Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 797:
{{prelom strani}}
zaskrbelo ga je ... Toda Kekec ni obupal. Pogledal je na vrv, ki jo je bil prinesel iz Bedančeve koče. In tedaj se mu je razjasnil obraz in tlesknil je z rokami. - "Na prod spravim Kosobrina prav lahko," je dejal. "A kako naj ga prinesem na planotico? Hej, tudi to bo šlo, ako je Mena samo malo pogumna in se ne ustraši zaradi mene ... Pa bom poizkusil - resnično, kar poizkusil bom in se ne bom bal. In česa se naj tudi bojim? Siromak je Kosobrin in bi rad počival na svojem domu. Pa bi se jaz bal te kratke poti in bi ne ustregel mrtvemu siromaku?"
In Kekec se ni obotavljal. Prijel je Kosobrina in ga je prenesel dol nad prepad. Debel štor že davno razpadlega borovca je štrlel tam iz zemlje. Kekec je ovil okrog njega debelo vrv in jo je močno zadrgnil. Drugi konec vrvi pa je privezal Kosobrinu okrog pasu. Ko je bil gotov, se je globoko oddahnil in je pogledal preko soteske. In tedaj je videl malo Meno. Tam na skali je sedela Mena in je gledala semkaj na Kekca.
"Menara, oj, Menara!" je zaklical Kekec. "Le nikar se ne boj! Takoj pridem k tebi. Samo poslušati me moraš in se ne smeš ustrašiti, pa naj jaz delam, kar hočem ... Ali si slišala? Ali imaš dolgo in debelo vrv? Daj, poglej v Kosobrinovo kočo, pa mi prinesi tisto vrv ... Ali si slišala, Menara?"
Mena je zajokala onkraj soteske in je odgovorila med glasnim jokom: "Imam vrv, imamo ... Oj, Kekec! Kaj
{{prelom strani}}
se je zgodilo? Zakaj leži stric Kosobrin kraj tebe na trati? Oj, Kekec?"
"Tiho, tiho, Menara!" je odvrnil Kekec. "Vse boš zvedela in vse ti bom povedal ... Samo tiho bodi, da naju ne sliši Bedanec. Kar hitro pojdi in prinesi vrv! Pa počakaj potem na skali! Ti bom že povedal, kaj napraviš z vrvjo!"
Mala deklica je izginila s skale in je odhitela proti koči. Kekec pa je stopil tik nad prepad. Dvignil je mrtvega Kosobrina in ga je pričel polagoma spuščati navzdol ob gladki steni. Majhen je bil sicer Kosobrin, a vendar težak, da je Kekcu tekel znoj po obrazu, ko je držal za vrv in jo nategoval z vso močjo. A vendar je šlo vse gladko in prej kot je Kekec mislil, je bil Kosobrin tam doli na produ. Kekec je legel na skalo, pa je pogledal v prepad. In tedaj je videl Kosobrina. Ležal je na pesku nedaleč od potoka.
"Hvala bogu!" je zasopel Kekec. "Prvi del pota je končan ... Samo da sem še jat tam doli, pa se ne bojim nikogar več. Še najmanj pa Bedanca ... O, pa tudi tega mi je malo mar, kadar pridem tja dol. Hej, če je prišel po vrvi mrtvi Kosobrin, bom prišel še prej, ki sem živ in se ne ustrašim vsake skalice. Kar poskusimo, če pojde."
Kekec se je oprijel vrvi in se je spustil ob steni navzdol. Obvisel je za trenutek nad prepadom in je premeril z očmi globočino pod sabo. Nato pa se je zasukal
{{prelom strani}}
in je šinil kakor blisk po vrvi navzdol. Včasih se je oprl z nogami ob skalo, ker ga je rezala hrapava vrv, in se še zmenil ni za globoki prepad pod sabo. "Hejhej!" je zaklical polglasno. "Saj gre vse lepo v redu. Nisem si mislil, da je tako plezanje tako lahko ... Glejte si no - pa sem že na produ. Zdaj me pa ulôvi Bedanec! Le ulôvi me, če me moreš! Pa ti je Kekec vendarle ušel, a ti ga išči, hudobec!"
Srečno se je bil Kekec spustil na prod. Tam pa je obstal in si je obrisal z rokavom znoj z obraza. Drgnil si je roke in je gledal na drveči potok, ki je hitel z glasnim šumenjem mimo. "Saj ni globoka voda," je dejal Kekec. "Pa tudi dere ne tako močno, kakor sem si mislil. Kar prebredem jo in ponesem Kosobrina na ono stran."
