Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{Naslov | prejšnji = | naslednji = | naslov = Kekec nad samotnim breznom | poglavje = | avtor = Josip Vandot | izdano = | dovoljenje = JL-staro | obdelano = | spisano... |
|||
Vrstica 16:
==1.==
Strmel je Kekec tisti dan in se je čudil. Kar debelo je gledal in ni mogel verjeti. Bilo je pa tudi vse tako čudno in strašno, tako strašno, da Kekec niti vsega ni mogel doumeti. Zato pa je kar stal pred pastirjem Mišnjekom in ha je gledal, samo gledal. Pastir Mišnjek je zrl na Kekca s svojimi drobnimi, zvitimi očmi. Njegova dolga, sključena postava se je sključila še bolj in krog usten mu je zaigral škodoželjen posmeh.
Z roko je pogladil pastir Mišnjek svoje osivele, ščetinaste brke. Dolgo, obkovano palico je zasadil v zemljo in se je zarežal še enkrat. Udaril je Kekca po rami, prav pošteno ga je udaril, da se je Kekec stresel in je stopil korak nazaj. - "Pa mi ne verjameš, Kekec? Ha?" ga je vprašal Mišnjek prav resno. "O, ti si nepridiprav, velik nepridiprav! Zato mi pa nočeš verjeti ... A rečem ti, Kekec, da se boš še danes praskal za ušesom in boš mislil na pastirja Mišnjeka. Če nisi še nikoli v življenju javkal, boš pa danes. Javkal boš tako, da se ti bodo smejale vse divje koze in srne in jeleni in lisice, kolikor se jih klati in šopiri po Mali Pišenci ... Ali mi verjameš, Kekec? Ha, ali mi verjameš? Še enkrat te vprašam, Kekec! Pa bo prepozno, Kekec - hej, prepozno, če mi nočeš zdaj verovati ..."
Kekec ga je gledal in je molčal, samo molčal. Toda naposled je stresnil z glavo in je zamahnil z roko. Pa se ni več čudil in tudi strmel ni več. "Stric Mišnjek!" je izpregovoril pogumno. "Ali mislite, da imate našo Tinkaro pred sabo? Hej, hej! Naša Tinkara se prestraši vsale miške, če zvečer zacvili kje tam v kotu ... A mene ne preplaši miška, mene ne preplaši vsak strah, ki je na sredi votel, na straneh ga pa nič ni. Stric Mišnjek, vi govorite, a vaše besede so kakor tisti strah, ki se ga boji naša Tinkara ... O, saj vam ne verjamem. Lepo pojdem po tej stezi skozi Malo Pišenco. Pa še na misel mi ne pridejo strahovi, ki ste mi o njih ravnokar pripovedovali. Še koga drugega se nisem ustrašil, pa bi se bal vaših strahov? Stric Mišnjek, hej, stric Mišnjek! Kar po brkih se pogladite, pa pojdite strašit koga drugega! Veste, Kekec ima druge skrbi v glavi in druge muhe, ki so več vredne nego vaši strahovi ... Stric Mišnjek, kar lepo pasite živino! Jaz pa grem naprej po stezi in bom prepeval vso pot. Pa brez zamere, stric Mišnjek!"
Kekec je zamahnil še enkrat z roko. Zavihtel je svojo dolgo, z ostro konico okovano gorsko palico. Zavriskal je ne glas, da je jeknilo stoglasno med divjimi, s snegom pokritimi skalami, ki so kipele vsepovsod v jasno nebo. Potem pa se je obrnil in je odšel po stezi, ki je držala med gostim rušjem tja dol, kjer je zelenel smrekov gozd. Pot je bila peščena in se je v početku vila tik pod gladkim sklaovjem strmega, v nebo kipečega snežnika. Stokrat je stopil Kekec po tisti stezi. Nenadoma pa se je ustavil in se ozrl na pastirja, ki je stal sredi trate tam doli in mu je žugal z roko. Kekec se je zasmejal na ves glas, pa je zavpil: "Stric Mišnjek! Ali slišite? Svojim kravam in teličkom pripovedujte o strahovih! Svoje ovce in bicke plašite z medvedi in škrati, ki domujejo po Mali Pišenci! Pa tudi to jim povejte, da se jih Kekec ni bal, resnično se jih ni bal ... Hej, stric Mišnjek! Ali slišite?"
