Radoslav Štrboncelj: razlika med redakcijama

dodanih 12.222 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 7.–18. februar ({{mp|leto|1903}}) 36/30–39
| vir= {{fc|dlib|GG5N653B|s=2–3|30}}, {{fc|dlib|JSOCSPFD|s=2|31}}, {{fc|dlib|6ZULHI5S|s=all2–3|32}}, {{fc|dlib|EXW4BXRC|s=all2|33}}, {{fc|dlib|473IFC2O|s=all|34}}, {{fc|dlib|ZZ27WGAQ|s=all|35}}, {{fc|dlib|9YYGIM2L|s=all|36}}, {{fc|dlib|L0TMNVKT|s=all|37}}, {{fc|dlib|9503974S|s=all|38}}, {{fc|dlib|4WRD3GY8|s=all|39}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
 
Ker je bila konečno družba »pri žabi« ekskvizitno narodna, odločil se je g. Radoslav za česen in čebulo, velel gospodinji prinesti oboje, ter se potem nadrgnil ž njima, kar in kolikor se mu je zdelo potrebno.
{{prelom strani}}
==II.==
Pri nunah je ura udarila ravno devet, ko je g. c. kr. deželnovladni konceptni praktikant svojemu stanu skrajno neprimerno opravljen korakal k »rujavi žabi.« Ko se je približal gostilni, čuti je bilo že od daleč krik te skrajno nedostojne ponočnjaške družbe, med krohotanjem pa je režala harmonika in cvilila kitara v nočno tišino. Tam na voglu ulice dremal je stupiden policaj, in prav nič ni storil, da bi razjasnil tem ljudem stališče, in jim povedal, da živimo v pravni državi.
 
Ko je g. Radoslav pritaval po vsemogočih stopnjicah in koridorih in se potoma pošteno skregal z gostilničarjevimi kužoni, ki so živeli v divjem zakonu z neko moralno popolnem propalo domačo raco, ter odprl vrata v to shajališče državni varnosti skrajno sumljivih elementov, sprejel ga je huronski krik!
 
G. Radoslav je premeril družbo, in takoj z veseljem opazil, da medicinci prevladujejo v njej. Bilo jih je namreč troje Aeskulapovih činov: dr. Rodi, dr. Rudi pa dr. Ridi. Dr. Ridi se je v navadnem življenju sicer pisal Sedej, a ker sta imela onadva slična imena, nadeli so še tretjemu podoben priimek. Dr. Rodi, ki je sploh rad veliko trdil, trdil je tudi to pot, da je uprav in in samo »Ridi« primerno ime, ker tiči v imenu samem nekaj važnega, dr. Ridi pa, da je golobradec in da ima sploh babjo dušo – od 8.–10. ure zvečer. Takrat je namreč za žensko emancipajo, za dobro večerjo, za sentimentalno ljubezen in za monoganijo.
 
Sicer je bil pa dr. Ridi hud in prepričan narodnjak, namreč, če mu je kdo rekel nemškutar. Kot vojak dosegel je svoj čas ponižno šaržo »asistenc-aretštelfertretarja«, torej človeka, čigar pogreba se vojaška banda sicer udeleži, a kar tako – brez ta »velkga« bobna. Še ne streljaljo mu ne!
 
Rodi in Rudi sta bila nekoliko starejša kolega, tako v sredi med tistimi, »ki še nič ne vedo, in tistimi, ki so že vse pozabili.« Ridi je trdil, da sta še iz stare šole, ker ne vesta, da je »resorein« najnovejša univerzal medicina. V takih trenotkih je dr. Rudi pomilovalno pogledal svojega mlajšega tovariša, potegnil dvakrat dim iz svoje viržinke k sebi, in neskončno zaničljivo pripomnil »špitalar!«
 
