Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober, 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264.
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=2–3|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=2–3|253}}, {{fc|dlib|VVIJV14J|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37|38|39}}
==I.==
Vrstica 2.615:
Rovan na toplo prigovarjanje Matijevo ni ničesar odgovoril, nego molčeč povesil glavo. In misli njegove so zletele v Št. Lambert in prvič ga je obšla zavest, da ljubi – sestro svojega smrtnega sovražnika Margareto pl. Lindeck.
{{prelom strani}}
==XXXVIII.==
V Št. Lambertu so imeli goste. Vojvodinja je povabila več njej posebno udanih velikašev, med katerimi je bil tudi graščak na Griču pri Merni, Jošt baron Gall, jako ugleden in premožen velikaš in od nekdaj iskren prijatelj zatiškega opata Albertusa. Tudi grof Lamberg se je bil iz zatiškega samostana preselil v Št. Lambert, ker so se vsi vitezi, ki so bili Albertusa spremili v Zatičino zopet razšli. Vojvodinja je vse storila, da so se njeni gostje kar najbolje zabavali, in bila sama ves čas izredno dobro razpoložena.
Čim je Rovan okreval toliko, da je mogel zopet na konja, se je najprej odločil, da gre v Št. Lambert. Zahvaliti se je hotel vojvodinji, ki je za časa njegove bolezni večkrat pošiljala vprašat, kako se Rovanu godi, in zahvalit grofu Lambergu in grofici Heleni za njiju obiske. Zvesti Matija ga je spremljal tudi na tem potu, a trudil se je zaman, da bi s svojimi šalami in dosetkami spravil Rovana v boljšo voljo. Rovana so težile nekake temne slutnje, kakor da ga čaka kaka posebna nesreča.
Vojvodinja je bila z Rovanom jako ljubezniva in z vidnim zadovoljstvom je od strani ogledovala lepega moža, ki je, še močno bled vsled prestane bolezni, sedel pred njo in se ji zahvaljeval za njeno prijazno povabilo, naj pride večkrat v Št. Lambert. Izpraševala ga je jako natančno o vseh njegovih razmerah in se očividno trudila, da bi se mu prikupila. Njena čutila je izdajalo poželenje, ki se je zrcalilo v njenih očeh.
Zdaj je prihrumela v sobo grofica Helena in burno, kakor je bila že njena navada, pozdravila Rovana.
– Oh, visokost, se je obrnila do vojvodinje, dovolite, da gre gospod Rovan z nami v Št. Vid. Vsi so že pripravljeni za ta izlet, ravno smo hoteli odjezditi, ko sem izvedela, da je prišel gospod Rovan na grad.
Vojvodinja ni mogla ugovarjati in je, četudi vidno nerada, dovolila. Ko je družba odjezdila iz grada, je vojvodinja z okna gledala za njo in mrmrala sama zase:
– Kmalu bom rešena vseh teh ljudi in lahko živela svoji sreči.
Med potjo v Št. Vid se je Rovan približal Margareti, na veliko nevoljo Matije, ki je jahal zadnji in je lahko opazoval vse, kar se je godilo pred njim.
– Lej ga, se je jezil Matija, Helena se mu skoro ponuja, on je pa niti ne pogleda, marveč se štuli okrog te dolgočasne opatove sestre, ki se drži kakor mila Jera. Ta ženska se še smejati ne zna in ošabna mora biti kakor turški cesar.
Rovan se je menil z Margareto le o različnih vsakdanjostih, a vendar mu je bilo tako toplo pri srcu in čutil se je tako srečnega, kakor še nikdar. Bilo mu je jasno, popolnoma jasno, da ljubi Margareto in nekak skriven glas mu je rekel, da tudi Margareta nekaj več zanj čuti, nego samo prijateljstvo.
Od tega časa je Rovan tako pogostoma zahajal v Št. Lambert, da je Matija večkrat godrnjal:
– Čemu jaševa vsak dan v Št. Lambert in zopet nazaj na Smreko? Kar v Št. Lambertu ostaniva. Česa pa nama tam manjka? Ženske so prijazne, pijača pa izvrstna. Kaj hočeš še več?
Pomagalo pa to ni nič in slej ko prej je moral skoro vsak dan z Rovanom jahati v Št. Lambert.
Med tem se je pater Hugon Alba povrnil na Smreko in prinesel važnih novic. Posrečilo se mu je izposlovati novo obravnavo, pri kateri naj se izkaže, kdo je pravi opat zatiški: Albertus pl. Lindeck ali Peter Limbšak.
