Radoslav Štrboncelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 7.–18. februar ({{mp|leto|1903}}) 36/30–39
| vir= {{fc|dlib|GG5N653B|s=2–3|30}}, {{fc|dlib|JSOCSPFD|s=2|31}}, {{fc|dlib|6ZULHI5S|s=2–3|32}}, {{fc|dlib|EXW4BXRC|s=2|33}}, {{fc|dlib|473IFC2O|s=2|34}}, {{fc|dlib|ZZ27WGAQ|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 181:
Pri »rujavi žabi«, kjer je tičala razen vedno živahnega Poljanca cela družba, kot pribita do polnoči, domislil si je nakrat prijatelj Brumen, da bi bilo spodobno, ko bi se napravil izlet k bratski družbi, zbrani pri »slovanski barki«, k slavnoznanim Tartarjem. Tudi ura poseta bi bila primerna, ker je ravno pol dvanajstih ko delajo ljudje etiketne posete.
{{prelom strani}}
Brumen je imel tehtne razloge za svoj predlog. Opazoval je namreč, da postaje diskusija med dr. Rodijem in prof. Piko vznemirljivo živahna in da skoraj krene na pota, ki vodijo v zračno dvorano št. 38 nove justične palače, na borzo klofut in psovk: pred kazenskega sodnika. Vsestranski dr. Rodi je bil namreč končavši velezanimivo poročilo o neki vrsti epidemične influence med jerebicami marijadeviškega revirja in o nalogah deželnega odbora napram temu vznemirljivemu pojavu prestopil na glasbeno polje, izrekel z dvema besedama svojo sodbo o Wagnerju, razveselil potem omizje z vestjo, da je uglasbil tri svoje lastne pesmi za samospev s spremljevanjem bobna in kitare; aforistično se je še dotaknil protialkoholskega gibanja, podal poslušalcem svoje mnenje o bodočnosti »Zvona« in slednjič se lotil nazmotrivanja v ustroju današnjih gimnazij, ogorčeno obsojajoč srednjeveški način poučevanja na njih. Njegova predavanja so torej bila zelo mnogolična, a vsa so imela eno skupno dobro lastnost, da jih je namreč vsakdo lahko poslušal ali pa tudi ne, in v istini do tedaj niso znatno motila splošne zabave. Ali na zadnji predmet, gimnazije, se mu je vendarle vjel profesor Pika kakor sede senica na limanice. Čutil se je poklicanega, da se zavzame za napadeni učni zavod; temeljito pa tudi s čutom je zagovarjal zaničevane latinske in grške preparacije in končal s pikro opazko, da očividni nevspehi gimnazijske vzgoje pri »nekaternikih« še ne opravičujejo po dr. Rodiju izrečne obsodbe, ampak jih je smatrati zgolj za tisto izjemo, ki potrjuje pravilo. Dočim je omizje s hrupnim krohotom pritrjevalo koncu profesorjeve polemike, je dr. Rodi zgolj prezirljivo nakremžil obraz in si hladnokrvno naročil klobaso z zeljem, posnemajoč petelina, ki tudi v najhujšem boju ne pozabi jesti.
V tem štadiju je stavil Brumen svoj gorenji predlog.
Debeli Poljanec, nenaklonjen slehernemu razburjenju in vrhutega vsaj tudi slabe volje, ker ni dobil svoje vsakdanje večerje, okisanih vampov, markiral je zdehanje, izjavil da gre spat, ponovno še parkrat zagotovil Ridija in gospoda Radoslava, da ga ni takega sulčarja na Kranjskem, kakor je on, potem je odkrevsal počasi in ponosito, kakor se spodobi to za dostojanstvenike druge vrste, katerih se pri pogrebih, misijonih, romanjih, procesijah in drugih takih prilikah še {{razprto|imenoma}} po časopisih ne omenja, ampak se ga na tihem uvrsti med mnoge druge »neimenovane odličnjake«.
Brumen je silil k odhodu, ali baš dr. Rodi in Pika sta bila gluha za njegove besede in sta sedela kakor prilimana. Dr. Rodiju si je bila pravkar prinesla domorodna delikatesa; porinil si je odličen kos klobase med zobe, odgriznil polovico žemlje in potem slastno cmakaje z nedolžnim pogledom na prof. Piko malomarno izjavil: »Sploh pa smatram vse klasične filologe za imbecilne.« In z veliko slastjo nesel je na nožu lep kupček zelja v usta.