Odvezal je mrtvega možička od vrvi in ga je dvignil na svoje roke. Potem pa je stopil k vodi in je iskal primernega prehoda. Toda dolgo ni premišljal in tudi iskal ni dolgo. Kar stopil je v mrzlo vodo in jo je bredel do kolen. Razpenjeni potok se je zaganjal vanj in je poizkušal, da bi mu izpodmaknil noge. A Kekec se ni vdal. Dasi je nosil težko breme, se je vendar zaganjal pogumno naprej in se ni ustavil niti za trenutek. Samo enkrat bi bil skoraj omahnil, ko je stopil na kamen. A zadržal se je z vso močjo in se je pognal naprej.
In tako je prišel srečno na drugi breg in se je napotil po gladkem produ do strmih, visokih pečin, sredi katerih
{{prelom strani}}
je stalo Kosobrinovo domovanje. Ozrl se je tja gor, pa je zagledal Meno, ki je sedela tam na visočini in mu mahala z rokami. A Kekec se ni ustavil, ampak je stopal enakomerno naprej. Utrudilo ga je težko breme in roke so se mu tresle zaradi velikega napora. Komaj je še sopel; a omagati ni hotel, še zanalašč ni hotel, ker je videl strmo skalovje že tako blizu. Vse moči je zbral in je skoraj stekel po belem, mehkem produ.
Ustavil se je pod pečinami in je zaklical na ves glas: "Menara, oj, Menera! Ali si prinesla vrv? Daj, zaveži konec vrvi trdno okrog drevesa; a drugi konec spusti sem doli. Pa hitro, hitro! Ali si slišala, Menara?"
"Sem," je odgovorila Mena z visočine in potem je bilo tiho vseokrog. Kekec je čakal doli na produ in je iztezal roke, ker so mu bile otrpnile zaradi težkega bremena. Gledal je na nasprotno stran, na goličevje je gledal in je mislil na Bedanca. Skoraj je bil zdaj prepričan, da priteče vsak trenutek Bedanec iz goščave. Zagleda Kekca, preskoči visoko skalovje in drveči potok, pa pograbi Kekca in ga odvede siloma nazaj v kočo. In bo spet trpljenje tam in silno gorje ... Kekca je zazeblo, ko se je domislil Bedanca. Nestrpno je čakal, kdaj spusti Mena vrv do njega. Zato pa je klical neprestano: "Hitro, hitro, Mena! Ali slišiš? Podvizaj se, ker se mudi, Menara ..."
{{prelom strani}}
A Kekec ni čakal dolgo časa. Kar nenadoma je šinila debela vrv navzdol ob skali. Kekec jo je zgrabil in se je zasmejal v svojem veselju. "Glej no - vrv je tukaj in dolga je zadosti," je izpregovoril tedaj. "Pa sem se skoraj bal, da bo prekratka. Pojde, lepo pojde navzgor ... Zdaj pa lahko prideš, Bedanec! Ne uloviš me nikoli več, ker me ne more več doseči tvoja roka. Hej, hej - pa sem ga le nasukal, kakor ga ni še nihče ..."
Še enkrat se je Kekec nasmejal. Potem pa se je obesil na vrv in je poizkušal, če bo dobro držala. A vrv je bila močna in je bila trdo zavezana tam gori k drevesu. Zato pa je bil Kekec zadovoljen. Sklonil se je, pa je zadrgnil vrv mrtvemu Kosobrinu okrog pasu. "Rešena sva, stric Kosobrin," je dejal Kekec. "Glejte, lepo vas bova zakopala z Meno na vaši planotici. Krasen grob boste imeli, stric Kosobrin, da nihče nima takega. Pa boste počivali v miru in nihče vas ne bo motil tam gori. Nihče, stric Kosobrin, še najmanj pa hudobec, ki mu je Bedanec ime. Skrbel bo Kekec za vaš grob in zaradi tega se ga ne bo upal dotakniti nihče. Niti divji orel ne, ubogi stric Kosobrin!"
