Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m popravki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov=
| normaliziran naslov= Opatov praporščak
| avtor= Miroslav Malovrh
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
Vrstica 8 ⟶ 9:
| dovoljenje= javna last
}}
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]▼
[[Kategorija:Slovenski narod]]▼
[[Kategorija:Dela leta 1903]]▼
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37|38|39|40|41|42|43|44|45|46|47|48}}
Vrstica 18 ⟶ 15:
Topla pomladanska noč je leta 1404. objemala Zatičino in njeno okolico. Božji mir je ležal na zemlji, na katero je mesec razlival svojo nežno svetlobo in noben glas ni motil vladajoče tihote. Bila je noč, kakor ustvarjena za vasovanje.
Po poti, ki je tekla od graščine Smreka
Andrej Rovan je stopil k vratom, ki so se hitro nato odprla in za njim ravno tako hitro zaprla.
Rovan je sedel k ognjišču in potegnil Polonico poleg sebe na klop, starka pa je sedla na nasprotno stran in čemerno opazovala zaljubljeno dvojico.
Nevolja Poloničine babice ni spravila Andreja ob dobro voljo. Glasno se je zasmejal in je veselo rekel:
Starka je prižgala novo tresko in primaknila svoj sedež k Rovanovemu, potem pa skoro šepetaje jela pripovedovati:
V sobi je zavladala tišina. Slišalo se je samo zadušeno Polončino ihtenje. Starka je čelo oprla ob dlan svoje roke in gledala srepo predse v tla, Rovan pa se je zamišljeno igral s svojim širokim klobukom.
Vrstica 83 ⟶ 80:
Končno je vstal in se ljubeznivo poslovil od Polonice. In tudi starki je dal dobro besedo.
Rovan je odšel v jasno pomladansko noč. Besede Poloničine babice so mu nekaj časa prav močno težile srce, a pregledal je naposled vse črne misli in obšla ga je zopet mladeniška brezskrbnost in zaupnost. In ko je prišel do ovinka, od koder je še enkrat zazrl samotno kočo na griču, je zaukal tako, da se je razlegalo daleč na okoli, potem pa prepevaje veselo fantovsko pesem hitel proti samostanu.
Vrstica 97 ⟶ 94:
Na samostanskem dvorišču sta čakala dva vojščaka na konjih, da spremita Andreja Rovana v Celje. Andrej je bil pri opatu, da sprejme njegova naročila.
»Ta človek je strašen«, je mislil Andrej sam pri sebi, rekel pa ni ničesar.
Andrej je pokleknil in poljubil opatu roko. Nekaj trenutkov pozneje je peketanje konjskih kopit naznanjalo opatu, da je Andrej s svojima spremljevalcema odjahal.
Vrstica 119 ⟶ 116:
Jahaje mimo šentlamberškega gradu je Andrej na obširnem vrtu zagledal lepo plavolaso damo gosposkega stanu, ki se je veselo kakor kako dekletce podila po vrtu z velikim rjavim psom.
Rovan je molče poslušal te govorice. Prišedši mimo cvetoče jablane, je kakor slučajno utrgal vejico, potem pa pognal svojega konja proti tistemu kraju vrta, kjer se je igrala tuja gospodična.
Presenečena je tujka pobrala cvet in zaklicala: Potujte srečno, zali vitez!
Vrstica 138 ⟶ 135:
Nakrat so slišali za seboj peketanje konjskih kopit in rožljanje orožja. Radovedni so se ozrli in Rovan je rekel svojima spremljevalcema:
V diru se jim je bližalo pet vojščakov. Že ko so skoraj došli zatiške odposlance, so ti opazili, da se jim bližajo tujci s sovražnim namenom.
Prišel je prepozno. Prav ko je Matija pritekel na bojišče, se je njegov tovariš s preklano glavo zgrudil na tla, njegov konj pa je zdirjal čez polja v noč.
Tuja vojščaka sta se zdaj lotila Matije, ki pa se ni hotel bojevati ž njima, nego se je umikal, kar je mogel hitro tja, kjer je bil Rovan. Tam so se zopet spoprijeli in razvil se je ljut boj. Že je začel Matija obupavati, ko je videl, da je Rovan zadel v vrat enega napadalca, ki se je peš boril ž njim in mu ga prebodel. Mož, ki je bil očividno vodja napadalcev, je razprostrl roke
In boj se je nadaljeval, a ko je Rovan presekal nogo konju svojega nasprotnika, da je ta padel z živaljo vred se je drugi jahač obrnil v stran in je pobegnil. Njegovemu izgledu je sledil tudi njegov pajdaš, ki je bil že prej konja izgubil.
Rovan je skočil k ranjencu, odmaknil na njem ležečega ubitega konja in vprašal sočutno:
Mož ni mogel dalje govoriti. Dihal je čedalje težje. Rovan mu je v klobuku prinesel vode, a predno je mož mogel piti, bruhnil je kri in globoko zastokal, potem pa nagnil glavo. Bil je mrtev.
Matija je ravno poskušal klobuk enega mrtvih napadalcev, če bi ga mogel rabiti in zaradi tega ni ničesar odgovoril.
Čez nekaj časa ga je dohitel Mitja in zadovoljno poročal:
Matija pa nikakor ni bil mnenja, da ima krščansko dolžnost skrbeti za dušo svojih sovražnikov. Prav ravnodušno je rekel:
Prepeljala sta se čez Savo in še tisti večer prispela v Celje.
{{prelom strani}}
==IV.==
Bled in vidno utrujen je stopil Andrej Rovan pred celjskega grofa Hermana in mu z globokim poklonom vročil precej obširen zavoj
V tem, ko je grof Herman pregledoval obširno pisanje, se je Rovan nakrat zazibal in se brez zavesti zgrudil na tla.
Vrstica 215 ⟶ 212:
Strmeč je grof priskočil in videvši, da leži Rovan kakor mrtev na tleh, je poklical svoje ljudi. Prihiteli so z vseh strani, hlapci in dekle ter močili Rovana z vodo in mu drgnili sence z octom. Tudi Matija, Rovanov spremljevalec, je prištorkljal v sobo in dal s krepkimi besedami duška svojim čutilom.
Rovan je prišel v tem nekoliko k sebi. Odprl je oči in se ozrl okrog sebe. Ko je zagledal Matijo, je ustne ubral v rahel usmev.
Na grofov ukaz so pripravili Rovanu posebno sobo in poklicali ranocelnika, ki je bolnika obvezal in ga potolažil z zagotovilom, da bo čez dober teden že toliko zdrav, da pojde lahko domov.
Vrstica 245 ⟶ 242:
V tem, ko je vojvodinja pisala pismo, se je opat s svojo sestro šetal po vrtu in ji razlagal svoje skrbi.
Zatopljena sta bila tako v svoje pogovore, da nista zapazila dveh jezdecev, ki sta se približevala grajščini in spoznavši opata in njegovo sestro obstala ob ograji.
{{prelom strani}}
==V.==
Vrstica 260 ⟶ 257:
Opatova prva skrb je sedaj bila, da si pridobi med samostanci in med samostanskimi kmeti nekaj prijaznosti. V ta namen je postopal jako zvijačno in premeteno.
Razglasil je, da bode v nedeljo oznanjeno nekaj prav posebnega, vsled česar so kmetje od vseh strani hiteli v cerkev. In res je dal opat oznaniti nekaj posebnega. Dal je razglasiti, da je papež Bonifacij IX., iz posebne milosti za zatiški samostan in iz posebne milosti za zatiškega opata, dovolil, da se proščenje od dneva Sv. Nikolaja premesti na nedeljo v oktavo Kristusovega vnebohoda. To so si kmetje že davno želeli. Do leta 1277. so proščenje vedno odhajali v poletnem času. A kmetje so bili v tistih časih le po imenu kristijani, v resnici pa pravi pogani. Vpeljali so pri obhajanju proščenja vsakovrstne poganske navade in uganjali na dan te cerkvene slovesnosti največje nemarnosti in razuzdanosti, katerih so se z veliko vnemo udeleževali tudi menihi. Te nemarnosti in razuzdanosti so bile vzrok, da se je proščenje preneslo iz poletnega na zimski čas, s čimur se kmetje niso mogli nikdar sprijazniti.
Opat Albertus plem. Lindeck je dobro vedel, da se kmetskemu ljudstvu močno prikupi, če doseže, da bo proščenje zopet v poletnem času. Zaradi tega se je tudi zavzel za to pri »agentu«, ki ga je imel zatiški samostan v Rimu. Kardinal Krištof de St. Cyriacus je bil neke vrste diplomatični zastopnik zatiškega samostana pri sv. stolici. Dobival je za to 65 cekinov na leto in seveda rad ustregel vsaki želji zatiškega opata. Izposloval je premestitev proščenja in dosegel, da je bilo rečeno v dotični odredbi, da se je to zgodilo iz posebne milosti papeža Bonifacija do zatiškega opata.
Vrstica 268 ⟶ 265:
Opat pa se je na tihem smejal, in ko je bil sam v svojih sobanah, je porogljivo dejal:
Odredil je, da se ta dokaz papeževe blagonaklonjenosti slovesno praznuje. Kmetom je odpustil desetino od ajde, v samostanu pa se je noč in dan popivalo in prepevalo, kakor v kaki gostilni na semanji dan. Popivali so gostje, popivali menihi, popivali hlapci in vojščaki.
Časih so se pivci kar torkljali in ruvali po samostanskem dvorišču in opat jih je gledal z okna in se zlobno smejal.
Sam pri sebi se je jezil, da gre samostansko imetje tako v nič, to imetje, katero je smatral za nekako svojo last, to imetje, s katerim je hotel uresničiti svoje smele načrte, svoje visokoleteče misli, a za zdaj je moral molčati in mirno dopuščati, da delajo menihi in hlapci kar hočejo, saj je bila napovedana vizitacija.
Vrstica 286 ⟶ 283:
Odkar je bilo naznanjeno, da pride vizitator, je bil Hugon Alba vedno razburjen, prav kakor bi se pripravljal na kaj posebnega. Celo Rovan, ki sicer ni poznal ljudi in ni znal gledati v njih duše, je opazil to premembo in vprašal Hugona, kaj jo je povzročilo.
{{prelom strani}}
==VI.==
Zatiški samostan je bil 30. julija 1404. praznično okrašen. Pričakovali so vizitatorja, opata Angelusa iz Reina, ki se je proti poldnevu pripeljal iz Ljubljane in bil pri samostanskih vratih slovesno sprejet.
Menihi so opata Angelusa najprej spremili v cerkev, kjer ga je z vso ljubeznivostjo sprejel zatiški opat Albertus. Opat Angelus je najprej v cerkvi opravil kratko molitev, potem pa so se vsi samostanci zbrali v velikem refektoriju na skupen obed.
Ko je bil obed končan, se je začela vizitacija, in sicer se je najpoprej pregledalo samostansko gospodarstvo. Opata Angelusa sta pri tem podpirala dva njegova spremljevalca, opat Albertus pa je imel na svoji strani seniorja Andreja in prijorja Markvarda.
Vspeh tega dolgotrajnega pregledovanja je dokazal, da je gospodarstvo v velikem neredu, da je opat Albertus samostanska posestva znatno zadolžil, da je bil samostan dolžan plačevati upnikom nerazmerno visoke obresti, da pa se je ves ta denar lahkomiselno potrosil. Opat Albertus ni mogel dati zadostnega pojasnila, a vendar je bil silno presenečen, ko je vizitator ta del svoje preiskave končal z zatrdilom:
Ta nastop vizitatorja Angelusa je pokazal zatiškemu opatu, da vizitacija ni samo formalnost, nego da je resno mišljena in da je od njenega izida odvisno, če sploh še ostane na svojem mestu, ali pa bo primoran se umakniti. In polastila se ga je divja jeza na vse one, ki so mu nakopali to nepriliko in v svoji duši je prisegel, da se vsem svojih nasprotnikom strašno osveti, naj ima vizitacija že kakršenkoli konec.
Vrstica 314 ⟶ 311:
In nihče se ni ganil. Vse je molčalo in vsi so se umikali pogledu opata vizitatorja, ki je vprašaje krožil od meniha do meniha.
In zopet je vladal v dvorani molk, na usta opata Albertusa pa je legel usmev tihega ponosa in veselega zadoščenja.
Vrstica 320 ⟶ 317:
Zdaj je vstal opat-vizitator v znamenje, da je zborovanje končano.
Opatu Angelusu te besede niso prišle od srca, kajti gojil je proti opatu Albertusu neko temno neprijaznost in slutil je, da menihi niso molčali, ker nimajo nikacih pritožb, nego iz drugih nagibov.
Vrstica 326 ⟶ 323:
Navada je bila, da se je z zaslišanjem samostancev končala vizitacija. Zato so menihi, čim je bila molitev končana, začeli odmikati mize in delati priprave za večerjo. Nenadoma pa se je oglasil opat-vizitator, rekši:
Te besede so naredila na samostance tak utis, kakor da bi bila strela med nje zadela. Še nikdar ni noben vizitator pregledal samostana, saj še opat sam ni nikdar hodil v stanovanja menihov, sedaj pa je hotel vizitator videti celice. Nekateri menihi so bili vsled tega naznanila tako zbegani, da jih je opat-vizitator strme ogledoval in začel slutiti, da ga pri obisku meniških celic čaka posebno presenečenje. Zato je hitro stopil k vratom in energično ukazal:
{{prelom strani}}
=={{redakcija|VI.|VII.}}==
Oba opata in njiju spremljevalci so odšli iz refektorija naravnost v oni del samostana, koder so imeli menihi svoja stanovanja. Opat Albertus je s tihim zadovoljstvom opazoval seniorja Andreja in prijorja Markvarda, ki sta bila silno zbegana, prav kakor da se imata v samostanu bati kdo ve kakih razkritij. Videlo se je obema na obrazih, da bi se najraje pogreznila v zemljo.
