Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m popravki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Kekec nad samotnim breznom
| avtor = Josip Vandot
| izdano = ▼
| dovoljenje = JL-staro▼
| obdelano = ▼
| opombe =
| vir = http://www.cloverleaf-mall.com/knjige/vandot_kekec_nad_samotnim_breznom.pdf
▲| dovoljenje = JL-staro
▲| obdelano = 4
}}
{{
== 1. ==
Strmel je Kekec tisti dan in se je čudil. Kar debelo je gledal in ni mogel verjeti. Bilo je pa tudi vse tako čudno in strašno, tako strašno, da Kekec niti vsega ni mogel doumeti. Zato pa je kar stal pred pastirjem Mišnjekom in ha je gledal, samo gledal. Pastir Mišnjek je zrl na Kekca s svojimi drobnimi, zvitimi očmi. Njegova dolga, sključena postava se je sključila še bolj in krog usten mu je zaigral škodoželjen posmeh.
Z roko je pogladil pastir Mišnjek svoje osivele, ščetinaste brke. Dolgo, obkovano palico je zasadil v zemljo in se je zarežal še enkrat. Udaril je Kekca po rami, prav pošteno ga je udaril, da se je Kekec stresel in je stopil korak nazaj. -
Kekec ga je gledal in je molčal, samo molčal. Toda naposled je stresnil z glavo in je zamahnil z roko. Pa se ni več čudil in tudi strmel ni več.
Kekec je zamahnil še enkrat z roko. Zavihtel je svojo dolgo, z ostro konico okovano gorsko palico. Zavriskal je ne glas, da je jeknilo stoglasno med divjimi, s snegom {{prelom strani}} pokritimi skalami, ki so kipele vsepovsod v jasno nebo. Potem pa se je obrnil in je odšel po stezi, ki je držala med gostim rušjem tja dol, kjer je zelenel smrekov gozd. Pot je bila peščena in se je v početku vila tik pod gladkim sklaovjem strmega, v nebo kipečega snežnika. Stokrat je stopil Kekec po tisti stezi. Nenadoma pa se je ustavil in se ozrl na pastirja, ki je stal sredi trate tam doli in mu je žugal z roko. Kekec se je zasmejal na ves glas, pa je zavpil:
Pastir tam doli je zažugal še enkrat z roko. Zakrohotal se je, se obrnil in je izginil kar hipoma v goščavi in Kekec ga ni videl več ...
In Kekec se zares ni bal. Ker se je bil že odločil za to pot, ni hotel iti po drugi. Že zjutraj doma se je odločil za to pot, ki po njej še ni šel nikoli. Poslali so ga od doma, da gre pogledat visoko tja v gorovje po živini, ki jo pase pastir Mišnjek vse poletje na planinah. In Kekec je šel in je sklenil že tedaj, da se vrne domov skozi Piščenico, koder še ni nikdar hodil. Pa je našel živino in tudi pastirja Mišnjeka je našel. In bilo je vse zdravo in bilo je vse v redu. Zato pa se je napotil nazaj proti domu. Pastir Mišnjek mu je pripovedoval strahote o Mali Pišenci, da bi ga odvrnil od te poti. A Kekec je spoznal, da se pastir Mišnjek samo norčuje in ga v svoji norčavosti samo plaši. Zato mu ni verjel, pa je kar stopil na stezo in šel po njej, da vidi tam doli krasoto in strahoto, ki toliko o njej pripovedujejo ljudje v dolini.
Kekec se je še enkrat posmejal in je stopil v mračni gozd. Pot je držala naprej in naprej in je bila dobro izhojena. Kekec je spoznal, da je to živinska pot, ki ga povede do velikega studenca, kamor hodi živina, da si pogasi žejo. Krog in krog so mirovale visoke, stoletne smreke. Njihove veje so bile obrasle z dolgimi, sivkastimi lišaji, ki so pokrivali tudi široka, smolnata debla. Gluha tišina se je razprostirala nad gozdom. Slišale so se samo Kekčeve stopinje in ropotanje njegove palice, ki jo je vlekel za sabo.
Vrstica 35 ⟶ 31:
Sonce je gledalo z visokega neba na ta gozd in ga je razžarjalo s svojimi žgočimi žarki. Prijeten vonj po smoli in smrekovem lubju se je širil naokrog, da se je Kekca polastila vesela razigranost. Pa si ni mogel kaj - kar zavriskal je in je pričel peti radostno pesem. Čvrsto je stopal po gozdu in je pozabil na pastirja Mišnjeka, na medvede in na škrate in volkodlake. Še na misel mu niso prišli več strahovi. O, Kekec je mislil samo na svoje pesmi, ki so mu tako veselo prihajale iz grla in so se razlegale vsepovsod po prostranem zagorskem gozdu.
Dospel je do velikega studenca, ki je izviral izpod ogromne skale tamkaj na prostrani trati, in sedel na kamen {{prelom strani}} kraj studenca. Iz nahrbtnika se je vzel prigrizek, ki mu ga je bila dala mati za na pot. Zadovoljno ga je použil in se napil hladne studenčnice, nato pa je vstal in se napotil naprej. A pot ni bila več tako dobro izhojena; bila je tako ozka, da se je komaj razločevala in je zavila navkreber po strmini. A Kekca to ni vznemirilo niti najmanj. Čvrsto je stopal dalje in se opiral na svojo palico. Hipoma je prenehal gozd in Kekec je zagledal pred sabo nizko rušje, ki se je raztezalo tik do belega skalovja orjaškega snežnika, vzpenjajočega se visoko v soncu. Kekcu so se zasvetile oči, ko je zagledal tisto strmo, snežno goro.
Ozka steza je zavila na desno med grbavim rušjem. Od vsepovsod je zadehtelo s prijetnim vonjem; zakaj vse skale, ki so ležale razmetane med nizkim grmovjem, so bile pokrite z rdečim ravšjem. In ravšje je dehtelo in njegov vonj je raznašal vseokrog lahen vetrc, ki je vel sem doli z zmrznjenih snežišč. Sonce se je smejalo s čistega, modrega neba in tiha radost se je razprostirala po vsem širnem zagorskem svetu ... Kekec je prepeval vedno glasneje in je vriskal, samo vriskal in prepeval. Steza je držala spet navzdol in Kekec je videl pod sabo samo zeleni gozd, ki se je širil daleč daleč v nedoglednost. Od nekod je prihajalo neko čudno, zamolklo šumenje {{prelom strani}} in Kekecu se je zdelo, da vrši mogoče tam doli nad gozdom silen veter in pripogiblje težke vrhove orjaških smrek. Toda motil se je. Nenadoma je obstal tam gori na višini in se ozrl predse. Rušje se je bilo razmaknilo in pred Kekcem je zazijal globok prepad. Navpična skala se je dvigala visoko visoko iz prepada in vrhu te skale je stal zdaj Kekec. Videti ni mogel dna prepada; samo razpenjeno vodo je videl, ki je bruhala tam iz srede skale in je padala bobneč in hrumeč v globoki prepad. Od tam pa je drvela srdito po ozki soteski med divjimi skalami, ki so jo ovirale na obeh straneh. A voda se je zajedala v skale in je hrumela dalje - preko skal, preko proda, preko zelenih tolmunov.
Kekec se je posmejal in je šel mirno nad strašnim prepadom. Steza je krenila onkraj jarka na levo pod visokimi {{prelom strani}} borovci in je držala tik nad sotesko, kjer je bobnel razdivjani gorski potok. Hladno je bilo v tej soteski, zakaj sonce ni moglo sijati semkaj, ker so mu zapirali pot v sotesko visoki grebeni razdrtih, skalnatih gor. Žive stvari ni srečal Kekec nikjer. Samo enkrat je zagledal plašnega gorskega zajca, ki je drvel preko steze in samo enkrat je vzplahutal nad njim velik, krasen ruševec in je izginil v visokih vrhovih temnih borovcev. Kekec je žvižgal in je stopal čvrsto naprej in se je čudil, da je pot tako lahka in zložna.
