Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober in 5. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227 in 229–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22}}
==I.==
Vrstica 1.383:
Margareta je bila zadovoljna in je sedla v voz, Matija pa je pognal konje.
{{prelom strani}}
==XXI.==
V hitrem diru je Matija pripeljal opatovo sestro na šentlamberški grad. Ko se je voz ustavil in so graščinski hlapci prevzeli konje, je Matija zapustil svoj sedež in ravnodušno korakal proti izhodu.
– Čujte, mož! je zaklicala za njim Margareta. Počakajte malo!
– Čemu? je vprašal Matija. Kaj pa še želite?
– Za Vašo prijazno pomoč se vam moram zahvaliti, je rekla Margareta. Pomagali ste mi iz velike stiske. Margareta je pri tem segla v torbico, vzela iz nje srebrnik in ga hotela Matiji stisniti v roko.
– Le pridržite ta denar, je dejal Matija precej odurno in zakopal obe svoji roki v žepe. Od Vas ne vzamem ničesar. Vaš denar bi mi še roko sežgal.
– Kaj govorite, mož, je strme vzkliknila Margareta. Zakaj bi mojega denarja ne vzeli?
– Ker ste sestra tiste pošasti, ki nosi škofovsko palico, pa je grd hudodelec –
– Tako si upate govoriti o mojemu bratu, je vskipela Margareta.
{{prelom strani}}
– Seveda se upam, je rentačil Matija. Naj mi le pride v roke! Jaz bi mu že pokazal temu nasilniku. Tako bi ga pretepel, da bi nikdar več na noge ne stopil.
Margareta se ni mogla načuditi temu govoru. O dogodkih na pristavi ni vedela ničesar, ker s posli nikdar ni občevala, od drugih pa ni ničesar izvedela. Da so bili kmetje uporni, da so delali škodo in napadali velikaše, njih žene in uslužbence, to pa zanjo sploh ni bilo nič novega.
– Povejte mi vendar, kaj da imate z opatom in zakaj ga tako sovražite.
– Jaz nimam z opatom ničesar – ali Rovan ima ž njim velik račun, in ta račun ne bo prej poravnan, dokler ga opat ne plača s svojo glavo.
Margareta se je kar prestrašila teh krutih besed.
– Za Boga – jaz vas ne razumem! je šepetala.
– Saj tudi ni treba! Pride že dan, ko bodete razumeli. Če misli ta opat, da smo kranjski kmetje psi, s katerimi sme delati, kar hoče, mu bomo pa posvetili, kakor zasluži!
– Tu vlada neka tajnost, je mrmrala Margareta, potem pa prijela Matijo za roko in mu rekla: Prosim Vas, pojdite z mano v hišo in povejte mi vse. Jaz moram vedeti, kak račun imata Rovan in moj brat.
– Kaj pa to Vas briga? se je obotavljal Matija. Nemara bi me dali še zapreti, če bi šel z Vami v hišo. Gosposki ljudje ste vsi enaki.
– Ne bojte se, je prosila Margareta. Rovan mi je že dvakrat priskočil na pomoč. Hvaležna sem mu od srca, kar je zame storil –
– Mara Rovan za vašo hvaležnost, je odurno pripomnil Matija. Vi ste opatova sestra –
Toda Margareta ni odnehala in končno res spravila Matija v hišo.
– Tako, zdaj pa povejte, kaj da imata moj brat in Rovan.
– Če že hočete vedeti, naj pa bo, je rekel Matija. Sedel je na klop, vzel za vsak slučaj svoj meč v roke in začel pripovedovati o Polonici in njeni žalostni usodi.
Matijeva razkritja so naredila na Margareto strašen utis.
– To ni mogoče, to ni resnično, je vzdihovala vsa obupana. Moj brat je sicer trd in osoren, a tako hudoben ni. Ne, tega ne verjamem.
– Kakor hočete, je dejal Matija, resnica je pa vendar. Rovan v začetku ni hotel drugega, kakor da naj opata odstavijo in zapro v kak samostan. Pa tega ni dosegel. Rekel mi je, da je hotel tako urediti, da bi kmetje ne trpeli preveč. Tudi zdaj bi lahko vzdignil splošen punt, pa neče, češ, kmete moramo varovati. A če dobi opata v roke, ga pobije, brez usmiljenja, kakor zasluži.
– In kdo, pravite, da je Polonico onečastil?