Dr. Rudi je bil šele par večerov stalen član dičnega gremija pri »rujavi žabi«, odkar je ostavil svoje prejšnje zahajališče »pri umobolni sraki« vsled neprijetne afere z grajščakom Krivcem, afere št. 62 ex 1902. Ta afera pa je bila v tesni zvezi z njegovo afero št. 61, ko ga je bil namreč zapriseženi lovski čuvaj imenovanega grajščaka zalotil brez dovoljenja lovečega v revirju svojega gospodarja, ga na pristno kranjski način ozmerjal, mu vzel puško in ga, ker se je nekaj ustavljal, za nameček še parkrat sunil s kopitom tje v lakotnico s tako silo, da je dr. Rodi dobil po dolgem času zopet pacijenta v roke: samega sebe, in si je lahko svojih čudotvornih zdravil zapisal, kolikor je hotel. Še isti dan zvečer pa se je temeljito sprl z grajščakom Krivcem, ki je tudi zahajal k »umobolni sraki«. Slednji, poštenjak stare korenine, je namreč pričakoval, da opraviči dr. Rodi s par običajnimi frazami svoj samolastni poseg v tuj lov, in stvar bo pokopana; ali doživel je čisto nekaj drugega. Lokavi dr. Rodi je namreč, – svest si svoje krivice, – iz procesuvalne previdnosti, kakor pravijo juristi, takoj poprijel ofenzivo, zahteval od grajščaka, da brez odloka spodi iz službe dotičnega čuvaja, in ko je začuden grajščak to nepričakovano zahtevo odklonil, izjavil je dr. Rodi, da njega, grajščaka, ne smatra več za kavalirja. Na te besede je grajščak sicer rekel, da ga »lovski tat« ne more razžaliti, ali to je bila laž, kajti razžaljenima sta se čutila oba, on in dr. Rodi, in sta drugi dan dva sveže podtemplana poročnika skoz in skoz prebrusila svoje nove podplate, toliko sta imela letanja, predno se je afera sicer na nekrvav a vendar za obe strani časten način rešila. Škodovala je ta afera zgolj nedolžni »sraki«, ki sta jo oba zapustila.
 
Pri »rujavi žabi« se je hitro udomačil in je s svojo krepko in brezobzirno individualnostjo že teroriziral krčmarja, kuharico, natakarico in omizje, slednje pač ne brez odpora. Bil je vsestranski izobražen, vendar v nobeni stroki tako temeljito, da bi imel kaj predsodkov, in govorilo se je lahko ž njim o vsem: O regulaciji valute, o prosti volji, o ženskih možganih, socijalizmu ali dunajski modi. Vendar se v zadnji tema mož iz katerihkoli vzrokov ni nič kaj rad spuščal, osobito ne, kadar je bila njegova milostna blizu. Mož je bil namreč v svojih prostih urah, to je celi božji dan oženjen; kakor hitro je vstopil na večer k »rujavi žabi«, je postal pa takoj »ledek in frej«, ter ostal tak do one ure, ko se zapirajo ljubljanske kavarne, od koder je moral na svoje veliko obžalovanje že zopet domov, kjer so se potem za njegovo soprogo začele proste vaje v govorništvu.
{{prelom strani}}
Lepe umetnosti je zelo čislal in jih ljubil. Pel je tenor, sicer takozvani »kurji tenor«, a tenor vendarle je, – slikal je pse, ki so bili podobni cvetlicam in cvetlice podobne psom, in pred pol letom se je celo lotil glasovirja ne brez uspeha: c dur škalo je že imenitno izpeljal z enim prstom, ako je le pri pravi tipki pričel. Zadnji čas je tudi gojil intimnejše znanje z muzo, ki žal ni ostalo brez sledu in je precej škodovalo njegovemu ugledu pri uredništvih.
 
Vrhu tega obsežnega delokroga se je seveda pečal tudi še z vesolnjim zdravilstvom, – kakor so prijatelji trdili, manj iz poklica nego iz hudomušnosti.
 