Toda kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borovega gozda je prišel med gladke skale, ki so se vzpenjale od samega proda pa do nebotične višine na obeh straneh ozke soteske. A Kekec se ni ustrašil. Kar lepo je plezal naprej med skalami in je skakal preko jarkov, ki so rezali na več mestih skalovje. O, Kekec je bil vajen takih potov, pa se še zmenil ni za nevarnosti, ki so prežale nanj vsepovsod po strmih skalah. Kekec se je samo namuznil in nasmejal, ko je zagledal nevarnost pred sabo ali pod sabo. Splazil se je urno preko težavnega mesta, kakor bi trenil -
Kekec se je hotel še nekaj hvalisati. A tedaj je nenadoma začul nad sabo hripav glas, ki se je razlegnil neprijetno po ozki soteski. Kekec se je začudil in se je ozrl okrog sebe. A nikjer ni videl žive stvari. Tisti hripavi glas je zavreščal še enkrat, še dvakrat, trikrat. Tedaj pa je Kekec pogledal v višavo in nekaj mrzlega ga je streslo po vsem životu. Nad sabo je zagledal veliko, črno ptico, ki je krožila nad sotesko in se je spuščala navzdol in je pri vsakem krogu presunljivo kriknila.
Kekec je obsedel na skali. Stisnil se je v dve gubi, pa je gledal orla, ki se je spuščal vedno niže. Že je slišal šumenje širokih kril in že je mislil, da šine zdaj pa zdaj orel bliskoma do njega in ga pograbi z ostrimi kremplji. A Kekec se je tedaj kar zasmejal. Naglo se je ozrl krog sebe in je skočil preko skale in se potuhnil. Sedel je v ozkem žlebu in je držal okovano palico v rokah. Kakor mačka {{prelom strani}} je gledal orla, ki je bil že nizko, zelo nizko in je plahutal z ogromnimi perutnicami. Kekec pa je stiskal ustna in roka, ki je držala palico, se mu je tresla komaj vidno ... Kar nenadoma je šinil orel od skale in je zavreščal, da se je Kekec kar stresel. Prhutajoč je obstal nad Kekcem in je poizkušal, kako bi ga najlaže pograbil.
Orel je plahutal, da se je delal veter okrog njega. A ni mogel naravnost do dečka, ki je sedel med dvema skalama in se mi je zaradi tega smejal in režal naravnost v obraz. A Kekec je že iztegnil roko in je dregnil orla z okovano in ostro palico v trdo perut. Orel je strahovito zavreščal in je hotel s kljunom zgrabiti palico, a Kekec jo je potegnil naglo nazaj. In še preden je orel dvakrat trenil s perutmi, ga je zadel ostra palica drugič. Zadela ga je v prsi, da se je perje kar usulo na skalovje. Orel je kriknil od bolečine in je zaprhutal v stran. Trikrat je vzfrfotal tam, potem pa se je naglo dvignil in je plaval više, vedno više v jasno nebo.
Kekec se je splazil izza skal. Gledal je za bežečim orlom in se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih.
In Kekec se je smejal in je pobral veliko pero in si ga je zataknil za klobuček. Petelinje pero pa je vrgel na tla. Zavriskal je na ves glas in se je pričel plaziti med gladkimi skalami. Še vedno se je muzal in se je spominjal, kako lahko in lepo je premagal divjega orla. Zato pa je bil ves vesel in še na misel mu ni prišla trudapolna pot, ki ga je vodila nad globokim prepadom preko gladkih, {{prelom strani}} visokih pečin. Pa še sam ni vedel, koliko časa se že plazi po tej gorski divjini. A kar hipoma je obtičal v strmem jarku in ni mogel naprej. Nad jarkom se je dvigala strma, navpična stena, ki preko nje ni mogla splezati niti divja koza.
Vrstica 61 ⟶ 57:
Kekec se je popraskal za desnim ušesom in je zagodrnjal:
Kekec se je res splazil po jarku, ki je bil poln ogromnih kamnov in ki je po njem curjala drobna vodica. Pol ure se je plazil navzgor in ves spehan je obstal tam gori ob robu. Na levo se je širilo zeleno goličevje, le redko poraslo s travo; a nad goličevjem se je dvigal bukov gozd in se je svetil v rumenih sončnih žarkih. Kekec se je razveselil, ko je zagledal pred sabo varno pot in je vedel, da je konec napornega plezanja. Kar stekel je preko goličevja in se ustavil šele kraj studenca, ki je izviral izpod skalice onkraj goličevja. Napil se je bistre vode in je krenil preko strmega roba dalje. Dospel je zopet do razritega jarka, ki je segal globoko doli do belega proda, po katerem je brzel in šumel divji gorski potok. Razločno je videl Kekec modro vodo in tudi šumenje vode je slišal. Zagledal je strme pečine, ki so se dvigale divje na nasprotni strani - skala na skali, prepad nad prepadom. {{prelom strani}} Sredi skalovja je zagledal zeleno planotico, kraj planotice pa je videl nekaj črnega, ki je bilo podobno koči, naslonjeni tik ob belo steno. Kekec se je začudil in je gledal na tisto planotico. Zmigaval je z glavo in je ugibal in ugibal. A ker ni mogel uganiti ničesar pametnega, se je napotil naprej. Vedno bolj se je bližal zelenim bukvam.
Tedaj pa je obstal kakor prikovan. Hipoma se mu je zazdelo, da so se oglasili od nekod obupno ječanje in tihi klici na pomoč. Kekec je poslušal in se je oziral na vse strani - a videl ni ničesar. -
Zagledal je tam ob bukvi majhnega možička, ki je bil komaj za poldrugo glavo večji nego Kekec. Trdo je bil možiček privezan ob bukev, da se ni mogel niti ganiti. Milo je ječal in stokal, a bradata glava mu je bila sklonjena na prsi. Kekec ga je gledal in gledal ves osupel. Nazadnje pa je le stopil bliže in je vprašal:
Možičkov glas je bil tako žalosten in obupan, da se je Kekcu kar srce stisnilo. In Kekec se ni pomišljal - samo z rokami je zamahnil in segel v žep. Izvlekel je iz njega rdeč in nabrušen pipec. Stopil je tik do stokajočega možička; z roko je okrenil in pritisnil pipec k vrvi. In kakor bi trenil, je popustila vrv in Kekec jo je odvil naglo, bliskoma. Možiček je odskočil od bukve in se je trikrat pretegnil. Trikrat je poskočil in se je zasmejal na glas.
Kekec je gledal možička in se je veselil z njim. Možiček pa ga je potrepljal po rami in mu dejal:
Možiček se je strkljal naglo po strmini navzdol in je izginil hipoma tam doli v jarku in Kekec ga ni videl več. Čudno se mu je zdelo vse to, kakor bi bil samo sanjal. Stal je še vedno kraj bukve in je gledal v globočino, kamor je bil izginil možiček. -
Kekec je stresnil z glavo in se je polglasno posmejal. Nato pa se je okrenil in stekel v gozd. Pod širokimi bukvami se je plazil navkreber in je premišljeval o Bedancu in možičku.
Kekcu se je zazdelo, da je prišel že zadosti visoko. Zato pa se je obrnil na desno in je hitel skozi gozd, da bi prišel čimprej domov. Bukve so postajale vedno redkejše; pričenjalo se je nizko grmičevje in tu pa tam se je že raztezala širna trata, na gosto posejana z rdečimi, debelimi {{prelom strani}} močnicami. Kekec je gledal globoko pod sabo zeleno dolinico, a sredi dolinice rodno vas, ki se je vsa kopala v rumenih sončnih žarkih. Zlat petelin se je svetil na rjavem zvoniku vaške cerkve, ki je stala tam sredi zagorske vasi. Kekec bi bil skoraj zavriskal, ko je zagledal vas. Toda še o pravem času se je domislil Bedanca in se je ustavil tam na višini, ker ni mogel naprej. Pod njim je štrlelo navpično skalovje, dvajsetkrat tako visoko kot je bil Kekec. Kekec se je ozrl tja dol in je zagledal tam obširno kočo kraj zelenih smrek. Dim se je dvigal nad kočo; a kraj koče je spal v senci velik človek in se ni ganil. Kekec je gledal in gledal. Legel je na trebuh in je strmel dol na spečega človeka. Kar nenadoma se je pa stresel in je spoznal moža, ki spi tam doli.
Dedec je še godrnjal in si je tiščal nos s pestjo. Potem pa se je okrenil in je odšel s trate tja v gozd. Kekca niti videl ni, Kekca, ki je ležal tam na višini in si je zatiskal usta, da ne bi prasnil v glasen smeh. Toda ko je izginil {{prelom strani}} dedec tam v goščavi, je vstal in se zasmejal:
In Kekec je poslušal samega sebe. Stekel je preko trate in se zaprašil v goščavo. Tam doli je našel stezo, ki je držala v dolino. Tekel je vso pot in se ustavil šele v dolini. Od tam pa se je ozrl nazaj na visoko goro. Tlesknil je z roko in se je zasmejal.