Kekec je zgrabil za vrv in je začel plezati ob gladki skali navzgor. Težavno je bilo to plezanje, ker v začetku ni našel nikjer niti najmanjše razpoke, kamor bi se mogel vsaj za trenutek opreti z nogo. Skala je bila navpična in kakor z obličem zoblana. Kekcu ni preostajalo nič
{{prelom strani}}
drugega, kakor da se je vzpenjal ob vrvi navzgor. Oprijemal se je z rokami hrapave vrvi in se poganjal s koleni. In tako se je dvigal počasi navzgor. A Kekcu ni upadel pogum - o, Kekec je samo stiskal ustna, da bi se preveč ne zasopel in je zagodrnjal le tu pa tam, ko mu je zdrknil znoj preko lica: "Kaj zato, hej, kaj zato! Skale bo kmalu konec in potem sem rečen vsega hudega ... Samo malo potrpi, Kekec! Saj si pri Bedancu trpel teden dni. Pa bi se bal zdaj tega plezanja?"
In Kekec se resnično ni bal, ampak se je poganjal neutrudno naprej. Hipoma je zagledal kraj sebe veliko škrbi, ki je molela iz gladke skale. Kekec se je razveselil, ko je zagledal tisto škrbo. "Glej, kakor zanalašč se mi je pokazala škrba," se je namuznil. "Tu se lahko prav lepo spočijem, da pridem malo k sapi ... Prebita reč! Mislil sem si, da ne bo tako hudo. Pa je vendarle težko plezati ob vrvi, ki te kar reže v roko. Pa naj me reže! O, Kekec se ni ustrašil še marsičesa drugega, pa bi se cmeril zaradi te vrvi in te visoke skale? Hm, čudno bi bilo, če bi se zares cmeril ..."
Kekec se je posmejal in se je pognal malo v stran. Z desno nogo je stopil na ozko škrbo, a z rokami se je držal napete vrvi. Dobro mu je delo, da se nekoliko odpočije in se mu ustavi znoj, ki mu je lil curkoma z obraza in ki si ga ni mogel niti obrisati. Ozrl se je podse v globočino in je videl, da je preplezal že polovico visoke stene. -
{{prelom strani}}
"Saj gre, saj gre hitreje, nego sem si mislil," se je razveselil. "A vendar nočem počivati dolgo časa tukaj. Še nisem popolnoma ubežal nevarnosti; še me lahko zagleda Bedanec. Pa bi prirogovilil in bi pograbil za vrv. Stresel bi vrv, da bi jaz kar odletaval po skali. In nemara bi se še celo prevrnil dol. Na, pa bi padel Bedancu na glavo kakor zrela hruška. In Bedanec bi me požrl, ker bi si nemara mislil, da sem zares hruška. Oj, ne bilo bi dobro, ker ima Bedanec strašne zobe ..."
Kekec se je smejal sam pri sebi. Toda naglo ga je minila vsa radost, ko je zaslišal nad sabo Menin glas. In Mena je strahoma zaklicala tam gori: "Kekec, oj, Kekec! Beži, beži! Bedanca vidim tam v goličevju ... Bedanec gleda naravnost semkaj ... Bedanec te vidi ... Kekec, Kekec!"
Kekec se je ozrl prestrašen na goličevje. Resnično - tam kraj samotne bukve je stal Bedanec in je gledal naravnost na Kekca. Deček se je zdrznil in je zavpil polglasno. Z vso silo se je oprijel vrvi in se je zaganjal kvišku, da ga je po dlaneh skelelo. Samo enkrat je še pogledal na ono stran soteske in tedaj je videl Bedanca, ki je tekel naglo po goličevju navzdol proti prepadu. - "O, ne boš me stresel z vrvi, hudobec!" je zavpil Kekec. "Saj nisem hruška, da bi me pojedel ... Ne bojim se te zdaj, ko sem ti skoraj ušel ... Le teci, teci, kolikor hočeš! Dolge noge imaš, hudobec, a jaz imam prste kakor mačka.
{{prelom strani}}
Pa ti ubežim, po vrvi ti ubežim, kakor gotovo sem Kekec ..."
In deček se je vzpenjal kvišku, da mu je skoraj sapa pošla. Nič več se ni ozrl na Bedanca, ki se je že spustil na prod po vrvi, ki jo je bil Kekec pustil tam ob skali. Kakor mačka je plezal Kekec ob steni in je pričakoval vsak trenutek, da potrese Bedanec za vrv, na kateri je visel. Še huje se mu je ulil znoj po obrazu in dlani so ga pričele tako skeleti, da se je komaj zadržal na hrapavi vrvi. Sopel je težko in sunkoma in zaradi skrivne bojazni so mu začeli lasje vstajati pokonci.
