581:
Cahej pa je kuhal jezo in tuhtal, kako bi kaznoval tega
vražjega Lenarta, ki ga je tako osramotil pred cesarskim
obličjem. Ravna pot
postavil za podboj pri grajskih vratih. Ko pa je zavil Lenart
izza ogla na cesto, skoči predenj širokopleči zasednik,
Vrstica 3.384 ⟶ 3.588:
"Ha, slepar!" je kričal Cahej in izdrl svoj meč, "zakaj
imaš orožje na strani? Bôri se, brani se!"
Ko je pa Boštjan začul znani pok po licih, je odskočil
in divje pogledal, če sovražnik ni prehud.
"Meč v nožnico! meč v nožnico!" je vpil nanj Lenart.
"Posvečena oseba poslanca je tu razžaljena. To terja
krvavega zadoščenja."
"Ha, nerad!" se je zagrozil Boštjan in sunil meč nazaj;
a vedno pripravljen je držal nožnico z levo, roč z desno
Vrstica 3.395 ⟶ 3.602:
spodbujati Caheja, ki je brez uspeha klical nasprotnika
na boj, in se veselili Lenartove zadrege; kajti gnusili so
se vojaštvu peresni in knjižni vitezi, ki so pohajali oboroženi.
A kmalu je bila straža na bojišču. Lenart je rinil
Vrstica 3.410 ⟶ 3.615:
da celjski lopov pač več zaušnic zasluži, kot jih more
nesti. "Toda poslanec je in nepremišljenost bi vaju utegnila
drago stati. Zatorej hitro stran in dalje z mojim bratom!"
Ko je prišlo do Ungnada povelje, naj izroči biričem
Viljema in Caheja, teh dveh že nikjer ni bilo dobiti.
== XII ==
Cahejevo junaštvo pa ni prizadelo Ungnadu toliko
sitnosti, kakor se je bal. Cesarja je bilo lahko prepričati,
Vrstica 3.436 ⟶ 3.641:
"Kaj? Ogre!" je šlo od ust do ust in vse je tiščalo k
Boštjanu, naj govori, naj pove, kar vé o vojski. Zdaj je
odprl hrabri kaporal zatvornice svoje zgovornosti in
s sovražniki, o številu upornikov, o dogodkih na Dunaju,
po Avstrijskem in Ogrskem. Cesarska krdela je pobijal
Vrstica 3.455 ⟶ 3.659:
Boštjan pa je prikimal: "Kar ne bo skritega in zakopanega,
bodo vse pobrali oni jastrebi."
"Na izbiro imamo torej," je nadaljeval, "da nas konča
meč ali glad." Junak se je zamislil in dal meščanom priliko,
Vrstica 3.464 ⟶ 3.669:
"Kaj jim zadržuje Ladislava? Če je pravičen varuh, mora
biti vesel, da se znebi skrbi za varovanca. Če se pa misli
na njegove stroške okoristiti, zakaj bi se za kralja ne potegnil
Vrstica 3.479 ⟶ 3.683:
izmed njih so začeli vojakom navkljub še glasneje razvijati
svoje nazore.
"Jurij, čuješ?" je sunil vojak svojega tovariša. "Po
meni vse zagomazi, kadar slišim take ljudi govoriti o
vojski. Jaz se bom zagnal mednje kakor hudič, ki ga je
naš Zveličar zapodil med prašiče."
"Nikar, Aleš!" je dejal oni, znani hlapec mladega Ungnada.
"Ne veš ne dneva ne ure, kdaj bo treba katerega
teh bližnjih na posodo prositi. Tudi jaz težko poslušam
Vrstica 3.490 ⟶ 3.697:
mizi in v znamenje svoje miroljubnosti prijel njih kupo.
"Na vaše zdravje, bratje vatlarji!" je dejal Jurij in izpraznil
vrč. Razna čustva so obhajala meščansko
mirnejši pa so bili mnenja, da je najbolje, da imajo to za
šalo, naj si bo že, kakršna hoče. Jeli so tleskati v dlan,
Vrstica 3.503 ⟶ 3.709:
Ozirali so se na širokoustega Boštjana, ki je divje vrtel
svoje oči in si vihal brke.
"Dobro se držite! Jaz grem po meč," je šepnil sosedu.
Komaj pa je odšel Boštjan, se je pričelo razbijanje po
krčmi.
Z Boštjanom vred pa je zapustil sobo tudi možiček, ki
je sedel v kotu pri vratih in tiho pil svoj delež. Urno se
je obrnil za junakom in mu začel žvižgati in ga klicati po
imenu. Boštjanu pa se je mudilo po meč ali pa
noge tekunove so pustile kmalu malega moža daleč zadaj.
A v veliko zadrego je zapazil, da je zašel v ulico brez
izhoda. Vrniti se je moral mimo tujca, ki ga je nagovoril
s prijaznim pozdravom.
"Ne zadržujte me! Jaz grem zatiranemu meščanstvu
pomagat," je vpil ohrabren, zagledavši takega človeka.
"Ali me ne poznate več?" je vprašal oni in se smejal
debelim Boštjanovim očem. "Veseli me, da sem se tako
Vrstica 3.523 ⟶ 3.731:
podobi in občudoval sem spretnost, s katero delujete za
svojega gospoda."
"Ho, doktor Manlij," se je začudil Boštjan in ošabno
stisnil roko spoznanemu možu, ki ga je žalilo to domače
vedenje.
"Molčite in pojdite z mano! Imam vam nekaj važnega
povedati," je dejal ta.
"Kar pojdiva," je menil Boštjan in se ga oklenil za
roko. "Med potom mi pa povejte, gospod doktor, kak
vrag vas je zanesel sem, kjer vas lahko veliko prezgodaj
obesijo."
"Kar se obešanja tiče," je odgovoril oni zbadljivo,
"mislim, da ste bili vi že enkrat blizu; vaše govorjenje v
krčmi pa kaže, da vas vrat spet srbi."
"Mene?" se je zakrohotal vojak. "Posvečeno osebo
poslanca?‹ kakor pravi moj gospod. Kdo bi si upal le prst
položiti name, ko me brani cesarski pečat!" Oni pa je
Vrstica 3.541 ⟶ 3.754:
lakomnost z velikimi obljubami, ako pomaga pri nekem
važnem, a nevarnem podjetju.
"Kjer je nevarnost, tam sem jaz," je dejal s poudarkom
Boštjan. Manlij pa je vzel v misel, kako se jima je v
Celju ponesrečil naklep.
"Vaša krivda," je očital Boštjan; "ali ste se morali
vpričo tiste stare čarovnice pogajati z mano? Da jo je
Vrstica 3.553 ⟶ 3.766:
nisem bal, ampak tega, da mi uidejo in ovadijo mene in
vas."
Manlij pa mu je začel praviti o novi nakani, ki ni nameravala
ničesar drugega, nego oteti Ladislava iz cesarskih
Vrstica 3.560 ⟶ 3.774:
pa zadene vojake, ki so podkupljeni; treba je le še par
krepkih rok, če bi bilo spremstvo premočno.
"Naj bo močno, kakor hoče," se je ponesel Boštjan; in
po dogovoru, kje se drugi dan dobita, da se zmenita o
podrobnostih, sta se ločila.