== 2. ==
Mala Tinka se je bila stisnila v kot kraj peči. Z rokami je zakrivala obrazek in vse telesce se ji je treslo zaradi krčevitega ihtenja. Zaman ji je govorila mati vsakokrat, ko je prišla iz kuhinje v izbo:
Tinka se je sklonila nad pleteni pehar. Mucika se je stiskala tam v tople krpe, stisnjena je ležala tam, da se ji glave niti videlo ni in da se je tresla, samo tresla. Hudo je {{prelom strani}} bilo mali Tinki, da ji je drobno srčece kar trepetalo. Gladila je muciko po nasršeni, beli dlačici in ji je venomer govorila:
A mucika ni slišala obušane Tinke. Niti glavice ni dvignila in se je tresla, tako čudno tresla. Tinka je zaihtela še huje in se je zopet stisnila v kot. O, zdaj je bil popolnoma prepričana, da ji mucika umre, še pred nočjo umre. A kaj bo Tinka počela brez mucike, kaj bo počela brez njenega mijavkanja, ki ga je Tinka rajši poslušala nego ubrano kosovo petje?
V izbo je stopil Kekec, ves vesel in razigrane volje. Zagledal je jokajoče sestrico in se je začudil.
Tinka je stresnila z glavo in je zaihtela še huje, ko je zagledala Kekeca.
Tinka je prenehala jokati. Neverjetno je pogledala bratca in je zmajala z glavo.
Tinka je poslušala vsa zavzeta svojega bratca in si je pričela brisati solze z lica. Kekec se je muzal zadovoljno, ko je videl, da je potolažil sestrico. In resnično - Tinka se ni več drla in je le po malem še globoko vzdihnila, vzdihnila iz polnega srca. Kekec pa je še enkrat pogledal mačko. Mačka se je bila zleknila in je bila mirna in se ni več tresla. Tedaj je vedel Kekec, da je uboga mucika mrtva in da ne bo mijavkcala nikoli več. Obrnil se je k sestrici, pa ji je dejal:
Niti zaječala ni Tinka, ko je zagledala mrtvo muciko. Roko si je pritisnila na čelo in je gledala na živalco, ki se je bila ravnokar poslovila z življenjem. Uprla je v Kekca svoje žalostne oči in je dejala:
Kekec se je smejal na ves glas, pa je pripovedoval o svojih doživljajih v Mali Pišenci. A mati se ni smejala, ampak je sklepala v skrbeh roke. Ko je Kekec umolknil, se je prijela za glavo, pa je rekla:
Kekec je povesil za trenutek glavo.
A mati je vzdihovala, ker ji je bilo jasno, pa pride nesreča, velika nesreča. Že dosti je slišala o Bedancu in njegovi strahoti in grozoti. Zato pa je vedela, da preti Kekcu poguba in žalost, velika žalost. -
Kekec je molčal in je mislil sam pri sebi. Mater je poslušal in je rekel, ko je mati utihnila:
Kekec se je udaril po kolenih in se je zasmejal. Zdrvel je iz kuhinje in je stekel po poti iz vasi. Kraj širokega pašnika se je ustavil, ozrl se je visoko gor na belo skalovje in je zažugal s pestjo.
In Kekec se je obrnil nazaj proti vasi. Hodil je po poti sem in tja, tja in sem, da je popolnoma zmešal sledove. Pred hišo pa je zavpil materi, ki je gledala skozi okno:
Kekec je zdirjal naprej v vas. In v vsako hišo je stopil in v vsaki hiši je voščil: Dober dan bog vam daj!
Kekec si je mel v svojem veselju roke in je žvižgal, žvižgal. Stopil je v izbo k Tinki, ki je sedela nepremično kraj mrtve mucike. Oči je imela Tinka vse objokane in se niti ozrla ni po bratcu. Kekec je zmajal z rameni, pa je odšel v sosednjo sobico. Vrnil se je s citrami in je sedel za mizo. Zavrisnil je lepo pesem, ki pa je bila žalostna, tako žalostna, da je pričela mala Tinka zdihovati. Ko je Kekec nehal svirati, je rekel kar naravnost:
Tinka je zajokala še enkrat. A Kekec je kar pokril pehar, da sestrica ni več videla mucike. Z desnico je prijel Kekec pehar, z levico pa citre. In napotila sta se s Tinko na vrt, kjer je izkopal pod široko češnjo grob. Spustila je Tinka pehar v jamo in je vrgla nanj šop svežih rož. Kekec pa je urno zasul grob in je položil citre na kolena. Zabrenkal je in zapel žalostno pesem. Tinka ga je gledala in poslušala. Sonce se je nagnilo k belim goram. Njegovi zadnji žarki so se iskrili nad vrtom in nad drevjem in nad svežim grobom, kjer je počivala lepa, bela Tinkina {{prelom strani}}
mucika, ki je znala tako lepo mijavkati. In tudi na Tinkin rdeči obrazek je gledalo sonce; a v njene oči ni moglo gledati. Saj so bile Tinkine oči polne solzá in tja niso mogli sončni žarki; tja so mogle samo grenke solze, ki so se kradle iz Tinkinega žalostnega srčeca ...
Tisti večer se je splazil Kekec na sosedov skedenj. Tam se je zaril v seno in je hotel spati ram, ker je dobro vedel, da nocoj pride Bedanec v vas in poišče tistega nepridiprava, ki mu je zaigral danes tam v gorah tako pošteno. Zato pa se je Kekec kar potuhnil v seno in je bil prepričan, da ga Bedanec nikoli ne najde. Naskrivaj je strgal korenček; muzal se je in se posmehoval. A vendar mu je ležalo na srcu nekaj neprijetnega in ga je zbadalo venomer. In zaradi tega se je skoraj bal - bal se je Bedanca in njegovih strašnih, okrutnih rok.
In Kekec si je drgnil roke. Klobuk si je poveznil preko glave in zaprl oči, da bi zaspal. Zamislil si je očeta, ki je bil odšel danes v jutru preko gorá na Koroško na semenj. In skoraj žal je bilo Kekcu, da očeta ni doma, ki bi ga lahko branil. Toda česar ni, ni - in kaj bi se še dalje vznemirjal! - In Kekec je stiskal oči, da bi čimprej prišel k njemu zaspanec. Slišal je razločno Volka, ki je lajal {{prelom strani}} tam na domačem dvorišču, skozi ozko lino je videl tri svetle zvezde, ki so svetile v jasno noč. Vse je spalo po zagorski vasi. Zato pa tudi Kekec ni mogel več bedeti. Kar na težko je zamižal in je zaspal ...
Kekec se je nenadoma prebudil. Dregnil je klobuček z obraza in se je skobacal s sena. Ozrl se je skozi lino, pa je videl, da se je začelo jutro šele prebujati. Slišal je peteline, ki so prepevali vseokrog po vasi. A vse drugo je bilo tiho; zagorska vas je še spala v spokojnem snu. -
Kekec je pogledal še enkrat skozi lino. Potem pa se je splazil s skednja in je stekel po poti proti domu. Danilo se je vedno bolj. Nebo je postalo sivkasto; le tam na vzhodu se je prikazal rdeč pas, ki se je širil vedno bolj po nebu. Vedno glasneje so prepevali petelini, tu in tam je že zamukala krava, zaprta v tesni hlev. - Kekec je prišel {{prelom strani}} do doma in je bil ves vesel, ker bo zdaj lahko materi pripovedoval o Bedancu in njegovi jezici. Toda Kekec je obstal pred hišo in se je zelo začudil. Hišna vrata so bila odprta na stežaj. To pa se je zdelo Kekcu na vso moč čudno. Saj je vedel, da mati ne vstaja nikoli tako rano, pa tudi Jerica ne, a še najmanj Tinka.
Deček je zmajal z glavo in je stopil v vežo:
Volk se je trikrat pretegnil in je dvakrat zacvilil. Potem pa je gledal s svojimi svetlimi očmi na dečka in niti zalajal ni. Kekec se je naslonil na ograjo in si je zakril obraz z rokami. Premišljal je in premišljal in si ni vedel pomagati. Toda bliskoma mu je šinila v glavo misel, da se je je Kekec prestrašil. Stresel se je po vsem životu in v svojem strahu je pričel gledati na Volka, kakor da bi bil prepričan, da mu more samo še Volk pomagati. In vedel je Kekec, dobro je vedel; ponoči je prirogovilil Bedanec v vas. Naravnost do Mežnarčeve hiše je prišel in je stopil v izbo.
