Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober in 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33}}
==I.==
Vrstica 2.133:
V Zatičini so le malo vedeli o teh dogodkih, posebno pa ni nihče vedel, da je bil šel Albertusov brat na Dunaj in kak uspeh je dosegel.
{{prelom strani}}
==XXXII.==
Boj Albertusa pl. Lindecka je trajal več mesecev in bila je že zima, ko je bil dokončan. Rovan ni več hodil v Št. Lambert, odkar je bil šel na Dunaj pričat proti Albertusu. Živel je popolnoma zase in občeval skoro izključno samo z opatom Petrom in z zvestim prijateljem Hugonom Albo. Sicer so mu misli dostikrat uhajale v Št. Lambert in sam se je čudil, zakaj ga tolikokrat obide želja, videti Margareto in grofico Heleno, ali približal se jima vendar ni. Videl jih je samo ob nedeljah, ko je grajska gospoda prihajala k maši v Zatičino.
Toliko raje in pogosteje pa je zahajal v Šent Lambert Matija Jazbec. Bil je tam popolnoma domač in vsi so ga radi videli, ker je bil vedno vesel in je vedno kako osoljeno povedal. Posebna prijatelja sta bila z grajskim kaplanom, dasi je rad o njem pripovedoval, da je trezen le od polnoči do osme ure zjutraj.
Nekega večera je Matija prilomastil k Rovanu, katerega je našel v družbi s Hugonom Albo samega doma.
– Ravno prav, da Vaju dobim, je Matija ogovoril Rovana in patra Hugona Albo. Nekaj posebnega se pripravlja!
– Kaj neki, je menil nekako prezirljivo Rovan, ki je mislil, da je Matija zopet nekoliko pregloboko pogledal v vrč.
– Ko bi to vedel, bi Vama bil že povedal, je dejal Matija. A nekaj se pripravlja, in sicer nekaj posebnega.
– Povej vendar, kar veš, je Matijo bodril Rovan. Kaj se pripravlja? Kdo kaj pripravlja?
– Le počasi! Torej poslušajta, kaj se je zgodilo! Matija se je široko vsedel na stol stik vrča, v katerem je bilo vino in je pripovedoval: Torej – jaz sem bil danes v Št. Lambertu. Prav pošteno smo ga pili in dobre volje smo bili, kar se je dalo. Nakrat je prijezdil na grad tuj vitez in zahteva, naj se ga pelje k vojvodinji, da ji ima nekaj važnega sporočiti. Oskrbnik ga je peljal k vojvodinji in potem je prisedel k nam. Imeli smo se prav dobro. Nakrat je bil tudi oskrbnik poklican k vojvodinji in je ostal pri nji dolgo časa. In vsi so rekli, da to nekaj posebnega pomeni.
– In ti, Matija, si v svoji bistroumnosti takoj uganil, da se nekaj posebnega pripravlja, se je smejal Rovan.
– E, kako si nepotrpežljiv, se je jezil Matija. Svetopisemski Jakob je služil sedem let Labanu, čisto zastonj, predno je dobil Rahelo za ženo, in ni postal nepotrpežljiv. Ti me pa še sedem besed ne pustiš izpregovoriti!
– Govori torej dalje! je zaklical Rovan in pomaknil vrč k Matiji. Ta se je najprej pokrepčal in je potem nadaljeval:
– Torej oskrbnik je bil dolgo časa pri vojvodinji. Naposled je prišel vendar nazaj. In kaj misliš, da se je zdaj zgodilo? Meni je rekel, da želi vojvodinja z menoj govoriti.
Rovan in pater Hugon sta strmela, kajti ponosna vojvodinja pač ni brez izrednega povoda klicala Matijo k sebi.
– In ti si šel k vojvodinji?
– Šel! Seveda! je odgovoril Matija.
– In kaj ti je hotela?
– To je ravno tisto, kar sem ti prišel povedat.
– Govori vendar!
– Vojvodinja mi je rekla, naj grem koj v samostan, naj poiščem tebe, Andreja Rovana, opatovega praporščaka in naj ti rečem, da moraš še nocoj iti na smreški grad, ker ti preti velika nevarnost.
– To ti je vojvodinja naročila? se je čudil Rovan. To je vendar nekaj izrednega!
– Da, in ukazala mi je tudi, da razen tebi ne smem tega nikomur povedati.
– To je jako čudno, je menil sicer malobesedni pater Hugon, ki je doslej molče poslušal Matijevo pripovedovanje. Kaj naj si mislim o tem skrivnostnem svarilu?
– Tako sem tudi jaz vprašal, je dejal Matija, in zato tudi nisem takoj odšel v Zatičino, marveč sem se splazil v kuhinjo. In tam mi je moja prijateljica, debela Maruša, povedala, da so bili vsi hlapci poklicani v orožarno in da so dobili povelje, da morajo biti pripravljeni na odhod.