Komaj je opat vizitator stopil na hodnik, je strme obstal. Na hodniku so se vriskaje podili trije otročiči in se niso prav nič zmenili za došlece, kakor da jih že davno poznajo, kakor da se čutijo v samostanu popolnoma domače.
Opat Ablertus se je zlobno nasmehnil in skomignil z rameni, češ, da tega ne ve.
Vrstica 343 ⟶ 340:
Vizitator je krenil naravnost proti vratom, pred katerimi so se otroci igrali in jih ravno hotel ogovoriti, ko je začul nekake čudne glasove. Bil je hripav, globok glas, ki je skušal zamolklo peti staro narodno pesen. Slišal se je ta glas, kakor da bi kak ranjen medved ječal, a vendar se je razločil napev.
Neznani pevec v meniški celici je ravno brenčal: »Le jokaj, jokaj,
Obstal je pri vratih, kakor bi ga bila strela zadela, opat Albertus pa se je tiho zasmejal, tiho in veselo, kakor da vidi kaj posebno prijetnega.
V celici so bile tri ženske, mlade kmetske ženske. Dve sta sedeli za mizo, ena pa je vlekla za škorenj široko klado, ki je ležala na postelji in smeje se braneč renčala: »Le jokaj, jokaj,
Senior Andrej in prijor Markvard sta se boječe stisnila k vratom, opat Albertus pa je s porogljivim usmevom dejal:
Vizitator je stopil k ženskam, ki so od strahu trepetale in se stiskale druga k drugi.
Tista, ki je stala najbližje vizitatorja, je tresoč se na vsem životu dejala: »dva sta moja, eden pa Ančkin«.
Ženske so v silni zadregi molčale in upirale poglede v tla.
Zopet ni bilo odgovora.
Vizitator se je zdaj obrnil k Matiji, ga s strogim pogledom premeril od nog do glave in dejal:
Matija, ki je bil med tem pogovorom počasi spravil na nogo na pol sezuti škorenj, je zdaj vstal, se široko postavil pred vizitatorja in dejal:
Matija je bil zdaj v veliki zadregi in se, kakor bi iskal pomoči, oziral na vse strani.
{{prelom strani}}
==VIII.==
Vrstica 424 ⟶ 421:
Vizitacija se je končala s tem, da je opat Angelus vnovič sklical vse menihe v refektorij. Očital jim je ostro vse njihove grehe in grdobije in jim končno vsem skupaj naložil primerno pokoro.
Sedaj je stopil izmed menihov mlad bled mož, Hugon Alba, in mirno skromno dejal:
Vsi navzočniki so bili vidno iznenadeni, tudi vizitator, kajti nikomur ni prišlo na misel, da bi se le v sanjah zmenil za želje kmetskega ljudstva, kaj še za njegove pritožbe.
Tudi opat-vizitor ni bil prijatelj kmeta. Bil je velikaš, ki je kmeta zaničeval in ž njim delal kakor z živino. Bil je v tem oziru enih misli z opatom zatiškim. Grajščaki in samostani so v tistih časih kmeta strahovito tlačili in izsesavali in zatiški samostan se je med njimi posebno odlikoval.
Med zbranimi menihi je nastala velika nevolja. Gnetli so se okrog Hugona, mu ugovarjali, dvigali pesti in ko bi jih ne bila oba opata brzdala s pogledi, bi bili Hugona gotovo pobili.
Vrstica 466 ⟶ 463:
Ta je stal mirno in samozavestno sredi razljučene množice in ji z mogočnim glasom zaklical:
{{prelom strani}}
==IX.==
Vrstica 479 ⟶ 476:
Nekaj dni po Rovanovem odhodu v Oglej so bili vojščaki, ki so stražili Hugona Albo, zbrani v stolpu in so praznili velike vrče vina. Zunaj je dež lil tako, da si straža ni upala stopiti izpod strehe. Kakor večkrat je prišel tudi ta večer prijor Markvard pogledat, če vojščaki izpolnjujejo svojo dolžnost.
Prijor Markvard je bil sam velik častilec vinske kapljice in zato ni nihče njegovih besed resnim smatral. Vojščaki so se njegovi kapucinadi samo smejali in prijor se je sam smejal ter s hitrim požirkom izpraznil majoliko, ki mu jo je ponudil Matija.
Vsi so se smejali Matijevi filozofiji, Matija pa se ni dal premotiti, nego je prepričevalno nadaljeval:
Matija je sklonil glavo in premišljeval, kakor da mu je zmanjkalo misli.
Prijor Markvard je bil pravzaprav istih misli kakor Matija, samo priznati ni tega hotel, in zato je zasukal pogovor na druge stvari. Pomagal je pa zopet prazniti vrče in razvil se je živahen in vesel pogovor, ki je trajal do pozne noči. Končno se je prijor odpravil v samostan, vojščaki pa so legli spat.
Vrstica 513 ⟶ 510:
Ko se je prior Markvard zavedel svojega položaja, je bil že sam. Ležal je z zvezanimi rokami in nogami na zemlji in komaj dihal, ker so mu bili napadalci zamašili usta. Nekaj časa pozneje je slišal v daljavi peketanje konjskih kopit ...
Ko se je začelo daniti, je Matija zlezel iz stolpa in koj zagnal velikanski krik. Straža pri ječi Hugona Albe je ležala zvezana in z zamašenimi usti na tleh
Seveda se je stvar takoj sporočila tudi opatu Albertusu. Ta je z zaničljivim usmevom poslušal prijorja in Matijo ter druge vojščake, potem pa dejal ravnodušno:
Markvard, ki je bil nedolžen pri celem dogodku, se je rotil in je prisegal, da mu dela opat vnebovpijočo krivico, ali opat mu ni verjel.
Vrstica 523 ⟶ 520:
Matija se je zadovoljno vrnil v svoj stolp in ko se je Andrej Rovan čez nekaj dni vrnil iz Ogleja, mu je potrkal na ramo in mu rekel:
Tedaj se je Matiji zjasnil obraz in veselo je vzkliknil:
{{prelom strani}}
==X.==
Vrstica 540 ⟶ 537:
Posebno pozornost je posvečeval opat mlademu Pavlu pl. Glogvicu, jako premožnemu grajščaku, pri katerem je najel večje posojilo. Posebno ga je pogostoma vodil s seboj k vojvodinji Viridi in kmalu se je raznesla med prebivalci zatiškega samostana in šentlambertskega gradu govorica, da je Pavel Glogvic ženin opatove sestre, pri vojvodinji Viridi bivajoče.
In Matija se je smejal na vse grlo, ko si je predstavljal, kako bi strogi, resni opat poskakoval in se na glavo postavljal. Tako se je smejal, da niti zapazil ni, kako se je Andrej primaknil oknu in z gorečimi pogledi opazoval po vrtu sprehajajočo se dvojico Pavla Glogvica in opatovo sestro, plavolaso gospodično Margareto.
Vrstica 550 ⟶ 547:
Opat Albertus je imel res namen, poročiti svojo sestro s Pavlom Glogvicem, a ko je to Margareti razložil, se je ta odločno uprla.
Opat pa ni odnehal, nego istotako trdovratno nadaljeval s svojim dokazovanjem.
Pavla ne vzamem
Ta razkritja so Margareto jako presenetila, ker ni imela niti pojma o bratovem položaju. Predno je mogla še kaj odgovoriti, je dejal opat:
A komaj je opat izgovoril te besede, je dvignila Margareta glavico in rekla z vsem poudarkom:
{{prelom strani}}
==XI.==
Vrstica 593 ⟶ 590:
Po samostanskem vrtu so se med tem šetali menihi in, čuvši glasove lovskih rogov, se togotili na vso moč, tembolj, ker jim je bilo še vedno strogo prepovedano zapustiti zatiškega samostana zidovje.
Zbrani menihi so udarili v smeh. Kmet se jim ni smilil, nasprotno, še dobro se jim je zdelo, da zna njihov opat kmetsko ljudstvo tako spretno izkoriščati.
Tako je govoril Konrad in ostali menihi so mu pritrjevali.
Vrstica 623 ⟶ 620:
Dekle je svoje delo skončalo in se ravno odpravljalo, da bi okolu hiše pospravilo, ko se je na pragu prikazala stara ženska.
Polonica ni odgovorila, nego je šla v hišo in opat je slišal, kako so bila vrata zapahnjena in okna zadelana.
In zopet je ostal več ur na straži, dokler ni spoznal po glasovih rogov, da se nahajajo lovci daleč od koče, kjer je prebivala Polonica. Šele sedaj je počasi krenil za njimi, a jih šele došel, ko so bili že zopet na konjih in se vračali deloma v samostan, deloma v Šentlambertski grad.
Ko je zajezdil svojega konja, ozrl se je po gostih in videvši, da jezdi Margareta poleg viteza Kozjaka, je začel iskati Palva Glogvica. Ker ga ni našel, je poiskal svojega brata Friderika pl. Lindecka in ga vprašal, kje da je Pavel Glogvic.
Teman oblak je legel opatu na čelo, vzpodbodel je konja, da se je visoko povzpel in pojezdil k svoji sestri.
Margareta se je na svojem konju ponosno vzravnala in upiraje svoje poglede srepó v bratove oči, je odločno dejala:
Opat je zamišljeno povesil glavo, Margareta pa je po kratkem molku brezskrbno pripovedovala:
Opat je bil jako presenečen. Ogledoval je svojo sestro od strani, kakor da je zasledil na njej nekaj izvanrednega, govoril pa ni več o tej stvari ...
Vrstica 667 ⟶ 664:
Zvečer, ko je bil sam v svojem stanovanju, je dolgo razmišljal o tem dogodku, končno pa rekel sam sebi:
Namesto, da bi bil opravil večerno molitev, je opat izpraznil steklenico rujnega laškega vina. Zadeva z Glogvicem ga ni več skrbela in zato so se njegove misli bavile samo s
{{prelom strani}}
==XII.==
»Moj ljubi fant, ne hodi z doma. Ostani tu! Prosi gospoda opata, naj pošlje koga drugega v Rim!« Tako je ihtela Polonica, ko je Rovan jemal od nje slovo, da nese samostanski dar 65 cekinov kardinalu Kristofu de St. Cyriacus v Rim.
Rovan je z vso ljubeznivostjo tolažil svojo ljubico, ali umiriti je vendar ni mogel.
Polonica pa se ni dala utolažiti. Tudi Rovanova slovesna obljuba, da na vsak način zapusti samostansko službo, čim se vrne iz Rima, je ni potolažila. Slovo je bilo žalostno, tako da se je moral Rovan naposled dekletu kar iz rok iztrgati in pobegniti.
Vrstica 690 ⟶ 687:
Dekle sta tolažila stara mati in pa Matija Jazbec, katerega je bil Rovan pripeljal seboj, ter mu naročil, naj čuva Polonico in njeno staro mater.
Celo Polonica se je vzlic svoji žalost nasmehnila.
Matija je pa bil užaljen. Široko se je razkoračil pred starko, položil svojo težko roko na njeno ramo in dejal:
{{prelom strani}}
Starka še odgovora ni dala, nego je odšla v hišo. Matija pa je sedel poleg Polonice na klop in ji, kolikor je njemu sploh bilo mogoče, nežno začel praviti:
Polonico je to vprašanje presenetilo.
Matija je segel v svoj jopič in vzel iz žepa fino izdelano bodalce.
In zdaj se je še Polonica vzlic svoji žalosti zasmejala na glas.
Vrstica 767 ⟶ 764:
Prišel je pa dan, ko je bil Matija kaj neprijetno prebujen iz te zaupnosti. Prinesel je bil bučo vina na hrib in zadovoljno srkaje rujno kapljico sedel v izbi ter dražil Poloničino babico z vsakovrstnimi burkami, ko so se vrata odprla in je v hišo stopil skrivnostni tatinski lovec. Matija je na prvi pogled spoznal opata, opat pa je spoznal njega, a vendar sta se premagala in tega nista izdala.
Ponudil je opatu bučo z vinom in ta
Tako je govoril Matija z veliko resnobo. Starka in Polonica sta se čudili, Matija pa se je obrnil do dozdevnega tatinskega lovca in rekel:
Opat je po teh besedah vstal in stopil k vratom, vzel v roko meč in se pripravil na boj. Polonica in njena mati sta zavriščale in planile med moža. Starka je vzlic svoji slabosti potisnila Matijo v kot, Matija pa je skakal kakor besen in se rotil:
Opat se je zaničljivo smejal. Ker se ga Matija ni lotil, minila ga je vsa skrb.
{{prelom strani}}
Opat se ni več zmenil za Matijevo kričanje. Odprl je vrata in je ponosno odšel. Matija je kričal za njim:
Obe ženski sta bili vsled tega prizora jako zbegani.
{{prelom strani}}
==XIV.==
Vrstica 818 ⟶ 815:
Opat je še tisti dan, ko ga Matija zalotil pri Polonici, prihitel na to pristavo in naročil svojemu zaupniku Jerneju Kosu, da se polasti Polonice in njene babice in ju pripelje semkaj.
Jernej Kos je bil takoj pripravljen izpolniti opatovo povelje. Izbral je tri zanesljive hlapce, s katerimi je šel že mnogokrat lovit kmetske žene in dekleta, in se ž njimi odpravil na pot. Veselo, pričakujoč obilnega plačila, so odjezdili od pristave in mimo Zatičine proti hribu, koder je na samosti stala koliba, v kateri sta prebivali Polonica in njena babica. Konje so pustili v gozdu, potem pa se splazili skrivajoč se med grmovjem in za drevesi proti kolibi.
Možje se niso motili. Na vratih so sicer visele tiste hlače, ki jih je bil prinesel Matija »za strašilo«. Matija pa je bil v hiši. Čeprav je pregnal opata na zvijačen način, tako kakor da ga je res smatral za tatinskega lovca, vendar se ni prav zanašal, da ne poskusi opat siloma, se polastiti Polonice. In zato je ostal na hribu ter nameraval ostati do druzega dne, ko sta se vsled njegovega prigovarjanja nameravali Polonica in njena mati preseliti v bližnjo, pod smreško graščino spadajočo vas.