Kekec je skoraj zajokal, ko se je domislil vsega tega. Roko je ovil Volku okrog vrata, pa je govoril brezsmiselno:
Volk se je vzpel ob Kekcu in je hripavo zalajal. Kekec pa je zdrvel z dvorišča; po potu je tekel na vso sapo proti pašniku, ki se je širil onkraj vasi. Sonca še ni bilo nikjer, samo na vzhodu je nebo vedno bolj žarelo. Svetloba se je širila od trenutka do trenutka po ozki zagorski dolinici in sem iz bližnjega smrekovega gozda je že prihajalo glasno in veselo ptičje petje. Tam v ozadju so pričeli {{prelom strani}} rdeti beli snežniki v jutranji zarji. Živi ogenj je objel strme, nebotične skale, ki so se smehljale v svoji krasoti zeleni, zbujajoči se dolini. A Kekec se ni zmenil za vse to. Kekec je dirjal naprej in se ni ustavil niti enkrat. Onkraj pašnika je dospel na ozko stezo, ki je držala v hrib med nizkimi borovci do strmih skal, ki so zapiral tam vhod v dolinico. In na stezi je zagledal Kekec ljudi, ki so stopali polagoma navkreber. Kekec je zasopel na vso moč, ko je zagedal tiste ljudi. Hitel je samo naprej, samo naprej in je že skoraj dosegel tiste ljudi. In spoznal jih je takoj. Bedanca je videl, ki je stopal tam spredaj; mater je videl in Jerico in Tinko. Na vrv so bile navezane in Bedanec jih je vlekel za sabo po strmini.
Kekec se je prijel za glavo, ko jih je zagledal.
Kekec je pridrvel do matere, ki je bila prva navezana na vrvi. Sopel je na vso moč, ker mu je bil sapa pošla zaradi naglega diha. Niti z očmi ni trenil, ampak je vzel iz žepa svoj rdeči pipec. Kar šinil je z roko, pa je prerezal vrv, ki so bile nanjo navezane mati, Jerica in Tinka. Nato pa je stopil pred Bedanca, ki ga je gledal ves začuden in presenečen. Za črno, dolgo brado se je držal Bedanec in je gledal, samo gledal in strmel. -
Mož je gledal razjarjenega Kekca in se je še vedno držal za brado. Naposled pa se je zarežal in je zamahnil z roko.
No, no - samo ne pihaj tako strupeno! Saj izpustim tvoje ljudi - naj gredo, kamor hočejo! A tebe navežem na vrv in te povedem s seboj. Glej, tako lepo te navežem, da boš zadovoljen in ne boš nič več pihal.
In Bedanec je zadrgnil vrv okrog Kekčevega pasu. Napravil je zanko na drugem koncu vrvi in je potegnil Kekca za sabo. Deček se je zadržal z vso silo in je pogledal na mater in sestrici.
Mati in Jerica sta sklenili roke in nista rekli ničesar. A Tinka je zajokala prav bridko in se je tresla od silnega strahu.
Bedanec ni izpregovoril besedice. Trdo je držal za vrv, ki je bil nanjo navezan Kekec, in se ni ozrl niti enkrat nazaj. Enakomerno je stopal naprej po ozki poti med rosnim borovjem, držal se je neprestano za dolgo brado, pa se ni menil prav nič za Kekca. To pa je Kekca razjezilo še bolj. Kar pipec je odprl, pa je prerezal debelo vrv in je hotel pobegniti. A Bedanec ga je pograbil ta vrat in ga je privezal še trdneje na vrv.
Kekec se je ugriznil v ustna in je postajal zaradi silne jezice ves rdeč. Zapihal je kakor mucek, če mu izmakneš ulovljeno miško, pa je stopal za Bedancem. Samo ustna je šobil, sopel nevšečno in je krčil pesti ...
== 3. ==▼
▲==3.==
Borov gozd je prenehal in Bedanec je privlekel Kekca na strmino, od koder se je lepo videlo na gorski potok, ki se je penil in šumel tam doli med belim prodom. Onkraj proda pa se je dvigalo strmo gorovje. Razdrto skalovje, le tu pa tam poraslo z nizkim, krivenčastim rušjem, je strmelo nemo in tiho v ozko sotesko, kjer je pel gorski potok svojo žuborečo, glasno petje. Tu pa tam je prerezalo skalovje nekoliko tesnih, globokih jarkov, koder je ležal sneg in se je svetil srebrno. Sonce ni sijalo pač nikdar v to ozko sotesko, kamor prihajajo samo plašne srne, da se napijejo bistre vodice ob drvečem potoku. Živa stvar se ne oglasi nikdar tod. Samo kralj snežnih planin se zaleti časih semkaj - orel, gospodar zagorskega sveta, se približuje tu pa tam v lahkem poletu. Nad sotesko kroži v ozkih krogih in se oglaša s svojim presunljivim, glasnim klicem, ki se razlegne stoglasno med mrtvim, nemim skalovjem. Zagledal je bil nekje na črni polici divjo kozo. Kakor blisk šine navzdol in divja koza nima niti časa, da bi pobegnila. Telo ji vztrepeče in lepe oči se ji ozro na kralja planin. A orel jo že zgrabi s svojimi silnimi kremplji in s svojim ostrim {{prelom strani}} kljunom in jo ponese visoko tja gor med nepristopno skalovje, kjer ga čakajo lačni orliči - njegova deca, njegova kraljevska deca, ki bo v kratkem gospodarila s svojim očetom zagorskemu svetu.
Kekec je gledal tja doli na gorski potok in se je spomnil, kolikokrat je že delal tam ob vodi mlinčke in je napeljeval vodo po lepih jarkih med peskom. Stopal je naglo za Bedancem, ki je delal velike korake in se ni ustavil niti za trenutek. Vrv se ni vdala niti enkrat, ampak ga je vlekla neprestano in neusmiljeno naprej. Kekec pa je bil slabe volje in se je onegavil brez prestanka.
In Kekec se ni pomišljal nič več. Potegnil je za vrv, pa je izpregovoril:
Kekcu je bilo zelo neprijetno, da ga vleče divji mož tako hudobno in brezobzirno po strmini, in sram ga je bilo. Zato pa se je jezil vedno bolj in je premišljal, kako bi prav pošteno zagodel temu divjaku. Še ogledal ga ni več, ampak je zrl neprestano v tla in je prisegel, da bo nasukal Bedanca še tako strašno, kakor še ni bil nasukal {{prelom strani}} nikogar. Ker v svoji nevolji ni znal nič drugega, je pričel žvižgati veselo zagorsko pesem. A hipoma se je Bedanec okrenil, da je Kekec videl prav razločno njegov črno porasli obraz in njegove velike, srdite oči.
Kekec se je nevšečno namrdnil in je odgovoril:
<poem>
koza ima dva roga.
Kezi naši - mekmekmek -
ni noben pomagal lek;
oj, pa kar v grob je odšla -
drimljalija - drumljaja ...
</poem>
Bedanec je kar cepetnil z nogo in je potegnil vrv, da se je Kekec prekotalil in je padel z obrazom naprej med pesek.
Kekec se je pobral s tal. Z roko si je obrisal pesek z obrata. Ozrl se je na razkačenega moža in ga je vprašal prav mirno in prostodušno:
A Bedanec se je še enkrat zarežal in je vlekel Kekca še bolj neusmiljeno navkreber. Ščemelo je Kekca vedno bolj okrog pasa, ker se je vrv vedno bolj zajedala vanj. Že je hotel zajavkati in prositi Bedanca, naj malo odneha. A Kekec se je premislil in se je kar ugriznil v usta.