Ko pa je bil Boštjan sam, se ga je kot mislečega človeka
lotilo preudarjanje. "Boštjan, kaj nameravaš?" je dejal
sam v sebi. "Iz rok cesarske mogočnosti hočeš iztrgati
dečka, ki ga varuje in čuva kakor zmaj svoj zaklad tisoč
mečev"
boriti ni pogum, ampak blaznost. Dober vojak se mora
o pravem času tudi umakniti. V koliko bitkah je naš grof
Vrstica 3.596 ⟶ 3.812:
izpraševal hlapca na vse strani in mu ukazal, naj se kolikor
možno velikokrat snide z Manlijem, in kar le more,
pozve od njega. Bogat dar je odškodoval Boštjana za
strah, ki ga je prebil.
Vrlega Lenarta pa je tako razburilo to razodetje, da je
kar tekal po sobi sem ter tja. Kaj je storiti? Pomagati? A
če izpodleti?
misli.
grof tudi in doktor Lenart tudi; kajti hvalo bodo peli
Eizingerju, in kar bi bilo neznosno, Manliju. Grof bi bil
Eizingerjev in Lenart Manlijev pomagač: dvoje petih koles.
On, najboljši jurist, bi držal lestvo takemu Manliju.
Nikdar!
nič mar. Za nas nič slabega, dobrega pa tudi nič. A srečen
izid brez našega delovanja, tega se je bati. Eizinger
Vrstica 3.616 ⟶ 3.831:
Urno je zlezel naš doktor v praznično opravo svojega
dostojanstva in se napotil z Boštjanom kakor Merkur,
njegov priljubljeni bog, z Marsom
Boštjan tega malika mislil
k svetovalcu Neipergu. Dolgo se je mudil ondi, in še dlje
kakor zadnjič ga je spremil svetovalec, mu stresel roko
Vrstica 3.624 ⟶ 3.839:
mu skoraj dá priliko vrniti mu to veliko uslugo. Lenart
pa je ponosno govoril o tej malenkosti in kako pač ni
mogel drugače ravnati, kajti kakor njegov gospod, sovraži
tudi on vsa kriva pota in niti s sovražnikom ne postopa
drugače nego naravnost in pošteno.
Določeno nedeljo pa se je čuječnosti svetovalca Neiperga
posrečilo zajeti malone vse zarotnike. Na dvoru je
Vrstica 3.638 ⟶ 3.852:
njegovi vohuni so ga iskali po mestu mnogo marljiveje
od cesarskih stražnikov.
"Če mi dá vaša vzvišenost," je obljubil čez nekaj dni
Neipergu, "dvoje vaših služabnikov, vam pripeljem hudodelca
živega."
"Kolikor jih hočete, zlati moj prijatelj!" se je razveselil
baron in mu dal pooblastilo, da sme zapreti Manlija,
kjerkoli ga dobi.
Dan potem je prišel že Neiperg sam srečo voščit in se
zahvaljevat Lenartu, da je svojo obljubo tako točno izpolnil.
Vrstica 3.649 ⟶ 3.866:
ker mu je cesar zelo naklonjen. "Pod mojim pokroviteljstvom,
" je dejal, "vas čaka lepa prihodnost."
Ošabnemu možu pa je svetovalec s tem pokroviteljstvom
slabo postregel, in Lenart je menil, da ni nezadovoljen
v svojem stanu in da tako lahko še več koristi
cesarju, če ugladi pot do miru, ki bi bil njegovemu gospodu
ravno tako na prid kakor cesarju. "O, da bi Ungnada
Vrstica 3.660 ⟶ 3.876:
cesarja vedno k vojski? Na Podjebrada? Ta vendar
ne more o pravem času priti na pomoč."
"Težko, kajti sovražnikov pričakujemo od dne do
dne; kar je pa poslanstvo šlo do češkega gubernatorja,
da sklene zvezo, tega je komaj pet dni."
"Res! Pet dni," je potrdil Lenart.
"Vi že tudi veste?" se je začudil svetovalec.
"Oh, vse mesto že govori. In kdo je bil že odposlan?"
"No, to bi si lahko mislili," je opomnil oni s porogljivim
smehom. "Neizogibni Ungnad, Jurij Ungnad, brat
našega Salomona, čigar predrznost bi bili vi lahko hudo
kaznovali. Kajti veste, koga je poslal z bratom?
potepuha, Caheja in Viljema, ki sta vas napadla.
Tako sta se odtegnila kazni in cesarski svetovalec jima je
pomagal."
"O, jaz jima še nisem odpustil!" je dejal Lenart. "Samo
če bi mi vaša vzvišenost hotela povedati, kdaj se
vrneta, da ju primem."
"To vam lahko storim. Ungnad ju pričakuje vsak dan.
Poročilo, kaj in kako so poslanci opravili, ima prinesti
Viljem. Jurij Ungnad pa se vrne s Podjebradovo vojsko.
Kadar prideta, vam naznanim, da ju tožite. Naj vam ta
hudodelca jaz vrnem za one, ki ste jih vi izročili meni.
Zaléga bavarskega prihajača je, menim, uničena v našem mestu."
"Ne še vsa," je opomnil Lenart. "Dvema sem na sledu
in upam, da mi ne uideta, samo če me še dalje pooblastite
Vrstica 3.690 ⟶ 3.912:
oseb pa je dodal Lenart sam, ki so mu bile znane.
== XIII ==
Z Dunaja so prihajale vedno resnejše novice. Za papežev
ukaz se noben človek ni zmenil; dá, razkačeno
Vrstica 3.707 ⟶ 3.929:
se ne ozira dosti na njegovo cesarsko čast; nemudoma
pa je odpravil poslance, da prosijo premirja.
A poslanci niso nič opravili, in ko so se vračali drugega
dne, je sovražnik že pritiskal za njimi. Bila je nedelja
Vrstica 3.731 ⟶ 3.954:
vred poslanci vojvode bavarskega in mejnega grofa braniborskega,
da pomire sovražne stranke.
A čim bliže je bila nevarnost, tem manj se je bal cesar
ter se nikakor ni hotel pogajati z oboroženimi uporniki.
Vrstica 3.738 ⟶ 3.962:
vladarja razkačilo in z jeznimi besedami je očital nadškofu nepokorščino proti svetemu očetu in zvezo z
izobčenimi brezbožniki. A škof je odvrnil, da sveti oče
nima pravice vtikati se v posvetne reči in da mu gre pokorš
čina le v verskih stvareh.
Pogajanje je bilo brez uspeha. Škofje in drugi poslanci
so ostali v mestu, sovražniki pa niso napadli trdnjave,
Vrstica 3.758 ⟶ 3.981:
Po vročem boju je potisnil Črnahora sovražnika na
vseh straneh nazaj. To je vnelo meščane, pripravljene za
brambo mesta, da so prihiteli v velikih tolpah
taborišču; in Črnahora bi bil tedaj priboril cesarju
zmago in z njo razbil rahlo zvezo med sovražniki, da ni
celjski grof ostro pazil, kako se bije boj. Utaborjen pred
Ogrskimi vrati in obrnjen ravno tako proti cesarju kakor
proti sumljivemu Hunjadiju, je čakal streljaj od mestnega
zidu, da odbije vsak zaskok posadke. Ko pa se je pričelo
Vrstica 3.787 ⟶ 4.006:
Glejte ga od smrti vstalega Žižka, kako pesti
našega Rosenberga!"
"Oh, Črnahora je pošten dečko!" je dejal grof. "Za
cesarja Albrehta sva se borila v eni vrsti in spodobi se,
da ga povabim na kopje."