Vrstica 838 ⟶ 835:
Planili so v hišo. Kakor divje zveri so vdrli v sobo. Matija, ki je sedel za mizo je planil kviško, a predno je mogel stegniti roko, udaril ga je Jernej Kos po glavi, da se je takoj ulila kri. Matija je takoj omahnil in je padel na tla.
Polonica je jokala, upila in prosila, naj jo puste, a napadalci so bili tako vajeni takih prizorov, da so se Polonci samo smejali. Starka pa ni zinila besede. Krčevito je stikala roke, iz njenih oči pa so švigali plemeni najhujšega sovraštva.
Vrstica 846 ⟶ 843:
Kmalu je prišel tudi Jernej Kos za hlapci v gozd.
Zasedli, so prišedši iz gozda, konje. Jernej je vzel na svojega konja Polonico, starko pa drugi hlapec in potem so zdirjali proti Križni vasi.
Vrstica 852 ⟶ 849:
Samotna in zapuščena je ležala koča na hribu. Skozi odprto okno je mesec vlival svojo mehko luč v sobo in obseval v krvi ležečega Matijo. Nakrat se je Matija začel premikati, odprl je oči in se začel počasi dvigati. Oziral se je krog sebe, kakor bi ne vedel, kje da je in kaj se je zgodilo. Počasi se mu je jel vračati spomin. Z veliko težavo je splezal do klopi, kjer je stal škaf vode in si začel močiti glavo ter izpirati kri.
Polagoma so se mu vračale moči tako, da je mogel stati in storiti nekaj korakov.
Opiral si je rano do jutra in jo skrbno obvezal. Zabil je potem z debelimi cveki okna in vrata in počasi in težavno odkorakal s hriba, a ne proti samostanu, nego proti smreški graščini. Prišedši na potu do ovinka, od koder se je videl zatiški samostan, se je vsedel na velik kamen in se zatopil v svoje misli. Nakrat je vstal, zagrozil s pestjo proti samostanu in zaklical:
{{prelom strani}}
==XV.==
Vrstica 867 ⟶ 864:
Nekaj dni je pustil opat Polonico popolnoma na miru. Niti prikazal se ni na pristavi in dekle je začelo končno domnevati, da so morda njo in njeno babico odvedli in zaprli samo zaradi babice, ki je večkrat kaj slabega govorila o duhovnikih sploh, zlasti pa o zatiških menihih. Ker se je to že marsikomu primerilo, je bila ta misel za njo prava tolažba, tembolj, ker se je moral Andrej Rovan v kakem tednu vrniti. Da jo Andrej takoj reši iz ječe, o tem ni dvomila.
Nekega večera
Opat je Polonico vnovič stisnil k sebi in jo začel novič poljubovati.
Polonica pa se mu je izvila iz rok in se zopet odmaknila od njega.
Polonica ni odgovorila. Povesila je glavo, potem pa nakrat zajokala, se vrgla na kolena in začela prositi, naj jo opat vendar izpusti.
Vrstica 905 ⟶ 902:
Opata je jela minevati potrpežljivost. Šel je parkrat s trdimi koraki po sobi sem in tja, potem pa se je ustavil pred Polonico, jo dvignil s tal in pritisnil k sebi.
Polonica je odskočila od opata, kakor da je strela udarila v sobo. Hipoma je spoznala svoj položaj, a to spoznanje ji je dalo moč za obrambo. Mehko, ponižno dekle se je mahoma prelevilo v pogumno ženo, ki je pripravljena braniti svojo čast do skrajnosti.
Pri teh besedah je skočil k Polonici in prijemaje jo za roko skoro hripav v razburjenosti ji rekel polglasno:
Opat pa jo je prijel še trje in jo vlekel proti ležišču.
A nihče ni prišel Polonici na pomoč. Dasi se je branila z vsemi svojimi silami, vendar ni bila kos opatu.
V tem trenotku se je Polonici posrečilo, da si je osvobodila roko. Bliskoma je segla pod zglavje svojega ležišča, nekaj se je zasvetilo v njeni roki in se v najkritičnejšem trenotku {{prelom strani}} zabodlo v opata. Polonica je bila opatu sunila v prsi bodalce, katero ji je bil daroval Matija.
Polonica je skočila k vratom. Ali ta so bila od zunaj zaprta. Na ves glas je kričala: Pomagajte, gospod opat umira.
Vrstica 937 ⟶ 934:
Zdaj je odletel zapah in v sobo je stopil Jernej Kos.
Jernej Kos se je prestrašil in ni vedel, kaj bi storil. Prijel je Polonico za roko, potem pa začel klicati hlapce. Prihiteli so od vseh strani, hlapci in dekle.
{{prelom strani}}
==XVI.==
Težko je prišel Matija Jazbec na grajščino Smreko. Na potu je večkrat omahoval, kajti bil je vsled izgube krvi silno slab, ali njegova železna volja je premagala telesno slabost. Grajščinski oskrbnik
Matija je samo staremu Rovanu povedal, kaj se je zgodilo v koči na hribu. Vendar se je kmalu raznesel glas, da sta izginili Polonca in njena babica. Sosedje so bili začeli ženski pogrešati; šli so končno v kočo in se prepričali, da sta izginili, in da je v sobi vse krvavo. A kmetski ljudje so tudi takoj začeli ugibati, da morajo biti pri tem dogodku vdeleženi samostanski ljudje.
Vrstica 954 ⟶ 951:
Toda Matija se ni dal zapeljati, da bi bil kaj povedal, nego je le zbijal navadne svoje šale in se delal popolnoma nevednega.
Ženske so udarile v smeh, Matija pa se ni dal premotiti, nego rekel:
Zdaj so se ženske začele jeziti in vse vprek vpiti na Matijo, ta pa se je le zadovoljno smejal, kakor vselej, kadar je kako poredno uganil. Vrišč se je šele čez nekaj časa polegel.
Vrstica 970 ⟶ 967:
Kočijaž Marka, ki je bil med tem prizorom samo jedel in jedel, ja zdaj odložil žlico.
Kočijaž Marka je zazijal, ženske pa so planile na Matijo, obsipale ga z odbranimi psovkami in ga naposled pognale iz veže na dvorišče.
Vrstica 978 ⟶ 975:
Tu je Matija naletel na starega oskrbnika Rovana in šel ž njim pred grajščinska vrata, kjer sta legla v travo.
Matija se je zamislil, čez nekaj trenutkov pa je vstal in dejal staremu Rovanu:
V tem trenotku se je začelo peketanje konjskih kopit in v tistem trenutku je že Matija planil naprej in zavriskal:
Andrej Rovan, opatov praporščak, je skočil raz konja. Poljubil je svojega očeta in prijateljsko stisnil Matiji desnico.
Matiji pa se je lice zmračilo in globok vzdih se mu je izvil iz prsi.
{{prelom strani}}
==XVII.==
Vrstica 1.009 ⟶ 1.006:
Med potjo je Matija na različne načine pripravljal Andreja na to, da izve popolno resnico.
Andrej ga niti poslušal ni in zato mu tudi ni odgovoril. Molče sta nekaj časa korakala drug poleg druzega.
Matija se je Andrejeve jeze nekoliko ustrašil, kajti po kratkem molku je začel ubirati druge strune.
Andrej se je ustavil, prijel Matijo za jopič in ga tresel na vso moč.
Andrej je Matijo izpustil in Matija se je lepo počasi vsedel na travo kraj pota.
Rovan je privolil in odšla sta mimo Zatičine proti Križni gori, ne sluteč, da se je med tem na samostanski pristavi izvršila grozna žaloigra.
Vrstica 1.104 ⟶ 1.101:
Nakrat je mignil Jerneju Kosu k sebi, se še enkrat nekoliko zamislil, potem pa kakor da je prišel do določenega sklepa, šepetaje nekaj naročil svojemu oskrbniku. Še ta je nekam preplašen pogledal opata, a vajen je bil slepe pokorščine in se je molče odstranil.
Še je donel po dvorani glasni smeh, ki ga je provzročila ta surova šala, ko so se odprla vrata in so hlapci siloma privlekli v sobo v dolg temen plašč zavito osebo
Vlekli so jo do opatovega sedeža. Ko so jo izpustili, se je Polonica zgrudila na tla, kakor da je brez zavesti. Opatovi gostje so se vsuli okrog nje, kričali in se smejali ter delali vsakovrstne opazke, Pavel Glogvic pa se je sklonil k Polonici ter strgal ž nje plašč, ki jo je pokrival. Golo je ležalo sramu in strahu trepetajoče dekle pred pijano tolpo.
Opat je sedel nem na svojem stolu, v očeh pa se mu je brala osvetoželjnost.
Polonica se ni ganila. Le tiho njeno ihtenje, le trepet njenega života je kazal, da živi.
Med tem pa je pristopil neki drugi velikaš in z bičem udaril Polonico po nogah.
Hlapci so Polonico izpustili, a vzdržala se je samo trenotek na nogah, potem pa padla na tla.
Polonica je dvignila glavo, sklenila roke in bridko jokaje prosila:
Opat pa je ni poslušal. Počasi je vstal s svojega sedeža in dejal svojim gostom:
<center>—
Danilo se je že, ko so Jernej Kos {{prelom strani}} in njegovi hlapci nesli napol mrtvo Polonico iz hiše.
Jernej Kos se je na tihem smejal opatovi pripovedbi, da ga je Polonca začarala, a rekel ni ničesar.
Polonico so nesli pred pristavo in jo vrgli na travo. Jutranji hlad je obudil dekle k zavesti. Počasi je vstala in se kakor blazna ozirala okrog sebe. Potem je stekla čez travnik brez cilja, kakor bi jo podili hudobni duhovi.
Blizu pristave je stalo nekaj hiš. Vsa zasopljena je Polonica pritekla do njih in se ustavila pri vodnjaku. Nekaj trenotkov je omahovala, potem pa skočila v vodnjak. Začul se je lahek krik, potem je bilo vse tiho.
Vrstica 1.172 ⟶ 1.169:
Izza kmetske kolibe se je prikazala kot smrt bleda ženska.
{{prelom strani}}
==XIX.==
Vrstica 1.179 ⟶ 1.176:
Ure so tekle in Matija je postal lačen in žejen.
Počasi je odkorakal Matija proti kočam, ki so bile le dober streljaj oddaljene od pristave. Že od daleč je zapazil neko čudno vrvenje. Skoro vsi prebivalci teh koč so se gnetli okrog ene koče in stikali glave, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega. Matija je postal radoveden in je pospešil svoje korake.
Iz hiše je stopil sključen starček nagubančenih lic. Poznal je Matijo in ga prijazno pozdravil.
Matija je stopil čez prag in groze obstal. Na postelji je odeta z belo rjuho ležala
Ljudje so se prestrašili, ker niso bili vajeni takih besed, Matija pa v besnosti še zapazil ni tega.
Matija je potegnil meč iz nožnice in ga grozeče zasukal nad glavo.
V tem hipu so se odprla vrata in neka deklica je skočila v sobo, kličoč: Opat se pelje.
Vrstica 1.237 ⟶ 1.234:
Res so se bila odprla velika vrata na pristavi in opat se je počasi pripeljal z dvorišča. Okrog njega so jahali njegovi gostje. Matija je planil iz sobe.
Nekaj fantičev je steklo proti gozdiču. Matija pa je hitel nasproti opatu.
Opat je bil prekanjen človek. Večkrat je v samostanu naročal menihom: delajte se verne, četudi sami nič ne verjamete. Z vero imamo kmeta bolje priklenjenega, kakor z vsako verigo. Tudi sam se je ravnal po tem in zato ni dolgo premišljal, nego hitro stopil iz kočije.
Velikaši odjezdili. Opat pa je šel z Matijo proti hiši, kjer je ležala mrtva Polonica.
{{prelom strani}}
Ob postelji, na kateri je ležala Polonica, je klečal Rovan in močil roko svoje mrtve neveste z vročimi solzami. Kaj se je zgodilo, tega še ni vedel.
Vrstica 1.259 ⟶ 1.256:
Opat in Matija sta prišla v kočo. Mirno in dostojanstveno je opat prekoračil prag in stopil v sobo. Cerkvena opravila je vedno izvrševal z neko posebno slovesnostjo in tudi zdaj je hotel imponirati ljudem. Hladno in ravnodušno je obrnil svoje poglede na posteljo. Komaj pa je zazrl Polonico, stresel se je, kakor da ga je spreletela mrzlica. Noga mu je zastala, glavo pa je nagnil naprej, kakor da ne vidi dobro in ne ve, če vidi prav. Oči so se mu izbulile in pogled njegov je postal plah.
Po opatovem obrazu se je razlila smrtna bledost in ozrl se je okrog sebe, kakor bi iskal pomoči. A videl je samo srdite obraze in temne, grozeče poglede.
Rovan je slišal te besede. Počasi je obrnil glavo proti opatu, počasi se je dvignil s tal in se obrnil proti opatu. Ko je ta spoznal Rovana, so njegove ustne zatrepetale v smrtnem strahu in prstje so se krčevito zagrebli v kuto
Opata je spreletel zopet mraz, a le trenutek je omahoval, potem pa dvignil roko in zaklical slovesno:
Zdaj pa se je pririnila neznana ženska v ospredje in s hripavim glasom zakričala.
Vse je sililo k tej ženi. Tudi opat je stopil k nji, prav tako Rovan in Matija.
<ins>
Ženska je natančno vse popisala, kar se je zgodilo na pristavi. Trepetaje radi take grozote so jo poslušali ljudje
Rovan je bil iztrgal meč iz nožnice in ga zavihtel, a priskočil je Matija.
Matija se je moral dolgo truditi, predno je ljudi prepričal, da bi jih zadela strašna usoda, če bi opata ubili. Naposled se mu je to vendar posrečilo. Rovanu je spravil svoj meč in obrnivši se k postelji, se je jokaje sklonil nad Polonico ter poljubljal njeno bledo lice. Matija pa je sunil opata z nogo in mu ukazal:
Počasi se je opat dvignil od tal. Niti besedice ni črhnil, ali iz njegovih oči so švigali plameni najstrahovitejšega sovraštva. Ker je čutil, da je minila največja nevarnost, se mu je vrnil tudi pogum in ošabno je stopal mimo ljudi iz koče. Nihče ga ni oviral, od postelje se je samo čulo Rovanovo šepetanje.
