Wikivir

Premaganci: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Minca2 (pogovor | prispevki)
1.229 urejanj
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
1.229 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe= Novela je bila objavljena pod psevdonimom Fr. Remec.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 6.–25. april ({{mp|leto|1908}}) 41/81–97
| vir= {{fc|dlib|M1WGHZXK|s=1|81}}, {{fc|dlib|BMLNEKFP|s=all|82}}, {{fc|dlib|VLS22ANE|s=all|83}}, {{fc|dlib|F25AI6I5|s=all|84}}, {{fc|dlib|UYGTZI0L|s=all|85}}, {{fc|dlib|NKAE79W8|s=all|86}}, {{fc|dlib|7JHTVY5W|s=all|87}}, {{fc|dlib|SJHYCEJW|s=all|88}}, {{fc|dlib|T7Z5K8B3|s=all|89}}, {{fc|dlib|WPFKR9LZ|s=all|90}}, {{fc|dlib|K7E9SNRD|s=all|91}}, {{fc|dlib|RIE98DT0|s=all|92}}, {{fc|dlib|P6LTXSD1|s=all1|93}}, {{fc|dlib|GPD8QXPR|s=all1|94}}, {{fc|dlib|T31U6QNY|s=all1–2|95}}, {{fc|dlib|TAD8MDU2|s=all1–2|96}}, {{fc|dlib|JC89A5YA|s=all2–3|97}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 866:
»Videl sem te nekajkrat s Kotnikom,« je v pretrganih stavkih pripovedoval Sever. »Opazoval sem vaju in uganil sem, da se imata rada.
 
oraZora je prikimala in komaj slišno dihnila: »da«.
 
Tudi starec je prikimal s svojo sivo glavo.
Vrstica 888:
S stisnjenimi ustnicami je stala Zora pred svojim očetom in je poslušala. Na njenih očeh se ni pojavila nobena solza, a srce ji je krvavelo neizmerne bolesti in duša njena je bila polna gorjupa.
 
»Kotnik me je snoči prosil, naj mu danes prinesem dokaze, da sem res njegov oče,« je pripovedoval Sever. »Prinesel sem mu jih danes, namreč pisma, ki mi jih je pisala njegova mati . Čakal me je v pisarni. Vsa pisma je prečital, vsa in od prve do zadnje vrste. Potem mi jih je vrnil.«
 
»In kaj je rekel?«
 
»Ničesar,« je jokal stari Sever. »Ko mi je izročil pisma, je rekel: Hvala vam za vse, kar ste zame storili; zdaj pa pojdite k Zori in recite ji, da sem jo ljubil iz vsega srca, da sem hrepenel po njeni ljubezni, a da me je življenje premagalo. Dal mi je roko in me spremil do vrat. Ves miren je bil in odpravil me je, kakor kakega tujca. Bolelo me je to, bolelo zlasti, da me ni hotel priznati za očeta, a mislil sem, da se že vse še poravna, če se le enkrat umiri. Mrmral je samo »premaganec, premaganec « in zaprl vrata za menoj. Ko sem bil še na stopnicah, zaslišal sem za seboj strel. Hitel sem nazaj, planil v sobo i nin našel Kotnika na tleh v krvi. Ustrelil se je bil v srce.«
 
»Premagan od življenja,« je kakor iz uma ponavljala Zora, »on, ta veliki značaj, on, ta plemenita duša in – premagan od življenja.«
 
Vrgla se je na stol in se razjokala , a hitro je utrla svoje solze.
 
»Kam so ga peljali?« je vprašala.
Vrstica 904:
Zora je počasi vstala in počasi odšla iz sobe. »Zora, kam hočeš?« je klical oče za njo. Ni mu odgovorila in šla naprej.
 
Zunaj je rosilo in veter je divjal po ulicah. Zora ni imela klobuka in ni imela vrhne obleke. Tako oblečena kakor je bil abila doma, je šla ven in hitela po ulicah. Veter ji je razmrševal lase in jej metel dež v obraz, toda ona tega ni zapazila, hitela je kar naprej in naprej. Oče ji je bil sledil, a je ni mogel dohajati in je zaostal.
 
»Zora, Zora,« je klical starec. »Kam bežiš?«
Vrstica 911:
 
Našli so jo brez zavesti pred vratmi mrtvašnice, kjer je ležal on, ki ga je bila premagala krutost življenja.
 
 
== Opombe ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Premaganci«