Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14. september–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2-3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 88:
Rovan je odšel v jasno pomladansko noč. Besede Poloničine babice so mu nekaj časa prav močno težile srce, a pregledal je naposled vse črne misli in obšla ga je zopet mladeniška brezskrbnost in zaupnost. In ko je prišel do ovinka, od koder je še enkrat zazrl samotno kočo na griču, je zaukal tako, da se je razlegalo daleč na okoli, potem pa prepevaje veselo fantovsko pesem hitel proti samostanu.
{{prelom strani}}
==II.==
Zatiški samostan je bil v začetku 15. stoletja najimenitnejši vseh samostanov na Kranjskem. Samostan je bil podoben malemu mestu. Krog in krog je bil ograjen z visokim zidom, v katerem so bili v primerni razdalji napravljeni trdni stolpi, za obrambo v nemirnih časih in za bivališče samostanskih vojščakov v časih miru. Razen cerkve in glavnega samostanskega poslopja je bilo na dvorišču zgrajenih še več deloma pritličnih, deloma enonadstropnih hiš, za katerimi se je razprostiral obsežen in skrbno negovan vrt.
Zatiški opat je bil eden prvih, najuglednejših in najvplivnejših velikašev v deželi in pravi kralj svojih podanikov. Leta 1398. izvoljeni opat Albertus pl. Lindeck je tudi vladal svoje podanike, kakor kak kralj, čigar oblast nima nobene meje. Bil je nad vse ošaben in smel človek, trdega srca in neupogljive volje, a tudi lahkoživ in radodaren tako, da je v nekaterih letih zapravil ogromne vsote samostanskega premoženja, obremenil samostanska posestva z znatnimi dolgovi in iz kmetov iztisnil zadnje prihranke.
Tlačani so opata sovražili iz vsega srca in so mu večkrat stregli po življenju, a do živega mu niso mogli priti, kajti opat je bil osebno hraber in neustrašen človek in ni zapustil samostana nikdar, če ga ni spremljal njegov praporščak Andrej Rovan s šestimi vojaščaki.
Na samostanskem dvorišču sta čakala dva vojščaka na konjih, da spremita Andreja Rovana v Celje. Andrej je bil pri opatu, da sprejme njegova naročila.
– To pismo izročiš osebno celjskemu grofu Hermanu. Pazi, da ga nihče ne dobi v roke. Morda bodo poskušali to pismo siloma vzeti, saj pater Markvard, naš častivredni prior, se silno zanima, čemu da greš do deželnega glavarja.
– Dokler sem živ – ne pride to pismo v druge roke, je samozavestno odgovoril Andrej.
– Tako je prav! Če dobro opraviš, dobiš lepo nagrado. Da boš vedel, zakaj se gre, ti povem, da so nekateri meni podložni menihi napravili proti meni zaroto in me hočejo izpodriniti. Ha – ha! – Zakrohotal se je hudobno in iz njegovih oči je švignil pravi plamen sovraštva. Radi bi se usedli na moje mesto. A še sem jaz gospodar in zapovednik in kdor mi kljubuje, tega pohodim in poteptam kakor črva.
»Ta človek je strašen«, je mislil Andrej sam pri sebi, rekel pa ni ničesar.
– V tem zavoju sta dve pismi, je nadaljeval opat. Eno sem poslal jaz, drugo je pisala premilostna pokroviteljica našega samostana, vojvodinja Virida. Pazi, da pismi srečno oddaš.
– Zanesite se name, premilostni gospod opat, je odgovoril Andrej.
– Torej idi, zvesti moj praporščak, in opravi dobro svoj posel.
Andrej je pokleknil in poljubil opatu roko. Nekaj trenutkov pozneje je peketanje konjskih kopit naznanjalo opatu, da je Andrej s svojima spremljevalcema odjahal.
Andrej je s svojima vojščakoma nameraval iti čez Šmartno pri Litiji v Celje. Pot je bila tod bližja in varnejša, kakor preko Ljubljane, odločil se je pa za to pot tudi iz ozira na svoja spremljevalca, ki sta bila tukaj doma.
V hitrem diru so prispeli do graščine Št. Lambert, ki je ležala blizu Zatičine. Dandanes ni več niti razvalin tega gradu, v katerem je v tistih časih celih trideset let prebivala vdova vojvode Leopolda, vojvodinja Virida, hči milanskega vojvode Viscontija in vneta zaščitnica zatiškega opata Albertusa.