{{prelom strani}}
==XX.==
Od vasi do vasi je letela vest o dogodkih na samostanski pristavi pri Križni vasi in med kmetskim ljudstvom je začelo tako vreti, da je opat oborožil vse svoje ljudi in do sosednih graščakov izprosil pomoči. Vsa samostanu pripadajoča poslopja so bila zastražena in tudi v šentlambertsko graščino je opat poslal dvajset zanesljivih mož, da bi varovali vojvodinjo Virido in njegovo sestro Margareto. Vzlic temu pa je opat trepetal. Ni se samo bal, da izve vojvoda Viljem za njegova dejanja in da pride opat Angelus vizitirat samostan
Rovan in Matija sta se bila umaknila na smreško graščino pri Zatičini. Preteklo je več dni, predno je Rovan premagal bolest, ki mu jo je povzročila Poloničina tragična smrt, a čim je prišel zopet k sebi, je tudi brez odlašanja začel delati priprave za
Matija je hodil po vaseh in previdno netil plamen jeze, ki je bil nastal med kmetskim ljudstvom. Pravil je ljudem, kako razkošno in zapravljivi žive samostanci, in kmet, ki je moral rediti samostance, je s tem primerjal svoje lastno uprav pasje življenje. Dopovedoval je ljudem, da so vsi ljudje ustvarjeni enako in imajo zato enake pravice ter jim kazal, kako kričeča krivica je to, da so kmetje sužnji, tisti pa, ki pravijo, da so Kristusovi namestniki, jih tlačijo in molzejo neusmiljeno, izkoriščajo njihovo delo in uživajo vse sladkosti življenja.
Čez nekaj časa je začel hoditi z Matijo tudi neki tujec, slok, mlad mož
Živel je od tedaj na graščini Svibno, kjer je poučeval oskrbnikove otroke, na Rovanov poziv pa je prišel na grad Smreko, da bi pomagal pri odstranitvi opata Lindecka<ins>.</ins> Hugon Alba je med kmeti vzbudil šele pravo nezadovoljnost, ker je na svojih potih in pri skrivnostnih sestankih ubiral tudi verske strune ter ljudi prepričeval, da so menihi pokvarili Kristusovo vero in da kupčujejo z vero.
Vrstica 1.354 ⟶ 1.351:
Oskrbnik šentlamberške grajščine je bil v trdi zimi nagnal tlačane v gozd les sekat. Bilo je že temno, ko so se vračali domov. Rovan in Matija sta slučajno prišla od druge strani ravno v trenotku, ko so se kmetje zagnali na kočijo, ki se je pripeljala od Zatičine.
Kmetje so udarili v smeh in začeli zbijati šale.
Grajščinska gospoda vživa kmetska dekleta, kmetje bomo pa vživali grajščinska dekleta, se je oglasil drug kmet. Le sem pojdi, punca, da se malo ogrejem na tvojih prsih, je dostavil in s krepko roko potegnil Margareto k sebi.
Rovan je nekaj časa omahoval, bi li pomagal sestri svojega smrtnega sovražnika ali jo prepustil grozeči {{prelom strani}} ji usodi, potem pa se je obrnil k množici in rekel:
Nekaj časa so kmetje ugovarjali ali naposled jih je Rovan vendar pregovoril, največ vsled tega, ker kmetje Margarete itak niso sovražili, nego so napadši kočijo mislili, da dobe v roke vojvodinjo Virido.
Vrstica 1.380 ⟶ 1.377:
Ko so kmetje izpustili Margareto in se je ta hotela Rovanu zahvaliti, ji je Rovan pokazal hrbet in ne da bi zinil besedo, odšel. Matija pa mu ni sledil, videl je namreč, da je bil kočijaž pobegnil in vsled tega je ostal.
Margareta je bila zadovoljna in je sedla v voz, Matija pa je pognal konje.
Vrstica 1.387 ⟶ 1.384:
V hitrem diru je Matija pripeljal opatovo sestro na šentlamberški grad. Ko se je voz ustavil in so graščinski hlapci prevzeli konje, je Matija zapustil svoj sedež in ravnodušno korakal proti izhodu.
{{prelom strani}}
Margareta se ni mogla načuditi temu govoru. O dogodkih na pristavi ni vedela ničesar, ker s posli nikdar ni občevala, od drugih pa ni ničesar izvedela. Da so bili kmetje uporni, da so delali škodo in napadali velikaše, njih žene in uslužbence, to pa zanjo sploh ni bilo nič novega.
Margareta se je kar prestrašila teh krutih besed.
Toda Margareta ni odnehala in končno res spravila Matija v hišo.
Matijeva razkritja so naredila na Margareto strašen utis.
Vpričo tega izbruha sovražnosti in krvoločnosti je Margareto spreletel mraz in kakor omamljena se je sklonila nazaj, ker si ni vedela pomoči.
Vstal je in se pripravil na odhod. Margareta ga ni zadrževala.
Margareta je ostala sama v sobi. Bila je tako razburjena, da ni mogla zbrati svojih misli.
Matija se je bil med tem previdno splazil čez dvorišče. Sicer so tam postajali oboroženi hlapci-stražarji, a ker niso ničesar vedeli o napadu na Margareto, se za Matijo niso dosti zmenili.
Vrstica 1.459 ⟶ 1.456:
Pred vratmi si je Matija oddahnil. Zdaj ni bil več v nevarnosti, saj je bila že noč. Samo par korakov bi odskočil, in nihče bi ga ne mogel prijeti. Zato pa se je ustavil tik pred hlapcem, ki je stal pri vratih na straži.
Matija pa se ni dal tako poceni odpraviti.
{{prelom strani}}
Fant je zazijal od samega začudenja in potreboval nekaj trenotkov, predno je prišel k sapi.
Stražarju to ni šlo v glavo. Molče je strmel v Matijo, ki se je poredno režal in končno dejal:
In potem je odkorakal zadovoljno žvižgaje v temno noč.
Vrstica 1.499 ⟶ 1.496:
Ko ji je Margareta povedala, kar je bila o Poloničini žalostni usodi izvedela, se je vojvodinja brezsrčno smejala in porogljivo rekla:
Margareta pa je odločno odkimala z glavo in dejala:
Vojvodinja je kar strmela nad toliko predrznostjo.
Veli lice vojvodine Viride se je zresnilo in zavrnila je Margareto z veliko ostrostjo.
Vojvodinja je odšla ponosno in kakor da bi bila užaljena, ali na Margareto to ni napravilo utisa.
Po naročilu vojvodinje Viride se je grajski kaplan ta dan večkrat skušal približati Margareti. Rad bi jo bil izvabil, da bi prišla k njemu na izpoved, ali Margareta ga nikakor ni hotela razumeti in je vsa njegova namigavanja trdovratno prezirala.
Vrstica 1.541 ⟶ 1.538:
Opat se je najprej poklonil vojvodinji Viridi in ostal pri njej precej dolgo časa. Potem je prišel k Margareti. Ko je stopil v sobo, brala mu je Margareta z obraza, da vse ve, da mu je vojvodinja vse povedala.
Opatu ta razgovor očividno ni bil po volji. Mislil je, da zastraši Margareto z nekaterimi ostrimi besedami, sedaj pa je spoznal, da tako ne pojde. Zaradi tega je končal ta pogovor.
Opat je bil v zadregi in zato ni dal odgovora na to Margaretino vprašanje.
Margareta je med tem zamišljena naslonila glavico na roko in ni ničesar odgovorila.
<ins>
Ta odloč¬ni odpor je opata do skrajnosti razburil. Zgrabil je Margareto za roko, kakor bi ji hotel kosti zdrobiti, iz oči pa so mu švigali plameni.
Stala sta si nasproti in si gledala v oči in oba sta spoznala, da sta si podobna in da ne bodeta izlepa odnehala.
Opat ni mogel odgovoriti. Z dvorišča se je čulo vpitje in po hiši so letali ljudje sem in tja, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega. Opat je stopil k oknu in videl, da so nekoga nesli v hišo.
V veliki sobi v pritličju je ležal na postelji mož, okrog katerega so se sukali posli in nekaj plemenitašev, opat je bil bled kakor smrt slonel ob vratih.
{{prelom strani}}
==XXIII.==
Vrstica 1.610 ⟶ 1.607:
Tudi vojvodinja Virida je prišla v dvorano, da izve, kako se je zgodil žalostni slučaj. Na njen poziv je Glogvicev spremljevalec poročal o dogodku.
Glogvica je to žaljenje hudo zadelo. Ves rdeč je postal in zaklical:
Rovan pa je ostal miren in je
Pripovedovalec je nekoliko zarudel. Opatovo očitanje ga je speklo.
Opat ni odgovoril, nego mrkih pogledov zrl predse v tla, pripovedovalec pa je nadaljeval:
V dvorani je zavladala tišina. Vsi so bili zaglobljeni v svoje misli, in nihče se ni zmenil za mrliča.
Vrstica 1.673 ⟶ 1.670:
Velikaši, ki so se mudili kot gostje in opatovi varuhi v samostanu, so nagovarjali opata, naj udari z oboroženo silo na smreško graščino in naj se polasti Rovana, velikaši bodo že poskrbeli, da Rovan ne bo živ ujet. Toda opat ni pritrdil temu načrtu, ker je vedel, da bi s tem povzročil splošen kmetski punt.
Velikaši so sprevideli, da ima opat prav, in zadovoljni so bili, ko jim je opat povedal, da že ima natančen in zanesljiv načrt, kako se na tihem odkriža Rovana.
Vrstica 1.691 ⟶ 1.688:
Matija je že od daleč spoznal priorja in ker ni bilo videti drugega človek, se je ustavil, da bi se s patrom Markvardom malo pošalil.
Matijo pa je osorni odgovor prijorjev razžalil in zato je tudi osorno odgovoril:
Markvard sploh ni poslušal, kar je besedičil jezni Matija. Pristopil je bil k Rovanu in ga povabil na zaupen pogovor. Rovan je bil koj pripravljen. Stopil je s konja in šel s prijorjem od ceste v stran, kjer sta se moža usedla in se zapletla v pogovor.
Matija jima je počasi sledil. Nakrat je njegovo ostro oko zapazilo, da se v grmovju, ki je stalo v bližini, nekaj giblje. Ustavil je konja in se obrnil nekoliko na stran, a tako, da je mogel grmovje natančno opazovati, v kolikor je bilo to v mraku sploh mogoče. A vse je bilo mirno.
Že je mislil, da se je zmotil, ko je Rovan nakrat bolestno vskliknil, iz grmovja pa sta skočila dva moža in se spustila v beg. V tistem hipu je pa tudi Matija vspodbodel svojega konja in kakor strela je švignil za beguncema. Ko sta moža čutila, da jima je Matija za petami, sta se ločila. Vsak je stekel na drugo stran. Toda Matija ni niti trenutek pomišljal, kateremu bi sledil. Potegnil je konja na desno
Rovan je ležal na travi kakor mrtev, iz vratu pa mu je curljala kri.
Prijor je pokleknil poleg Rovana in začel glasno moliti. Matija pa je prijorja sunil v stran, odrezal kos svoje srajce ter obvezal Rovana. Po tem je brezzavestnega prijatelja vzel na roke.
{{prelom strani}}
==XXV.==
Vrstica 1.724 ⟶ 1.721:
Ta se je nemudoma odzval, misleč, da je klican h kakemu bolniku v Zatičino. Komaj pa se je oddaljil nekaj korakov od samostanskih vrat, je skočil k njemu Matija.
Menih je ugovarjal in se branil iti, ali Matija se za to ni zmenil.
Ko sta dospela na smreško graščino, je Matija rekel patru:
Pater Tiburcij je ostal več tednov na smreškem gradu. Bil je dober zdravnik in se je resno trudil, da Rovanu reši življenje. In p{{redakcija|e|o}}srečilo se mu je tudi tako dobro, da je čez nekaj časa mogel Rovanovemu očetu in Matiji povedati, da smatra ranjenca za rešenega. Matija je bil tega sporočila tako vesel, da je šel v Višnjo goro in tamkaj tri dni in tri noči nepretrgoma popival.
Vrstica 1.738 ⟶ 1.735:
Ko je Rovan toliko okreval, da je mogel iz postelje, so imeli na smreški graščini veliko posvetovanje. Matija je sicer Rovana silil, naj s kmeti napade samostan in vse pokonča, a ga ni mogel pregovoriti.
Rovan je povabil nekaj svojih najzvestejših prijateljev k sebi. Med drugimi sta prišla tudi ubegli menih Hugon Alba, ki se je moral še vedno skrivati pred opatom, prijor Markvard in
Vsi navzočniki so se močno začudili in od vseh strani so letela na prijorja vprašanja, če ima dokaze, da je opat slepar, in na kakšen način je opat prevaral samostan.
Poslušalci so bili že jako radovedni in so silili v prijorja, naj pride vendar z barvo na dan.
Vsi so strmeli nad tem razkritjem, prijor pa je nadaljeval:
Markvard je temu predlogu veselo pritrdil. Bil je sicer tudi Nemec, a v dolgih letih svojega bivanja se je navadil slovenščine prav dobro za slučaj, če bi se upoštevala ta zahteva, je smel računati, da bo njemu samo na korist.
Vrstica 1.793 ⟶ 1.790:
Toliko bolj ga je potrl izid volitve. Izvoljeni so bili sami najhujši njegovi nasprotniki, na čelu jim prijor Markvard. Ko je cesaski notar naznanil izid volitve, je opat ves besen planil pokonci in zaklical presenečenim menihom:
Menihi pa so hinavsko zavijali oči, zdihovali, da jim dela opat krivico, in zagotavljali, da so volili tako, kakor jim je veleval sv. Duh. Ko pa je opat odšel, niso več prikrivali svoje radosti in so v zatiških krčmah slovesno praznovali svojo zmago.
