Vstal je: Razlika med redakcijama

| dovoljenje= javna last

}}

 

Mirno in premišljeno je podpisoval župan Janez Kafol spise, ki mu jih je z vnemo predlagal občinski tajnik. Lahko mirno: Najlepša hiša v vasi je vabila domačine in tujce, naj pokusijo iz slovite Kafolove kuhinje, naj srebnejo od poštenega soda; za vasjo je pela žaga dan in noč, vozniki so odvažali na vse vetrove blago, ki mu ga ni bilo para v deželi; ob sobotah se je izplačevalo redno in pošteno; iz trgov in mest so se oglašali snubači, ki so slišali o lepoti, bogastvu in pridnosti Kafolove edinke. – Občina je bila urejena, kakor nobena v okraju – strela božja, Kafol tako hoče in tako mora biti! – Vse je zadovoljno, brez hinavstva, vse je v redu, mora biti. – Obrajtan navzgor, spoštovan navzdol, srečnih ljudi ponosni župan je Kafol, dobro delo, dober zaslužek, dobro življenje, mirno spanje, mirna vest. –

 

 

 

Krasno pomladansko jutro je oznanilo Veliko soboto. Zvonovi so svečanostno ubrani oglašali vesoljnemu svetu odrešilno zmogoslavje, še narava je udarila v veseli zbor svojo svežo Alelujo: Prvi zvončki so zazveneli, prve vijolice zaduhtele.

 

 

 

Jožef Ponuda pa je bil čuden patron. Trideset let je čepel v svoji bajti na klancu, frata njive in travnik in pa drobna kravica so ga redile, a to je premalo za tri, zanj, za mater, za sina. Premalo. Ko je pa Ponuda več mislil, kakor delal, ko je bila mati več bolna, kakor zdrava, ko sin – no, od vojakov je prišel, nekaj res zna, a zdaj je prepozno.