Grof se je poslovil, si potegnil naličnik čelade čez
obraz, in hlapec mu je dal novo kopje v roko. Boji tedanjih
časov so bili jako preprosti. Ko se je vojska
Še dlje pa, preden so se zadele počasne čete. Enako
oborožene in enako vodene so si storile čuda malo
škode. Najsi je zmagal domačin ali sovražnik, trpelo je
le ubogo ljudstvo, kmetje.
oklopljeni vitezi, in ker ti s svojo težo na težkih oklopljenih
konjih niso mogli premagati nikakih krajevnih
Vrstica 3.813 ⟶ 4.034:
ni naučil in se vojskoval tako kakor nekdaj Cimbri
in Tevtoni.
Toda vrnimo se k našemu Črnahori, ki je, dasi enook ˗
na duši in na telesu, pravi Enej Silvij ˗ takoj zapazil, da
dobi opravka z dobrim junakom. Urno je imel kopje v
rokah in z zaprto čelado je pognal svojega žrebca proti
grofu. Kakor bi konec te borbe imel odločiti zmago ali
poboj, je bitka v bližini ponehala. Marsikateremu staremu
vojaku je preletelo kosti, ko sta trčila junaka skupaj.
Vrstica 3.828 ⟶ 4.048:
čelade in oklepa. Kakor pribita na mestu sta stala nasprotnika
in varovati se ni bilo nikomur mar.
Nepotrpežljivemu poveljniku pa je bilo menda že
vsega preveč, pokonci stopi v stremenih in s klicem:
Vrstica 3.835 ⟶ 4.056:
z enako močjo. Pregrozno je zaškripala jeklovina, nesrečnemu
Črnahori pa je odletela v prah pest in bat.
Stemnilo se mu je pred očmi, in razoroženega bi bil grof
posekal, da niso brž priskočili vojaki in ga odvedli z bojiš
Vrstica 3.846 ⟶ 4.068:
obzidja, so se sovražniki morali umakniti, a utaborili so
se v predmestju in pred trdnjavska vrata napeljali dva
topova, ki sta menda metala kamnite krogle, debele kakor
človeška glava. Dopoldne je trajal boj, popoldne pa
Vrstica 3.872 ⟶ 4.092:
dneh usliši prošnja, jih je potolažil, on pa je
hitel po znanih stopnicah k mojstru Bartolomeju.
"Oj trikrat srečne oči, ki vidijo, kar vidi vaše veličanstvo!" je vzkliknil alkimist. "Moč rdečega leva, ki ga je
po nepopisnem trudu in premišljevanju ujel hlapec vašega veličanstva, je rodil iz zelene Venere, od navadnih
ljudi imenovane baker, Luno, ali kakor blagovoli vaše
veličanstvo reči: srebro." Pokazal je na velik kup sivkaste
kovine, ki bi imela biti srebro, narejeno iz bakra.
"Ali je pravo srebro, Bartolomeo?" vpraša cesar.
"Finejše od naravnega," je bil odgovor in takoj so se
začeli kovati srebrniki za sitne terjalce.
Ko pa se je razdelila plača, potehtavali so denar hrabri
junaki in zmajevali z glavami in ga nesli trgovcem in
Vrstica 3.891 ⟶ 4.112:
denar pravo srebro, so jeli vlamljati v krčme in štacune
in siliti meščane, da sprejemajo denar.
Premirje pa je porabil doktor Lenart, da se odpravi k
svojemu gospodu. Bogato ga je obdaroval cesar, pohvalil
Vrstica 3.917 ⟶ 4.139:
odločiti in zahteval je le premirja in odloga za premislek.
Tega pa mu oblegovalci niso nikakor hoteli dovoliti.
Sklical je spet svoje veljake na posvet in kazal na trdnost
zidovja, hrabrost vojakov, bližanje Podjebradove vojske
in da mu pride skoro štiri tisoč Štajercev na pomoč.
Enako je govoril Ungnad in omenil, da mesto nikakor ni
obkoljeno, na tri strani jim je pot prosta in v najhujši sili
Vrstica 3.926 ⟶ 4.150:
ljudstva proti cesarju, na obzidje z njim in sovražnik naj
strelja." Srdito je obsodila te besede večina svetovalcev
in v sveti jezi se je vzdignil Enej Silvij in z gorečo zgovornostjo
se je uprl takemu nečloveškemu svetu. Dokazoval
Vrstica 3.948 ⟶ 4.170:
branili mojo čast?" se je obrnil na Neiperga.
"Veličanstvo, zmeraj sem pripravljen s svojo krvjo
braniti cesarsko čast
"Zelo dobro!" je zakričal Črnahora in skočil kvišku.
"Jaz trdim, da je največja sramota za mojega cesarja pogajati
se z uporniki in njih pogoje sprejemati, ko nismo
dočakali še nobenega naskoka, in opirati se na drhal,
naščuvano in podkupljeno od Židov, topo za čast in
dom in sebe. Svetli vladar naj dovoli, da pravico te trditve
gospodu baronu dokažem z mečem."
Cesar je miril razburjenega moža. Neiperg pa se je nasmehnil
v svoji zadregi in tožil, da nekateri mir le zavirajo
Vrstica 3.964 ⟶ 4.188:
krmar, ki dobremu vetru razprtih jader ob nevihti ne
spravi, pogubi sebe in svojo ladjo."
Cesar se je jezil, da se je vse zarotilo proti njemu, in
razpustil posvetovanje. Vso noč je premišljeval in ukrepal.
Vrstica 3.975 ⟶ 4.200:
nečastjo ter prisiljeno storiti to, kar bi se bilo prej lahko
zgodilo častno.
Mir je bil sklenjen. Neizrečena radost se je polastila
oblegovalcev in meščanov. Na mah je bilo živeža povsod
Vrstica 3.982 ⟶ 4.208:
ril cesar: "Ti si storil, kar si mogel; med nama pa bo Bog
sodnik."
Dne 4. septembra se je izročil grofu Urhu Ladislav,
spremljan od Eneja Silvija in Neiperga. Vesela je vriskala
Vrstica 3.992 ⟶ 4.219:
nista poštena sovražnika, ampak ogleduha, ki se morata
obesiti.
"Zakaj ju niste prej obesili?" je vprašal nadzorujoči
poveljnik.
"Ker se nista dala prej ujeti," se je režal vinjeni dedec.
"Kdor prej pride, prej melje. Včeraj je prišla vrsta na
doktorja Manlija, ki se je tudi branil in užil veliko nepotrebnega
Vrstica 4.000 ⟶ 4.230:
danes ta dva skupaj spravili na oni svet. Oni mali debeluh
nam bo še sitnosti delal, ker nima nič vratu."
"Milostljivi gospod," je dejal večji izmed jetnikov,
"midva sva vazala barona Ungnada in ne veva, zakaj sva
zaprta."
"Ali ste že slišali, gospod," se je jezil ječar, "da bi kdo
pred smrtjo tako nesramno lagal? Desetkrat sem jima že
povedal, zakaj in še zdaj ne vesta."
"Oh, po nedolžnem biti obešen!" je tarnal drugi jetnik.
"To se vam sitno zdi, prijatelj?" je dejal ječar. "O, da
bi meni ljubi Bog skazal to milost, če mi je že taka smrt
namenjena, da bi jo storil po nedolžnem."
Vtem pa je zagledal nedolžni revež v dalji Ungnada in
na vso moč, kakršno dá smrtni strah, jel kričati in ga klicati,
Vrstica 4.027 ⟶ 4.260:
drugi Cahej, zdaj smo ju pa imeli; in gospod mi je
še naročal, naj ju takoj obesim."
"In kaj je stalo v pismih?" je vprašal Ungnad Viljema.