Pastir tam doli je zažugal še enkrat z roko. Zakrohotal se je, se obrnil in je izginil kar hipoma v goščavi in Kekec ga ni videl več ... "O, glej ga, glej!" je godrnjal Kekec, ko je stopal nalahko po stezi proti smrekovemu gozdu. "Tega Mišnjeka poglej! Pa me je hotek prestrašiti in oplašiti1 Sto škratov mi je opisal in naslikal; sto škratov, ki se lové po Mali Pišenci in odrežejo ušesa in nos vsakemu dečku, če ga ujamejo ... Pa o medvedih mi je pravil, ki se jih najmanj deset skriva tam doli med skalovjem Male Pišence. In o risih in volkodlakih se mi je nekaj lagal ter o divji mački, ki ima dvanajst glav in trideset krvavih šap ... Verjel bi vam, stric Mišnjek, če bi bil naša Tinkara, a ne Kekec. Pa če bi bilo tudi res, vseeno bi šel skozi Malo Pišenco. Ha, namenil sem se enkrat tako in zaradi tega ne odstopim od te steze, resnično ne odstopim! Pa naj strašijo škratje in medvedi in risi in divje mačke! Saj se ne bojim, ne bojim! In čemu bi se bal, hej, čemu?"
In Kekec se zares ni bal. Ker se je bil že odločil za to pot, ni hotel iti po drugi. Že zjutraj doma se je odločil za to pot, ki po njej še ni šel nikoli. Poslali so ga od doma, da gre pogledat visoko tja v gorovje po živini, ki jo pase pastir Mišnjek vse poletje na planinah. In Kekec je šel in je sklenil že tedaj, da se vrne domov skozi Piščenico, koder še ni nikdar hodil. Pa je našel živino in tudi pastirja Mišnjeka je našel. In bilo je vse zdravo in bilo je vse v redu. Zato pa se je napotil nazaj proti domu. Pastir Mišnjek mu je pripovedoval strahote o Mali Pišenci, da bi ga odvrnil od te poti. A Kekec je spoznal, da se pastir Mišnjek samo norčuje in ga v svoji norčavosti samo plaši. Zato mu ni verjel, pa je kar stopil na stezo in šel po njej, da vidi tam doli krasoto in strahoto, ki toliko o njej pripovedujejo ljudje v dolini.
"Hej, Mišnjek!" se je posmejal Kekec, ko se je vedno bolj bližal temnemu smrekovemu gozdu. "Pa je res mislil, da sem Tinkara in bom pobegnil kakor zajček, če mu pokažeš pest. O, naj pride mačka s krvavimi šapami; medved naj pride in pridejo naj škratje in risi - ne bojim se jih! Saj nisem storil še nikomur nič žalega. A če ravno hočejo, no, naj me pa! Saj imam palico; a na koncu palice je železna ost, ki kaj nemilo prasne; mogoče še bolj nemilo prasne kakor pa divja mačka s svojimi tridesetimi šapami ... Videli bomo, hej, videli ..."
Kekec se je še enkrat posmejal in je stopil v mračni gozd. Pot je držala naprej in naprej in je bila dobro izhojena. Kekec je spoznal, da je to živinska pot, ki ga povede do velikega studenca, kamor hodi živina, da si pogasi žejo. Krog in krog so mirovale visoke, stoletne smreke. Njihove veje so bile obrasle z dolgimi, sivkastimi lišaji, ki so pokrivali tudi široka, smolnata debla. Gluha tišina se je razprostirala nad gozdom. Slišale so se samo Kekčeve stopinje in ropotanje njegove palice, ki jo je vlekel za sabo.
Sonce je gledalo z visokega neba na ta gozd in ga je razžarjalo s svojimi žgočimi žarki. Prijeten vonj po smoli in smrekovem lubju se je širil naokrog, da se je Kekca polastila vesela razigranost. Pa si ni mogel kaj - kar zavriskal je in je pričel peti radostno pesem. Čvrsto je stopal po gozdu in je pozabil na pastirja Mišnjeka, na medvede in na škrate in volkodlake. Še na misel mu niso prišli več strahovi. O, Kekec je mislil samo na svoje pesmi, ki so mu tako veselo prihajale iz grla in so se razlegale vsepovsod po prostranem zagorskem gozdu.
Dospel je do velikega studenca, ki je izviral izpod ogromne skale tamkaj na prostrani trati, in sedel na kamen kraj studenca. Iz nahrbtnika se je vzel prigrizek, ki mu ga je bila dala mati za na pot. Zadovoljno ga je použil in se napil hladne studenčnice, nato pa je vstal in se napotil naprej. A pot ni bila več tako dobro izhojena; bila je tako ozka, da se je komaj razločevala in je zavila navkreber po strmini. A Kekca to ni vznemirilo niti najmanj. Čvrsto je stopal dalje in se opiral na svojo palico. Hipoma je prenehal gozd in Kekec je zagledal pred sabo nizko rušje, ki se je raztezalo tik do belega skalovja orjaškega snežnika, vzpenjajočega se visoko v soncu. Kekcu so se zasvetile oči, ko je zagledal tisto strmo, snežno goro. "To je Mojstrovka," je dejal in se je razveselil. "Ravno pod njo sem in zdaj bom kmalu v Mali Pišenci. Še pol urice, samo še pol urice ..."
