Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 44:
Toda kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borovega gozda je prišel med gladke skale, ki so se vzpenjale od samega proda pa do nebotične višine na obeh straneh ozke soteske. A Kekec se ni ustrašil. Kar lepo je plezal naprej med skalami in je skakal preko jarkov, ki so rezali na več mestih skalovje. O, Kekec je bil vajen takih potov, pa se še zmenil ni za nevarnosti, ki so prežale nanj vsepovsod po strmih skalah. Kekec se je samo namuznil in nasmejal, ko je zagledal nevarnost pred sabo ali pod sabo. Splazil se je urno preko težavnega mesta, kakor bi trenil - "Hehe!" je dejal tedaj Kekec. "Da me ulovi zdaj škrat, pa me lahko izpremeni v divjo kozo. Nič se ne bojim, pa če me tudi začara v divjo kozo. Saj znam plezati - bolj znam plezati kakor rajnka Keza. A Keza je bila koza, da je ni enake med vsemi Prisankovimi divjimi kozami, ki sem jih bil pasel in sem jih tako pošteno prekanil ..."
Kekec se je hotel še nekaj hvalisati. A tedaj je nenadoma začul nad sabo hripav glas, ki se je razlegnil neprijetno po ozki soteski. Kekec se je začudil in se je ozrl okrog sebe. A nikjer ni videl žive stvari. Tisti hripavi glas je zavreščal še enkrat, še dvakrat, trikrat. Tedaj pa je Kekec pogledal v višavo in nekaj mrzlega ga je streslo po vsem životu. Nad sabo je zagledal veliko, črno ptico, ki je krožila nad sotesko in se je spuščala navzdol in je pri vsakem krogu presunljivo kriknila.
"Ovbe!" je izpregovoril Kekec, ko je zagledal tisto veliko, črno ptico. "To je orel in kroži ravno nad mano. Kremplje ima hujše nego mačka, ki mi je o njej pravil pred dobro uro sam pastir Mišnjek. In kljun ima - ovbe, strašen kljun ima ... Zagledal me je, pa me nemara pograbi ... Kaj ni to eden izmed strahov, ki mi je o njih pravil pastir Mišnjek? Ovbe, resnično ... Pa kako bi napravil, da bi zbežal orlu? Kako bi napravil?2
Kekec je obsedel na skali. Stisnil se je v dve gubi, pa je gledal orla, ki se je spuščal vedno niže. Že je slišal šumenje širokih kril in že je mislil, da šine zdaj pa zdaj orel bliskoma do njega in ga pograbi z ostrimi kremplji. A Kekec se je tedaj kar zasmejal. Naglo se je ozrl krog sebe in je skočil preko skale in se potuhnil. Sedel je v ozkem žlebu in je držal okovano palico v rokah. Kakor mačka je gledal orla, ki je bil že nizko, zelo nizko in je plahutal z ogromnimi perutnicami. Kekec pa je stiskal ustna in roka, ki je držala palico, se mu je tresla komaj vidno ... Kar nenadoma je šinil orel od skale in je zavreščal, da se je Kekec kar stresel. Prhutajoč je obstal nad Kekcem in je poizkušal, kako bi ga najlaže pograbil.
"Ha, kaj si prišel, razbojnik?" je zasopel Kekec in je nameril palico naravnost v orla. "He, rad bi pojedel Kekca za večerjo - o, seveda, seveda ... Če bi bil Kekec bicek - seveda ... Čakaj, zagodem ti tàko, da se boš spominjal Kekeca, dokler boš živ ... Čakaj, ti nemarnež! O, le počakaj, ti hudobec krivokljuni ..."
Orel je plahutal, da se je delal veter okrog njega. A ni mogel naravnost do dečka, ki je sedel med dvema skalama in se mi je zaradi tega smejal in režal naravnost v obraz. A Kekec je že iztegnil roko in je dregnil orla z okovano in ostro palico v trdo perut. Orel je strahovito zavreščal in je hotel s kljunom zgrabiti palico, a Kekec jo je potegnil naglo nazaj. In še preden je orel dvakrat trenil s perutmi, ga je zadel ostra palica drugič. Zadela ga je v prsi, da se je perje kar usulo na skalovje. Orel je kriknil od bolečine in je zaprhutal v stran. Trikrat je vzfrfotal tam, potem pa se je naglo dvignil in je plaval više, vedno više v jasno nebo.