"Tega ne vem, vaša milost. Ampak gospod vaš brat
poroča, da pride najkasneje 5. septembra s Podjebradom
pred Dunajsko Novo mesto."
"To je jutrišnji dan!" je bridko vzkliknil Ungnad, in
solze so se mu udrle od srca in žalosti po obrazu;
Ječar pa je kar pobegnil. "Po nedolžnem biti obešen," je godrnjal, "danes se mi pa utegne pripetiti ..."
Vojska sovražnikov je odhajala, od vseh strani pa so
dohajala poročila, da je gubernator Podjebrad s silno
Vrstica 4.044 ⟶ 4.280:
priznati zdaj za svojega kralja in mu biti poslušen.
== XIV ==
V krasno opravljeni sobici tik grofovega stanovanja
pred mestom je sedela žalostna Kornelija. Njeno
Vrstica 4.053 ⟶ 4.289:
se je, ko je nekdo potrkal na vrata, in trepetaje vstala,
ko je vstopil grof Urh.
"Vedno otožna, mala moja Kornelija?" je vprašal ljubeznivo
mogočni mož in se dotaknil mehkih las. Kornelija
pa se je umikala proti oknu in prosila ene dobrote,
ene milosti.
"Vse, vse, kar hočeš, dete moje," je vzkliknil grof. "Če
more kakšen človek izpolniti tvoje želje, jaz jih bom izpolnil."
Ona pa je prosila, naj jo pusti z očetom domov, v Celje.
"In čast te nič ne mika in bogastvo? In moji darovi
nimajo zate nobene cene?" ji je odvrnil on.
"Oj, da, da, knez milostljivi," je hitela deklica, "a naj
se vrnem z očetom, naj se vrnem v domovino!"
"In kako mi boš poplačala, Kornelija, če ti dovolim?"
se je nasmehnil grof.
"Molila bom za milostljivega svojega gospoda, da bi
ga mili Bog varoval vse nesreče in dodelil še večjo slavo.
Oh, jaz pa naj se vrnem spet domov!"
Nejevoljen je odšel grof; za njim pa je prišel Petacij po
slovo, kajti naročili so mu, da se ima z oddelkom grofovih
Vrstica 4.081 ⟶ 4.322:
Omenil je Vita Lazarja in kaj naj njemu sporoči,
kadar pride vprašat po njej.
"Oh, kaj jaz vem!" je vzdihnila deklica in skrivaje si
obraz prosila, naj pove Viljemu, če ga bo videl še katerikrat,
Vrstica 4.087 ⟶ 4.329:
pomagala vsa žalost!
* * *
Prešlo je nekaj dni. Noč se je bila razgrnila po ozkih ulicah
starega dunajskega mesta. Življenje je mirovalo; le
iz onih gostiln, ki so imele od mestnih očetov posebno
dovoljenje, točiti čez uro, so se slišali glasovi poznih
ravno toliko svetlobe, da se je videlo, kako je temno.
V eni izmed najlepših hiš, ki so stale blizu dvornega
Vrstica 4.100 ⟶ 4.342:
katere se je počasi, počasi, a brez prestanka mlel pesek,
in katere zgornja posodica se je bila ravno izpraznila.
"Dve uri!" je vzdihnil mož, obrnil uro in nadaljeval svojo
hojo.
A potrpljenje vse premaga. Še dve uri tega sprehajanja,
in po ulicah so se začuli koraki; kladivo je zaropotalo
Vrstica 4.110 ⟶ 4.354:
stopila nazaj in mu branila, naj ji nikar ne mečka obleke,
v kateri je bila na sijajnem plesu.
"Prav, prav," je pristavil prijazno mož in ji pomagal
odlagati plašč. "Ali si se dobro zabavala na veselici rešenemu
Vrstica 4.117 ⟶ 4.362:
ji pogledal v črne oči.
"Oh, kako neslano vprašanje!" je odgovorila ona in
mu izvila roko. "Ali ne veš o ničemer drugem govoriti?"
"Da, da," je dejal mož, si pogladil čelo in šel po sobi
gor in dol.
"Kaj počne gospodična, ki je včeraj prišla? Ime ji je
Kornelija kakor tebi."
"Tvoja verižica se ji kaj lepo poda!" je odgovorila žena
malomarno. Filip pa je pravil, kako nevarnost je prebil
v Celju in kako se ima očetu te gospodične zahvaliti za
rešitev.
"No, no," je dejala ona, "če bi te ne bil rešil Peter, bil
bi te Pavel. Koliko tisočkrat si se že komaj rešil.
kaži, kam te je zadel krvoločni morilec!
"Vse dobro, ko sem pri tebi," je odvrnil mož. "Ali si
se kaj veselila mojega prihoda?"
"Veselilo me je slišati," je odgovorila ona ponosno,
"da si stopil pod bandero velikega grofa. To je
"Oh, da te le veseli," se je radoval Filip in si mel roke.
"In si zapazila, Kornelija, koliko zaupanja nam skazuje
milostljivi grof? Za to deklico, ki sem ti jo pripeljal, se
zanima njegova milost zelo zelo."
"Srečna deklica!" je tiho vzdihnila žena in cvetoča
lica so ji pobledela. "Toda koliko časa se bova pa še pogovarjala
tako!" je dostavila. "Jutri je slovesni vhod
naspati se je treba, da ne bomo zaspani kazali čemernih
obrazov." Rekši, se je zavrtela in odšla v svojo sobo. Gospod
Filip pa je sedel počasi in naslonil glavo na dlan.
"Lepa je moja žena, lepa!" je šepetal in široko lice se
mu je mračilo. Pomel si je oči, meneč, da je menda tudi
zaspan, in odšel v svojo spalnico.
Gospa Filipova pa je bila prerazburjena, da bi mogla
spati. Vrgla se je v mehak naslanjač pred zrcalom in si
Vrstica 4.160 ⟶ 4.410:
je strežnico in jo poslala h Korneliji, vabit jo, če se
ji ljubi na majhen pomenek.
In sedeli sta si nasproti dve Korneliji, tako različni v
vedenju in mišljenju. Živahno je pripovedovala gospa,
Vrstica 4.166 ⟶ 4.417:
to ime, je pogledala tako premeteno mladi deklici v
obraz, da jo je sprehajala vroča rdečica.
"Vi ste pač srečni!" je dejala gospa otožno. Deklica pa
je strmé obrnila vanjo svoje velike oči.
"Jaz srečna?" je vprašala mirno.
"Eden najmogočnejših in najslavnejših junakov našega veka," je nadaljevala gospa, "vas je izbral izmed
tisoč in tisoč drugih, o katerih se tudi pravi, da so zale."
Gospa se je z velikim ugodjem pogledala v zrcalu. "Vsemu
kraljestvu zapoveduje grof, vi pa ste kraljica njegovega
srca."
"Kraljica njegovega srca je kneginja Katinka!" je nejevoljno
odvrnila deklica.
"Oh, oh," se je rogala ona, "kako lepo se vam poda
nedolžnost! A prosila bi vas vendar, da se spomnite tudi
mene, kadar vas bo osrečeval milostljivi naš gospod, véliki
grof."
