Radoslav Štrboncelj: razlika med redakcijama

dodanih 13.636 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Radoslav Štrboncelj | avtor= anonimno | opombe= | izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 7.–18. februar ({{mp|leto|1903}}) 36/30–39 | vir= {{fc|...)
 
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 7.–18. februar ({{mp|leto|1903}}) 36/30–39
| vir= {{fc|dlib|GG5N653B|s=all2–3|30}}, {{fc|dlib|JSOCSPFD|s=all2|31}}, {{fc|dlib|6ZULHI5S|s=all|32}}, {{fc|dlib|EXW4BXRC|s=all|33}}, {{fc|dlib|473IFC2O|s=all|34}}, {{fc|dlib|ZZ27WGAQ|s=all|35}}, {{fc|dlib|9YYGIM2L|s=all|36}}, {{fc|dlib|L0TMNVKT|s=all|37}}, {{fc|dlib|9503974S|s=all|38}}, {{fc|dlib|4WRD3GY8|s=all|39}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}
 
==I.==
Gospod {{razprto|Radoslav}} Štrboncelj – ali gospod {{razprto|Jaka}} Štrboncelj, kakor bi ga nazival v tistih barbarskih časih, ko se ni še vsak Luka spremenil v Svitoslava, in ne vsak Jur v Oroslava – gospod Rado Štrboncelj torej – je bil ur{{redakcija|n|a}}dnik pri visoki c. kr. deželni vladi. Če je človek pri vladi nekaj, ali ima saj upanje, da bo enkrat nekaj »ratal«, je vendar jasno, da ne more nositi tako zavaljenega imena, kakor je n. pr. Jaka, ki niti izgovorjeno iz najnežnejših ustic najdivnejše krasotice ne izgubi kaj dosti na svoji rovtarski provenijenci. Kot estetično čuteč in tudi družabno na vrhuncu izomikanosti stoječ c. kr. deželno vladni praktikant, čigar mesečno plačo si mogel žalibog vedno hitrejše prešteti, kakor pa njegov visokobobneči naslov pravilno in dovolj spoštljivo izgovoriti, – kot tak človek zgražal se je g. Radoslav Štrboncelj pri vsaki priliki nad odurnim svojim krstnim imenom, in se jezil nad nesrečno usodo svojo, ki mu je utisnila ta sramotni pečat na njegovo sicer povsem neomadeževano ime.
 
Ta nestvor, ta gorjančad, ta smola, ta butastoča, s kratka ta bedasti praenomen Jaka je zagrenil g. Radoslavu marsikatero sicer prenesljivo urico njegovega življenja. Celo njegova gospodinja ga je časih, če tudi nehotoma, žalila, dasi je bila skoro popolna ženska, nahajajoča se, potem ko je v mladih svojih letih zadovoljivo absolvirala svoj deviški {{razprto|prvi}} in svoj malo manj deviški {{razprto|drugi}} stan, momentano v {{razprto|tretjem}} stanu ali redu sv. Frančiška. Ime Radoslav ji ni šlo nič kaj rado izpod jezika, in parkrat se ji je pripetilo, (morda pod vplivom nepriklicanih reminiscenc), da ga je spremenila v nič manj lepše – »Gardoslav«. Časih pa se je le izpozabila in velela svojemu »cimrherju« – gospod Jakob! Tedaj pa bi imel gospod Jakob raji, da bi mu magari njegov šef dodelil takoj še takó dolgočasen akt v prepis in povrh še 10 statističnih tabel v nadaljno uradovanje, kakor pa to, da je izpostavljen takim neprijetnostim. A vi tega niti ne veste, kaj so to ti večni prepisi, koncepti imenovani, in te logaritmom podobne statistične tabele. Ah, ti akti in te tabele, to so grenkobe mladega življenja – a to je potrebno, da se mladi uradnik priuči vladati: sebe in druge; sebe, kar se tiče jeze, druge v toliko, da postane stvar taka, kakor je bila, oziroma, kakor je sama na sebi – das Ding an sich, – kakor se izraža filozof Immanuel Kant.
 
Obojno nalogo je vršil g. Radoslav Štrboncelj z duševnim darovom njegovim primerno potrpežljivostjo in marljivostjo. Dà, gospod svetnik izrazili so se o njem, in to nekedaj, ko so jako slabo kosili, in vrgli prvi košček sladkorja v črno kavo – einn ssehhr fähhigger Beammte tisser Herr Jaccopp Sterrponzell!
 