Kekec se je naskrivaj posmejal in si pomel roke. Z Bedanec sta stopila v temen predor med dvema črnima, vlažnima skalama. Kekec se je domilil plašnih sov in čukov, ki navadno domujejo v takih krajih. Kar ustna je našobil in je pričel oponašati z zateglim glasom sovino žalostno skovikanje;
Pred njim je presunljivo zakričal Bedanec in je skočil kakor nor naprej. Z obema rokama si je zatiskal ušesa in {{prelom strani}} je bežal bežal. Kekec pa za njim. O, Kekcu se je zdelo vse tako kratkočasno, da ni mogel drugače, nego da je še s strašnejšim glasom ponovil mrtvaško skovikanje:
Bedanec je kar skakal in je prevračal Kekca s strani v stran, da je deček že mislil, da si razbije glavo ob skalo. Zato pa je tekel na vso moč za Bedancem. Skozi predor je tekel in potem dalje po stezi, ki je držala med zadnjim skalovjem proti gozdu. Tedaj pa je Bedanec obstal. Z roko si je otiral znoj s čela in je glasno sopel. -
In Kekec je stopil tik do Bedanca, ki je bil naslonjen ob skalo. Vprašal ga je, prav lepo vprašal:
Bedanec ga je gledal nekaj trenutkov molče; potem pa je kar hipoma izpregovoril:
Bedanec je strsnil trikrat z glavo in je zagodrnjal še nekaj nerazločnega, česar pa Kekec ni mogel razumeti. Nato se je pogladil po dolgi, črni bradi in se je obrnil proti gozdu, ki se je razpenjal nedaleč po hribu navzgor. Počasi je stopal zdaj Bedanec in se mi ni nikamor mudilo. Stresal je z glavo in je mahal neprestano z rokami. Kekec ga je gledal in se je smejal v pest.
Kekec se je smejal v svojem srcu, da je kar poskočil. Gledal je Bedanca in se mu je vedno bolj muzal.
Dospela sta do Bedančeve prostorne koče, ki je stala onkraj zelenih, košatih smrek. Tiho in mirno je stala tam samotna koča. Sonce, ki je že sijalo sem gori v to višino, se je lesketalo ob nizkih okencih in svetli žarki so trepetali vseokrog koče. Kekec je mislil, da ga povede Bedanec v svoj dom. A Bedanec je stopil samo k vratom in je pogledal, če so še zaprta. Nato pa je krenil skozi gozd. Do goličevja je vlekel Keca; do samotne bukve ga je vodil in je obstal tamkaj. Odvezal je Kekcu vrv od pasu in je pogledal za trenutek preko soteske - na ono stran, kjer je zelenela med belim skalovjem planotica. Zasmejal se je Bedanec škodoželjno in je pograbil Kekca za rame.
{{prelom strani}}
{{prelom strani}}
Kekec se je namrdnil in ni izpregovoril besedice več. Mirno je stal ob bukvi, kamor ga je porinil Bedanec, in je iztegnil roke ob životu. Bedanec je počasi ovijal vrv ob drevesu in Kekcu. Močno je zadrnil vrv in je napravil potem pet debelih vozlov. V početku je zabolelo Kekca po vsem životu in zazdelo se mi je, da se mu je priplatilo na život tisoč rumenih mravelj. Streslo ga je, da bi bil skoraj zavpil na glas. A prebolel je bolečine in niti glave ni sklonil na prsi. Tesno je stisnil ustna in je samo enkrat globoko zasopel. Bedanec je stopil tri korake v stran in ga je gledal, gledal. Potem pa se je obrnil in je odšel proti gozdu.
Vrstica 232 ⟶ 227:
{{prelom strani}}
== 4. ==
Kekec sam ni več vedel, koliko časa že stoji ob drevesu. Misli so se mu zmedle in samo to je še znal, da je v takem položaju, kakor ni bil še nikdar v svojem življenju. Vse telo mu je otrpnilo in čutil ni ne rok ne nog. Polastila se ga je žeja in samo to je še prosil v srcu, da bi prišel kmalu človek mimo in bi ga rešil strašnih vezi. A žive stvari ni bilo širom okrog. Mrtvaška tišina je ležala nad divjo sotesko, samo gorski potok je pritajeno šumel globoko doli pod njim ...
Kekec je zastokal na vso moč, ker ga je bolelo, tako zelo bolelo po vseh udih. Ničesar ni videl več, pa tudi Bedanca ni videl, ko je stopil iz goščave. Gledal ga je Bedanec in se muzal, ko je slišal, kako deček milo stoče. Stopil je bliže pod drevo, pa se je zakrohotal:
Kekec je dvignil glavo in je pogledal z motnimi očmi na Bedanca.
In Bedanec je začel pripovedovati. O možičku je pripovedoval, ki ga je bil Kekec včeraj rešil vrvi. A možiček ni nihče drug nego Kosobrin, ki domuje onstran Male Pišence na planotici, ki se tako lepo vidi od tukaj. Tam ima Kosobrin svoje domovanje. A Bedanec ga ne more trpeti, že dolgo dolgo časa ga ne more trpeti. Kosobrin je bojazljivec in zajček. Strese se in zbeži, če samo veja zašumi nad njim. Zato pa si je izbral tako varno domovanje, kamor ne more priti niti divja kiza, a kaj šele človek! Pod planotico, nad planotico in na obeh straneh štrle divje skale, ki jih ne more preplezati nihče. Tam živi varno in ga ne nadleguje nihče, ker ga ne more nadlegovati živa stvar.
Vrstica 247 ⟶ 242:
A kar hipoma je ugrabil Kosobrin siroto Meno in jo je odvedel v svoje domovanje onkraj Male Pišence. Zato pa se je Bedanec razsrdil in je čakal prilike, da obračuna s Kosobrinom. Včeraj ga je zalotil in ga je privezal k drevesu. A prišel je Kekec. Rešil je Kosobrina in zaradi tega se je Bedanec razljutil na vso moč. Videl je Kekca, ki je bežal v dolino in proti jutru je prišel v vas, da ga pograbi. A ker ga ni našel doma, je pograbil njegovo mater in njegovi sestrici, ker je vedel, da priteče Kekec za njimi in se tako sam izroči Bedancu. In resnično - Bedanec se ni motil. Kekec sam je pritekel za njimi in Bedanec ga je zvezal in ga je privezal sem na drevo. Kekec pa naj zato lepo čaka in trpi, dokler se ne bo Bedancu zdelo vsega zadosti. In prav je Kekcu. Zakaj pa je {{prelom strani}} tako domišljav in predrzen, da se upa še celo Bedancu metati češarke na nos?
Bedanec je umolknil. Z roko se je pogladil po dolgi, črni bradi. Toda hipoma je skočil na noge. Pokazal je preko soteske na planotico onstran Male Pišence in je dejal:
Kekec je dvignil glavo in je zasopel od bolečin, ki so ga skelele po vsem telesu. Pogledal je na ono stran in je videl tam ob robu planote onega možička, ki ga je bil rešil včeraj. Kraj možička pa je stala deklica, niti za ped večja nego Tinka. Možiček je mahal z rokami in je vpil nerazločne besede, ki jih Kekec ni mogel razumeti.
Bedanec niti čakal ni Kekčevega odgovora. S pestjo je zažugal Kosobrinu in je zavpil:
Možiček onstran soteske se je prijel za glavo in je vreščal neprestano. Deklica pa je sklepala roke in je {{prelom strani}} vzkliknila le tu pa tam z obupanim glasom. Bedanec se je grohotal v svoji škodoželjnosti in se je tolkel po kolenih. Kosobrin je zavpil še enkrat na ves glas. Potem pa se je zavrtel kar hipoma in je izginil za skalo. Pa tudi deklica je izginila in Kekec ni videl nikogar več.
Bedanec je sedel nazaj na trato. Roke je sklenil okrog kolen; mračno je gledal v globoki jarek in je premišljal. Kekec ga je gledal in se je čudil vsemu temu, kar je bil ravnokar videl in kar mu je bil povedal Bedanec o Kosobrinu in o Meni. Za trenutek so prenehale skeleče bolečine, da je mogel misliti prav bistro. Bog ve, zakaj je ugrabil Kosobrin Bedancu sirotno deklico? O, brez vzroka gotovo ne! Zares se je morala smiliti Kosobrinu mala Mena, da je premagal strašno nevarnost, se je priplazil na Bedančevo posest in je zbežal s siroto. Nemara se godi Meni zdaj dobro pri Kosobrinu in je zadovoljna in vesela. Pri Bedancu pa ji je bilo hudo in bridko in zato jo je Kosobrin odvedel, ker se mu je deklica smilila. O, Kosobrin ne pozna hudobnosti in neusmiljenosti. Zato pa je odšla Mena rada z njim in je zdaj vesela in {{prelom strani}} zadovoljna, ker je ubežala iz Bedančevih pesti. Nemara je ravnal Bedanec z njo ravno tako kot s Kekcem, jo privezoval k drevesu in jo mogoče še pretepal. O, Bedanec je neusmiljen in zmožen vsega in deklica se mi ni smilila, kakor se mu tudi Kekec prav nič ne smili.
Vsega tega se je Kekec hipoma domislil. Kar ustna je stisnil in da je mogel, bi bil še celo pest pokazal.