"Sram vas bodi, gospa!" je vzkliknila Kornelija in se
vsa tresla od jeze in sramote. "Čast in poštenje mi je edino
še ostalo, in tega mi ne privoščite; in imenujete me
srečno
"Stojte, stojte, ljuba gospodična," ji je prestregla besedo
gospa. "Nisem vas mislila razžaliti. Rada priznavam,
Vrstica 4.195 ⟶ 4.452:
nobeni živi duši, če bi takšen človek še poštenja in
pokornosti in pohlevnosti ne poznal. A možje, ki s svojim
duhom vodijo človeštvo, se ne merijo po našem
omaga, kaj se dá misliti lepšega in bolj vzvišenega nego
zmožnost in prilika duševnemu orjaku lajšati breme
Vrstica 4.202 ⟶ 4.458:
pride genij le zato na svet, da bi njihovi toposti in lenobi
delal tlako; a da bi bila hvaležnost na svetu bolj poznana,
ne bi bili očitali Perikleju Aspazije niti Aspaziji Perikleja."
Te izborne pridige naša Kornelija ni več slišala; zbežala
je bila iz druščine, kjer se je tako čudno razlagala
ženska čast, in se zaprla v svojo sobo.
"Hinavka!" je siknila gospa med zobmi in pogledala
v zrcalo, če se ji togota kaj pozna.
* * *
Hrupna radost, s katero je pričakovalo vse mesto mladega
kralja, se je razlegala do prijazne izbice, kjer je bivala
Vrstica 4.215 ⟶ 4.473:
vezenino in niti živahno gibanje po ulicah ni moglo pregnati
nje tihega sanjarjenja.
"Kakor duše v vicah sediva tukaj," reče dobrovoljna
tovarišica, ki se ni ganila od okna, da ne bi kaj posebnega
Vrstica 4.220 ⟶ 4.479:
povedati. In kdove koga vse bi videli, če bi smeli ven!
Gotovo obhaja danes razen kralja Ladislava tudi Cahej
svoj vhod. Oh, oh, oh," se je jelo dekle na vse grlo
doktorju Lenartu, me posili smeh, najsi bom pri mizi ali
v cerkvi ali kjerkoli. ›Ali vas še kaj boli?‹ sem vprašala
doktorja in mu prinesla obvezo. Oh, ta obraz gospodov!
Objela bi bila takrat Caheja, čeravno mi ni nič do njega.
Toda zdaj ga pa ne bom videla.
vedno drži kakor miš polne kašče?" Bistro je pogledala
družico.
"Oh Klara," je dejala ona, "ne muči me vedno s svojimi
domišljijami. Kje je Viljem, in kje sem jaz! On je padel
Vrstica 4.234 ⟶ 4.493:
ne rase na njegovem grobu. Mene pa naj bi tudi kmalu
rešila smrt!"
"Že spet!" je karala Klara. "Smrti si želeti je smrtni
greh, ker je Bog zapovedal, naj vsakdo živi do konca
svojih dni."
Govor je pretrgal gospod Filip, ki se je z mnogimi pokloni
opravičeval, če morebiti nadleguje, in vabil deklici,
Vrstica 4.242 ⟶ 4.503:
brž in odločno sprejela ponudbo, je bil poštenjak malo
osupnjen.
"Ne zamerite," je bojazljivo jecal, "ampak lepo vas
prosim, nikar ne mislite na beg. Usmilite se mene, ki
Vrstica 4.247 ⟶ 4.509:
orodje vaše nesreče in žalosti."
Kornelija pa je pokleknila predenj in prosila in jokala,
naj jo reši iz grofovih rok. Ubogemu možu je lil znoj
po licih in stal je pred Petacijevo hčerjo kakor zatoženec
pred sodnikom.
"Gospodična Kornelija!" je dejala Klara, kateri se je
Filip v srce smilil. "Potrpite malo časa; nemara se nama
posreči, da uideva sami."
"Da, da," je vzkliknil mož vesel. "Že vem, kako bomo
naredili. Jutri pride moj brat Volbenk. To vam je predrzen
Vrstica 4.262 ⟶ 4.525:
rešil. Počakajte le malo časa, da ne pade name grofov
sum in srd."
Kornelijo je to nekoliko potolažilo; slavnost pa je ni
mikala nič več.
== XV ==
Kako je Dunaj sprejel kralja Ladislava, kako so se mu
poklanjali stanovi njegovih deželá in kake slavnosti
Vrstica 4.287 ⟶ 4.552:
v tem zavetju! Kako je kipelo mlado srce, oteto iz neljubljenega
varstva cesarja Friderika, moža v malih
rečeh natančnega, v velikih večkrat neodločnega,
neustrašljivemu pogumu, neupogljivi volji in
najljubeznivejšemu vedenju zmagonosnega kneza. Kakor
Vrstica 4.295 ⟶ 4.559:
V trdnih rokah je ležalo krmilo in v gladkem teku
vseh strokov se je kazala spretnost poglavarja.
Poleglo se je z nočjo glasno veselje slavnostnega dne
in tiho je postalo po širnem mestu. Skozi mala skrita
Vrstica 4.302 ⟶ 4.567:
krivi cesti v mesto do hiše trgovca Filipa. Pri vratih je
čakal strežnik, ki je vedel enega izmed mož v svetlo dvorano.
Tu ga je sprejela v preprosti obleki gospa Kornelija.
Zagledavši jo, je pozni gost obstal in strmel nad čudovito
Vrstica 4.311 ⟶ 4.577:
junaka, ki je molče padel na kolena, zgrabil belo roko in
jo vroče poljubil.
"Oh, kaj počenjate, moj gospod!" je vzkliknila žena in
nagnila glavo, da se je zazibalo ob vitkem telesu mehko
valovje razpletenih las.
"Jaz vaš gospod?" je bil strasten odgovor. "Vaš sluga,
kraljica moja."
Žena pa se je sklonila k njemu, mu smehljaje žugala
in z glasom, ki mu je pretresel vse živce, dejala: "In le
Vrstica 4.323 ⟶ 4.590:
je skočil pokonci in objel in poljubil čarobno
bitje, ki se je branilo in zvijalo v njegovih rokah.
"Oh, gospod grof," je dejala gospa, "če ste res moj
sluga, ukazujem vam, da z mano večerjate in oprostite
mojega moža, ki ga slavnostni odbor zadržuje, z mano
vred pogostiti vašo milost."
Z največjo radostjo je sprejel grof ponudbo in popolnoma
ga je očaral duhoviti razgovor s fino izobraženo
Vrstica 4.336 ⟶ 4.605:
roko, ga je vprašala nagajivo, če hoče še obiskati svojo
varovanko, gospodično Kornelijo.
"Milostljiva," je odvrnil razburjeni mož, "na svojo
čast vam prisegam, da poleg vas zame ni nobene Kornelije,
nobene ženske več na svetu."
Drugo jutro pa je dobil trgovec Filip povelje, da mu je
nemudoma z oddelkom grofovih vojakov oditi kot poveljniku
grofovega gradu na ogrsko mejo. Oh, kako
tožen je ubogi mož jemal slovo od svoje žene, kako jo je
spravljal, naj gre z njim, da bo grajska gospa namesto
Vrstica 4.349 ⟶ 4.618:
ga opominjala, naj se varuje, da izpod levje kože, ki mu
jo je oblekel grof, ne pokaže kopita.
Komaj pa je bil grof odposlal nesrečno povelje za Filipa
Holcerja, je prišel sel iz Celja in mu prinesel pismo
njegove žene, kneginje Katarine in doktorja Lenarta.
Prvo je odprl doktorjevo pismo. To pa se je pričelo z dolgimi
izpiski Ciceronovih razgovorov, ki naj bi dokazali,
Vrstica 4.364 ⟶ 4.635:
beseda, s katero mu je poročala nesrečna gospa naglo
smrt edinega sina Hermana.