Ozka steza je zavila na desno med grbavim rušjem. Od vsepovsod je zadehtelo s prijetnim vonjem; zakaj vse skale, ki so ležale razmetane med nizkim grmovjem, so bile pokrite z rdečim ravšjem. In ravšje je dehtelo in njegov vonj je raznašal vseokrog lahen vetrc, ki je vel sem doli z zmrznjenih snežišč. Sonce se je smejalo s čistega, modrega neba in tiha radost se je razprostirala po vsem širnem zagorskem svetu ... Kekec je prepeval vedno glasneje in je vriskal, samo vriskal in prepeval. Steza je držala spet navzdol in Kekec je videl pod sabo samo zeleni gozd, ki se je širil daleč daleč v nedoglednost. Od nekod je prihajalo neko čudno, zamolklo šumenje in Kekecu se je zdelo, da vrši mogoče tam doli nad gozdom silen veter in pripogiblje težke vrhove orjaških smrek. Toda motil se je. Nenadoma je obstal tam gori na višini in se ozrl predse. Rušje se je bilo razmaknilo in pred Kekcem je zazijal globok prepad. Navpična skala se je dvigala visoko visoko iz prepada in vrhu te skale je stal zdaj Kekec. Videti ni mogel dna prepada; samo razpenjeno vodo je videl, ki je bruhala tam iz srede skale in je padala bobneč in hrumeč v globoki prepad. Od tam pa je drvela srdito po ozki soteski med divjimi skalami, ki so jo ovirale na obeh straneh. A voda se je zajedala v skale in je hrumela dalje - preko skal, preko proda, preko zelenih tolmunov.
"Hej, hej!" je zavpil Kekec. "To je pa že Mala Pišenca ... Glej, tam sredi skale izvira in hrumi po soteski. Pa sem prišel tako hitro semkaj? No, kdo bi si bil mislil. - Še dobro uro bom hodil po tej soteski, da pridem v dolino ... Joj, pa kako lepo je tukaj! In divje je tudi, da bi se skoraj bal, če bi ne bil Kekec. Tinkara bi kar sedla od samega strahu. Oči bi si zakrila, pa bi se potrkljala v prepad kakor frnikula v luknjico. Joj, jojmene - naša Tinkara! Pa zakaj jo je strah? Saj še nikoli ni videla strahu, kakor ga tudi jaz še nisem videl nikoli. Hm, čudno - resnično čudno ..."
Kekec se je posmejal in je šel mirno nad strašnim prepadom. Steza je krenila onkraj jarka na levo pod visokimi borovci in je držala tik nad sotesko, kjer je bobnel razdivjani gorski potok. Hladno je bilo v tej soteski, zakaj sonce ni moglo sijati semkaj, ker so mu zapirali pot v sotesko visoki grebeni razdrtih, skalnatih gor. Žive stvari ni srečal Kekec nikjer. Samo enkrat je zagledal plašnega gorskega zajca, ki je drvel preko steze in samo enkrat je vzplahutal nad njim velik, krasen ruševec in je izginil v visokih vrhovih temnih borovcev. Kekec je žvižgal in je stopal čvrsto naprej in se je čudil, da je pot tako lahka in zložna.
Toda kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borovega gozda je prišel med gladke skale, ki so se vzpenjale od samega proda pa do nebotične višine na obeh straneh ozke soteske. A Kekec se ni ustrašil. Kar lepo je plezal naprej med skalami in je skakal preko jarkov, ki so rezali na več mestih skalovje. O, Kekec je bil vajen takih potov, pa se še zmenil ni za nevarnosti, ki so prežale nanj vsepovsod po strmih skalah. Kekec se je samo namuznil in nasmejal, ko je zagledal nevarnost pred sabo ali pod sabo. Splazil se je urno preko težavnega mesta, kakor bi trenil - "Hehe!" je dejal tedaj Kekec. "Da me ulovi zdaj škrat, pa me lahko izpremeni v divjo kozo. Nič se ne bojim, pa če me tudi začara v divjo kozo. Saj znam plezati - bolj znam plezati kakor rajnka Keza. A Keza je bila koza, da je ni enake med vsemi Prisankovimi divjimi kozami, ki sem jih bil pasel in sem jih tako pošteno prekanil ..."
| |||