Takega napada se prof. Pika ni bil nadejal. Potrkal si je s kazalcem desne roke na prsi, pogledal dr. Rodija tako uničujoče, kakor da ga hoče pri tej priči zapisati v razredno knjigo in s povzdignjenim in žugajočim glasom rekel: »Prosim gospod doktor, jaz sem klasičen filolog!«
Ali dr. Rodi je zgolj jednakomerno premikal čeljusti, skomignil z rameni, rekel: »Obžalujem, da ste!« in si privoščil izdaten požirek Puntigamskega.
Tačas pa Pika po konci: »Vi ste sploh neizobražen človek, barbar, saj niti jesti ne znate! Nož nosi v usta!!«
Dr. Rodi ni tisti hip nič bolj obžaloval, nego da je imel baš prazna usta, in mu je vsled tega onemogočen veledramatičen trik; storil pa je, kar je bilo mogoče v istih okoliščinah. Vzel je s krožnika pred seboj ostanek klobase in ga zadrsal čez mizo proti Piki: »Pa jo požrite no, če mi res ne privoščite niti te uboge »večerjice«.
Brumen, Koklja in dr. Rudi so nato kakor blisk švignili iz sobe in niti časa niso imeli za seboj zapreti duri, ki sta skozi nje se takoj pridrvila noter domača dva psa meneča, da je njuna navzočnost neobhodno potrebna pri slehernem prepiru.
In prišla sta ravno prav! Pika ujevši klobaso z obema rokama jo zabrusi nazaj v dr. Rodija, psa pa se zapodita za dragocenim »aportelnom« in ga resnično ujameta, predno je zadevši dr. Rodija baš v novo batistno kravato, padel na tla. Pri silnem naskoku pa sta bila podrla dr. Rodija na tla in tako definitivno končala zanimivo diskusijo o gimnazijah z Rodijevem porazom.
Pri odprtih durih se je bilo nabralo precej radovednih gostov iz drugih sob ... Profesor Pika je hitro vzel suknjo in klobuk in odšel, koj za njim pa je odkuril dr. Rodi prevdarjajoč potrebne korake vsled te svoje najnovejše afere 63 ex 1902, in – pri »rujavi žabi« sta ostala sama – dr. Ridi in Radoslav.
{{prelom strani}}
==III.==
G. Radoslav je bil ves preplašen vsled nevajenih prizorov, ki jih je bil pravkar doživel, in skoraj je pozabil na namen svoje nocojšnje navzočnosti. A kmalu ga je potolažil dr. Ridi, ki je oddahnivši se po krčevitem krohotanju si obrisal solze in se useknil, potem pa rekel, da se ni že dolgo časa tako izvrstno zabaval kakor nocoj, in da ga je skorej od smehu nehal trebuh boleti.
»Sedaj ali pa nikoli!« si je mislil g. Radoslav, in obraz se mu je pričel širiti v tiste radostne gube, katere je imel pripravljene samo za izvanredne prilike, pred vsem za občevanje z ljudmi od VI. činovnega razreda više. Sicer se tudi ne spodobi za kakega deželnovladnega konceptnega praktikanta, da bi zijal ali celo režal tja v en dan, kakor kak plebejec, kak kmetski avskultant ali zarobljeni notarski kandidat. Resno bodi vedno lice ljudskemu blagru noč in dan objektivno posvečene vladne osebe, in očetovske gube naj bodo na njenem čelu. Tako si tudi človek pridobi potreben respekt; vsak spreten opazovalec mora takoj uvideti, kako težka, skrbipolna in resna stvar je vladanje, koliko duševnega dela je prav za prav skritega tudi v najskromnejši odredbi, v navidezno najprimitivnejšem odloku! Če vse to prav premislimo, se ne smemo čuditi, da se tekom časa celo glas in govorica prilagodita temu napornemu poslovanju, da dobita resen, ublaževalno-miren odločno-svečanosten značaj, s tistim krasnim nazalnim timbrom, ki tako lepo dokazuje, kaj dobra vzgoja vse lahko naredi iz človeka!
Gospod Radoslav pa se doslej še ni dvignil do tiste višine, kjer bi lehko v nemškem jeziku staroslovensko goril, in bi pri »rujavi žabi« tudi v slučaji, da bi si bil že prisvojil to zavidanja vredno lastnost, bržčas samo to dosegel, da bi vsa družba brez vseh dokazov svojega pokoljenja in svojih grbov mahoma postala aristokratična. In končno, kdo naj se veseli se tako rinezmiranega glasu, če prihaja skozi tak nos, kakor je bil nos g. Radoslava Štrbonceljna!
Da, ta nos! G. Radoslav je bil zopet v zadregi, in čutil je, da mu gineva sigurnost v nastopu. Dr. Ridi je čepel v tri gube sključen na svojem stolu, ter zvečil plhko svoje pivo.