Jahaje mimo šentlamberškega gradu je Andrej na obširnem vrtu zagledal lepo plavolaso damo gosposkega stanu, ki se je veselo kakor kako dekletce podila po vrtu z velikim rjavim psom.
– Kdo je neki to? je Andrej dejal svojima spremljevalcema. To je očitno, da je plemenitega stanu – a dolgo še ni tukaj, ker je še nikdar nisem videl.
– Morda je to sestra gospoda opata, je odgovoril eden spremljevalcev. Vsaj slišalo se je, da pride sem, ker so ji sorodniki pomrli razen opata in brata Friderika, ki pa sam ničesar več nima in bi nemara še moral svoj grad prodati, če bi ga naš opat ne podpiral.
– Za druge ima vedno dosti denarja. Če se oglasi kak velikaš, mu vrže deset cekinov, kakor bi to ne bilo nič, nam pa, ki mu služimo, je zdaj še zmanjšal plače – se je jezil drugi spremljevalec, stari Matija, o kojem se je govorilo, da bi sam zmagal celega teleta, če bi mu ga spekli.
Rovan je molče poslušal te govorice. Prišedši mimo cvetoče jablane, je kakor slučajno utrgal vejico, potem pa pognal svojega konja proti tistemu kraju vrta, kjer se je igrala tuja gospodična.
– Bog Vas blagoslovi, gospodična, ki ste lepa kakor pomladanski dan, je zaklical Rovan in vrgel tujki utrgano cvetje pred noge.
Presenečena je tujka pobrala cvet in zaklicala: Potujte srečno, zali vitez!
Rovan se je ozrl še potem, ko je bil že precej daleč od vrta in je videl, da stoji tuja gospodična ob ograji, da drži jablanov cvet v rokah in gleda za njim. Zasmejal se je veselo in zadovoljno in pozdravil s klobukom, potem pa pognal konja in zdirjal kakor blisk po prašni cesti.
{{prelom strani}}
==III.==
Mračilo se je že, ko so Rovan in njegova spremljevalca prišli do Save. Počasi so jahali po obrežju proti brodu, ki naj bi jih prepeljal na štajersko stran. Mislili so še ta dan jezditi naprej do Celja, da bi bili lahko naslednjega dne že v Celju.
Nakrat so slišali za seboj peketanje konjskih kopit in rožljanje orožja. Radovedni so se ozrli in Rovan je rekel svojima spremljevalcema:
– Tovariše dobimo za vožnjo čez Savo.
V diru se jim je bližalo pet vojščakov. Že ko so skoraj došli zatiške odposlance, so ti opazili, da se jim bližajo tujci s sovražnim namenom.
– Pozor pa meč v roke, je zakričal stari Matija in v tistem hipu je skočil s svojim konjem vstran, ker je bil proti njemu drveči tujec zamahnil z mečem. Če bi ga bil zadel bi mu bil na mestu glavo razklal. Matija je v tistem trenotku tudi vsekal po napadalcu, a zadel je le konja, tega pa s tako močjo, da je konj padel in potegnil s seboj jezdeca. Matija je priskočil in sunil napadalcu svoj meč s tako silo v prsi, da je kri brizgnila v zrak in poškropila Matijev usnjeni jopič.
– »Matija – pomagaj«, se je zdaj slišal Rovanov glas. Matija je takoj priskočil in videl, da se imata Rovan in drugi spremljevalec boriti vsak z dvema sovražnikoma. Meči so zadevali drug ob drugega, da so kar iskre švigale. Matija je planil najprej k Rovanu, a ni se lotil napadalcev, marveč njihovih konj. Zabodel je konja od strani, tako da sta napadalca v hipu ležala na tleh. Rovan je skočil s konja in šel nad napadalca, med tem ko je Matija hitel drugemu tovarišu na pomoč.
Prišel je prepozno. Prav ko je Matija pritekel na bojišče, se je njegov tovariš s preklano glavo zgrudil na tla, njegov konj pa je zdirjal čez polja v noč.