"A vendar me ne otrese hudobec z vrvi!" je govoril uporno na glas. "Naká, še zanalašč ne pustim, da bi me ujel zdaj, ko sem mu že skoraj ubežal. Ne privoščim mu tega veselja, ne privoščim mu ga, ker je velik hudobec ..."
S poslednjimi močni se je poganjal Kekec kvišku. A glej - stena tu gori ni bila več tako gladka kot tam doli. Polno škrbin in ozkih polic je bilo tu, da se je Kekec lahko opiral z nogami nanje. To pa je razveselilo Kekca, da se je kar zasmejal. Lahkotno se je vzpenjal zdaj kvišku - urno, urno kakor veverica. Ozrl se je navzgor, pa je videl Menino glavo že blizu. Pa je bil tudi že zadnji čas, da je prišel že tako visoko. Zakaj tisti trenutek je zajokala Mena nad njim. "Beži, beži Kekec!" je vzkliknila mala
{{prelom strani}}
deklica. "Bedanec je prebredel vodo in hiti preko proda ... Daj, daj, Kekec!"
"Oha, oha," je odvrnil Kekec in se je še trikrat pognal z vsemi močmi, da si je ob ostrih škrbeh pošteno odrgnil kolena. Kakor bi trenil, je stal na visočini kraj jokajoče deklice. "No, ali me vidiš, Menara?" je zasopel, ko je izpustil vrv. "No, ali vidiš Kekca? O, ni me otresel Bedanec z vrvi, da bi mu padel na glavo kot zrela hruška. Veš, Menara, Kekec še ni zrel za to; zato pa se ne da otresti z vrvi. Ali ni res, Menara? Ha?"
Mala deklica ga je gledala vsa zavzeta in se je še vedno tresla po vsem životu. "A kje je stric Kosobrin?" je vprašala strahoma. "O, Kekec! Reši strica Kosobrina, da ga ne pograbi Bedanec!"
"Ne boj se, Menara!" je odgovoril Kekec in se je ozrl v globočino. Tedaj pa se je prestrašil, da je naglo zagrabil za vrv. Zagledal je Bedanca tam doli in Bedanec je bil že skoraj kraj mrtvega Kosobrina. Kekec se je uprl v vrv in je vlekel, vlekel, da je kar pokalo. Mena ga je gledala nekaj časa vsa osupla. Potem pa je skočila h Kekcu in mu je z obema rokama pomagala vleči za vrv. In vlekla sta, samo vlekla in nista izpregovorila besedice. Kar hipoma sta zagledala tik ob vrhu mrtvo truplo. Potegnila sta še enkrat - in Kosobrin je bil na varnem; na svoji planotici je bil, kjer mu ni mogel prizadeti nihče nič žalega.
{{prelom strani}}
"Hvala bogu!" se je oddahnil Kekec. "Rešila sva tudi njega iz Bedančevih krempljev. A siromak je mrtev in ne bo hodil nič več trgat zdravilnih rož na Bedančevo stran."
Mena je pokleknila kraj trupla. Z rokami si je zakrila obrazek in je zajokala na ves glas. "Striček, oj, striček!" je tarnala mala Mena. "Dajte, poglejte me še enkrat! Saj niste umrli, striček! O, odprite oči, pa mi recite, da ste še živi ... Saj sem vas imela tako rada, striček! Kam naj grem zdaj, striček, ko ste umrli in nimam jaz nikogar na svetu? Oj, striček, striček ..."
"Ne jokaj, Menara, le nikar ne jokaj!" jo je tolažil Kekec. A ker je ni mogel potolažiti, je legel na skalo in je gledal v globočino, da vidi, kaj počenja Bedanec tam doli. Zagledal ga je pod steno: na istem mestu je stal, kjer je ležal prej Kosobrin. In Bedanec je žugal tam doli s pestmi in je vpil nerazločne besede.
"Hej, stric Bedanec!" se je zagorhotal Kekec na varni višini. "Ali me slišite? Kaj pa godrnjate tam doli in nekaj migate z rokami? O, bolje bi napravili, če bi šli domov in bi malo pospravili po koči. Grdo je tam, ker je Kekec tam nekaj rogovilil ravno prejle. Pa sokoliča pojdite zopet lovit v skalovje, da vam zvečer sova ne začne svoje godbe. Nocoj ne bo več Kekca, da bi vam preganjal nevšečne sove ... Ali ste me slišali, stric Bedanec? Domov pojdite,
{{prelom strani}}
ker tam doli pač ne boste našli ničesar, še najmanj pa sove ..."
| |||