Bedanec je potegnil iz žepa velik nož in je stopil k dečku, da prereže vrv. Kekec ga je gledal ves osupel in v začetku ni mogel izpregovoriti besedice. Toda kar hipoma je stresel z glavo in je pogledal Bedanca prav jezno.
Mož je zagodel in zamahnil z roko.
Kekec je govoril in govoril in srce se mu je razžalostilo tako, da bi bil najrajši na glas zajokal. A bilo ga je vendarle sram in samo solze so mu pričele teči preko lica, debele, vroče solze ... Bedanec ga je sunil z nogo in je zatulil na ves glas:
Bedanec je vtaknil nož v žep. Gledal je Kekca s svojimi srditimi očmi in je mahal neprestano z dolgimi rokami. Tu pa tam je cepetnil prav nemilo z nogo ob zemljo, da se je kar zasvetilo. A Kekec se ni bal. Glavo je bil naslonil zopet na prsi. Stisnil je ustna in je molčal, samo molčal. Mož pa je skočil v grmovje. Toda kmalu se je vrnil z dolgo šibo v roki. Pričel je udrihati po Kekcu, da je kar sikalo, in je hropel v svoji srditosti:
A Kekec ga ni pogledal, pa tudi odgovoril mu ni. Nepremično je stal ob drevesu in le tu in tam se mu je telo krčevito streslo od silne bolečine. A Kekec ni zastokal, še manj pa zajavkal. Le ustna je stiskal in je sopel naglo, sunkoma ... Bedanec je prenehal, ker je uvidel, da tudi šiba ne pomaga pri Kekcu prav nič. Zato pa je vrgel šibo stran in je zagodrnjal:
Bedanec je odšel in je izginil v goščavi. Kekec je ostal sam pod drevesom in se je oddahnil, ko je videl, da ni hudobnega moža nič več blizu njega. Dvignil je glavo in je pričel gledati okrog sebe. Sonca ni videl nikjer več. {{prelom strani}} Samo na nasprotni strani soteske so se svetile bele skale v rdečem svitu in tisti svit je padal na mračno sotesko, da je oživela in se je odela v neko čudno, škrlatno svetlobo. -
In Kekec je vzdihnil in je pogledal na ono stran soteske, kjer je stalo Kosobrinovo domovanje. Zagledal je tam na skali Kosobrina in malo Meno. Kosobrin mu je migal z roko in mu je klical:
Prav razločno ga je slišal Kekec in se je razveselil. Hotel je zavpiti; toda jezik mu je bil tako suh, da ga niti premakniti ni mogel.
Pa tudi mala Mena je zaklicala z one strani. Prav razločno je slišal njen glas, ki je prihajal k njemu na strmino: {{prelom strani}}
Kekec je poslušal in je dejal sam pri sebi:
Kosobrin in Mena sta odšla s skale. Škrlatna svetloba je hipoma izginila iz soteske in mrak je pričel zavijati belo skalovje v svoj temni plašč. Tedaj se je prikazal pred Kekcem Bedanec. Dregnil ga je z roko v prsi in je rekel neprijazno:
Kekec mu ni odgovoril ničesar, ampak je stresnil odločno z glavo. Bedanec se je porogljivo zasmejal in ga je naglo odvezal od drevesa. Kekec se je pretegnil, ko je bil prost trdih vezi in je globoko zasopel. A skoraj bi omahnil in Bedanec ga je moral prijeti, da se ni zgrudil na tla. Na pol je nesel Bedanec Kekca po strmini in skozi grmovje; do same koče ga je privedel in vso pot ni izpregovoril besedice. Prišla sta v kočo in tam se je Kekec {{prelom strani}} zgrudil na klop ob steni. Kar legel je na klop in je sopel, naglo sopel.
Bedanec je prižgal ob ognjišču debelo lojevko, da je bilo svetlo po prostorni koči. Postavil je pred Kekca lonec vode in skodelico rumenega močnika. Nemilo ga je zgrabil in ga je posadil za mizo.
A Bedanec ga ni pustil tam. Dvignil ga je in ga je ponesel tja v kot, kjer je bilo nametano suho seno. Tam ga je vrgel na seno in je odšel potem k mizi. Sedel je na klop; godrnjal je neprestano in je gledal na Kekca, ki je ležal na senu. Ogenj na širokem ognjišču in debela lojevka sta razsvetljevala širno kočo, da se je videla razločno vsaka stvar po koči. Kekec je še vedno mežikal; a vendar mu ni bilo nič več tako hudo, ker se je napil vode in si je pogasil strašno žejo. Bolelo ga je po vsem životu in ga je skelelo, da ni mogel niti premakniti rok in nog. Zrl je na Bedanca, ki je sedel za mizo, in sam pri sebi je premišljal, kako bi prekanil Bedanca in bi mu pobegnil še nocoj. A Kekec je bil prepričan, da je vse razmišljanje zaman in da Bedancu ne bo mogel ubežati nikdar, še najmanj pa nocoj, ko ne more niti nog premakniti. Zato {{prelom strani}} pa mu je bilo hudo in je gledal Bedanca poln onemogle jezice.
Vrstica 301 ⟶ 296:
Molče mu je zavezal vrv okrog pasa, a drugi konec vrvi je privezal k pogradu, kjer je sam spal. Ugasnil je lojevko in se je zavalil na pograd. Pokril se je z dolgim plaščem in se je obrnil k zidu.
Smrtna tišina je vladala po samotni koči. Čulo se je samo prasketanje dračja, ki je tlelo tam na ognjišču. A Kekec ni mogel zaspati. Bolelo ga je vse telo in po glavi mu je kar šumelo. A Kekca se ni polastil obup. Gledal je tja v pograd, kjer je spal Bedanec, in misli so mu kar utrinjale po glavi. -
Z največjim naporom se je prevrgel Kekec na drugo stran ležišča, da se je skoraj dotikal z glavo stene. Dlan si je prislonil k ustom, pa je pričel oponašati sovo z zateglim, zamolklim skovikanjem:
Kekec je pritisnil pest k ustom, da bi se ne zasmejal na glas. Molčal je nekaj trenutkov, potem pa je še strašneje ponovil sovino skovikanje. In res se je zdelo, da sedi na strehi samotne koče velika sova in poje, poje grozno pesem v molčečo noč:
Bedanec je pritekel h Kekcu in ga je zgrabil za rame. -
{{prelom strani}}
Bedanec je stopil k ognjišču, ker je bilo tam svetlo in ga v svetlobi ni bilo toliko strah. Kekec se je namuznil, pa je zaskovikal še enkrat. Potem pa se je na pol dvignil in je zavpil:
Tiho je bilo vseokrog. Samo enkrat se je še čulo pritajeno skovikanje, kakor da bi bila sova že daleč, daleč. Kekec se je posmejal. Bedanec pa je še vedno stal pri ognjišču in gledal na vrata. A ker se sova ni več oglasila, se je vrgel zopet na svoje ležišče:
Kekec pa je molčal in se je potihoma smejal v pest.
== 5. ==
Tisti dan se je jokala sirota Mena. Ves dan se je jokala na Kosobrinovem domovanju. Bilo ji je pa tudi tako hudo, da ni mogla ničesar drugega, kakor da se je jokala. Saj je videla ubogega Kekca, privezanega ves dan k drevesu, in vedela je, da je to hudo, tako hudo! Zato pa je Mena sklepala ves dan ročice. Hodila je venomer za Kosobrinom in mu je govorila:
Kosobrin je zmajeval z glavo in si je gladil svojo dolgo brado. Ves žalosten je gledal na sirotico Meno in je govoril:
Mena si je obrisala žalostni obrazek in si je popravila dolge, rumene lase, ki so ji padali v dveh debelih kitah po hrbtu. Sedla je na skalo in je neprestano gledala na Kekca. Oči so ji bile vse žalostne in v srcu jo je bolelo, da je morala bridko zdihovati. A nočilo se je že in zato je odšla Mena počasi, počasi in žalostno proti koči, kjer jo je že pričakoval Kosobrin v mali, nizki kuhinji. Ogenj je plapolal na ognjišču in je razsvetljeval s svetlim plamenom vso kuhinjo. Pred ognjiščem pa je stal Kosobrin in je kuhal v trinožni ponvici večerjo. - Mena je sedla na klop kraj ognjišča. Z roko si je podprla glavo, pa je strmela nepremično in molče na plapolajoči ogenj.