— Ah te še trebuh boli? popraša ga sočutno g. Rado.
— Kaj pa da! ta prokleti kostanj me napenja. Vrhu tega sem še popoldne bral Hribarjeve: »Popevčice milemu narodu!«
— Jaz takih stvarij ne berem – odvrne malodušno g. Radoslav.
— A je priporočljiva knjiga, ker je lepo vezana in ima tudi »pildek« spredaj. Posebne vrednosti pa je tudi za to, ker Stritarja na laž postavlja.
— Kako to? –
— Ker pravi Stritar, »pesnik za nas trpi, da se mi veselimo.« Pri Hribarju pa mi trpimo, da se on veseli. Vidiš, prijatelj Jakec, tako stoji ta stvar. Zato konstatiram z veseljem, da pesnik »Popevčič« se ne šteje še doslej med »mučenike«, kakor se to piše in bere o ostalih liričnih zrakoplovcih. A zato ti nimaš zmisla, moj ljubljeni dvorni svetnik! Kaj pa prav za prav ti čitaš? Pratiko in anonse!
— »Anonse!« zasmeje se prisiljeno gospod Radoslav – »posebno tiste, s katerim vi priporočate svoje tinkture in mazila!«
— Mi, kaj se to pravi mi? – zavrne ga na svoji stanovski časti globoko užaljeni Ridi – to so k večjemu lekarnarji in taki Ijudje, ki delajo s temi stvarmi profit – a mi? ljuba duša, tega ti sploh ne razumeš! to ni vladna zadeva!
G. Radoslavu se tudi ni šlo, jeli to stvar sploh razume, jeli ne, ampak študiral je kako bi lepo prišel s teh zdravilskih anons na to, kar je želel vedeti. Spomnil se je, da je nekdaj čital o objavljenem mazilu, ki vse izpuščljaje, vse pege, brazgotine in take neprijetnosti človeške kože ozdravi, in brez pomislika je nastavit Ridiju past ter ga ponižno vprašal, kako je soditi o tistih zdravilih. –
— Eh, kaj – odreže se Ridi – jaz sicer ordiniram od 2–3 doma v svojem stanovanju, prav nikjer pa ne zastonj – pa če hočeš že vedeti, vse take stvari so navadno pretkana sleparija! Obljubiš lehko, kar hočeš, makari žavbo, s katero si namažeš svoj nos, da se tako zmanjša, kakor bi ga dividiral s štirimi ali petimi! –
Gospodu Radoslavu je sicer sramu zalila kri obraz, a njegova stvar zasukala se je zanj tako nepričakovano dobro, da bi naj raje objel brezobzirnega svojega soseda.
— Moj nos, ta moj ubogi nos – vsklikne, ki vam je vsem na poti – kaj se res ne da nič popraviti na njem? –
Dr. Ridi je po strani pogledal g. Radoslava, in takoj opazil, da se za navidezno smešnim tonom nekaj resnosti skriva. Zamuzal se je prikrito, potem pa jako resno dejal:
— Hm, da se že narediti – a z mazili, in tako ropotijo ne.
— Kako pa? –
— Samo operativno! Z ognjem in mečem, kakor povsodi, kjer se drugače pomoči ne da! To je malenkost! Takih operacij dela se dandanes na tucate, česar seveda ti še doslej nisi slišal, pač, ker si kulturelno nekoliko zaostal!
Tisti trenotek odprla so se vrata in »oko postave« je stopilo v zakajeno beznico opominjat poznih gostov, da so kavarne nekaj časa še odprte za vse tiste, ki se po vsi sili ne hote odpovedati hudiču in njegovim skušnjavam.
— »To mi moraš pojasniti, dragi Ridi, te stvari o vaših operacijah« vsklikne odhajaje g. Radoslav. V svojem veselju je celo popolnoma pozabil, kako neskončno pomanjkljiva je njegova nocojšnja toaleta – Saj greva tako v kako kavarno!« –
— Ha! ha! smeji se Ridi – pomisli, kaj poreko Ijudje, če te vidijo v tej obleki! Mislili bodo, da so te pravkar rubili. A pa bodi! V naši kavarni smo tako med seboj, in navedne podučiti je dobro delo. Pojdimo si torej nebesa služit! Za zemeljske potrebščine skrbeti moraš nocoj ti. –
— Dobro, bom – odvrne gospod Radoslav.
— Tako se govori! Saj pravim, človek ni nikdar brez prakse in zaslužka – potrdi dr. Ridi.
Na vogalu ulic zavila sta prijatelja v absintsko zeleno meglo popolnem navadne dolgočasne noči ljubljanske.
{{prelom strani}}
| |||