Rovanovo lice se je zresnilo. Ozrl se je na patra Hugona in v njegovih očeh je čital, da je istih misli, kakor on.
– Albertus pripravlja napad na samostan – je končno rekel Rovan. Kaj druzega ne more biti! In ker vojvodinja ve, da sem mož na svojem mestu in da znam biti nevaren njenemu ljubljencu Albertusu, zato bi me rada na zvijačen način odstranila od samostana.
– Ali bi te pa rada obvarovala nevarnosti, se je oglasil Matija. Vsaj grajski kaplan mi je oni dan pravil, da so vse šentlamberške babnice v tebe zaljubljene.
– Beži in ne kvasi takih neslanosti, ga je zavrnil Rovan.
– Kaplan mi je tako pravil. Malo vinjen je bil in je pripovedoval, kaj pri spovedi izve. Prav zanimive reči je povedal, a jaz sem jih že pozabil, ker sem bil tudi malo vinjen. To pa še vem, da je rekel: Kadar vidi vojvodinja Rovana, pa začne presti, kakor mačka. In to tudi vem, da je rekel: Rovan bo še ljubček stare vojvodinje, če ga prej ne ulovi grofica Helena ali pa gospodična Margareta.
– To so sanje pijanega kaplana, je dejal Rovan in obrnivši se k patru Hugonu, je vprašal: Kaj sedaj?
– Daj mi kako svojo obleko in orožje, je mirno rekel pater Hugon. V kuti ne morem iti v boj.
– Ne, prijatelj, ga je zavrnil Rovan. Ti nisi vajen boja in bi po nepotrebnem žrtvoval svoje življenje. Če nam je sojeno, da zmagamo, se to zgodi tudi brez tvoje pomoči, če pa bomo premagani, bo za nas največja sreča, da si ti na varnem in braniš naše pravice.
Hugon Alba je bil s tem zadovoljen in se je odločil, da zbeži na smreški grad. Da bi mogel iz samostana, je slekel kuto in oblekel Rovanovo obleko. Matija ga je spremil, da bi mu pomagal oditi. Komaj sta bila Hugon in Matija na planem, se je že čulo peketanje konj in je zadonel glas rogov.
{{prelom strani}}
==XXXIII.==
Čim sta odšla pater Hugon in Matija, je Rovan takoj pohitel obvestit samostanske vojake o preteči nevarnosti. Sklical je hlapce in jih oborožene razpostavil po zidovju, obvestil je menihe in končno zbudil tudi opata Petra. Ta pa ni hotel ničesar vedeti o boju.
– Ako ima Albertus oblastveno dovoljenje, da zavzame samostan, potem se moramo temu povelju pokoriti.
Rovan je strmel in je živahno ugovarjal opatovim nazorom, ali opraviti ni mogel ničesar. Opat je zahteval, da se zgodi po njegovi volji in Rovan se je moral udati.
Kmalu na to so zadoneli rogovi in pred samostan je prijezdila cela četa vojaštva, katero je vodil oskrbnik grajščine Svibno, zvesti somišljenik Albertusa pl. Lindecka. Ko je bila vojska razpostavljena, je prijezdil pred samostanska vrata oskrbnikov glasnik in je zahteval, da ga peljejo pred opata.
Rovan je dal težka vrata odpeti in je glasnika spremil pred opata.
– V imenu njegove visokosti vojvode Viljema in deželnega glavarja grofa Hermana Celjskega, Vas pozivlja oskrbnik grajščine Svibno, kot postavljeni eksekutor, da mu izročite samostanske ključe, ker je premilostni gospod Albertus pl. Lindeck priznan kot edini pravi opat zatiškega samostana.
Opat Peter je bil ves prepadel, tako da ni mogel takoj odgovoriti. Šele čez nekaj trenotkov je trepetaje rekel:
– Če ima oskrbnik pismene ukaze vojvode Viljema in deželnega glavarja, se jim uklonim, četudi so krivični. Kajti edini postavni opat zatiški sem jaz, Peter Limbšak.
– Oskrbnik ima dotične ukaze in Vam jih predloži, je dejal glasnik.
– Prav! Pooblaščam svojega praporščaka Andreja Rovana, da jih pregleda. Udam se pa samo sili, slovesno pa protestiram proti postopanju vojvode Viljema, ker se ž njim krši postavno zagotovljena avtonomija cistercijanskega reda. Udam se sili, ker nečem, da bi se prelivala kri. Svojim pravicam pa se ne odpovem, ker je moja dolžnost, da te pravice branim.