Deklica je globoko vzdihnila, a vendar ni odgovorila ničesar. Kosobrin je zlil v leseno skodelico rumenega močnika in dal deklici drobno, leseno žličko. Sam pa je jedel kar iz ponvice; slastno je jedel z lepo izrezljano žlico in obraz se mu je svetil v veliki zadovoljnosti. Po večerji je prižgala Mena ob ognju lojevko. Voščila je Kosobrinu {{prelom strani}} lahko noč in je odšla v malo izbico kraj kuhinje. Tam je stala njena posteljica, lepo in mehko postlana. Mala mizica je stala sredi sobe, poleg mizice sta bila dva bela stola. Čedno je bilo po sobici in še celo šopek rdečega ravšja je bil vtaknjen v rjav lonček sredi mizice. Zato pa je tako prijetno in lepo dehtelo po vsej izbici. Mena se je razpravila in je šla spat.
Vrstica 335 ⟶ 330:
Mena se je ozrla na samotno bukev onstran soteske. In tedaj se je zopet domislila nesrečnega Kekca. Bog ve, ali ga privede tudi danes hudobni Bedanec k drevesu in ga priveže k bukvi? - Mene se je zopet polastila žalost, ki jo je bila mučila ves včerajšnji dan. Zato pa je gledala tja na goličevje in je vsak trenutek čakala strahoma, kdaj se prikažeta iz goščave Bedanec in Kekec. In resnično - njen strah je ni varal. Kar hipoma je stopil iz gozda Bedanec. Na vrvi je imel navezanega Kekca in ga je prav nemilo vlekel za sabo. Meni je zastalo srce in vzkriknila je polglasno v svojem strahu. Videla je Bedanca, kako je privezal dečka k drevesu; videla je, kako je udaril Bedanec trikrat Kekca s šibo.
Naposled pa je Mena vendarle pogledala še enkrat na goličavo. A videla ni več Bedanca; samo Kekca je še videla {{prelom strani}} in Kekec je stal ob drevesu ravno tako kot včeraj. Ko pa Mena ni videla Bedanca nikjer, jo je minil strah. Dvignila se je; z rokami je zamahnila in je zaklicala na ves glas:
In z višine se je oglasil Kekčev glas.
A mala Mena se je začudila in je ostrmela. Zakaj zaslišala je Kekčev smeh, ki se je hipoma razlegnil preko tihe soteske. Resnično - Kekec se je zasmejal na goličevju, na vse grlo se je zasmejal, da se je Mena kar zavzela. -
se ustrašil vsakega čmrlja na trati. Še najmanj se pa bojim Bedanca in najsi še tako rogovili in razsaja tod okrog ... Ne boj se, Menara! Še boš videla, kako se bo nekoč smejal Kekec in se bo tolkel po kolenih. Zato pa se ne boj in bodi vesela, kakor sem jaz ...
Kekec se je še enkrat zasmejal. Potem pa je pričel prepevati radostno pesem, da je odmevalo vseokrog med mrtvim skalovjem. Mena se je čudila vedno bolj in je kar roke sklepala v svojem začudenju, ko je slišala Kekčevo petje. Skozi goščavo je pritekel Kosobrin ves zasopel. Obstal je kraj deklice in je dejal:
Kekec pa je veselo prepeval tam na višini. Zjutraj se je bil pošteno najedel sirkovega močnika v Bedančevi koči. Tudi vrč vode si je prinesel pod drevo, da ne bo trpel žeje kakor včeraj. O, Bedanec se je držal besede, ki jo je zastavil sinoči, ko je Kekec prepodil nevšečno sovo. Privezal je pač Kekca k drevesu; toda vrv je ovil danes Kekcu samo okrog pasa. Kekec pa je imel zaradi tega noge in roke proste, pa ga ni več tako bolelo kot včeraj. Pač ga je pestil Bedanec tudi danes in mu je velel, naj gre {{prelom strani}} in ugrabil Meno. A Kekec se je kar namrdnil in je pljunil v svoji nevolji pred Bedanca. Pa niti za šibo se ni zmenil, s katero ga je Bedanec prav nemilo oplazil po plečih.
Bedanec je strahovito zarenčal. Še enkrat je ošinil Kekca prav neusmiljeno in je vrgel šibo na tla. Toda videl je, da mu vse skupaj prav nič ne pomaga. Zato pa se je razsrdil in je odšel naglo v gozd. Kekec pa se je posmejal za njim in si je dvignil roke v svojem veselju.
In Kekca se je polastila vesela razigranost in dobra volja. Kar smejal se je, ko je govoril svoje besede mali Meni preko soteske. V svojem veselju pa si ni mogel kaj, da bi ne zapel radostne pesmi. A tisto petje je privabilo Bedanca iz gozda. Ves srdit je pritekel Bedanec h Kekcu. Z obema rokama je pograbil Kekca za rame, pa ga je {{prelom strani}} pričel silovito stresati:
Kekec je utihnil. Pogledal je jeznega Bedanca, pa mu je odgovoril prav mirno:
Bedanec je zagodrnjal nekaj nerazumljivega in je zamahnil z roko. Kekec pa je kar pričel peti in se ni zmenil več za Bedanca. Pel pa je tako svojo pesmico, ki so jo je izmislil ravnokar:
<poem>
daj nam danes ti v spominček
dve žrebici, dve telici,
Vrstica 369 ⟶ 364:
na tej vrvici po stezici
tjakaj v gozdič, pisan gaj -
Kosobrinček, daj nam, daj!
</poem>
A Kekec je komaj skončal svojo pesemco, že je skočil Bedanec na noge. Kar za vrat je prijel Kekca in ga je stisnil tako, da je Kekcu sapa zastala.
Bedanec se je zdrznil, ko mu je Kekec omenil sovo. Izpustil je dečka in se je zleknil zopet po trati. Kekec pa se je skrivaj posmejal. Z roko se je pogladil po vratu in je nadaljeval svojo pesem:
<poem>
mi pa damo ti v spominček
dve mravljici, dve osici,
Vrstica 385 ⟶ 380:
in razrežeš na polici.
Nož ti seka - sek-sek-sek -
Kosobrinček, dober tek ...
</poem>
{{prelom strani}}
In Kekec je ponovil trikrat svojo pesem. Bedanec je godel za njim s svojim debelim, bučnim glasom, dokler se ni popolnoma naučil pesmi. Potem pa je pograbil {{prelom strani}} Kekca za roko in ga je vlekel za sabo po strmini. Obstala sta tam doli nad prepadom in Bedanec je zavpil, da je jeknilo vseokrog:
Kosobrin se je prikazal na skali na nasprotni strani in je gledal ves začuden na Bedanca in Kekca. A Bedanec je prijel dečka okrog vratu in mu velel:
Kekec se ni pomišljal, ampak je začel peti. Bedanec je pritisnil s svojim debelim glasom in pesem je bučala po ozki soteski, da je grmelo vseokrog. Kosobrin je poslušal in se je čudila. Toda naposled je uvidel, da je pesem namenjena samo njemu in se norčuje iz njega, strašno norčuje. Zato pa se je razjezil in je pričel grabiti za kamenje, ki je ležalo okrog njega. In tisto kamenje je lučal in niti pomislil ni, da ne more zadeti Bedanca. Zato pa se je Bedanec grohotal in je zavpil preko soteske:
Kosobrin je vreščal in je grozil s pestmi. Toda naposled se je zasukal na skali in je kar hipoma izginil Bedanec {{prelom strani}} se je grohotal neprestano in je stiskal Kekca s svojo debelo, močno desnico.
Kekec se je muzal in se je smejal sam pri sebi. Tu pa tam je pogledal Bedanca od strani in je šel z njim navzgor po strmini. Kekec je bil vesel in zadovoljen, ker se mu je posrečil njegov sklep. Glej, prekanil je Bedanca tako, da mu je obljubil, da ga ne bo nikoli več privezal k drevesu. Pa še celo mastno večerjo mu je obljubil in to je že nekaj vredno. Zdaj bo Kekec lahko in lepo premišljal, kako naj popolnoma ukane Bedanca in mu zaigra zadnjo poskočnico. Zato se je veselil Kekec, samo zato. V svojem veselju bi se bil najrajši postavil na glavo: toda zaradi Bedanca se ni upal.
Prišla sta v Bedančevo kočo. Tedaj je rekel Bedanec:
Bedanec je odšel v gozd. Kekec je gledal za njim, dokler ni izginil tam v goščavi. Potem pa je hitel na trato. Trikrat se je postavil na glavo in je zavriskal na ves glas. Njegov vrisk se je razlegnil vseokrog po tihem zagorskem svetu. In tudi Kosobrin je slišal tisti vrisk. Kosobrin pa je bil jezen, da je kar s pestjo zažugal. Zagodrnjal je nevšečno in je rekel potem Meni, ki je ravnokar priganjala živinico domov:
In Kosobrin se je jezil in se je grabil za svojo sivkasto brado.