Vrstica 1.799 ⟶ 1.796:
Opat se je bil koj po volitvi peljal v Št. Lambert, kjer je imel z vojvodinjo Virido dolgo posvetovanje. Vojvodinja je nemudoma pisala vojvodi Viljemu in ga prosila, naj se zavzame za opata in mu vsaj zagotovi dostojno eksistenco, če bi ga že kapitelj odstavil.
Vojvodinja ni odlašala in je poslala svojega dvornika viteza Barlettija po Rovana. Ker je Barletti Rovanu zastavil svojo častno besedo, da se bo neoviran vrnil na Smreko, je Rovan res prišel.
Vrstica 1.811 ⟶ 1.808:
Ponosno je stal pred vojvodinjo in se vljudno, a možato priklonil njej in Margareti, ki je morala na izre{{redakcija|č|c}}no željo vojvodinje biti navzočna pri tem pogovoru.
▲– Torej, podkupiti me hočete? se je razsrdil Rovan. Kaj mislite, da nimam nič časti v sebi, ker nisem plemič. Opat Albertus je zaslužil vešala. Zakaj sem mu prizanašal, tega sam ne razumem. Ali zaklinjama se –
Nakrat je Rovan umolknil in povesil glavo. Vojvodinja se je začudeno obrnila, da vidi, kaj je vzrok, da je Rovan umolknil in videla, da je bila Margareta proseče sklenila v roki in da je s svojim pogledom Rovanu prestrigla nit govora.
Čez velo lice vojvodinje Viride je šinil rahel smehljal in obšlo jo je neko veselo čustvo.
Vojvodinja ni Rovana več zadrževala. Odslovila ga je s prav prijaznimi besedami in prav tako Margareto, potem pa je poslala po opata.
Vrstica 1.842 ⟶ 1.839:
Vojvodinja Virida je po tem, kar je sama videla, bila popolnoma prepričana, da bi Margareta lahko preprosila Rovana, da bi ta ne šel pričat proti opatu.
Zaklenila sta vrata in pozabila, da je opat storil vsakovrstne slovesne obljube.
Vrstica 1.866 ⟶ 1.863:
V Zatičini in v okolici s{{redakcija|e|o}} z napetostjo in nestrpnostjo pričakovali, kaj da sklene kapitelj v Reinu in zatiški menihi so tako rekoč dan in noč bili na straži, kdaj da pride glasnik z dotičnim sporočilom.
Bila je nedelja. Ljudje so ravno odhajali od maše, ko je v divjem diru prijezdil pred samostan
Ljudi se je polastilo nepopisno veselje. Vriskali so in vpili in šele zdaj se je videlo, kako so sovražili opata. Z vseh strani so drli skupaj in kmalu je bil prostor pred samostanom natlačeno poln. Na Matijo se je vsulo toliko vprašanj, da niti odgovarjati ni mogel. Tudi menihi in hlapci iz samostana so privreli na trg in zahtevali od Matije pojasnil.
Vrstica 1.874 ⟶ 1.871:
Končno so Matijo spravili na samostansko dvorišče, kjer se je najprej okrepčal in potem zbrani množici povedal, kako se je zgodilo v Reinu.
Matijevo sporočilo je še povečalo splošno veselost in ljudje so naznanilo o novem opatu sprejeli z burnimi klici: »Vivat novi opat!«
{{prelom strani}}
==XXVIII.==
Vrstica 1.887 ⟶ 1.884:
Proti poldnevu so se na ljubljanski cesti začeli prikazovati oblaki prahu, obenem so zazvonili samostanski zvonovi, menihi pa, katerim so se pridružili velikaši iz bližnje okolice, so prišli v vrste k vratom in se razpostavili na obeh straneh.
Bliže in bliže so se valili prašni oblaki. Razločevale so se že tudi posamične kočije in jezdeci. Tu in tam se je čul kak klic. In zdaj so ljudje, naj prej ženske in potem moški, padali na kolena in zaorili so klici: Vivat novi opat!
In zdaj je bil sprevod v vasi. Pred sprevodom je jahal Andrej Rovan. V svoji desnici je držal opatov prapor in ponosno se je držal pokonci, kakor zmagovalec po dobljeni bitki. Vse se je ozrlo nanj, posebno ženski pogledi so viseli na njem in pričali, kako je ugajal ženskemu spolu.
Vrstica 1.893 ⟶ 1.890:
Za Rovanom sta se peljala novi opat Peter Limbšak in prijor Markvard, potem namestnik deželnega glavarja in vicedoma, končno pa ostali menihi, ki so bili šli kot pooblaščenci na kapitelj v Rein.
Opat Peter
Matija Jazbec je bil edini, ki se ni hotel ponižati in ni hotel poklekniti. Stisnil se je za vrata, pri katerih je stal in se polagoma zadiral na ljudi, ki so bili tik njega.
Ljudje pa se niso zmenili za Matijevo jezo in ko so bili vozovi izginili na samostanskem dvorišču, so se gnetli za vozovi in silili naprej, da bi še enkrat videli novega opata. Matija pa je v svoji jezi pobral kopita in šel iz vasi, ker ni mogel udušiti svoje jeze, da je narod tako nespameten in nemožat.
Vrstica 1.909 ⟶ 1.906:
Vojvodinja in Margareta sta se po sprejemu novega opata odpeljali domov. Vojvodinja je bila precej razburjena in čim je bila z odstavljenim opatom sama, je dala takoj duša svojim čustilom.
{{prelom strani}}
==XXIX.==
Vrstica 1.930 ⟶ 1.927:
Rovana je nenavadna ljubeznivost in pozornost, s katero ga je odlikovala vojvodinja, zelo presenetila in sumil je takoj, da ima vojvodinja kake posebne namene. Zaradi tega je bil previden in hladen. Z Margareto ni spregovoril nobene besede, pač pa z grofico Heleno Lambergovo, ki je bila pri vojvodinji na obisku. Grofica Helena je bila živahna in zgovorna mlada dama in je Rovana hitro zapletla v vesel razgovor.
Rovan je bil tako presenečen, da ni hipoma vedel, kaj naj bi odgovoril, grofica pa tudi ni čakala odgovora, nego pohitela k vojvodinji in rekla proseče:
Vojvodinja je smehljale prikimala, opat pa se tudi ni ustavljal.
Grofica je dobro zapazila to opatovo zadrego in poredno zaklicala:
Rovan se je galantno priklonil in pristopil za korak bliže, kakor bi hotel pokazati, da je pripravljen sprejeti grofičin poljub, Margareta pa je bila nejevoljna, da se grofica tako neprisiljeno vede, in ji je očitajoče zašepetala:
Margareta je bila užaljena. Vstala je in osorno rekla:
Rovana so te prezirljive besede hudo spekle. Že je hotel tudi ostro odgovoriti, a grofica, na katero ni napravila Margaretina zavrnitev nikakega utisa, mu je prestrigla besedo:
Margareta je slišala zadnje besede. Naglo se je obrnila k Rovanu in rekla:
Grofice Helene se je polastila silna radovednost. Stisnila se je bliže k Rovanu in Margareti, da bi ji ne ušla nobena beseda in šepetala:
Opat je bil res vstal in se je poslavljal od vojvodinje, tako da Rovan ni mogel več dati pojasnila, a bilo mu je všeč, da je tako prišlo, ker spričo grofice Helene ni maral govoriti.
Vrstica 1.976 ⟶ 1.973:
Grofica Helena se je, ne meneč se za običaje, ki so veljali v plemskih krogih, oklenila Rovanove roke in ga spremila iz hiše.
Opatu je spričo takega govorjenja kar kri šinila v glavo in pospešil je svoje korake kar je le mogel. Ko se je kočija odpeljala, se je grofica smehljaje priklonila do tal in opatu na svojih drobnih prstkih poslala poljub. Opata je to kar vrglo nazaj na naslanjač.
{{prelom strani}}
==XXX.==
Na dvorišču šentlamberškega gradu je Rovan učil grofico Heleno jahati, ali njegove misli niso bile zbrane in njegovi pogledi so vedno iskali, kje da se prikaže Margareta. Toda ni je bilo videti, pač pa je zapazil, da je vojvodinja pri nekem oknu opazovala, kako poučujejo grofico Heleno.
<ins>
S takim kramljanjem je minil čas pouka. Vojvodinja se ves ta čas ni premaknila od okna, nego pozorno opazovala Rovana.
Sanjavo je uprla glavo ob roko in motrila Rovana s pogledi, v katerih je trepetal plamen notranje razburjenosti in ljubavnega poželenja.
Vrstica 2.005 ⟶ 2.002:
Ko je bil poduk končan in je Rovan z grofico Heleno šel proti grajščinskim vratom, prihitela je k njemu dekla in mu sporočila, da želi Margareta z Rovanom govoriti.
Rovan se je moral smejati, a ko je spremstvo mlade grofice sicer vljudno ali odločno odklonil, se je ta mogočno razkoračila:
In ko te besede niso napravile nikakega vtiska na Rovana, je začela grofica prositi:
Grofica se je obrnila in stekla po stopnicah doli, medtem ko je stopil Rovan v sobo, katero mu je bila dekla pokazala.
Vrstica 2.027 ⟶ 2.024:
Margareta je bila sama v sobi. Hladno je odzdravila Rovanu in ga povabila, naj sede.
Pri teh besedah je posegel Rovan v žep in izročil Margareti pismo. Margareta je komaj razgrnila pismo, ko je prebledela; pogledala je hitro na podpis in potem silno razburjena zaklicala:
Razgovor je bil s tem končan in Rovan je odšel. Komaj so se vrata za njim zaprla, je padla Margareta na stol. Solze so ji zarosile oči in njene tresoče ustne so mrmrale:
Bolest in jeza sta jo tako prevzeli, da je začela bridko ihteti. Trajalo je precej časa, predno se je nekoliko umirila in mogla razmišljevati.
Ko je Rovan šel skozi vežo, je slišal iz kuhinje hrupen prepir, hripavo petje in glasen smeh. Med posli sta sedela Matija, ki je bil Rovana spremil v Št. Lambert in pa grajski kaplan in Rovan je slišal, ko je Matija kričal:
Rovan je pristopil k vratom, ki so bila samo priprta in je pogledal v kuhinjo. Matija je imel pred sabo velik vrč vina, poleg sebe pa tolsto grajščinsko kuharico, ženo kočijaža Matevža, ki je tudi sedel za mizo in z odprtimi ustmi poslušal Matijev prepir s kaplanom.
Vsi so pritrdili, da poznajo Abrahama in da so že dostikrat o njem slišali.
{{prelom strani}}
Kaplan je bil že nekoliko vinjen in ni bil v stanu Matije zavrniti.
Kaplan je hotel ugovarjati, ali Matija ga ni pustil do besede.
In kaplan zopet ni mogel ugovarjati Matiji, ki se je zmagonosno oziral po navzočih poslih in se napihoval kakor kak pav.
Rovanu se je zdelo teh pogovorov dovolj in poklical je Matijo. Ta se je sicer težkega srca ločil od tolste Maruše, a slušal je vendar in je odšel z Rovanom. Kaplan pa si je privoščil krepak požirek rujnega vina in potem s hripavim glasom zapel pesem, ki se je v tistih časih prepevala po vseh samostanih:
<poem><small>
Aurum de Arabia
Thus et myrrham de Saba
Vrstica 2.111 ⟶ 2.109:
Ko sta Rovan in Matija odjezdila proti Zatičini in je Rovan ošteval svojega spremljevalca, da so bile burke, ki jih je uganjal s pijanim kaplanom, neprimerne, je dejal Matija:
{{prelom strani}}
==XXXI.==
Rovan je s pomočjo Hugona Albe, ki je sedaj zopet bival v zatiškem samostanu, kmalu dognal, da pripravlja odstavljeni opat v samostanu revolucijo. Zbral je okrog sebe vse nezadovoljne menihe in ruval na vse strani, da bi izpodrinil opata Petra in sem sam vsedel na njegovo mesto.
Rovan je slutil, da mora biti s tem v zvezi tudi tajni sestanek v Novem mestu, na kater{{redakcija|i|ega}} so bili povabljeni različni velikaši in tudi deželni glavar grof Celjski. Ker je vedel, da sam ne pride na ta sestanek, je o njem obvestil grofa Ortenburškega, ki je tudi obljubil, da se ga udeleži.
Na shodu je bivši opat Albertus uprizoril veliko spletko. Zatrjeval je zbranim velikašem, da je bil siloma odstavljen, ne da bi se bila vršila kaka obravnava in ne da bi se bile zaslišale priče. Zahteval je, naj mu velikaši podpišejo pričevalna pisma, da so vse proti njemu izročene obtožbe neutemeljene. Edini grof Ortenburški ni podpisal tacega pričevalnega pisma, zahtevajoč, da se mora prej vršiti preiskava, drugi velikaši pa so brez obotavljanja to pismo podpisali.
Bivši opat Albertus je triumfiral in se zmagonosno vrnil iz Novega mesta v Zatičino.
Rovan je bil na dan sestanka prišel
Toda ta vizitatorjeva grožnja ni napravila na Albertusa nikakega utisa. Poslal je bil po svojem bratu pričevalna pisma plemenitašev vojvodi Viljemu na Dunaj in prosil, da naj vojvoda zaukaže novo obravnavo proti njemu. Priložil je tudi izjavo velike večine zatiških menihov, ki {{redakcija|bi|so}} bili nezadovoljni z opatom Petrom, ker je bil pošten in je zahteval, naj žive po predpisih svojega reda, ob enem pa je tudi vojvodinja Virida z vsem svojim uplivom delala na to, da se ugodi Albertusovi zahtevi.
Vrstica 2.141 ⟶ 2.139:
Nekega večera je Matija prilomastil k Rovanu, katerega je našel v družbi s Hugonom Albo samega doma.
Rovan in pater Hugon sta strmela, kajti ponosna vojvodinja pač ni brez izrednega povoda klicala Matijo k sebi.