Kekec se je splazil izza skal. Gledal je za bežečim orlom in se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. "Ha, ali sem te?" je vpil za orlom. "O, zmikastil sem te, kakor te še ni nihče! Bolelo te bo najmanj osem dni in boš vreščal, da bodo divje koze kar skakale po skalovju. Pa se boš spominjal na Kekca in boš vedel, kdaj si ga napadel kot razbojnik ... Hehe, mislil si, da se bom potuhnil od samega strahu kot miška. Da boš samo piknil in odprl kljun, pa me požreš za večerjo. Zmotil si se, orliček, pošteno si se zmotil ... Kekec je mikastil že koga drugega, pa bi se ne upal tebe zmikastiti? Hej, orliček! Zapomnil si boš Kekec in se mu boš umaknil za devete gore ... Glejte, glejte! Pa še lepa peresa mi je pustil tu za spomin. Kar najlepše pero poberem in si ga zataknem za klobuk. Petelinje pero pa vržem v stran. Čemu mi bo petelinje pero? Vsak paglavec na vasi ga že nosi. A orlovo pero - hm, kdo ga zmore, kdo? Samo Kekec ga zmore, ki je pošteno premikastil orla in ga je dvakrat prav nemilo dregnil. Pa se usaja zdaj orel, strašno se usaja, da uboge divje koze niti spati ne bodo mogle osem dni. Hej, hej!"
In Kekec se je smejal in je pobral veliko pero in si ga je zataknil za klobuček. Petelinje pero pa je vrgel na tla. Zavriskal je na ves glas in se je pričel plaziti med gladkimi skalami. Še vedno se je muzal in se je spominjal, kako lahko in lepo je premagal divjega orla. Zato pa je bil ves vesel in še na misel mu ni prišla trudapolna pot, ki ga je vodila nad globokim prepadom preko gladkih, visokih pečin. Pa še sam ni vedel, koliko časa se že plazi po tej gorski divjini. A kar hipoma je obtičal v strmem jarku in ni mogel naprej. Nad jarkom se je dvigala strma, navpična stena, ki preko nje ni mogla splezati niti divja koza.
Kekec se je popraskal za desnim ušesom in je zagodrnjal:
"Hm - hm ... Kaj bo pa zdaj? I, no - kaj bi se kremžil? Kar po jarku pojdem navzgor. Našla se bo že nekje steza, ki me povede dalje ..."
Kekec se je res splazil po jarku, ki je bil poln ogromnih kamnov in ki je po njem curjala drobna vodica. Pol ure se je plazil navzgor in ves spehan je obstal tam gori ob robu. Na levo se je širilo zeleno goličevje, le redko poraslo s travo; a nad goličevjem se je dvigal bukov gozd in se je svetil v rumenih sončnih žarkih. Kekec se je razveselil, ko je zagledal pred sabo varno pot in je vedel, da je konec napornega plezanja. Kar stekel je preko goličevja in se ustavil šele kraj studenca, ki je izviral izpod skalice onkraj goličevja. Napil se je bistre vode in je krenil preko strmega roba dalje. Dospel je zopet do razritega jarka, ki je segal globoko doli do belega proda, po katerem je brzel in šumel divji gorski potok. Razločno je videl Kekec modro vodo in tudi šumenje vode je slišal. Zagledal je strme pečine, ki so se dvigale divje na nasprotni strani - skala na skali, prepad nad prepadom.
Sredi skalovja je zagledal zeleno planotico, kraj planotice pa je videl nekaj črnega, ki je bilo podobno koči, naslonjeni tik ob belo steno. Kekec se je začudil in je gledal na tisto planotico. Zmigaval je z glavo in je ugibal in ugibal. A ker ni mogel uganiti ničesar pametnega, se je napotil naprej. Vedno bolj se je bližal zelenim bukvam.
Tedaj pa je obstal kakor prikovan. Hipoma se mu je zazdelo, da so se oglasili od nekod obupno ječanje in tihi klici na pomoč. Kekec je poslušal in se je oziral na vse strani - a videl ni ničesar. - "Kaj, če gode tu nekje tista mačka, ki ima trideset krvavih šap?" je spreletelo Kekca. "Mogoče se pa pastir Mišnjek vendarle ni lagal ... Hej, kako bi jaz pogledal, če me res sreča tista mačka?" - A Kekca ni bilo strah in tudi preplašil se ni. Mirno je šel naprej do široke bukve, ki je stala samotna na goličavi. Tedaj pa se je naglo ustavil in zavpil polglasno: "Hej, kaj pa je to? Kaj pa je to?"