– Pavel Glogvic, je odgovoril Matija, pa tudi drugi. Prav živinsko so delali z revico. Pa pride dan plačila in kri bo tekla, gospodična, kri bo tekla in glave bomo sekali in še angeljci se bodo smejali, tako neusmiljeno bomo pokončavali to zalego.
Vpričo tega izbruha sovražnosti in krvoločnosti je Margareto spreletel mraz in kakor omamljena se je sklonila nazaj, ker si ni vedela pomoči.
– Govorila bom s svojim bratom, je dejala po daljšem molku. Stvar se mora razjasniti. Tako gotovo ni, kakor ste pripovedovali.
– Ravno tako je, kakor sem vam povedal, je dejal Matija trdo. Sploh pa vi lahko verjamete kar hočete.
Vstal je in se pripravil na odhod. Margareta ga ni zadrževala.
– Nekaj vas prosim, mož, je rekla Matiji. Recite Rovanu, naj potrpi nekaj dni. Še jutri pojdem k bratu in tudi z vojvodinjo bom govorila.
– Je že prav, je kratko odgovoril Matija, ne da bi kaj obljubil. Le to Vam svetujem, nikar se prevečkrat ne vozarite v Zatičino. Rovana ni vselej pri rokah.
Margareta je ostala sama v sobi. Bila je tako razburjena, da ni mogla zbrati svojih misli.
– Tak brat! In ta Glogvic naj bo moj mož? Nikdar! Take in enake besede so šepetale njene ustne, ko je naposled prišla toliko k sebi, da je mogla zapustiti sobo in iti k vojvodinji.
Matija se je bil med tem previdno splazil čez dvorišče. Sicer so tam postajali oboroženi hlapci-stražarji, a ker niso ničesar vedeli o napadu na Margareto, se za Matijo niso dosti zmenili.
Pred vratmi si je Matija oddahnil. Zdaj ni bil več v nevarnosti, saj je bila že noč. Samo par korakov bi odskočil, in nihče bi ga ne mogel prijeti. Zato pa se je ustavil tik pred hlapcem, ki je stal pri vratih na straži.
– Ti, fant, ga je ogovoril, ali poznaš zatiškega opata?
– Kaj bi ga ne, je odvrnil stražar. Saj pride vsak teden celo po večkrat sem.
– No, potem pa povej gospodu opatu, da naj napravi testament.
– Ali bo umrl? se je začudil stražar.
– Seveda bo umrl in morda še prav kmalu. Le reci mu, naj napravi svoj testament.
– Če bo sila, ga bo že sam napravil, je menil stražar, kateremu ni to naročilo nič prav ugajalo.
Matija pa se ni dal tako poceni odpraviti.
– Veš fant, je rekel, le stori tako, kakor sem ti naročil. Testament delati je posebno težko; prvič se nikomur ne posreči in zato se mora začeti, dokler je čas.
{{prelom strani}}
– Gospod opat je vendar jako učen gospod, je menil stražar, in bo že tudi prvič prav napravil svoj testament.
– Ne, pravim jaz, je trdil Matija.
– Zakaj ne? se je čudil stražar.
– Zakaj ne? Vidiš, fant, kako si ti neumen? Kaj pa delaš v cerkvi pri pridigi? Če bi poslušal, bi vedel, da še Bog ni prvič testamenta prav naredil.
Fant je zazijal od samega začudenja in potreboval nekaj trenotkov, predno je prišel k sapi.
– Kaj, da še Bog ni znal testamenta prvič prav narediti{{redakcija|?,|?}} je vprašal zategnjeno.
– Ni ga ne znal. Najprej je napravil stari testament, potem pa novi testament. Ko bi bil stari testament prav narejen, bi Bog ne bil delal novega. Ali ni tako.
Stražarju to ni šlo v glavo. Molče je strmel v Matijo, ki se je poredno režal in končno dejal:
– Torej le povej gospodu opatu, naj napravi kmalu testament, da ga bo lahko še popravil.
In potem je odkorakal zadovoljno žvižgaje v temno noč.
{{prelom strani}}
==XXII.==
Vojvodinja-vdova Virida je bila sila pobožna žena in je za zatiški samostan veliko storila, a za kmeta ni imela srca. Zaničevala ga je iz vse duše in njeni tlačani so ji to zaničevanje pošteno vračali s sovraštvom. Pri vsi svoji pobožnosti se tudi ni čisto nič izpotikala na tem, kar so opat in menihi dostikrat uganjali s kmetskimi ženskami.