In v istini g. Radoslav je bil skoro vseskozi uzoren človek. Komaj 30 let star, – a povem vam, da se je nosil že tako dostojanstveno, da bi človek hodeč za njim, prav lehko mislil, da je kak direktor, svetnik, prof. VII. činovnega razreda, ali kaj takega. Da ni bil izmed višjih glav, poznalo se mu je pa le, če prav indirektno: premalo ljudij pozdravilo ga je namreč naprej, in on je še previsoko dvignil klobuk pri svojih odzdravih. Salutiral sploh ni nikoli. Torej ga tudi ni bilo mogoče zamenjati s kakim slovenskim prvakom.
 
Če ste pa g. Radoslava Štrbonceljna pogledali od spredaj, tedaj pa ni bilo več dvojbe, da je mož c. kr. deželnovladni konceptni praktikant. Šest gumbov na vsakem rokavu, ovratniki po najnovejši modi v približni višini petnajst centimetrov, in na njih v najsvežejših barvah vsak dan druga, vsak dan individualnejša kravata, katere ogenj bi na ženske nekako tako vplivati moral, kakor vpliva prijatelja Jakopiča slika št. 38 »svinjak v poldanskem solncu« na njegovega kritika: navduševalno, vznešujoče, velikansko! Tako bi morala vplivati taka kravata – žal, da sem moral napraviti koncesiv, kajti – in tu se začne šele prava tragika g. Radoslavovega življenja – g. Štrboncelj je imel nad kravato brado nad brado usta, nad ustami brke, fine lepe elegantne brke, nad brkami pa nos, tako mogočno zasnovan in izpeljan, kakor kaka monumentalna, imponujoča stavba. – Navzlic temu pa le ni bilo mogoče s tem nosom doseči pravega veličanstvenega efekta – kakor ga naprimer neovrzno dosega deželni dvorec na Ljubljanskem Kongresnem trgu.
 
In vendar! sam na sebi, kako lep je bil ta nos! Fine črte, krasne oblike, živahne barve, tako nekaj ponositega, izrazovitega, energičnega, prodirljivega, pomirjevalnega, zapovedujočega, vladajočega – kratkomalo imeniten vladen nos je bil ta nos g. Radoslava Štrbonceljna. Zadostiti bi moral vsakogar: impresijonista, estetika, parfümerja, anatoma, in kar je še drugih takih ljudij, ki se zanimajo za nosove.
 
A kakor rečeno: nos {{razprto|sam}} na sebi! V okrožje ostalega obraza žal ni spadal, bil je sam zase nekaj celotnega, naravnost rečeno: individualnost, in se kot tak ni mogel prilogoditi drugi ostali individualnosti njegovega posestnika.
 
Ker pa žalibog velika večina ljudij ni dovolj modroslovno izobražena, da bi znala povoljno razmotrivati in misiti, godilo se je g. Radoslovemu nosu, kakor modernim slikam, in umotvorom sploh. Razni filistri, slepci, bebci in idijoti, so mislili, da ta nos ni lep, filozofi pa so rekli, da je neharmonično vzrastel, in da je sploh neharmoničen.
 
Prosim vas, neharmoničen! O tem naj bi sodili glasbeniki – kedar je imel g. Radoslav nahod, tedaj je sviral na svoj nos, kakor bi bil navzoč cel vojaški orkester, in bi proizvajal kako secesijonistično uvertiro. Ali če je gospod Radoslav kihnil – čih, čih, čih, čeh – khrmm – potem še malo pohrskal – (smrkanje in pljuvanje na tla odvadil se je bil že kot dijak v VIII. gimnazijskem razredu) – nastala je cela rapsodija. In to naj bo neharmoničen organ, g. Radoslava Štrbonceljna nos!
 