Po tej izjavi sta odšla glasnik in Andrej Rovan iz samostana in je Rovan povabil svibenskega oskrbnika, da pokaže svoje pooblastilo. To se je zgodilo in na to je Rovan težkega srca izročil oskrbniku samostanske ključe.
Zdaj so se vrata novič odprla. Zapeli so rogovi in 200 oboroženih mož je prijezdilo na prostorno samostansko dvorišče. Ti so najprej obstopili posamične stolpiče in razorožili samostanske uslužbence, potem pa zavzeli njih prostore. Tudi so se razpostavili po posameznih poslopjih, ki so bili v samostanskem obzidju ter prižgali plamenice, da je bilo na dvorišču svetlo, kakor podnevi.
Zdaj se je v spremstvu dvajsetih vojščakov pripeljala na dvorišče kočija. Zapeli so vnovič rogovi in iz kočije je stopil Albertus pl. Lindeck.
– Vivat, premilostni opat Albertus! so zakričali oboroženci in iz hiše, kjer je bilo bivališče menihov, so Albertusovi prijatelji zaorili: Vivat opat Albertus!
– Kje je Peter Limbšak, ki se je po krivici polastil mojega mesta in se imenoval opata zatiškega? je vprašal Albertus in se obrnil k oskrbniku. Ponosno, kakor kak zmagovalec je stal med vojsko, temni pogledi, ki so švigali iz njegovih oči, pa so pričali, da kuje posebne naklepe.
– Vaša milost, je rekel oskrbnik, zdi se mi, da utegne Peter Limbšak biti v opatovem stanovanju.
Trdih korakov je šel Albertus v hišo, v kateri je stanoval vsakokratni opat. Oskrbnik je odprl vrata in Albertus je v stopil v sobo, v kateri sta bila opat Peter in njegov praporščak Andrej Rovan.
– Na kolena, je zagrmel Albertus in je stopil pred opata. Prosi za odpuščanje, da si se polastil časti in pravic, ki gredo samo meni.
– Opat zatiški sem jaz, je odgovoril Peter. Pravično sem izvoljen in postavno potrjen. Ti pa si odstavljen od časti opata, bil si nepokoren, nezvest svoji obljubi in si skrivaj pobegnil iz samostana. Za to te prej ali slej zadene zaslužena kazen.
– Lažeš, je kričal Albertus in kri mu je šinila v glavo in da je postal {{prelom strani}} ves rudeč v obrazu. Vojvoda Viljem je spoznal, da se je meni zgodila krivica in me zato proglasil za opata ter mi podelil vse pravice.
– Vojvoda Viljem nima te moči in te pravice. Uklonim se le sili, kot opata pa te ne pripoznam.
– Ne? je posmehljivo vprašal Albertus. Ti se torej puntaš proti meni? Ali veš, kaj to pomeni? In obrnivši se k svojim spremljevalcem, jim je zapovedal: Primite in zvežite tega nepokornega meniha in vrzite ga v ječo, ker se punta proti svojemu opatu.
Doslej je Rovan mirno in molče stal na strani. Zdaj pa, ko so vojaki stopili proti opatu Petru, je z mečem v roki planil med nje.
– Nazaj, je zakričal, kdor se opata dotakne, tega ubijem na mestu.
Zdaj so skočili tudi drugi vojaki vmes in vnel se je boj, ki pa je trajal le nekaj trenotkov. Albertus je divje kakor zver kričal nad vojake: Pobijte ga, tega puntarja. Meči so žvenketali in krvaveč iz mnogih ran je padel Rovan na tla, med tem ko so drugi vojaki že zgrabili opata Petra in ga vlekli iz sobe.
Albertus je pristopil k Rovanu in s porogljivim smehom dejal:
– Ali te imam sedaj, ptiček moj? Dosti dolgo si mi delal ovire in napotja, dosti si mi povzročil skrbi in težav. Sedaj pa si v mojih rokah in sedaj se ti bom maščeval, pes prokleti.
Albertus je sunil Rovana z nogo in mu ukazal: Vstani.
– Mož je smrtno ranjen, premilostni gospod opat, je dejal oskrbnik.
– Naj pogine! Prej ko ga bo konec, bolje bo zanj! je osorno odgovoril Albertus.
– Oskrbnik pa se je obrnil k svojim vojakom in jim ne zmeneč se za Albertusa, rekel:
– Nesite ranjenca ven in pokličite samostanskega zdravnika. Mož se je hrabro in pošteno bojeval in zasluži, da se mu reši življenje.
Vojaki so nesli Rovana iz hiše. Albertus se ni upal ugovarjati, nego šel med svoje prijatelje. In vso noč so praznovali sijajno zmago.
{{prelom strani}}
| |||