Ko ji je Margareta povedala, kar je bila o Poloničini žalostni usodi izvedela, se je vojvodinja brezsrčno smejala in porogljivo rekla:
– Kaj se nad tem razburjaš, ljuba Margareta, gospodje morajo vendar včasih imeti kako zabavo!
– Ali, visokost, je ugovarjala Margareta, saj so kmetska dekleta ravno tako človeška bitja kakor mi.
– Seveda, seveda, se je posmehovala vojvodinja, ali eni smo ustvarjeni, da življenje vživamo, to so plemenitaši in duhovniki, drugi pa, da nam služijo. Tako je Bog uredil –
– Ali to vendar ni pravično, je pripomnila Margareta.
– Kar je Bog uredil in kar sveta cerkev uči, je vse pravično.
Margareta pa je odločno odkimala z glavo in dejala:
– Jaz pa nisem teh misli. In naj sveta cerkev desetkrat uči, da je to ali ono pravično, če mi pravi moje srce, da je to krivično, ne verjamem, da bi cerkev prav imela.
Vojvodinja je kar strmela nad toliko predrznostjo.
– Kar ne poznam te več, je vzkliknila začudeno. Kar praviš, je očitno krivoverstvo. Duhovnik je posredovalec med Bogom in med ljudmi in kar duhovnik reče, je božje povelje.
– Ne zamerite mi, visokost, je rekla Margareta, ali jaz zoper nisem vaših misli. Bog sploh ne potrebuje nikakih posredovalcev in zato tudi ne verjamem, da bi Bog govoril na usta duhovnikov.
– Zakaj ne?
– Ali si morate misliti, visokost, da bi Bog, vsegamogočni stvarnik neba in zemlje, vladar in oče vesoljstva, trpel, da bi tudi pijanci, sleparji in nečistniki bili njegovi namestniki? In da ima mnogo duhovnikov te slabe lastnosti, je vendar znano vam, visokost.
Veli lice vojvodine Viride se je zresnilo in zavrnila je Margareto z veliko ostrostjo.
– Ne razumem, Margareta, kje si se navzela tacih nazorov. Na mojem dvoru gotovo ne. In jaz tudi ne trpim, da bi se na mojem dvoru taki nazori razširjali.
– Oprostite, visokost, je dejala Margareta, ali vprašali ste me in jaz sem vam na vaše vprašanje odkritosrčno odgovorila.
– Želim, da se še danes izpoveš. Spovednik ti že pojasni tvoje zmote. Sicer pa se mi zdi potrebno, da obvestim o tej stvari opata, da te tudi on pouči.
Vojvodinja je odšla ponosno in kakor da bi bila užaljena, ali na Margareto to ni napravilo utisa.
– Tega mi nikdar ne odpusti, je rekla Margareta sama pri sebi. Bog je dal človeku vendar pamet, da tudi o verskih rečeh samostojno misli, a vojvodinja ni tega več zmožna.
Po naročilu vojvodinje Viride se je grajski kaplan ta dan večkrat skušal približati Margareti. Rad bi jo bil izvabil, da bi prišla k njemu na izpoved, ali Margareta ga nikakor ni hotela razumeti in je vsa njegova namigavanja trdovratno prezirala.
Proti večeru se je pripeljal opat. Margareta ga je videla z okna in srce ji je začelo hitreje biti, kajti vedela je, da bo imela z njim trd boj in da jo čaka huda ura. A bila je rezljana od istega lesa, kakor opat sam, in je vedela, da ne odneha na noben način, pa naj se zgodi karkoli.
Opat se je najprej poklonil vojvodinji Viridi in ostal pri njej precej dolgo časa. Potem je prišel k Margareti. Ko je stopil v sobo, brala mu je Margareta z obraza, da vse ve, da mu je vojvodinja vse povedala.
– Lepe reči sem moral slišati o tebi, je začel opat s tako trdim glasom, da je Margareto spreletela zona. Celo v verske nauke naše svete cerkve ne verjameš več. Ali ne veš, da je to herezija?
– Jaz verjamem v dobrotnega Boga, je tiho odgovorila Margareta, in verjamem, da pride ura, ko bo sodil pravičnike in krivičnike.
– To je prav! Sodbo pa prepuščaj Bogu in ne lasti je sebi.
– Če izrečem kako mnenje, tako kakor mi narekujeta srce in pamet, se s tem gotovo ne pregrešim proti Bogu.