Rovanovo lice se je zresnilo. Ozrl se je na patra Hugona in v njegovih očeh je čital, da je istih misli, kakor on.
Hugon Alba je bil s tem zadovoljen in se je odločil, da zbeži na smreški grad. Da bi mogel iz samostana, je slekel kuto in oblekel Rovanovo obleko. Matija ga je spremil, da bi mu pomagal oditi. Komaj sta bila Hugon in Matija na planem, se je že čulo peketanje konj in je zadonel glas rogov.
Vrstica 2.202 ⟶ 2.200:
Čim sta odšla pater Hugon in Matija, je Rovan takoj pohitel obvestit samostanske vojake o preteči nevarnosti. Sklical je hlapce in jih oborožene razpostavil po zidovju, obvestil je menihe in končno zbudil tudi opata Petra. Ta pa ni hotel ničesar vedeti o boju.
Rovan je strmel in je živahno ugovarjal opatovim nazorom, ali opraviti ni mogel ničesar. Opat je zahteval, da se zgodi po njegovi volji in Rovan se je moral udati.
Vrstica 2.210 ⟶ 2.208:
Rovan je dal težka vrata odpeti in je glasnika spremil pred opata.
Opat Peter je bil ves prepadel, tako da ni mogel takoj odgovoriti. Šele čez nekaj trenotkov je trepetaje rekel:
Po tej izjavi sta odšla glasnik in Andrej Rovan iz samostana in je Rovan povabil svibenskega oskrbnika, da pokaže svoje pooblastilo. To se je zgodilo in na to je Rovan težkega srca izročil oskrbniku samostanske ključe.
Vrstica 2.226 ⟶ 2.224:
Zdaj se je v spremstvu dvajsetih vojščakov pripeljala na dvorišče kočija. Zapeli so vnovič rogovi in iz kočije je stopil Albertus pl. Lindeck.
Trdih korakov je šel Albertus v hišo, v kateri je stanoval vsakokratni opat. Oskrbnik je odprl vrata in Albertus je v stopil v sobo, v kateri sta bila opat Peter in njegov praporščak Andrej Rovan.
Doslej je Rovan mirno in molče stal na strani. Zdaj pa, ko so vojaki stopili proti opatu Petru, je z mečem v roki planil med nje.
Zdaj so skočili tudi drugi vojaki vmes in vnel se je boj, ki pa je trajal le nekaj trenotkov. Albertus je divje kakor zver kričal nad vojake: Pobijte ga, tega puntarja. Meči so žvenketali in krvaveč iz mnogih ran je padel Rovan na tla, med tem ko so drugi vojaki že zgrabili opata Petra in ga vlekli iz sobe.
Vrstica 2.252 ⟶ 2.250:
Albertus je pristopil k Rovanu in s porogljivim smehom dejal:
Albertus je sunil Rovana z nogo in mu ukazal: Vstani.
Vojaki so nesli Rovana iz hiše. Albertus se ni upal ugovarjati, nego šel med svoje prijatelje. In vso noč so praznovali sijajno zmago.
Vrstica 2.277 ⟶ 2.275:
Tudi Matija se je bil vtihotapil v samostan. Izposodil si je kmetsko obleko in srečno iztaknil hlapca, s katerim sta bila dobra prijatelja. Ta mu je povedal, da je Rovan smrtno ranjen in da ga je dal novi opat vzlic temu zapreti v podzemsko ječo, katero stražijo tuji hlapci, tako da ni misliti na pomoč.
Matije se je polastila strašna jeza. Najraje bi bil pohitel v cerkev in novega opata, ki je z nepopisno ošabnostjo sedel na svojem sedežu, kar pred altarjem pobil. Ali uvidel je sam, da bi bilo to obupen čin, ki bi nikomur ne pomagal, in začel je iskati novih sredstev, kako bi rešil Rovana.
Vrstica 2.283 ⟶ 2.281:
Pred vsem se je splazil iz samostana in pohitel na smreški grad poročat patru Hugonu, kaj je izvedel. Modri menih je takoj uvidel, da se s pritožbami tu ne da dosti opraviti.
Matija je od obupa tolkel s pestjo po mizi in škripal z zobmi.
V Zatičini je bilo po popoldanskem cerkvenem opravilu jako živahno. Vse krčme so bile polne ljudi. Matija in Hugon sta imela za spremljevalca dva hlapca s smreške graščine, a ker sta se bala, da bi ju spoznali si nista upala med ljudi. Skrila sta se za vasjo na kraju, od koder sta mogla kolikor toliko Zatičino opazovati, svoja spremljevalca pa sta poslala v vas poizvedovat.
Proti večeru sta se končno vrnila moža, ki sta ju Hugon in Matija poslala v vas. Posebnega nista vedela ničesar povedati. Izvedela sta le, da je samostan zastražen in da nihče ne sme ne noter, ne ven.
Matijev itak široki obraz se je kar raztegnil, ko je slišal to novico. Oči so se mu zasvetile. Planil je kvišku, začel metati klob{{redakcija|n|u}}k v zrak in kričati na vse grlo: Rovan je rešen
{{prelom strani}}
==XXXV.==
Vrstica 2.324 ⟶ 2.322:
Matija je šel sam v hišo in je imel daljši pogovor z gospodarjem Gregorjem. Ta pogovor se je končal s tem, da je Matija vrgel na mizo srebrnik, ki ga je Gregor z velikim zadovoljstvom spravil.
Gregor je na to poklical svojo ženo in jo povabil, da gre ž njim v Zatičino v krčmo. Žena se ni ustavljala in Matija je ostal sam v hiši.
Vrstica 2.330 ⟶ 2.328:
Predvsem je poiskal nekaj količev in jih nekoliko obsekal, potem pa pobral vse vrvi, kar jih je bilo v koči. Vse to je vzel pod pazduho, zaklenil kočo in šel do ceste na stran, kjer ga je čakal pater Hugon s hlapcema.
Možje so se vrnili na cesto. Tam so na obeh straneh ceste zabili nekaj količkov v zemljo in napeljali čez cesto vrvi.
Noč je bila tiha. Noben šum ni motil miru, le v daljavi na strani proti Zatičini so se videle posamične hiše.
Vrstica 2.340 ⟶ 2.338:
Moralo je biti že okolo enajsti uri, ko se je čulo od Št. Lamberta peketanje kopit. Kmalu na to se je tudi razločilo govorjenje in smejanje.
Možje so se tiho splazili bližje k cesti. Vendar so gledali na to, da jih je skrivalo grmovje in da bi jih nihče ne mogel zapaziti. Matija je smuknil na ono stran, od koder so prihajali jezdeci, in je legel za grm. V rokah je imel dolgo šibo in je bil pripravljen udariti ž njo.
Vrstica 2.346 ⟶ 2.344:
Počasi so se bližali jezdeci. Vsi trije so jahali vštric in se šalili ter smejali tako brezskrbno, kakor da zanje ni na svetu nobene nevarnosti.
Jezdeci so udarili v smeh. Ravno v tem trenotku so prišli mimo mesta, kjer je bil skrit Matija, in bili le še nekaj korakov oddaljeni od napeljanih vrvi. Previdno je Matija stegnil roko in z vso silo udaril konje s šibo po zadnjih nogah. Zaslišalo se je samo žvižg šibe in nekaj klicev. Konji so preplašeni poskočili
Matija je poruval količke iz zemlje in pobral vrvi. Dva konja sta vstala in stekla čez polje, dva pa sta obležala, ker sta si bržčas polomila noge.
Vrstica 2.360 ⟶ 2.358:
Matija je stopil pred svoje jetnike, ki so bili presenečenja in strahu kakor okameneli in niso zinili niti besede.
Jetniki so se prestrašili in začeli prositi.
Prišli so bili do Gregorjeve koče in peljali jetnike v edino sobo tega ravnega poslopja. Matija je ukresal luč in se široko postavil pred plemenitaše.
Zdaj je prištorkljal Gregor v hišo. Kakor bi bil silno presenečen, se je ustavil pri vratih in uprl roke v bok.
Matija se je delal, kakor bi Gregorja ne poznal. Primaknil se je k njemu in se potem vrgel nanj. Gregor je takoj padel, kakor je bilo domenjeno, in se dal zvezati.
Matija je svojim jetnikom odpasal meče in jih obesil Gregorju okrog vrata.
Gregor pa se ni premaknil z mesta. Nekaj je mencal, potem pa dejal:
Matija je moral odvezati grofu Lambergu roke, da je mogel Gregorju odšteti obljubljene cekine. Na to se je Gregor zadovoljen odpravil na pot, Matija in njegovi spremljevalci pa so s svojimi jetniki krenili v gozd.
Vrstica 2.439 ⟶ 2.437:
Gregor se je trdno držal in nikakor ni hotel poznati napadalcev. Povedal je le, da jih je dobil z jetniki vred v svoji koči in da so ga prisilili iti v samostan naznanit vso stvar.
Opat je odredil, da gredo vsi samostanski uslužbenci preiskat gozdove v obližju, menihe pa je napodil, da so morali iti po hišah poizvedovat, če ljudje kaj vedo o {{redakcija|k|sk}}rivnostnih napadalcih in njihovih jetnikih ter o njih skrivališču. Toda vse to iskanje in poizvedovanje je bilo brez uspeha in tudi na smreški grad poslani vohuni so se vrnili s poročilom, da je stari bolehni Rovanov oče doma in da že več tednov ni zapustil svoje sobe.
Vrstica 2.445 ⟶ 2.443:
A še se opat ni vdal. Njegovo sovraštvo do Rovana je bilo toliko, da bi bil rajši žrtvoval vjete tri viteze, kakor da bi bil Rovana dal iz rok. Poklical je prijorja Markvarda in se ž njim posvetoval, kako bi neznane Rovanove prijatelje ukanil.
Zdaj je prihitel v sobo opatov kaplan in naznanil:
Zdaj je vstopila tudi vojvodinja Virida. Njeno čelo je bilo mračno in s trdnim glasom je rekla:
Opat je strmel in si ni mogel razložiti simpatij vojvodinje Viride in grofice Helene za njegovega praporščaka. Ukazal je prijorju Markvardu, naj da Rovana takoj spraviti na voz in odpeljati na smreški grad, vojvodinji pa je rekel:
Helena je bila vsa rudeča in se je kar tresla razburjenja.
Letele so še ostre pušice sem in tja. Ko se je začulo drdranje voza, je stopila Helena k oknu in uzrla na vozu Rovana.
V istem trenotku je že stekla iz sobe in po stopnicah na dvorišče.
Rovan je počasi odprl oči in hvaležen pogled je zadel mlado grofico, ki je gladila njegove kodre in se tako sočutno sklonila k njemu.
Voziček je počasi odrdral z dvorišča in krenil na pot proti smreški grajščini. Vojvodinja Virida, ki se ves čas ni odmaknila od okna, dokler je Helena govorila z Rovanom, se je zdaj obrnila in rekla opatu:
Opat ni ničesar odgovoril, a porogljivi njegov posmeh je razodeval, da je uganil pravi vzrok temu sklepu vojvodinje Viride, in spoznal, da je vojvodinjo obšla ljubosumnost.
Vrstica 2.507 ⟶ 2.505:
Vojvodinja in Helena sta hoteli počakati v samostanu, če se vrnejo grof Lamberg in njegovi tovariši in zato jim je opat odkazal posebno sobo. Ko jih je zapustil, je hudobno smehljaje mrmral:
In vendar bom jaz triumfiral, četudi sta obe v tega domišljavega fanta zaljubljeni!
Voz z Rovanom je bil že dosti blizu smreške grajščine, ko sta mu prišla naproti dva kmetska moža. Pozdravila sta voznika in ž njim spregovorila nekaj besed, skrbno motreč na vozu ležečega Rovana. Ko je voz izginil za ovinkom, sta jo udarila na stran in hitrih korakov šla v gozd. Pri nekem zaraslem griču ju je pričakoval Matija, kateremu sta naglo povedala, kar sta videla.
Vrstica 2.513 ⟶ 2.511:
V tem griču je bila precej globoka votlina, v kateri sta Matija in pater Hugon s svojimi jetniki čakala na hlapca, ki sta bila poslana pazit, če pripeljejo Rovana res na smreški grad.
{{prelom strani}}
Zdaj res ni več treba, da bi Vam prikrival, kdo da sem, je poredno dejal Matija. Jaz sem grajščak na Hrvaškem, vitez Kozobradec, to pa so moji uslužbenci.
Vrstica 2.527 ⟶ 2.525:
Popoldne je Matija sedel zamišljen v sobi, ki je bila pred Rovanovo spalnico. Zdravnik iz Višnje gore je bil pri Rovanu in Matijo je skrbelo, kaj da poreče zdravnik, bo li prijatelj okreval ali pa mu je sojena smrt. Iz njegovih misli ga je prebudila dekla, ki je prišla po stopnicah in polglasno prepevala.
Dekla ni več slišala besedi, ker so prijezdili na grad grof Lamberg in grofica Helena z nekaterimi spremljevalci.
Vrstica 2.539 ⟶ 2.537:
Matija ni bil še nikoli tako presenečen, kakor sedaj, ko sta grof Lamberg in njegova sestra stala pred njim. Kar verjeti ni hotel svojim lastnim očem.
Gospica Helena ni v prvem hipu vedela, kaj naj pomenijo te besede. Ko pa je njen brat stopil k Matiji, ji je bilo takoj vse jasno in udarila je v smeh. Kar plesala je po sobi, tleskala v roke, se smejala, da so ji prišle solze v oči, in klicala vmes:
Matija je bil nekoliko osramočen in še bolj jezen sam nase.
<ins>
Helene pa se ni nič prijelo. Sem in tja je švigala po sobi in brila norce in vsaka druga beseda je bila »vitez Kozobradec«.