Kakor strela z neba je udarila novica korenjaškega
moža. Na stol se je zgrudil in iz širokih prsi se je izvil
Vrstica 4.370 ⟶ 4.642:
planil pokonci in jel naglo hoditi sem in tja.
"Zadnji sin, edini sin!" je govoril polglasno, dokler ni
prišlo poročilo, da ga pričakuje kralj Ladislav.
Vrstica 4.389 ⟶ 4.660:
vedenja ne zameri. Hudobija se kaznuje, nerodnosti
naj vaše veličanstvo milostljivo odpušča!"
Osuplega barona, ki ni vedel, kako se mu godi, je
spremil potem pol zlepa, pol zgrda do vrat in skozi vrata
v prednjo sobo, kjer ga je sprejel glasen smeh. Peneč se
od jeze je zapustil Eizinger v tistem trenutku dvor.
Kralj pa je zasliševal velikaše, ki so se mu poklanjali,
in v njegovem imenu je odgovarjal grof Urh, pravi
oblastnik. In ko je začel Enej Silvij na čelu cesarjevega
poslanstva opominjati kralja, da te in one obljube ni še
izpolnil, in ko je vprašal grofa, kje ima pravico mirovne
pogoje spreminjati, je udaril grof ob svoj meč: "To je
moja pravica! Pogoje staviti ima junak, ki zmaga!"
Mladi kralj se je oddahnil, ko so bili posli opravljeni
in sta sama ostala z grofom. Objel je svojega svetovalca
Vrstica 4.412 ⟶ 4.684:
deželá venomer napravljajo. Zatorej se kar nič ne
čudim, da si malo pozabil name."
"Jaz pozabil na svojega kralja?" je dejal resno grof in
pogledal v nedolžne oči svojega varovanca.
"Da, da," je prikimal kralj, "pozabil! Le glej me, striček!
Mi nisi li obljubil, da mi pripelješ veselega tovariša,
svojega Hermana, ki je malo mlajši in gotovo še bolj
otročji kakor jaz?"
Grof si je pokril obraz z roko in molčal; kralj pa ga je
vznemirjen božal in poljubljal, naj mu odpusti, če ga je
Vrstica 4.423 ⟶ 4.698:
spustil mladenič v jok, se oklepal svojega strica in prosil,
naj zdaj njega vzame za svojega sina.
Na večer se je vrnil grof v svoje stanovanje, kjer ga je
čakalo dišeče pisemce. Ves se je zganil pri tem pogledu.
Pozabivši sina, kralja, samega sebe je hitel s svojim zvestim
spremljevalcem Rožekarjem po znani poti tja, kamor
ga je vlekla prečudna moč.
== XVI ==
Dokaj mesecev je preteklo. Na grofovem gradu tik
ogrske meje je še vedno gospodaril gospod Filip.
Vrstica 4.445 ⟶ 4.720:
dan mu je pripeljal dragega brata Volbenka, ki je hodil
po kupčiji na Ogrsko.
"Postaral si se, Filip!" je dejal krepki mož, stisnivši mu
desnico.
"Kaj pa moja žena, moja Kornelija?" je bilo prvo
vprašanje.
Brat je povesil oči in jecal nekaj besed brez pravega
smisla.
"Oh, gotovo je umrla in ti mi nečeš povedati?" je zakričal
mož smrtno bled.
"Oh, nič ji ni sile," je siknil oni; "toda zakaj je nimaš
pri sebi?"
Filip se je začel izgovarjati, da je ne more izpostavljati
takim nevarnostim niti zahtevati od nje, da bi se njemu
Vrstica 4.463 ⟶ 4.742:
vélikega grofa, ki jim brezobzirno naklada davke
in s tujim premoženjem maši brezno svoje zapravljivosti.
"Bolj tiho govori! Nekdo prihaja," je opomnil Filip,
kajti trdi koraki so odmevali po koridoru. Vstopil je naš
hrust Boštjan.
"Kaj prinašaš z Dunaja?" ga je ostro in vojaško vprašal Filip.
Boštjan pa je nagrbančil čelo in nagnil meč, da je poropotal
po tleh. "Stražmešter celjskega grofa," je dejal
ponosno nekdanji kaporal, "ni vajen, da bi se zadiralo
nanj."
"A navadim te jaz!" je zakričal Filip in skočil izza
mize. Boštjan, ki si je bil v svesti mnogo večje zmožnosti
boj napeljati kakor izpeljati, mobiliziral je takoj svojo
pehoto in se umaknil iz sobe.
"Vzemite mu orožje!" je velel Filip došlim vojakom.
A ti so stali in se nesramno posmehovali.
"Ha, ha, gospod poveljnik," je dejal eden. "Svojega
stražmeštra da bi razorožili? To vendar ne gre. Kam pa
pridemo, če se bo vojakom orožje jemalo in dajalo kramarjem!"
Strašna jeza je vila Filipa. Zdaj se mu je prvikrat uprla
posadka, in da ne bi bil imel brata pri sebi, nemara bi se
Vrstica 4.488 ⟶ 4.771:
svojega Volbenka, odločen ostro kaznovati ta upor. Porogljivo
krohotanje ga je spremilo v sobo.
"O mili moj brat," je vzdihnil Volbenk; "hudiču si se
zapisal, ko si se odpovedal svojemu meščanstvu. Pusti
grad in grofa in pojdi z mano!"
"Kar je, to je," je dejal oni vdan v svojo usodo in naročal
bratu, kaj naj vse opravi v mestu. "In Kornelijo
Vrstica 4.497 ⟶ 4.782:
Glej, to ji poneseš! Tu stojalce za Jezuščka pri njeni postelji,
tu okvir za uro in skrinjica za ženske malenkosti.
Vse sem izrezal sam, iz dolgega časa. Toda tega njej ne
pravi, da sem jaz naredil. Brate, ti si mladenič, ti žensk
Vrstica 4.504 ⟶ 4.790:
a jaz jo imam zato še rajši. Zdaj pa, Bog te obvaruj! In
pridi še katerikrat!"
Volbenk je objel svojega brata in se zjokal, in besedo
mu je trgalo ihtenje, ko je pravil, kaj vse mesto govori,
da grof zahaja h Korneliji.
"Da, h Korneliji," se je nasmehnil Filip, a takoj postal
spet resen in jel dopovedovati, da grof gotovo obiskuje
Vrstica 4.517 ⟶ 4.803:
V drugem nadstropju, v zeleni sobici je zaprta. Potem ne
bo zahajal grof več v mojo hišo."
"Bog dal, da bi bilo tako!" je vzdihnil oni. "Toda ljudje
menijo, da je zato tebe poslal stran, da ga v njegovih
grehih nihče ne moti."
Volbenk je odšel. Filip pa je zažugano kazen kar pozabil,
kajti drugačne čudne misli so ga obšle. Neznan,
Vrstica 4.532 ⟶ 4.820:
pokliče vse one, ki mu obrekujejo in sramoté nedolžno
ženo.
"Ha, mojster Filip, kam pa?" je zavpil nanj predrzen
vojak; toda on ga je sunil v stran, ne meneč se za njegovo
kričanje. A nato je priteklo par hlapcev, ki so ga
hoteli ustaviti. Njegov meč in krepki konj sta si naredila
pot. V brzem diru je puščal za sabo grad in preganjan
Vrstica 4.544 ⟶ 4.831:
ubežnika, so zgrabili preganjalci svoje loke. Tetiva je zasvrčala
in sikaje se je zasadila puščica Filipu v hrbet.
