Vstal je: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
<center>1.</center>
Mirno in premišljeno je podpisoval župan Janez Kafol spise, ki mu jih je z vnemo predlagal občinski tajnik. Lahko mirno: Najlepša hiša v vasi je vabila domačine in tujce, naj pokusijo iz slovite Kafolove kuhinje, naj srebnejo od poštenega soda; za vasjo je pela žaga dan in noč, vozniki so odvažali na vse vetrove blago, ki mu ga ni bilo para v deželi; ob sobotah se je izplačevalo redno in pošteno; iz trgov in mest so se oglašali snubači, ki so slišali o lepoti, bogastvu in pridnosti Kafolove edinke. – Občina je bila urejena, kakor nobena v okraju – strela božja, Kafol tako hoče in tako mora biti! – Vse je zadovoljno, brez hinavstva, vse je v redu, mora biti. – Obrajtan navzgor, spoštovan navzdol, srečnih ljudi ponosni župan je Kafol, dobro delo, dober zaslužek, dobro življenje, mirno spanje, mirna vest. –
Drobni list papirja je veleval, naj se jutri, na Veliko soboto, razglasi javna dražba premičnin in nepremičnin Jožefa Ponude, ki mu kajža čepi, ki se mu kajža podira gori na klancu.
Jutri torej po vsem svetu zvonovi in petje in procesije, v Kafolovi občini pa – boben. Odkar županuje Kafol, prvič boben.
Vrstica 29 ⟶ 28:
Tajnik je zakašljal.
Župan si je podprl glavo in pred očmi so zaplesali spomini.
Vrstica 44 ⟶ 43:
Župan Kafol je postal na pragu in gledal na cesto. V veži sta se sukali mati županja in edinka Mara. V velikih loncih se je kuhalo pleče, skoz roke pridnih kuharic pa so drseli sveži rdeči, modri, pisani piruhi. Velika družina – veliko delo.
Kafol se je obrnil in pogledal v vežo. Čudno: Zakaj se je moral ujeti prav v hčerine oči, ki so ga gledale vprašujoče, če ne izzivajoče. Roka, ki je v žepu stiskala kos papirja – o, od sinoči ga nosi pri sebi, tisti drobni list, ki veleva dražbo! – je v zadregi šla preko lica in popravila klobuk. Prvič je neodločen Kafol, odkar županuje. Razglasiti davi ni pustil, a kaj sedaj, kako naprej?
Kafol je stopil v vežo.
Stopil je v hišo, za njim hči.
Vrstica 55 ⟶ 53:
Tam je sedel Kafol za mizo, položil klobuk na klop in vprašal naravnost:
Mara je obstala pri vratih, vedno isti pogled. Ob očetovem nagovoru pa se je zdrznila in povesila oči.
Neusmiljen je bil oče. In še dalje:
Mara dvigne oči, počaka; ko pa vidi oster očetov pogled, se odloči:
Sunkoma se je dvignil Kafol pri teh besedah.
Mara pa ga je pogledala s svojimi črnimi očmi, z žalostnim nasmehom na ustnah in ni odgovorila.
Vrstica 79 ⟶ 77:
Kafol je pokimal:
Mara se je tiho obrnila in izginila za vrati.
Vrstica 85 ⟶ 83:
V veži jo je ustavila mati:
Pri teh besedah je stopil iz hiše Kafol.
Vrstica 98 ⟶ 96:
Jožef Ponuda pa je bil čuden patron. Trideset let je čepel v svoji bajti na klancu, frata njive in travnik in pa drobna kravica so ga redile, a to je premalo za tri, zanj, za mater, za sina. Premalo. Ko je pa Ponuda več mislil, kakor delal, ko je bila mati več bolna, kakor zdrava, ko sin – no, od vojakov je prišel, nekaj res zna, a zdaj je prepozno.
O, Jožef Ponuda je bil tistih eden, ki so drugim pomagali, kar tako, nevede, se potem od veselja napili in zadolžili – pozabili, na koncu pa – Jožef Ponuda si je marsikaj pametnega izmislil, pa ničesar izpeljal; še drugim je toliko stvari natvezel, da so mu res verjeli in obogateli, čuden mešetar.
Danes je Velika sobota in pri Ponudovih vedo, pri čem da so. Tu ni treba več besed – zato molče vsi trije. Vendar – mati vzdihuje in si solze briše. Še praznike bodo preždeli v tej podrtiji, potem pa vsak po svoje: Oče in mali doli k občini, nekaj bodo vendar pomagali dobri ljudje – Marko pa po svetu. Pravzaprav bi ostal lahko tudi v kraju, razume se na les in pa pri – nič, po svetu gre.
Vrstica 107 ⟶ 104:
<center>*</center>
Mati je šinila iz veže v hišo, kjer sta sedela brez besede oče in sin.
Vrstica 115 ⟶ 112:
Oba sta se zdrznila pri neverjetni novici, da prihaja župan. Oče se je celo dvignil in pogledal skozi okno. Res, Kafol je že v vrtu. – Ah kaj, radi dražbe pač, pa to ni novica.
Kafol je postal sredi sobe.
Vrstica 127 ⟶ 124:
Takrat se je Ponuda šele zdramil. Vstal je nenadno, prijazno pogledal v Kafola in zinil:
In ko je Kafol sedel, sta molčala oba. – Županu je postalo neugodno, še rdečica mu je zalila lice. Ponuda se je čudil in molčal. Vseeno.
Ponuda mirno:
Žunana je dvignilo:
Težko je sopel Kafol, v grlu ga je dušilo.
Vrstica 147 ⟶ 144:
Ponuda je molčal in gledal v mizo.
Globoko se je oddihal Kafol, strmel in čudil se Ponuda. A govoril še vedno ni.
Ponuda k njemu:
Oni pa je vpil ves besen:
Kakor vihar je zdrvel Kafol skozi vrata in po klancu navzdol.
|