Vrstica 2.553 ⟶ 2.551:
Tudi grof Lamberg se je srčno smejal, ko je izvedel resnico. Matija pa je temu, njemu jako neljubemu prizoru naredil konec z izjavo:
Zdaj je prišel iz Rovanove sobe višnjegorski zdravnik in naredil pogovoru konec. Helena in njen brat bi bila rad šla k Rovanu, a zdravnik tega ni dopustil, ker je bil bolnik še preslab.
{{prelom strani}}
==XXXVII.==
Vrstica 2.570 ⟶ 2.568:
Helena je bila tudi pri tem obisku živahna in vesela in je posebno Matija dražila.
Grofica je strmela, Matija pa je smeje rekel:
Grofica pa je zarudela in v ljubki zadregi, ki jo je posebno Matija opazil z velikim zadovoljstvom, rekla:
Grofica je bila v veliki stiski. Kar žarela je in hudi pogledi so švigali na predrznega Matijo, ki pa se za vse to ni menil, nego se le smejal, kakor da je sam s seboj zadovoljen.
Vrstica 2.608 ⟶ 2.606:
Rovan je priskočil grofici na pomoč in zasukal pogovor na drug predmet. In kmalu je bila grofica zopet pomirjena ter pazljivo poslušala Rovanovo pripovedovanje, kako je pred meseci potoval po Rimu in kaj je tam vse videl. Sedela je poleg Rovana in ga gledala kakor da je zamaknjena.
In ker je Rovan molčal, je nadaljeval Matija:
Rovan na toplo prigovarjanje Matijevo ni ničesar odgovoril, nego molčeč povesil glavo. In misli njegove so zletele v Št. Lambert in prvič ga je obšla zavest, da ljubi
{{prelom strani}}
==XXXVIII.==
Vrstica 2.625 ⟶ 2.623:
Zdaj je prihrumela v sobo grofica Helena in burno, kakor je bila že njena navada, pozdravila Rovana.
Vojvodinja ni mogla ugovarjati in je, četudi vidno nerada, dovolila. Ko je družba odjezdila iz grada, je vojvodinja z okna gledala za njo in mrmrala sama zase:
Med potjo v Št. Vid se je Rovan približal Margareti, na veliko nevoljo Matije, ki je jahal zadnji in je lahko opazoval vse, kar se je godilo pred njim.
Rovan se je menil z Margareto le o različnih vsakdanjostih, a vendar mu je bilo tako toplo pri srcu in čutil se je tako srečnega, kakor še nikdar. Bilo mu je jasno, popolnoma jasno, da ljubi Margareto in nekak skriven glas mu je rekel, da tudi Margareta nekaj več zanj čuti, nego samo prijateljstvo.
Vrstica 2.639 ⟶ 2.637:
Od tega časa je Rovan tako pogostoma zahajal v Št. Lambert, da je Matija večkrat godrnjal:
Pomagalo pa to ni nič in slej ko prej je moral skoro vsak dan z Rovanom jahati v Št. Lambert.
Vrstica 2.645 ⟶ 2.643:
Med tem se je pater Hugon Alba povrnil na Smreko in prinesel važnih novic. Posrečilo se mu je izposlovati novo obravnavo, pri kateri naj se izkaže, kdo je pravi opat zatiški: Albertus pl. Lindeck ali Peter Limbšak.
Pater Hugon je bil povedal resnico. Čez nekaj dni je prišel odposlanec deželnega glavarja z omenjenim ukazom in Rovan se je s štirimi možmi napotil v samostan. Bridka čutila so ga prešinila, ko je po tolikem času zopet stopil na samostansko dvorišče, Matija je svojim mislim dal brez ovinkov izraza, rekši:
Odstavljeni opat Peter ni hotel ostati v Zatičini, nego je prosil, naj ga spravi Rovan v samostan v Reinu, kjer je bil preživel najlepša svoja leta.
Na skromnem vozu se je odpeljal Peter Limbšak. Rovan in njegovi ljudje so ga spremljali na konjih. Ko so prišli mimo šentlamberškega gradu, so videli na oknu opata Albertusa. Ta ni hotel zamuditi prilike, da bi na lastne oči ne videl, kako revno je moral zapustiti Zatičino tisti mož, ki je bil pred nekaj meseci s kraljevskim sijajem sprejet.
Vrstica 2.666 ⟶ 2.664:
Albertus je sedel poleg vojvodinje in ko je bila družba že precej glasna, tako da na njiju pogovore ni mogel nihče več paziti, je Albertus zasukal pogovor na svoj položaj.
Opat Albertus je vzel iz žepa pismo in nadaljeval:
<poem>
Mos est Romanis in causis quotidianis,
Vrstica 2.699 ⟶ 2.698:
(Vsakdanja navada je v Rimu, da so gluhi, če trkajo na vrata dobrota, znanost ali krepost, toda če potrka gotovi denar, tečejo množice skupaj, kakor da so radostno gledale največjega kneza, in v mestu odmeva ploskanje. Tudi papež ploska, kajti nihče ne sliši žvenkljanja denarja rajše kot on. Čislan je samo denar, siromak ne najde ljubezni.)
Pogovor je bil prekinjen, ker se je nekaj gostov zdaj obrnilo k vojvodinji. Opat je porabil to priliko in je stopil k nekaterim gospodom, a približal se mu je grajski kaplan in ga poklical na stran.
{{prelom strani}}
=={{redakcija|XV.|XL.}}==
Vrstica 2.730 ⟶ 2.729:
Albertus in Rovan sta si nekaj časa molče stala nasproti in drug drugega motrila, kakor bi hotela uganiti misli in čutila, ki ju navdajajo.
Opata so te ostre besede jako neljubo zadele, ali bil je mojster v pretvarjanju in se ni dal lahko ugnati v kozji rog.
<ins>
Rovan se je molče priklonil, a ni ničesar rekel.
Rovan pa se te roke ni dotaknil, nego hladno dejal:
Opat je postal bled kakor zid, v očeh pa mu je žarel strašen ogenj. Neustrašeno je pa stal Rovan pred njim.
Opat se je obrnil in ponosno odšel, Rovana pa so zdaj premagala njegova čustva, padel je na stol in uprl glavo v roke.
Vrstica 2.772 ⟶ 2.771:
Matija je bil videl opata oditi in je sedaj previdno odprl vrata.
Rovan mu je na kratko povedal, kaj se je zgodilo med njim in opatom.
Vrstica 2.782 ⟶ 2.781:
V tem so se vrata odprla in vstopila je v sobo Margareta. Bila je razburjena in zasopla. Uzrši Rovana je vzkliknila:
Matija je sprevidel, da je njegova navzočnost nepotrebna in se je vsled tega splazil iz sobe.
Margareta je bila v vidni zadregi in ni vedela, kako bi nadaljevala. To je obudilo Rovanovo pozornost in obšel ga je sum, da se nekaj proti njemu pripravlja.
Previdno sta šla po stopnicah doli v sobo, od koder je bil za vojvodinjo napravljen izhod na vrt. Matija je šel ven, Margareta in Rovan sta ostala sama.
{{prelom strani}}
=={{redakcija|XVI|XLI}}.==
Vrstica 2.821 ⟶ 2.820:
Opat ni mogel razumeti, zakaj da se je vojvodinja nanj tako razljutila, saj je sicer vedno odobravala njegove ukrenitve, tudi če jih je storil brez njene vednosti.
In začel je svojo sestro prav previdno, kakor je že znal, izpraševati o različnih posamičnostih, iz katerih bi mogel sklepati na ta vzrok. Margareta pa mu ni ničesar prikrivala, nego mu povedala, kako je vojvodinja z Rovanom rada občevala, kako ga je vedno vabila v Št. Lambert in ga sploh nenavadno odlikovala.
Margareta je strmela in bridka čustva so ji zalila srce. Sama ni umela, kako da ni že prej spoznala, da je vojvodinja zaljubljena v Rovana, a sedaj ji je bilo hipoma jasno, da je opat pogodil resnico in spomnila se je na nebroj malenkostnih dogodkov, ki so to potrjevali.
Vrstica 2.835 ⟶ 2.834:
Opat je bil mož, ki je v vsakem položaju z bistrim očesom spoznal, kako mu je postopati, da varuje svojo korist.
Opat pa ni verjel, da bi kdo mogel biti tako obziren in ne bi vsake prilike izkoristil v svoje namene.
Ko je bila Margareta sama, so jo premagala njena čustva tako, da ni mogla zadržati solza. Kar je videla okrog sebe, vse se ji je gnusilo; gnusilo se ji je početje opatovo, gnusilo početje vojvodinje Viride in gnusilo njeno lastno početje, da je namreč postala nevesta barona Jošta Galla, dasi je z vso dušo in z vsem srcem ljubila Andreja Rovana.
Vrstica 2.864 ⟶ 2.863:
Že naslednjega dne se je odpeljal Rovan z Matijo v Št. Lambert. Šel je tem rajši, ker je upal, da vidi Margareto. In tudi Matija je šel jako rad v Št. Lambert.
Zdaj pa se je Matija resnično razjezil.
In ker Rovanu Matijeva jeza ni čisto nič imponirala, se je mož še bolj raztogotil.
In nič več ni izpregovoril Matija, dokler nista prišla v Št. Lambert. Tam ju je sprejel grajski kaplan, ki je z veliko prijaznostjo prihitel Rovanu nasproti in ga pozdravil z neko posebno udanostjo.
Matija pa ni razumel tega izreka in se je torej začudil.
Matija je strmel. Najprej je pogledal kaplana od strani, potem pa se je obrnil k Rovanu, ki je te komplimente popolnoma preziral, ter mu dejal:
Rovan se ni čisto nič vtikal v ta razgovor, nego pustil prepirljivca na dvorišču in šel v grad. Komaj pa je bil izginil za vratmi, je kaplan hitel pravit Matiji, zakaj je imenoval Rovana zvezdo in mu tudi povedal, da se je vojvodinja sprla z opatom in da neče več ž njim občevati. Matija je bil seveda jako zadovoljen s tem, kar je izvedel, kajti njemu se je zdelo, da bi Rovan popolnoma prav storil, če vi začel z vojvodinjo za nekaj časa ljubezen, češ, da bi to Rovanu gotovo prineslo veliko korist, grofico Heleno pa še vedno lahko vzame.
Vrstica 2.904 ⟶ 2.903:
V tem je Rovan že sedel pri vojvodinji, ki ga je sprejela kar najljubezniveje in mu z veliko vnemo pripovedovala, da ni čisto nič kriva na napadu, ki ga je opat mislil nanj napraviti. In z veliko gorečnostjo je vabila Rovana, naj jo odslej večkrat obiskuje.
Vojvodinja se je zaljubljeno stisnila k Rovanu, tako da je ta prišel v največjo zadrego in ni vedel kako bi se ubranil tega približevanja. Na srečo je prihrumela v sobo grofica Helena in naredila konec temu kočljivemu pogovoru.
Vrstica 2.910 ⟶ 2.909:
Rovanu ni bilo obstanka v gradu. Rad bi bil prišel v dotiko z Margereto, {{prelom strani}} a ta ves dan ni zapustila svoje sobe.
Rovan je ta dan prestal težke duševne boje. Po grofici Heleni je prosil Margareto, naj mu dovoli kratek pogovor, a Margareta mu je sporočila, da mu je že rekla, kar mu je imela povedati: »Ne upajte ničesar; Vi ste sovražnik moje rodovine, jaz pa sem nevesta Jošta barona Galla<ins>«</ins>
Rovan je proti večeru zapustil grad, in sicer s trdim sklepom, da nikdar več ne prestopi njegovega praga. Še tisti dan je spisal pismo, s katerim je grofa Ortenburškega prosil, naj ga vzame v službo, in odločen je bil, da za vselej zapusti svojo domovino.
Vrstica 2.930 ⟶ 2.929:
Prišla je jesen. Nekega dne se je Margareta sprehajala po grajskem vrtu, zatopljena kakor po navadi v svoje misli, ko se je po cesti od Vač prišedši jezdec ustavil pri zidu.
Margareta se je ozrla nanj in presenečena vskliknila:
Pristopila je k zidu, a Matija ji ni dal časa, da bi ga kaj vprašala, nego je rekel:
{{prelom strani}}
==XLIII.==
Vrstica 2.947 ⟶ 2.946:
Vojvodinja je Matijo le malo poznala in je imela sploh navado, da je napram tujim ljudem nastopala jako dostojanstveno. Tudi Matijo je sprejela jako hladno, ali Matija je bil mož, ki sploh ni imel respekta pred nikomer na svetu in kateremu ni mogel nihče imponirati.
Ko je imel Matija vrč z vinom pred seboj in se je okrepčal, je začel pripovedovati:
Vojvodinje se je polastila silna razburjenost, kajti četudi ni bila več tolika prijateljica opata Albertusa kakor v prejšnjih časih, je vendar želela obvarovati nekdanjega svojega ljubimca preteče nesreče. Zato pa je želela izpraševati Matijo, kaj bi se dalo storiti, da se odvrne vsaj najhuje in Albertusa obvaruje sramote, obenem pa tudi obsipala Matijo s pohvalnimi besedami, da je prišel povedat, kaj se pripravlja.
To je čudno, jako čudno, je razmišljala vojvodinja. Rovan svari največjega svojega sovražnika. Kako naj si to tolmačim.
Vojvodinja je kar zažarela radosti in hitro naročila nov vrč vina. In Matija se je podvizal izprazniti tudi ta vrč. Čim več je izpil te plemenite kapljice, tem zgovornejši je postajal in tem nesramnejše je lagal o čudovitih dogodkih, ki sta jih doživela z Rovanom v zadnjih mesecih.
Vojvodinja je bila zdaj popolnoma prepričana, da je Rovan vanjo zaljubljen, in vesela je bila tega tako, da je Matiji stisnila tri cekine v roke.
Vrstica 2.997 ⟶ 2.996:
Matija je denar z veliko radostjo spravil v svoj mošnjiček in sam sebi mrmral:
In oprijel se je
Proti večeru so ga prišli klicat in moral je pred opata še enkrat povedat, kar mu je naročil Rovan.
Vrstica 3.007 ⟶ 3.006:
Posledica tega razgovora je bila, da se je Albertus odločil za beg.