Nato druga in tretja, in na smrt ranjen je zdrknil mož
raz konja. Divji krik so zagnali morilci, in Boštjan je tekel,
Vrstica 4.549 ⟶ 4.837:
iz gozda tropa jezdecev in hitro, kakor je bil prišel, je
odjezdil Boštjan nazaj proti gradu.
Jezdeci pa so poskakali s konj in skušali pomagati ranjencu.
"Gospod Filip Holcer," ga je nagovoril konjik, "ali me
poznate?"
"Poznam," je pokimal oni, "poznam vas, baron Eizinger.
Prijatelj vaš nisem bil; a sovražil vas nisem. Uslišite
mi eno prošnjo in sporočite grofu Urhu, da so me njegovi
vojaki umorili. In pozdravite mi ženo in brata."
"Ha, Urhu to sporočiti?" je vzkliknil Eizinger. "Ubogi
mož! Niso te vojaki Urhovi, razkošnik Urh te je ubil!
Maščeval pa te bo Eizinger!"
In konjiki so naredili nosila in odnesli truplo mrtvega
trgovca Filipa.
== XVII ==
Boštjan pa se je čez nekaj dni spet postavljal po Dunaju
in njegova prevzetnost je bila mnogo
je zašel, je pregnal vse goste; vreči ga iz druščine
si nihče ni upal. Ko pa je tako stal razkoračen pred palačo
Vrstica 4.574 ⟶ 4.865:
občudovanju, ko je zamaknjena gledala svojega sina.
"Poberi se, čarovnica!" je zarežal Boštjan.
Žena se je zganila, a nobena nejevolja ni prešinila koščenega obraza.
"Denarja sem ti prinesla, Boštjan," je šepnila smehljaje
se. "Tam doli te počakam; kadar utegneš, pa pridi
ponj!"
Starka je drobnéla stran; na oglu ulice se je ustavila,
sedla na kamen in gledala svojega sina. Ko pa se je storila
noč in so se ceste izpraznile, se ji je približal Boštjan
kakor ponevedoma.
"Kaj že imate, sitnica, da me vedno nadlegujete!" se
je jezil polglasno. "Po kaj ste prišli noter na Dunaj!"
"Da vidim tebe, sinko," je dejala ona prijazno in izvlekla
težko mošnjo denarja.
"Denarja imam sam dosti," se je ponesel Boštjan
spravljaje mošnjo in vedel starko na samotno prenočišče. Tam pa mu je pripovedovala novice iz Celja.
"Grofovega sina smo pokopali," je dejala in oči so se
ji svetile. "Glavo za glavo, stoji pisano in meni so tudi
Vrstica 4.596 ⟶ 4.891:
ta hud na svojega sina Urha, ki se peča, kakor je zvedel,
z neko malopridno žensko.
"Da bi bila malopridna, to ni res," je odvrnil Boštjan.
"Jaz jo bom vendar poznal. Ženska kakor angel. Jaz dobim
Vrstica 4.610 ⟶ 4.906:
bo Urh jezen." S tem pa mati Boštjanu ni ustregla in
ukazal je, naj to reč kar pri miru pusti. On se ne mara
spreti z grofom in najbolje je za oba, če si ostaneta
žaluje in vzdihuje v hiši grofove ljubljenke, trgovca
Filipa vdove, in naposled jo je vprašal, kdaj pojde nazaj.
Vrstica 4.617 ⟶ 4.912:
nič posebnega ne vidi; in jaz ne bom utegnil, ker imam
stražo pred kraljevim gradom."
"Oh, naj se te jutri še nagledam," je prosila ženica.
"Bogve če te bom še kdaj videla. Nihče me ne pozna in
približala se ti ne bom."
Novica o umoru Filipa Holcerja pa se je hitro raznesla
po mestu in nasprotniki Urhovi so pogumneje vzdigovali
Vrstica 4.633 ⟶ 4.930:
a za Urha hudobije
psalme peti mesto mora.
Pisca niso dobili. Grof pa se je posvetoval s kraljem o
zborovanju avstrijskih stanov in prebiral došla pisma.
"Oh, baron Eizinger se nas še spominja!" je vzkliknil in
z očmi preletel dolgo pisanje. A čim dlje je bral, tem bolj
mu je silila kri v obraz, tem bolj se mu je temnilo čelo.
Vrstica 4.643 ⟶ 4.939:
je umoril trgovca Filipa. Roka se je tresla mlademu vladarju
in vprašaje je pogledoval svojega strica.
"Ali svetli moj kralj to verjame?" je dejal ta zamolklo.
"Oh, reci, da ni res!" je prosil kralj in segel grofu v
roke, ki je preklinjal nesramno laž in prisegal maščevanje
obrekovalcu.
"Morda so hlapci grešili?" je opomnil Ladislav.
"Potem jim smrt ne odide!" je dejal grof in srdit odšel.
Na trdnjavskem zidu pa je stal na straži Boštjan in v
svoji ošabnosti niti pogledal ni tolpe vojakov, ki se je
Vrstica 4.662 ⟶ 4.963:
Ko pa ga je prijel rabelj, se mu je s silno močjo iztrgal, in
za njim postavljeni vojaki so ga pač ranili s sulicami,
vendar obdržali ga niso. Vdova trgovca Filipa se je
hišo in se vrgel prednjo na kolena in vpil in kričal, naj se
ga usmili, naj ga reši, zaradi nje in njenega ukaza ga hočejo
Vrstica 4.678 ⟶ 4.978:
na Celjana in njegov rod.
== XVIII ==
Opisujoč homatije vročega stoletja pa ne smemo
pozabiti, da so bili tudi takrat možje, ki so v tihem
Vrstica 4.694 ⟶ 4.994:
lotil protin, si je odpasal meč in vzel pero v okorno roko,
da nadaljuje, kar sta tako lepo pričela Tukidid in Tacit.
Koliko truda in znoja je to delalo vrlemu zgodovinarju,
o tem pisatelji v današnjih časih nimajo niti pojma. Da,
take volje je bil že vročekrvni gospod, da bi bil vso svojo
zgodovino
žugala
svojega ošabnega oskrbnika, ki mu je odpovedal službo.
Prihod prijatelja Jurija Ungnada ga je zmotil in odvrnil
pretečo nevarnost. Temu je potožil mož svojo sitnost z
oskrbnikom. Ungnadu pa je prišel takoj na misel vazal
Vrstica 4.716 ⟶ 5.015:
"božja volja je, da nadaljujem težavno in važno svoje
delo! Drugače mi ne bi poslal takega pomočnika."
Da Cahej o svoji sposobnosti za katerikoli posel nikdar
ni dvomil, to, menimo, je bralcu znano; da je bil pa
baron Benko z njim popolnoma zadovoljen, to bodi tu
izrečno povedano.
Hiša gospoda barona se je trdno držala lepih starih
šeg. Hrastova miza v veliki dvorani je bila pripravljena
Vrstica 4.728 ⟶ 5.029:
je zbiralo navadno dokaj odličnih gostov okrog gostoljubne
mize. Najnavadnejši so bili Eizingerji, bratje Urh,
Štefan in Ožbolt in njih bratranec Žiga. Ti so se mu znali
lizati in slaviti njegovo zgodovinsko delo in zabavljati na
Vrstica 4.740 ⟶ 5.039:
so ti ljudje," je dejal časih sam pri sebi. "Dédovati
hočejo."
Rad je posedeval baron pri mizi; in zgodovina mu je
bila večkrat zelo na poti; a moško se je premagoval.
Vrstica 4.745 ⟶ 5.045:
se spravil pokonci, in Cahej je iskal orodja, da bo lovil in
spravljal te misli.