– V nekaj dneh, je pravil Hugon Alba, pride pooblaščenec deželnega glavarja v Zatičino in prinese Albertusu ukaz, da mora opata Petra takoj iz ječe izpustiti. Ti, Rovan, pa dobiš ukaz, da spremiš Petra kamor bi hotel iti, ako neče ostati v zatiškem samostanu. To je dokaz posebnega zaupanja, ki ga uživaš pri deželnem glavarju.
Pater Hugon je bil povedal resnico. Čez nekaj dni je prišel odposlanec deželnega glavarja z omenjenim ukazom in Rovan se je s štirimi možmi napotil v samostan. Bridka čutila so ga prešinila, ko je po tolikem času zopet stopil na samostansko dvorišče, Matija je svojim mislim dal brez ovinkov izraza, rekši:
– Menihe bi morali vzeti k vojakom, samostan pa podreti. To bi bilo najbolje! Dokler se ljudje ne bodo popov otresli, kakor pes bolh, ne bo na svetu ne miru ne bratstva.
Odstavljeni opat Peter ni hotel ostati v Zatičini, nego je prosil, naj ga spravi Rovan v samostan v Reinu, kjer je bil preživel najlepša svoja leta.
– Dokler ni končno veljavno razsojeno, kdo je zatiški opat, dotlej ne prestopim več praga tega samostana, je rekel Peter Limbšak. Zaupam pa v božjo pravičnost, da zmagata resnica in pravica.
Na skromnem vozu se je odpeljal Peter Limbšak. Rovan in njegovi ljudje so ga spremljali na konjih. Ko so prišli mimo šentlamberškega gradu, so videli na oknu opata Albertusa. Ta ni hotel zamuditi prilike, da bi na lastne oči ne videl, kako revno je moral zapustiti Zatičino tisti mož, ki je bil pred nekaj meseci s kraljevskim sijajem sprejet.
Albertus je triumfiral, Peter pa je rekel Rovanu:
Ne boli me, da me ta nevredni menih zaničuje. Boli me pa ko vidim, da se izmed ljudstva nihče zame ne zmeni. Ko sem prišel sem, so me sprejeli z ljubeznijo, dasi me niso poznali. Ves čas kar sem bil tu, sem jim izkazoval same dobrote, odpravil toliko krivic, a zdaj ni nikogar, da bi mi želel srečno pot.
{{prelom strani}}
==XXXIX.==
Veter je bril po poljanah in dež je nalival tako, da ni bilo mogoče iz hiše. V Št. Lambertu je bila vsa družba zbrana v veliki dvorani in tudi opat Albertus je bil zopet v gosteh pri vojvodinji Viridi. Margareta je ubirala harpo in s svojo igro spremljala veselo prepevanje grofice Helene, med tem ko je baron Gall takorekoč predsedoval moškim članom ter družbe ter jim dajal glede praznjenja vrčev dober izgled. Bil je zadovoljen, baron Jošt, zadovoljen z izidom dolzega pogovora, ki ga je imel najpoprej z opatom Albertusom, potem z vojvodinjo Virido in končno z Margareto, tako zadovoljen, da mu je radost odsevala z obraza.
Albertus je sedel poleg vojvodinje in ko je bila družba že precej glasna, tako da na njiju pogovore ni mogel nihče več paziti, je Albertus zasukal pogovor na svoj položaj.
– Zopet te imam prositi pomoči, je rekel opat vojvodinji in spomin na lepe urice ljubezni, ki sva jih preživela, mi daje upanje, da me uslišiš.
– Kaj se je zopet zgodilo, da potrebuješ moje pomoči? je vprašala vojvodinja.
– Vizitator Angelus se je zdaj z vso silo lotil boja proti meni. Iz zanesljivega vira vem, da je šel z odstavljenim Petrom zopet na Dunaj vplivat proti meni. Tudi to je sumljivo, da Rovana še vedno ni domu. Kdo ve, če ni šel ž njima na Dunaj. Kot priča pa je Rovan jako nevaren, ker nima nobene osebne koristi od tega, kdo je opat.
– Vojvodi Viljema in Ernesta že pridobim zate, menila Virida, in da se z denarjem in z darili lahko pridobi dvorno gospodo, to veš iz izkušnje. Toda, če bodo opatje proti tebi, če bodo cerkveni dostojanstveniki delali za Petra, potem se bo dalo težko kaj opraviti.