Tuja vojščaka sta se zdaj lotila Matije, ki pa se ni hotel bojevati ž njima, nego se je umikal, kar je mogel hitro tja, kjer je bil Rovan. Tam so se zopet spoprijeli in razvil se je ljut boj. Že je začel Matija obupavati, ko je videl, da je Rovan zadel v vrat enega napadalca, ki se je peš boril ž njim in mu ga prebodel. Mož, ki je bil očividno vodja napadalcev, je razprostrl roke – meč je žvenketaje padel na tla in mož se je zgrudil mrtev.
In boj se je nadaljeval, a ko je Rovan presekal nogo konju svojega nasprotnika, da je ta padel z živaljo vred se je drugi jahač obrnil v stran in je pobegnil. Njegovemu izgledu je sledil tudi njegov pajdaš, ki je bil že prej konja izgubil. – Rovan in Matija sta ostala kot zmagovalca na bojišču.
– Prokleto je bila huda, se je zdaj oglasil Matija in ves upehan sedel na stegno ubitega konja.
– Kaj ne vidiš, da ta-le še živi, je zaklical Rovan in skočil h konju, ki je zadnji padel in z vso težo ležal na svojem milo ječečem jezdecu.
– Če živi – mu pa upihni luč življenja, saj jo je on tudi hotel tebi, je Matija ravnodušno odgovoril, ne da bi se premaknil s svojega sedeža.
Rovan je skočil k ranjencu, odmaknil na njem ležečega ubitega konja in vprašal sočutno:
– Si li težko ranjen, da se ne umakneš?
– Mislim, da sta mi zlomljeni roka in noga in glava razbita, je ječal ranjenec. Če ste krščanski človek, naredite hiter konec.
– Kdo si?
– Hlapec na graščini Svibno.
– In zakaj si me napadel?
– Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospodom in naj storim, kar mi ukaže.
– Kdo ti je to rekel?
– Graščinski valpet.
– In kdo Vas je vodil pri napadu?
– Ne vem, kako se piše. Tujec je, ki pa večkrat prihaja k valptu. Pravil nam je, da ste vi trije ukradli važna pisma v zatiškem samostanu in da ga je opat poslal, naj Vas vjame, žive ali mrtve.
Mož ni mogel dalje govoriti. Dihal je čedalje težje. Rovan mu je v klobuku prinesel vode, a predno je mož mogel piti, bruhnil je kri in globoko zastokal, potem pa nagnil glavo. Bil je mrtev.
– Štiri duše so šle v pekel zaradi teh preklicanih opatovih pisem, je godrnjal Matija in na en požirek izpraznil malo bučo žganja, ki jo je imel pri sebi. V peklu bodo danes hudiči prav veseli.
– Kaj storiva z mrliči, je vprašal Rovan nejevoljen radi Matijevih besed.
– Če imajo kaj denarja pri sebi, ga poberiva, je odgovoril Matija in brez odlašanja začel preiskovati mrliče. Kar je našel pri njih, je vse spravil v svoje žepe.
– Najbolje bo, če poveva brodniku, kaj se je zgodilo, sicer zamudiva preveč časa.
Matija je ravno poskušal klobuk enega mrtvih napadalcev, če bi ga mogel rabiti in zaradi tega ni ničesar odgovoril.
– Idiva, se je zopet oglasil Rovan in zajahal svojega konja, ki se je mirno pasel tik bojišča.
– Dokler zadnjega mrliča ne preiščem, se ne maknem od tod, je kratko odvrnil Matija in mirno preobračal žepe mrličev, med tem ko je Rovan počasi odjahal proti brodu.
Čez nekaj časa ga je dohitel Mitja in zadovoljno poročal:
– No, to pot ni bil boj zastonj. Tisti plešasti zlodej, ki ste mu Vi prebodli vrat, je imel pri sebi dva cekina in zlato svetinjico okrog vratu.
– Vsaj svetinjico bi mu bil pustil – morda bi bila s tem rešena njegova duša.
Matija pa nikakor ni bil mnenja, da ima krščansko dolžnost skrbeti za dušo svojih sovražnikov. Prav ravnodušno je rekel:
– Bog ne glede na svetinje, marveč na dobro srce. Tudi škornje sem mu vzel; skoro novi so in kakor meni umerjeni.
Prepeljala sta se čez Savo in še tisti večer prispela v Celje.
{{prelom strani}}
| |||