"Kje sva ostala?" je vprašal zgodovinar.
"Oktober lanskega leta," je odgovoril Cahej.
"Zabeležiti bo treba: vina se je toliko pridelalo, da se
je prodajalo na mestu vedro po štiriindvajset krajcarjev.
Kaj pa bi še bilo važnega?"
"Repata zvezda!"
"Zelo dobro! Tako nekako: V znamenje, da Bog spet
plete šibo brezbožnemu ljudstvu, se je prikazala grozovita
Vrstica 4.756 ⟶ 5.060:
dvanajstega dne tistega meseca nenavadno veliko vran
usedlo na stolp sv. Štefana. Ne pozabiti čuda, ki se je v
okolici prigodilo in katero so nam pritrdili resnicoljubni
možje. V začudenje in strah vseh pričujočih je namreč
neko tele latinsko zakričalo: "Vae!" Znamenje hudih
časov.
spomina vrednega."
"Vojsko s cesarjem in nastop kralja Ladislava smo
menda v prejšnjih mesecih prezrli. Ali bi tudi kaj omenili?
Vrstica 4.769 ⟶ 5.072:
zdaj Caheju, naj vso to tvarino spravi v lepe in ne prekratke
periode. Pogumno je šel Cahej na svoje delo in
naj se je v latinskih šolah učil, kolikor se je hotel
pa vé kaj gotovega?
sicer sem ter tja kak izraz zdel sumljiv, a Cahej ga je tako
samozavestno zagovarjal, sklicujoč se na kakega cerkvenega
Vrstica 4.781 ⟶ 5.084:
ki je bilo tedaj jako razvito med dijaki. Nad petdeset
društev se mu je ponujalo, a najostrejša pravila je
imela družba "Collegium hirudinum pacificarum"
miroljubnih pijavk: med svoje ude ni sprejemala niko197
gar, ki ne bi mogel na mestu izpiti deset kupic vina. To
Vrstica 4.902 ⟶ 5.205:
ono, ki je v logu prodajala grozdje: bila je Mana. "Pripravi
se, starec," se obrne na učitelja, "da boš pel libero
in miserere!
v enem trgu živela skup? Postopal si za mano in mi pravil,
da sem lepa, kakor da ne bi bila sama vedela. A jaz
Vrstica 4.908 ⟶ 5.211:
Kovač je bil samo; nič učen, a pameten in dober. O,
to je bilo srečno leto, ki sem ga živela z njim. Samo eno,
a spominja za vse večne čase.
grof Friderik pred trnovski grad s svojimi oklepniki in se
rotil, da ne prizanese živi duši? In grad je padel in z
Vrstica 4.923 ⟶ 5.226:
se je umikal Friderik! Moje roke so odnesle dete, ko je
umirala gospa. Umrl je Andrej; s puščicami so ga umorili
kakor svetega Boštjana.
sestro? Njej sem bila prinesla grajsko hčer; pri meni ne
bi bila varna. Ha, kako se je branilo ženšče! A jaz te zadavim,
če ne ubogaš! Mrmrala je in ubogala.
Friderik
na njegovem gradu in čez mesec dni me je spodil kakor
beračico. In ti si se preselil v mesto in jaz sem prišla za
Vrstica 4.944 ⟶ 5.247:
se odpira grob, Urhovih otrok je umrl prvi lani, ko
mu je moja roka postlala smrtno posteljo, zadnje dete
umira zdaj v graščini in Urh
ženska, hujša od mene. Tako sem gojila in maščevala
svojo deco jaz. Kje imaš pa ti Kornelijo, ki si jo obljubil
Vrstica 5.068 ⟶ 5.371:
poslanci sklenili, da nima grof Urh več stopiti v mesto?
" Baron je potrdil. "In če je prelomil to zapoved," je
nadaljeval oni, "ga li nimamo pravice izgnati?"
da, pravico imamo," je dejal baron, "a kaj pomaga dandanes
pravica!"
Vrstica 5.084 ⟶ 5.387:
tistih časih biti povsod, kjer se je trgalo in rvalo. Kdor bi
vedel, koliko je bilo Cahejevo ime v teh krogih, temu bi
se uspeh njegovega napora
učenjakov
209
Vrstica 5.152 ⟶ 5.455:
mu pravico!" Grof pa ga je potisnil v stran in hitel razburjen
dalje.
"Gospod grof!" je kričal za njim Lazar; "jaz sem vaš
vazal, a prosto rojen. Prisegel sem vam zvestobo in vi ste
prisegli, da mi boste pravičen gospodar, vi ste raztrgali
vez med nama in raztrgana bodi."
Položaj konjikov pred gradom pa je bil vedno sitnejši;
predrznost silne množice je postajala vedno večja in
Vrstica 5.166 ⟶ 5.471:
za njim še ta in še ta in v kratkem se je razkropilo vse
krdelo.
Grof Urh pa je prišel v palačo, polno Eizingerjevih vojakov
in sovražnih meščanov. Strašen je bil videti v svoji
jezi. Hrup je potihnil in pot se je naredila, koder je koračila
orjaška postava. Po stopnicah, po koridoru se je
Vrstica 5.186 ⟶ 5.490:
niti člana kraljeve rodbine. Kralj Ladislav vam ukazuje,
da zapustite od te ure državo in palačo."
Grof pa se je bil umiril in dostojno odgovoril: "Tega
mi ne ukazuje kralj, ki ne more pozabiti onega, ki je vedno
Vrstica 5.196 ⟶ 5.501:
mojih zaslug in da tvoja hudobnost ne bo premagala
blagodušnosti mojega kralja." Kralj je bil ginjen
in največja nevarnost je pretila Eizingerjevemu naklepu;
zviti mož je opomnil brž vladarja, naj sam ponovi svoj
Vrstica 5.203 ⟶ 5.506:
Tiho in boječe je dejal kralj: "Moje povelje je izrekel
Eizinger."
Molče se je grof obrnil in zapustil sobo. Spet mu je
množica sovražnikov naredila spoštljivo prostor, in nihče
Vrstica 5.223 ⟶ 5.527:
z obema rokama meč in zadrževal z Jernejem vred tulečo
množico, dokler mu niso omagale moči. Lazar in
Jernej, oba sta padla pred Koroškimi vrati na kup ubitih
sovražnikov. Grof se je rešil.
Vtem pa je bilo ljudstvo vlomilo v grofovo in Filipovo
hišo, in kar se je le dalo polomiti in razdejati, je razdejalo.
Vrstica 5.234 ⟶ 5.537:
ravno v tretje se je pobiral poštenjak, ko sta ga pozdravili
rešeni jetnici.
Kako se je razveselil baron Benko svoje vnukinje, kako
bistroumno je spoznal, kaj se plete med njo in Viljemom,
Vrstica 5.252 ⟶ 5.556:
klicali: "Ave, anima candida!" in Cahej se je zvalil strežniku
v naročje.
Oče Medved v Bistrici svojega sina ni bil tolikanj vesel,
kolikor je ta po svojem pismu pričakoval. A reč se je
Vrstica 5.259 ⟶ 5.564:
naučil, a vendar dosti, da je zmotil Klaro in pregovoril
Marka Murna.
Ohranjenih je še nekaj temnih latinskih stihov magistra
Petacija, katere pisatelj teh vrstic tako tolmači, da
je praznovala pod Klarino vlado in Cahejevim vodstvom
krčma svojo zlato dobo.
Véliki grof Urh se je bil sicer spet vrnil na kraljevi
dvor in se maščeval nad svojimi sovražniki. Njegovi roki
| |||