Zagledal je tam ob bukvi majhnega možička, ki je bil komaj za poldrugo glavo večji nego Kekec. Trdo je bil možiček privezan ob bukev, da se ni mogel niti ganiti. Milo je ječal in stokal, a bradata glava mu je bila sklonjena na prsi. Kekec ga je gledal in gledal ves osupel. Nazadnje pa je le stopil bliže in je vprašal: "Kaj se vam je zgodilo? Zakaj ste privezani tako neusmiljeno ob drevo?"
Možiček je naglo dvignil glavo in je pogledal dečka. Radost se mu je zasmejala v očeh in trikrat je pokimal v svojem veselju z glavo. "Oj, pobič, pobič!" je odgovoril s tihim glasom. "Sam bog te je privedel semkaj ... Muke trpim, strašne muke. Že celo uro sem privezan k temu drevesu. Umrl bi bil že skoraj od samega strahu in trpljenja ... Oj, pobič, pobič! Samo da si prišel. Pa me rešiš, pobič, strašnega trpljenja me rešiš ..."
Možičkov glas je bil tako žalosten in obupan, da se je Kekcu kar srce stisnilo. In Kekec se ni pomišljal - samo z rokami je zamahnil in segel v žep. Izvlekel je iz njega rdeč in nabrušen pipec. Stopil je tik do stokajočega možička; z roko je okrenil in pritisnil pipec k vrvi. In kakor bi trenil, je popustila vrv in Kekec jo je odvil naglo, bliskoma. Možiček je odskočil od bukve in se je trikrat pretegnil. Trikrat je poskočil in se je zasmejal na glas. "Oj, hoj!" je rekel v svojem veselju. "Pa sem rečen, resnično rešen. In smrt se je obrisala pod nosom, hehe, in je ušla, ušla ..."
Kekec je gledal možička in se je veselil z njim. Možiček pa ga je potrepljal po rami in mu dejal: "Ti si me rešil, ti, pobič! Oj, kako ti bom hvaležen vse življenje, da si me rešil iz strašnih krempljev smrti! Že me je držala smrt za vrat, pa si jo zapodil, ti, pobič! Kako ti bom hvaležen, oj, kako! Pa kdo si ti, pobič? Daj, povej, da se ti morem zahvaliti ..."
"Bežite, bežite, stric!" je odgovarjal Kekec. "Saj ni vredno, zares ni vredno ... Kekec sem, ki se vračam z goré proti domu. Ni mi treba zahvale. Saj nisem storil prav nič posebnega. Tako vrv prereže vsak otrok, pa bi je jaz ne?"
"Veliko dobrot si mi izkazal, Kekec," je nadaljeval možiček in je kar stiskal dečka z rokami. "O, ti ne veš, kaj si mi storil ravno zdaj, o, ti ne veš. Pa boš zvedel danes ali jutri ... Samo to ti rečem, Kekec, da nikar ne hodi preko goličave, ako ti je življenje ljubo! Idi potuhnjeno skozi gozd visoko tam gori. Zakaj tu ob goličavi preži Bedanec, pa te pograbi in te zadavi. Tudi mene je pograbil - sam si videl, da me je že držala smrt za vrat ... Zato se pa potuhni, Kekec, in pojdi varno skozi goščavo! Bojim se Bedanca - gorje ti, Kekec, urno beži in se potuhni! Glej, jaz že bežim, bežim, ker me je strah Bedanca ... Zbogom, Kekec! Vidiva se še kdaj ... Beži, Kekec!"
Možiček se je strkljal naglo po strmini navzdol in je izginil hipoma tam doli v jarku in Kekec ga ni videl več. Čudno se mu je zdelo vse to, kakor bi bil samo sanjal. Stal je še vedno kraj bukve in je gledal v globočino, kamor je bil izginil možiček. - "Kdo je pač ta možiček?" je ugibal sam pri sebi. "Bedanec ga je pograbil in ga je privezal k drevesu. Pa beži zdaj, beži, kot bi mu bil medved za petami ... Pred Bedancem me je svaril, ker je strašen in hudoben. O, vem, vem - saj še na vasi pripovedujejo o Bedančevi strahoti in grozoti ... Pa kaj, če bi res napravil tako, kot mi je rekel možiček? Ne bi bilo dobro, če mi ne zdaj Bedanec zasačil. Zdaj, ko sem rešil možička iz njegovih vezi ... hej, čudno bi se pogledala, čudno ..."
| |||