Opat je namesto kute oblekel vojaško obleko in ko se je zmračilo, je v spremstvu treh grajskih hlapcev zapustil Št. Lambert.
Vrstica 3.013 ⟶ 3.012:
Ko se je pri slovesu zahvaljeval svoji sestri za pomoč v tej nevarnosti, mu je rekla Margareta:
Opat pa se je smejal in odgovoril:
Vzpodbodel je konja in zdirjal s svojimi spremljevalci z dvorišča. Matija je gledal za njim in se jezil:
{{prelom strani}}
==XLIV.==
Vrstica 3.034 ⟶ 3.033:
Komaj dobro uro potem se je približala vojska. Na čelu vojske je jahal Rovan, poleg njega pa je bil drug jezdec, ki je nosil prapor grofa Ortenburškega. Prebivalstvo, ki o samostanskih dogodkih ni ničesar slutilo, je prestrašeno drvelo skupaj, kajti vojaštva ni bilo nikdar veselo. Vojska pa jo je naravnost krenila v samostan, čigar vrata so bila na stežaj odprta. Na dvorišču so bili zbrani vsi menihi s prijorjem Markvardom, ki je v imenu reda izročil Rovanu samostanske ključe.
Zdaj je pristopil pater Konrad in rekel Rovanu:
Menihi so bili skrajno neugodno presenečeni in so burno ugovarjali, ali pomagalo jim to ni nič. Rovan je poslal samostansko kočijo na Smreko in kmalu se je pripeljal v samostan Hugon Alba in Rovan mu je slovesno izročil samostanske ključe in ga predstavil menihom in uslužbencem kot začasnega gospodarja zatiškega samostana.
Vrstica 3.048 ⟶ 3.047:
Eksekucijska armada je že drugi dan zapustila samostan, a Rovan ni šel ž njo, nego je ostal na Smreki, ker se je bilo bati, da umrje njegov že dolgo časa bolni oče. A tudi Matija Jazbec ni odšel z vojsko, marveč se je preselil v samostan, ker ga je Hugon Alba imenoval začasnim zapovednikom samostanskih vojakov. To imenovanje je Matija z radostjo sprejel in je bil jako srečen in ponosen na svoje dostojanstvo. Še isti dan je odjezdil v Št. Lambert povedat znancem in prijateljem to novico. Ko sta sedela z grajskim kaplanom pri vrču rujnega vina in ko mu je plemenita kapljica razgrela kri, je začel delati najsmelejše načrte za prihodnjost.
Hugon Alba je imel jako težko nalogo. Komisija mu je naložila, da preišče vse početje ubeglega opata Albertusa in vse razmere v samostanu ter zlasti vse okolnosti, ki se tičejo razmerja med Albertusom in odstavljenim opatom Petrom. Zasliševal je dan na dan različne priče in zaslišal na veliko nevoljo menihov tudi kmetske može in žene. Posebno pozornost je posvetil dogodku na samostanski pristavi, kjer je Polonica storila tako žalosten konec. O njeni babici se od tedaj ni nikdar več slišalo. Na pristavi so jo bili tedaj izpustili in od takrat je izginila brez sledu. Hugon je storil vse, kar je bilo mogoče, da bi jo našel, ker jo je potreboval kot pričo in naposled je obljubil nagrade deset cekinov tistemu, kdor starko najde.
Vrstica 3.056 ⟶ 3.055:
Z njenim zaslišanjem je bila obširna preiskava končana in Matija je dobil ukaz, da nese zapisnike vizitatoriju opatu Angelusu v Rein. Poloničini babici je Hugon ponudil večjo svoto denarja, a starka je vzlic svojemu uboštvu ni hotela vzeti.
Ogljar iz turjaškega gozda pa ni bil tega mnenja in je z veseljem sprejel ta denar ter se zavezal, da bo do smrti dobro skrbel za Poloničino babico.
Vrstica 3.065 ⟶ 3.064:
{{prelom strani}}
==XLV.==
Peter Limbšak je bil zopet opat v Zatičini. Najnevarnejši njegovi nasprotniki, prijor Markvard in meniha Mihael in Ivan so bili zaprti v vetrinjskem samostanu, prejšnji opat Albertus pa je pod strogim nadzorstvom sameval na pristavi Weinhof pri Gradcu
Matija je na priporočilo patra Hugona res postal praporščak zatiškega opata ali veselil se je svojega novega dostojanstva le prav malo časa. Kmalu je začel uvidevati, da je pater Hugon le imel prav, ko mu je rekel, da pride ura razočaranja, ker tudi najboljši opat ni nič vreden.
Matija takrat ni prav razumel, kaj da je hotel pater Hugon povedati s temi besedami, ali čez nekaj časa se mu je le začelo svitati.
V samostanu so vladale sedaj nekam drugačne razmere, kakor za časa Albertusa. Menihi so se morali držati vsaj glavnih predpisov svojega reda. Pretepov in orgij ni bilo več, ali uzorno radi tega samostansko življenje še vedno ni bilo. Menihi so pogostoma hodili iz samostana in obiskovali kmetske hiše po okolici. Pri tem so vedno skrbeli, da so ujeli kaj drobiža za maše ali kake druge namene in denar navadno zapili. Tudi za obljubo čistosti se niso menili, čeprav je niso več tako očitno kršili kakor poprej. Zgodilo se je pa dostikrat, da so kmetski fantje zasačili kakega meniha na prepovedanih potih in mu kosti pošteno prerahljali.
Edini Hugon Alba ni nikdar zapustil svoje celice, če ga niso klicala opravila, in občeval ni z nikomer, izvzemši Matijo. Ta je večkrat hodil k patru Hugonu na pogovore. Zapazil je kmalu, da je Hugon nesrečen v svojem stanu in počasi je izvabil iz njega njegovo skrivnost. Pater Hugon je bil izgubil vero. Ni več verjel, da je katoliška vera edina prava vera, spoznal je, da je med Kristusovimi besedami in med nauki rimske cerkve nepremostno nasprotje, obsojal je početje rimskih papežev in njihovih duhovnikov in obžaloval, da ni mogoče vzbuditi proti tem razmeram takega odpora, kakor ga je vzbudil Jan Hus na Češkem.
Vrstica 3.083 ⟶ 3.082:
Matija se je hodil v Št. Lambert tolažit in kadar sta z grajskim kaplanom sedela pri vinu, je brezobzirno dajal duška svojim čutilom in svojim mislim. Nekega dne je prišel razburjen v Št. Lambert in je zahteval, naj ga pelje k Margareti, češ da ji ima nekaj važnega povedati.
Matiji se je jako dobro zdelo, da ga je Margareta imenovala gospoda. Lej, lej, je mislil sam pri sebi, saj le ni tako napačna ta gospodična, glasno pa je rekel:
Margareta se je prestrašila in ni vedela, ali govori Matija resnico, ali se šali.
Matija je postal nemiren. Solzá ni mogel videti.
Margareta si je otrla solze in prisedla k Matiji. Položila je roko na njegovo ramo in nagnila nanjo svojo glavo.
Matija pa se je nekaj obotavljal in začel cmakati z jezikom ter požirati sline.
Margareta je takoj pohitela iz sobe in se kmalu vrnila z velikim vrčem vina. In Matija je prijel vrč z obema rokama in si svoje suho grlo pošteno pomočil. Potem pa je vrč postavil pred Margareto in rekel:
Margareta pa ni hotela piti, nego je silila Matijo, naj pove, kar mu je znano o njenem bratu.
Margareta je trepetaje poslušala Matijevo pripovedovanje.
Matija se je nagnil k nji in šepetaje rekel:
Margareto sta žalost in obup premagala tako, da se je glasno jokaje oklenila Matije in ihte prosila:
Matiji se je milo storilo. S svojo okorno roko je previdno gladil Margaretine lase in težko požiral, kakor da le siloma zadržuje solze.
Zdaj se je Margareta vzravnala.
Margareta je koj ukazala upreči in se je odpeljala na Smreko, Matija pa je odjahal v Zatičino.
Vrstica 3.176 ⟶ 3.175:
V sobo je prihitela grajska dekla.
Rovan se je ustrašil. Mislil je, da je prišla vojvodinja Virida, o kateri je vedel, da pogostoma izprašuje po njem. In z vojvodinjo se ni hotel sestati, ker žaliti je ni hotel, njenih ljubavnih ponudb pa ni maral več prenašati. A še predno se je odločil, kaj da stori, je zašumela na hodniku ženska obleka in v sobo je stopila Margareta.
Rovan je bil tako presenečen, da niti besedice ni mogel izpregovoriti. A čim je zapazil, kako zbegana in prepadena je Margareta, ko je zapazil solze v njenih očeh, je hitro pristopil k nji. Nežno ji je položil roko okrog pasu in jo peljal k stolu.
Rovan si kar ni mogel misliti, da bi bila to resnica.
Vtem je vstopila grajska dekla in prinesla velik vrč vina v sobo. Ko je Rovan zagledal vrč, se mu je zjasnil obraz.
Začuli so se težki koraki. Dekla, ki je bila odšla iz sobe, je na hodniku zacvilila, slišal se je rohnenju podoben smeh in na to je vstopil Matija.
In Matija je postal takoj pohleven in je sedel k svojemu vrču.
Čudno, čudno, je rekel Margareti, ko se je bil pokrepčal. Včasih vas nisem nič maral
Rovan je temu pogovoru naredil konec in začel izpraševati Matijo o opatu in o Albertusu in se z njim posvetoval, kako bi se dalo izvedeti vsa resnica.
Vrstica 3.244 ⟶ 3.243:
Ko se je naposled Margareta odpeljala in sta ostala prijatelja sama, je dejal Rovan:
In čez nekaj trenotkov je skrivnostno rekel:
{{prelom strani}}
==XLVII.==
Vrstica 3.265 ⟶ 3.264:
Tu sta z vetrihom odprla ključavnico. Iz sobe se je slišalo šum in boječ glas je vprašal:
Nič odgovora. Moža sta užgala svečo in stopila v sobo. Pred njima je stal mlad mož srednje velikosti, katerega je ta nočni obisk močno prestrašil.
Jetnik se je še bolj prestrašil. Gledal je zdaj tega, zdaj onega skrivnostnih mož in potem jecljal:
Jetnik je padel na kolena in tresoč se kakor bilka je jokal:
Matija je pristopil in vzemši iz žepa vrv, je zvezal jetniku roke.
Možje so zapustili stolpič. Jetnik je imel zvezane roke in zato sta mu morala Rovan in Matija pomagati, da je prišel čez zid. Blizu zidu je čakal grajski hlapec s Smreke s tremi konji. Matija je jetnika privezal na konja in potem so vsi trije zdirjali proti Ljubljani.
Vrstica 3.329 ⟶ 3.328:
Danilo se je že, ko so prišli do mesta in morali so čakati še dobro uro, predno so se odprla mestna vrata. Rovan je z Matijo in z jetnikom šel naravnost v hišo, kjer je stanoval cesarski notar Leutwin. Matija in jetnik sta ostala v veži. Rovan pa je dal notarja zbuditi, ker je hotel najprej ž njim govoriti. Stari gospod je bil skrajno presenečen, ko je videl Rovana v meniški obleki, a njegovo presenečenje je postalo še večje, ko je izvedel, kaj se je bilo zgodilo.
Zgodilo se je vse tako, kakor sta se domenila Rovan in notar. Rovan je dal jetniku še nekaj denarja, da je mogel iti v drug kraj, sam pa se je vrnil z Matijo na Smreko, od koder je poslal Margareti kratko pisemce, naj upa, da bo že v kratkem njen brat rešen.
Vrstica 3.344 ⟶ 3.343:
Notar Leutwin je bil mož, ki je znal ceniti denar. Nadejal se je, da dobi od vojvodinje Viride lepo nagrado za svoj trud. Zavzel se je bil res z veliko vnemo za stvar in se nekaj časa celo mudil v Gradcu, da pospeši rešitev te zadeve. Bil je pričujoč, ko je bil Albertus izpuščen iz ječe in kar prestrašil se ga je, ko ga je ugledal. Nekdaj tako lepi, cvetoči mož se je bil v ječi postaral za dvajset let. Ves siv, potrt in bolehen je prišel iz ječe.
Notar mu je povedal, na kak način se je posrečilo ga obvarovati sramotne smrti in Albertus se ni mogel načuditi, da se ima Rovanu zahvaliti za rešitev.
Albertus je prosil notarja, naj vzame s seboj dve pismi
Rovan še ni ničesar vedel o Albertusovi rešitvi, bil je pa v velikih skrbeh. Po notarju je vedel, da je moralo že priti do odločitve, a obljubljenega sporočila ni bilo in ga ni bilo. Tudi Matija je bil silno radoveden in je po dvakrat na dan prihajal na Smreko vprašat, če se že ve konec pravde.
Bilo je že proti večeru in Matija se je
Žarečih lic je stopila Margareta pred Rovana in radostno rekla.
S solzami v očeh je podala Rovanu in Matiji roko. Še predno pa je mogel Rovan ziniti kako besedo, je že Matija planil na vrata in z glasom, ki se je lahko slišal do Višnje gore, zaklical:
Skrivaj pa je z rokama potegnil čez oči, ker ga je bilo sram, da bi bil kdo videl njegovo ginjenost.
{{prelom strani}}
»
Margareta je res pokleknila in hotela Rovanu roko poljubiti.
»Če pa bi si gospod Rovan ne pustil roke poljubiti, nego bi on tebe poljubil na usta in te pritisnil na svoje zvesto srce
Počasi je Margareta dvignila glavo in se nagnila k Rovanu. V tem trenotku jo je objelo dvoje krepkih rok. Rovan jo je stisnil k sebi in v vročem poljubu sta se združili njiju ustni.
Zdaj pa se Matija, ki se je med tem stiskal v kotu, ni mogel več premagovati. Debele solze so mu zalile oči in tiho se je splazil iz sobe.
▲[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]
▲[[Kategorija:Slovenski narod]]
▲[[Kategorija:Dela leta 1903]]
|