Zaradi popolnosti naj le še omenimo, da je bil dr. Rodi vnet sulčar; lovil je – in ne da se tajiti – tudi potegnil marsikakega korenjaka iz Ljubljanice ali Save; mej svojega revirja seveda pač ni baš ozkosrčno rešpektiral: nad take malenkosti je bil vzvišen. Njegovi ribiški vspehi so najmanj ugajali njegovemu tekmecu v trnkarstvu doktorju Poljancu, kateri se je kaj rad imenoval, (seveda popolnem nezasluženo) »prvega kranjskega sulčarja«. Dr. Rodi je o takih prilikah vedno dejal, da polnomočno pritrjuje temu naslovu, a samo v nemškem besedilu: prvi kranjski špisar!
{{prelom strani}}
Dr. Gregor Poljanec se je svoj čas posvetil sodniškemu poklicu, a ker je bil poseben jurist, in tudi sicer zato poraben, odločil se je še pravočasno in postal advokat. Kot tak mešal se je kajpada v politiko in je bil vedno zvest in trden pristaš narodne misli. Z jedno besedo, v vsakem pogledu izvrsten, in vse hvale vreden človek je bil ta dr. Poljanec. To je priznala ne samo »rujava žaba«, temveč celi svet.
 
Sicer je bil ta dr. Poljanec neverjetno ponižen in pohleven, da si oblagodarjen z lepimi darovi bodečih, posebno dr. Rodiju neprijetnih dovtipov itd. Če še pristavimo, da je bil dr. Poljanec rodbinski oče prve vrste, podali smo precej popolno sliko o njem.
 
Poleg njega gugal se je v naslonjaču akademičen slikar Martin Koklja. Bil je to kakih 40 let star dedec, pa že ves siv, ki je mislil, da je svet samo za to ustvarjen, da ga malarji malajo. Njegova preteklost je bila jako burna. Pred leti je pobegnil z neko evropsko princezinjo v Kino, kjer je potem zatajil sv. vero, in se s tisto žensko po kinezarsko poročiti dal. Posledica tega zakona je bil deček, v zadnji Kitajski vojni mnogo imenovani mladostni gene-Hiko-heko, čigar čepinjo so Nemci vzeli seboj v svojo domovino ter dali napraviti visokemu omnipotentu po vzorcih slavnih pradedov bokal iz nje. Na njem je baje zapisano: nemška kultura XX. stoletja.
 
A ta žalostni slučaj ni Martina Koklje prav nič nemilo dirnil, kajti on je bil mož brez srca in priznan cinik. Od tiste princezinje se je pozneje namreč za težek denar ločiti dal, njen portret je visoko prodal, in vse vkup popisal v posebni brošuri pod naslovom »Postillon d' amour«, katera mu je tudi nesla lep denar. Mož sedi danes na tisočakih, in nič več ne »mala«, k večjemu še sem in tija hvaležne predmete farba.
 
Glavni grešnik rujavožabiške beznice pa je bil – žalibog c. kr. – sodnijski pristav Verče Brumen. Manir ni ta človek nobenih niti poznal, niti pripoznal, in o Kniggeju je s tisto spoštljivostjo govoril, kakor govori n. pr. dr. Tavčar o dr. Šušteršiču. Bil je visoko vzrastel, slok človek, s krasnimi navzdol visečimi brkami in temnomodrimi očmi. Posebno lepo je znal skozi zobe pljuvati; če je hotel, je pljunil 2 m 30 cm daleč. Redkev s kimlom in oljem je posebno rad jedel, pa tudi kvargelni so mu bila dokaj priljubljena večerja. Ženskam je bil posebno nevaren, in pred še nedavnim časom govorile in pisale so se o njem take stvari po mestu, da se je zgražalo nad njim vse od njega še nezapeljano ženstvo.
 