A kaj se hoče! Z volkovi je treba tuliti – veliki večini ljudij je bil g. Radoslava nos v spodtiko in basta, gospod Radoslav je to vedel, čutil in tudi občutil, posebno v prejšnjih letih, ko je bil navaden študent, in je marsikak brezobziren dovtip podivjanih {{prelom strani}} njegovih kolegov obregnil se ob to njegovo drugo nesrečo. Kolikokrat so ga izpraševali, če samo duha s svojim nosom, in jeli ga ne rabi tudi pri tipanju, pikali ga; kaka sreča zanj, da ne šnofa, ker bi imela sicer c. kr. tobačna režija izvanredne dohodke, on pa grozne stroške, in konečno zatrjevali mu, kako ga zavidajo, njega, ki si brez vsakega napora vedno lehko z jezikom obliže – svoj »horizontalno podaljšani obraz.«
 
Da so bile vse te šale plitve, zoprne, surove, nedostojne, in neduhovite, je jasno. Jezile so pa g. Radoslava le, jezile globoko v dno njegove duše. Časih jezil se je radi tega svojega nosu nad seboj in nad celim svetom, najbolj pa nad justico, ki se ni še povspela do tistega potrebnega §-a, ki govori o nosni časti.
 
A končno bi vse to še prebolel g. Radoslav, če ne bi bil opazil, da je prav ta njegov nos kriv, da nima pri ženskah tiste sreče, kakor to prav za prav gre vladnim uradnikom. Vladni organi so vendar državo vzdržujoč stan, in so brezdvomno za vojaštvom najpotrebnejši faktor vsake države. Ker ima nežni spol vedno občne koristi pred očmi, kedar koli voli in izbira svoje prihodnje soproge, ni se čuditi, da je za lajtnantom, prav konceptni praktikant najbolj poklican najti milost v očeh razsodnih meščanskih, da celo aristokratskih gospodičen.
 
Žalibog pa se je moral g. Radoslav Št{{redakcija|er|r}}boncelj že parkrat prepričati, da se daje drugim stanovom niže kategorije prednost pred njim. Tako mu je n. pr. zdravnik dr. Farbar prevzel gospodično, kateri je g. Radoslav poslal pretekli predpust za 14 gld. 70 kr. buketov, (postreščeka ustevši). Ta človek je imel ob jednem tudi nesramnost meni nič tebi nič vzeti jo v zakon, in ž njo tudi razne tisočake, s katerimi je g. Radoslav v duhu že nekako disponiral, in sebe lepo gospodarsko rešil.
 
Ker ni bilo drugega zunanjega in notranjega vzroka takim nečuvenim pojavom najti, je prišel g. Radoslav z apodiktično sigurnostjo na misel, da je gotovo njegov nesrečni nos kriv vsega zlega. Ko pa je nekdaj dekelce, nesoče velikansko mapo z napisom »Musik« nasproti svoji spremljevalki, ravno ko jih je srečal g. Radoslav, s čudnim naglasom izrekla besedo »Veilchenfresser« – tedaj je mož vedel, kaj mu je storiti. –
{{prelom strani}}
Prišel je domov v svojo sobico, približno v takem razpoloženju, kakor ga mora imeti maček, če je požrl grižavo podgano. Bilo mu je, da se določneje izrazim – v splošnem in specijelnem jako »mis«. »Mis« je bil avancement, »mis« uradno delo, »mis« počutki »mis« plača, »mis« nos – s kratka: vse je bilo »mis.«
 
To slabost pa je imel g. Radoslav, da si je na svoje oči nekoliko domišljeval, vzlasti na topli ton njihov, kakor mu je nekdaj jasno razložil priznan estetik. Umetniško čuteči mož je dejal tedaj, da bi se dalo g. Radoslava prav lahko portretirati z zelenim obrazom in cinobrastordečimi očmi; vsled toplote v barvi pa bi te oči vendar vsakdo moral videti temnorjave, seveda, če ima sploh pravi čut za moderne umotvore, in če prav gledati zna.
 
Zato se ni čuditi, če je g. Radoslav, vstopivši se pred zrcalo, takoj in prve poiskal oči v svoji stekleni sliki. A pod njimi zažarela je istočasno kajpada tudi njegovega nosu gorostasna pošast, in takoj korenito zagrenila skromni užitek, katerega si je mislil g. Radoslav na tako cen način ravnokar pripraviti občudujoč izrazovite svoje oči. – –
 
In sklep je bil storjen! Mahoma, kakor prihajajo vse ženijalne misli! Gospod Radoslav ni bil več prejšnji slabič, postal je ta hip samovesten, energičen filozof, z jasnimi smotri, s krepko določenimi inicijativami.
 