– To vem in zato sem že poskrbel, da svojim dobrim prijateljem – posebno gorka sta mi Angelus in vetrinjski opat – vzamem orožje iz rok. Brižinski škof in škof v Padovi sta dva poštenjaka, ki sta že davno zaslužila pekel. Za denar bi še Mater božjo z oltarja prodala. Ta dva sem prosil za pomoč. Poslal sem vsakemu petdeset cekinov in oba sta takoj izposlovala, da opatje, ki so meni sovražni, ne bodo imeli več prve besede pri moji obravnavi, nego da jo dobi opat Castiel iz Broudola.
– Kako to? je vprašala Virida.
– Opat Castiel je opat generalis in padovanski in brižinski škof sta ga pridobila, da je začel zase reklamirati pravico, da razsodi v sporu med bivšim opatom Petrom in med menoj.
– Ali ti je Castiel naklonjen? je poizvedovala Virida.
– Upam, da ga pridobim. Mož mi je pisal, da pride v kratkem v Zatičino zaslišat priče. Svojemu pismu je pa dodal opomnjo, ki kaže, da ima jako široko vest.
Opat Albertus je vzel iz žepa pismo in nadaljeval:
– Poslušaj, kaj mi piše kot dodatek svojemu pismu: »Ker vem, da ste velik prijatelju poezije, Vam pošiljam prepis pesmice, ki jo je zložil neki kardinal in ki je na papeževem dvoru vzbudila največjo veselost. Pesem se glasi:
<poem>
Mos est Romanis in causis quotidianis,
Si sonet ante foras bona vita, scientia, mores,
Non exauditur, si nummus mox aperitur.
Audito nummo, quasi viso principe summo
Concurrunt turbae, magnus fit plausus in urbe.
Pontifex ipse plaudit, quod nemo libentius audit.
Nummus honoratur, sine nummo nullus amatur.
</poem>
(Vsakdanja navada je v Rimu, da so gluhi, če trkajo na vrata dobrota, znanost ali krepost, toda če potrka gotovi denar, tečejo množice skupaj, kakor da so radostno gledale največjega kneza, in v mestu odmeva ploskanje. Tudi papež ploska, kajti nihče ne sliši žvenkljanja denarja rajše kot on. Čislan je samo denar, siromak ne najde ljubezni.)
– Kako je res tako v Rimu, kako pravi ta pesem? se je čudila vojvodinja.
– O, tako ni, pač pa še veliko huje, se je smehljal opat. Ne tajim, da sem velik grešnik, ali v primeri s temi rimskimi kardinali sem še angelj nedolžnosti.
– In čemu ti je opat Castiel poslal to pesem?
– Čemu? Migljaj mi je dal, da je tudi on pripravljen soditi po plačilu, ki ga dobi. In to me tolaži. Izbral sem tri lepe konje, ki mu jih podarim, in še dve sto srebrnikov mu naštejem in sam zlodej bi moral poseči vmes, da bi Castiel zame ne sodil ugodno. Treba je samo, da vojvoda to sodbo takoj odobri in zmaga je za stalno moja.
– Kar je v mojih očeh, storim rada vse, je rekla vojvodinja.
Pogovor je bil prekinjen, ker se je nekaj gostov zdaj obrnilo k vojvodinji. Opat je porabil to priliko in je stopil k nekaterim gospodom, a približal se mu je grajski kaplan in ga poklical na stran.
– Premilostni gospod opat, je rekel kaplan, ravnokar je prišel v grad Rovan s svojim vdanim spremljevalcem Matijem. Vsled silnega naliva ni šel dalje, nego se je ustavil tu in prosil oskrbnika za prenočišče. Tudi je rekel, naj se nikomur ne pove, da je v gradu, ker je silno truden od dolgega pota.
– Od kod je pa prišel? je vprašal opat.
– Meni je rekel, da iz Reina, toda Matija mi je pri kupici vina povedal, da sta bila na Dunaju. Zdaj bi bila najlepša prilika, da bi Rovana prijeli in ga spravili na varen kraj in če želite – –
– Ne, prijatelj, je dejal opat, to ne gre. Vojvodinja Virida bi mi tega nikdar ne odpustila. Ali nekaj drugega bi Vas prosil.
– Ukazujte, premilostni gospod opat, je z veliko ponižnostjo rekel grajski kaplan.
– Stopite k Rovanu in recite mu, da bi rad ž njim govoril. Pripeljite ga v sobo moje sestre. Tam bodeva sama.
– Takoj grem, je odgovoril grajski kaplan in se odstranil iz dvorane. Kmalu za njim je šel tudi opat, a ni se še dolgo mudil v Margaretini sobi, ko je vstopil Andrej Rovan.
{{prelom strani}}
| |||