– Ne bom se prepiral s teboj o verskih rečeh, je ošabno rekel opat. Kar cerkev uči, to moraš verjeti in konec besedi.
– Siliti me ne more nihče in če mi reče vest, da je krivično, ostane to za-me krivično, naj reče cerkev, kar hoče.
– Blazni otrok! je zagrmel opat. Ko bi ne bila moja sestra, dal bi te vreči v ječo zaradi krivoverstva.
– To lahko storiš, je pogumno odgovorila Margareta. Kar se rekla, pri tem ostanem.
Opatu ta razgovor očividno ni bil po volji. Mislil je, da zastraši Margareto z nekaterimi ostrimi besedami, sedaj pa je spoznal, da tako ne pojde. Zaradi tega je končal ta pogovor.
– Tudi o dogodkih na pristavi si nekaj slišala, je začel opat zopet {{prelom strani}} jako osorno. Prepovedujem si odločno, da bi ti izčvekala kake sodbe o mojih dejanjih in nehanjih. Sicer ni bilo vse tako, kakor si pravila vojvodinji, a tudi če bi bilo res, je grdo, da ti take reči še raznašaš in ščuješ vojvodinjo proti meni.
– Kaj praviš? Torej ni vse res, kar pripovedujejo ljudje o dogodkih na pristavi! Hvala Bogu! Zdaj mi je laglje pri srci! Margareta je bila v resnici vsa iz sebe od veselja, da opat ni kriv tega, česar ga je bil obdolžil Matija.
– Ni res! pritrdi opat kratko, in zato me je razžalilo, da si šla vojvodinji te izmišljotine pravit.
– Odpusti, Albertus, je prosila Margareta nežno. A bilo mi je tako hudo! Toda, povej, zakaj te pa Rovan tako sovraži? Prej ti je bil vdan, da bi šel zate v smrt, zdaj pa te črti iz vse duše. To je vendar čudno. Nekaj se je le moralo zgoditi.
Opat je bil v zadregi in zato ni dal odgovora na to Margaretino vprašanje.
– Ta stvar je torej v redu, je dejal opat. Želim in upam, da boš odslej previdnejša. Sicer pa so te tvoje nerodnosti le posledice tega, da tu na šentlamberškem gradu samevaš. Zadnji čas je, da se omožiš. V zakonu te že minejo te slabe misli.
Margareta je med tem zamišljena naslonila glavico na roko in ni ničesar odgovorila.
– Odločil sem, da bo tvoja poroka s Pavlom Glogvicem v desetih tednih, to je koj po novem letu.
– Pavla Glogvica ne vzamem, je hladno odgovorila Margareta in pogumno zrla bratu v oči.
– Jaz ti ukazujem, je srdito zakričal opat in planil s stola. In kar ti ukažem, to moraš storiti.
<ins>–</ins> Ne, Albertus! Rekla sem ti že enkrat, da Glogvica ne ljubim in ga zato ne vzamem. A tudi ko bi ga ljubila, bi ga sedaj ne vzela, dokler ni natančno pojasnjeno, kaj je storil na pristavi.
Ta odloč¬ni odpor je opata do skrajnosti razburil. Zgrabil je Margareto za roko, kakor bi ji hotel kosti zdrobiti, iz oči pa so mu švigali plameni.
– V desetih tednih ga vzameš, je rekel z neizprosno krutostjo in če bi te moral z bičem poditi do oltarja.
– In jaz ti rečem, da ga ne vzamem, pa če bi morala živa na grmado.
Stala sta si nasproti in si gledala v oči in oba sta spoznala, da sta si podobna in da ne bodeta izlepa odnehala.
– Albertus, je prosila Margareta čez nekaj trenutkov, povej mi na svojo čast, kaj se je zgodilo na pristavi.
Opat ni mogel odgovoriti. Z dvorišča se je čulo vpitje in po hiši so letali ljudje sem in tja, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega. Opat je stopil k oknu in videl, da so nekoga nesli v hišo.
– Nesreča se je zgodila, je zaklical in šel iz sobe. Počasi mu je sledila Margareta.
V veliki sobi v pritličju je ležal na postelji mož, okrog katerega so se sukali posli in nekaj plemenitašev, opat je bil bled kakor smrt slonel ob vratih.
– Za Boga – kaj se je zgodilo, je vzkliknila Margareta in opat je zamolklo odgovoril:
– Rovan je Glogvica v dvoboju ubil.
{{prelom strani}}
| |||