»Če gremo iz tega stališča, da je moj nos napaka, potem je naravoslovno ali medicinsko vzeto, moj nos bolezen. In bolezen se da zlajšati, odstraniti, popraviti ali kar koli že. V tej točki mora biti moje zastavišče, če se hočem znebiti tega neprijetnega apendixa svoje individualnosti.«
 
Ali filozofi so teoretiki, in radi teh meditacij ni bilo še najmanjše spremembe opaziti na g. Radoslavovem nosu. Šlo se je torej zato, iskati zdravnikov in sredstev, da se prestavi teorija v prakso. Zdravniki pa so ljudje, kakor drugi, zlobni in hudomušni, in kdo jamči, da tudi ne indiskretni. O zdravnikih Radoslav ni imel nikdar bogvekako visokega mnenja. Prvič nimajo ti ljudje navadno nič uradniškega na sebi, in so iz večine nagneni na tisto stran, kjer so vsi zakonodajalci postavili planke, preko katerih ne velja solidnemu državljanu na sprehod voditi niti ne svojih misli.
 
Že to je uvaževanja vredno. – Drugič je takle doktor – si je mislil g. Radoslav – tako nekak prevzeten kramar – brez rešpetka vladnim organom nasproti, impertinenten, rad briskira in ne pozna niti trohice obzirnosti. Kakor jesenska pajčevina, komaj opazno, komaj zaznatno pa je prepregala vsa ta razmišljevanja tista ponesrečena ljubezen in izguba 14 gld. 70 kr. za šopke.
 
Zato je g. Radoslav sklenil, da se previdno ogne direktni zdravniški pomoči, a da sondira osebne znance-medicince na skrajno diplomatičen način, in izve tako pota in sredstva, po katerih pride do svojega namena. Odloči se torej, da se napoti še tisti večer »k rujavi žabi,« znani predmestni gostilni, kjer se je zbirala razuzdana in podivjana družba, pred katero ni bila še ženska prav varna, kaj pa še embrijo prihodnjega deželno-vladnega svetnika.
 
V tej družbi zbiral se je cvet vseh tako rekoč državi nevarnih elementov. Toliko, da niso bomb delali, in denarja kovali: sicer so se pa vršila tu vsa ostala hudodelstva, ki so le sploh mogoča, od razžaljenja Njenega Veličanstva kraljice Drage-Drage pa do čitanja in priporočanja skrajno pohušljive Pierre Luys-ove Aphrodite.
 
Gospod Radoslav pripravil se je primerno za to družbo. Iz kanclije si je dal prinesti svojo delavno suknjo, oblekel si hlače, katere je oblekel samo tedaj, kadar mu je v poznih nočnih urah nezaželjena peristaltika svoje gibanje reflektorično zanesla v noge, in obšil si pošvedrane škarpete na noge, katere si je obdržal za spomin na svoja stradanja polna dijaška leta. Radi kravate je bil v resnični zadregi; nobene tako slabe in razcapane ni imel, da bi mogel ž njo „k žabi.« To pa je vedel, da bo gotovo predmet neslanih dovtipov, ako vstopi s svojo najslabšo. Konečno se odloči, da oddide brez kravate.
 
Kar mu je še preglavico delalo, je bilo to, da so vse njegove obleke dišale po primernem parfimu. Gospod Radoslav je dajal sicer prednost »Essence de Viole« – a njegov šef je nekoč dejal, da je »Patschouli« najdiskretnejši parfim. V g. Radoslavu se je tačas sicer porodila revolucijonarna misel, da se je zgodila uradna pomota – navzlic temu se je uklonil, in se od tedaj škropil jedino le z »diskretnim pačulijem.«
 
Ta duh pa je bilo treba za nocojšnjo družbo odstraniti, in šlo se je za to, kako bi se to v naglici doseglo. Jodoform je imel sicer g. Radoslav pri rokah – ali recite kar hočete, jodoform je brezdvomno jako indiskreten parfum. Tabak – pa premalo zakrije, in kadilcev sploh premotiti ne more.
 
Ker je bila konečno družba »pri žabi« ekskvizitno narodna, odločil se je g. Radoslav za česen in čebulo, velel gospodinji prinesti oboje, ter se potem nadrgnil ž njima, kar in kolikor se mu je zdelo potrebno.
{{prelom strani}}
 
 
[[Kategorija:Anonimno]]
1.229

urejanj