Še enega gospoda ne smemo pozabiti, namreč prof. Petra Pike. Profesorja so ga imenovali, tudi je v istini podučeval na prihodnji višji trgovinski šoli, v resnici pa ni bil noben profesor. Ne samo, da je čital takozvane moderne, prav dostikrat socijalnodemokratično navdahnene revije, navadno je celo ž njimi soglašal; potem je tudi samo v šoli podučeval, po gostilnah in kavarnah pa ni nikdar predaval, nadalje ni imel vedno prav v svojih trditvah, da o kakem monopolu na nezmotljivost, vzlasti o metodiki in pedagogiki niti ne govorim. Posebno rad je jedel krvave klobase, še rajši pa je puhal tobak iz svoje starinske brezpokrovne pipe, ter pri tem opravilu metal pepel in iskre v taki meri od sebe, da bi prav lahko tekmoval z vsako boljšo lokomotivo. Semtertja pa le ni mogel zatajiti samega sebe, in je ponižno opomnil družbo na svojo eksistenco: enkrat na mesec popravil je temu ali onemu izmed družbe kako posebno grdo slovnično napako; enkrat na leto pa na splošno zahtevo gostom razložil in utemeljil lepoto in potrebo različnih slovniskih konstrukcij.
 
Med te ljudi, v tako družbo zašel je c. kr. deželnovladni konceptni praktikant g. Radoslav Štrboncelj. Grozno! Navzlic prijaznih pozdravov, ki so ga sprejemali na vseh koncih in krajih, ni se mogel g. Štrboncelj ubraniti skrajno neprijetnih občutkov. Zdelo se mu je, da opravlja službo policijskega agenta, ki pretika ravno nevarne beznice v razupitem predmestju zadimljenega Londona.
 
— Dolgo rabiš, predno cel ustopiš – je planil takoj in medias res adjunkt Brumen – tvoj nos je bil že pred pol ure med nami. –
 
— In kako lepo dišiš. Brezdvomno prideš v poljedelsko ministrstvo, če si ta duh po česnu še nekaj let ohraniš.
 
— Pa kakšen prihajaš! Kje imaš pa »pinto«? V lepi uniformi zastopaš visoko vlado! S teboj ne bo nič!
 
G. Radoslav se je smejal, dasi so mu v istini te zafrkacije silno neprijetne bile. Sicer pa je vedel, da je sploh nemogoče opraviti se primerno za to družbo; kajti naj pride v katerikoli toaleti, prave ne zadene nikoli.
 
Prisede torej med zdravnike, svest si svojega namena. Ali dr. Rodi izvohal je takoj, da mora to spoštovanje medicinske fakultete imeti kak poseben namen, in brezobzirno mu je zastavil vprašanje:
 
— Ali se misliš zastonj zdraviti?
 
— Tega sicer ne – a želodčen katar imam pa res. –
 
— Za to je samo eno sredstvo – poseže vmes dr. Rudi.
 
— Tako je – samo eno – pritrdita oba kolega.
 
— In to je? vpraša s prodirljivim pogledom preiskovalnega sodnika adjunkt Brumen. –
 
— Solna kislina – se odreže dr. Rodi.
 
— Kaj še! Bismut – oporeka dr. Rudi.
 
— Smešno! Edini resorcin! – trdi Ridi.
 
— Na, alsten, – pripomni porogljivo Brumen, sedaj vemo za {{razprto|jedino}} sredstvo. Prijatelj Štrboncelj tisto kupi, ki najmanj košta, in je postavi na okno kakor parkeljna o sv. Miklavžu. Katarji ozdravljajo se najbolje simpatičnim potom.
 
Rodi vrnil je Brumenu zabavljico, in mu je rekel z zategnenim glasom duhovito: šema! Rudi koncentriral jo svoje zoologične vednosti v jedino besedico: žolna! – Ridi pa je strupeno pripomnil, da imajo juristi še manjše možgane, kakor ženske.
 
Gospod Rado Štrboncelj pričel se je bati, da utegne zanimivi medicinski tema preiti na bogsigavedi kako polje, zato se je obrnil na advokata Poljanca in vprašal s skrbnim glasom:
 
— Kaj pa vi gospod doktor, ali še bolehate na želodcu?
{{prelom strani}}
 
1.229

urejanj