A Kosobrin je ni poslušal. Godrnjal je neprestano in se je jezil na Kekca. Premetaval je ves razdražen stvari po izbi in kuhinji in ni našel nikjer miru.
In Kosobrin je godrnjal in je odšel na njivico. Tam pa se je obrnil in je zažugal s pestjo preko soteske. Kekcu je zažugal in Bedancu, ki sta ga tako zasramovala s svojim petjem.
== 6. ==
Kekec je ležal na trati pred Bedančevo hišo. Lepo se je videlo od tod v zeleno zagorsko dolinico, ki se je razprostirala globoko tam doli. Videl je vasico, ki se je kopala v rumenih sončnih žarkih, in skoraj vsako hišico je razločil. Videl je tudi rojstno hišo - tam med drevjem je stala in mu je migala iz globoke dolinice. Kekcu je zastalo za trenutek srce, ko je zagledal svoj dom, in bridke misli so se mu dvignile v duši:
In Kekec je šinil z roko preko obraza in je vzdihnil prav žalostno. Toda nenadoma se je udaril po čelu in se je zasmejal:
Kekca se je polastila zopet dobra volja. Kar zažvižgal si je veselo pesem in je skočil na noge. Odšel je v kočo in je stikal tam vsepovsod. Toda ker ni našel tam ničesar poštenega, je odšel nazaj na trato. Ker Bedanca še vedno ni bilo od nikoder, se je obrnil do goličave, s katero se je tako lepo videlo na Kosobrinovo domovanje.
Kekec je prišel na goličavo in je zaklical na ves glas:
A kar hipoma je Kosobrin zavrisnil na ves glas in je prestrašen vrgel motiko v stran. Zakrilil je obupno z rokami in je zavreščal:
Kekec se je čudil in ni vedel, čemu se je možiček tako nenadoma in tako silno prestrašil. Toda že čez trenutek je zagledal orla, ki je krožil nizko nad Kosobrinovo domačijo.
Orel se je nenadoma spustil k tlom; kakor blisk je šinil h goščavi, ki se je raztezala onkraj njive pod belimi skalami. In tedaj je Kosobrin zavreščal še huje in Kekec je zaslišal tudi obupen krik, ki se je razlegel sem iz goščave. Kekec je spoznal tisti glas - bil je glas Mene, ki je pasla živinico v goščavi in je zavpila tako obupno. Kekec se je zdrznil in se je prestrašil na vso moč. Mislil si je, da je pograbil orel siroto Meno z ostrimi kremplji in se dvigne zdaj pa zdaj z njo v višave. Kekec je kar obstal ob tej misli in lasje na glavi so se mu naježili. Zakrilil je z rokami in je zavpil preko soteske:
{{prelom strani}}
A Kosobrin je vreščal neprestano in se niti pokazal ni. Mena je zaklicala še enkrat - tedaj pa se je že prikazal orel nad goščavo. V krempljih je držal ovco in se je dvigal više in više in je kar hipoma izginil onkraj skalovja. Kekec se je pomiril, ko je videl, da orel ni pograbil Mene, ampak samo ubogo ovco. Prešel mu je strah in oddahnil se je globoko.
A Kosobrin se ni prikazal od nikoder, pa tudi vreščal ni več. Kekec je videl samo še malo Meno, ki je naglo gnala živinico proti domu in je glasno jokala. Tedaj pa se je Kekec pošteno razjezil. Kar z rokami je zamahnil in se je obrnil, pa je odšel nazaj proti Bedančevi koči.
Kekec je prišel do samotne koče in legel tam na trato. Z roko si je podprl glavo in je pričel prepevati pesem o Kosobrinu. Prišel pa je ravnokar Bedanec in se je zasmejal, {{prelom strani}} ko je slišal, da prepeva Kekec tisto pesem. Na hrbtu je nosil Bedanec lepega srnjaka, ki ga je bil ujel v gozdu z nastavljeno zanko. Vrgel ga je na trato in je potrepljal Kekca po rameni.
In Bedanec je pograbil Kekca in ga je vlekel za sabo. Kekec se ni prav nič upiral, ampak je šel rade volje z njim.
Prišla sta na goličevje in sta zapela tisto pesem o Kosobrinu. Možiček se je prikazal na skali in je v začetku trikrat zamahnil z rokami. Toda hipoma se je zasmejal in se je smejal potem veselo, da se je tolkel po kolenih. Ko sta Bedanec in Kekec odpela pesem, je zavpil preko soteske:
Bedanec je stisnil svoje silne pesti in je zaškripal z zobmi:
Še dosti drugega sta si očitala Bedanec in Kosobrin. Kekec pa je molčal in se je smejal sam pri sebi. Mel si je roke in se je samo muzal. Toda kmalu ga je minila dobra volja. Zakaj Bedanec se je obrnil in je odšel po strmini. Potegnil je Kekca za sabo in ga je pošteno zagrabil, ko sta prišla v gozd. Za ušesa ga je pograbil in mu je govoril ves razkačen:
Bedanec mu ni ničesar odgovoril, ampak je samo stiskal pesti in je šel naglo proti svojemu domu. Tam se je spravil nad srnjaka in ga pričel razrezovati. Velik kos ga {{prelom strani}} je odrezal: odnesel ga je v kočo in ga je nataknil nad ognjem na železen drog. A Kekec je ostal zunaj koče. Gledal je po dolini, nad katero se je polagoma večeril poletni dan. Mirno in spokojno je bilo vse nad zagorsko dolino. In v ta sveti mir so gledali vseokrog beli snežniki, ki so se kopali v zadnji, plameneči zarji. Kekec je bil pobit in se je še vedno držal za ušesa, ki mu jih je Bedanec nemilo nategnil in ko so ga še vedno prav gorko ščemeli.
In Kekec je postal malodušen, ves pogum ga je zapustil. Minila ga je vsa razigranost in tudi dobra volja ga je minila. Kar glavo je povešal in je gledal na temni mrak, ki se je dvigal iz ozke dolinice in se je bližal vedno bolj vrhovom žarečih gorá. A tedaj je stopil Bedanec na prag.
Kekec je ostrmel, ko je videl Bedanca tako razjarjenega kot še nikoli. Kar šinilo je Kekcu nekaj mrzlega po hrbtu in nehoté se je prijel za ušesa. Zaman mu je prišlo v glavo sto misli, s katerimi bi mogoče nekoliko potolažil Bedančevo jezo. A Kekec je molčal. Strmel je orjaku v divji obraz. Niti zganil se ni več, ampak je molčal, samo molčal.
Kekec se je pričel zvijati, da bi se rešil debelih, železnih pesti. A vse mu ni prav nič pomagalo. Pesti so ga stiskale vedno huje, da je po Kekcu kar pokalo. To pa je razvnelo Kekca. Zapihal je in je cepetnil z nogo po tleh.
Kekec je utihnil in stisnil usta. Zamižal je, ko ga je udarila Bedančeva roka prvič po hrbtu. A ko se ga je dotaknila desetič, tedaj se je Kekec zasmejal porogljivo:
Posmejal se je Kekec še enkrat, a Bedanec se je kar stresel, ko je slišal Kekčev smeh. Stegnil je svoje dolge roke, pograbil dečka okrog pasu, ga dvignil visoko proti {{prelom strani}} stropu, ga zasukal in ga vrgel tja v temni kot, kjer je ležalo razmetano seno. Kekcu je zaprlo sapo, ko je letel po zraku, in kar zabliskalo se mu je pred očmi, ko je priletel na seno. V prvem trenutku se je prijel za glavo in je potipal, če je še cela. Toda ničesar hudega se mu ni pripetilo. Samo pretresel se je bil pošteno, da se mu je v glavi močno vrtelo.
In Kekec je dvignil v svoji bojazni glavo, da bi pogledal po Bedancu in ga je tudi zagledal. Bedanec je stal kraj mize in strmel v gorečo lojevko. Še vedno je stiskal pesti in godrnjal nerazločne besede. Naposled pa se je okrenil in naglo odšel iz koče. Zaloputnil je težka vrata za sabo in Kekec je slišal, kako jih je zaprl odzunaj. Slišale so se še vedno nagle, težke stopinje - potem pa je bilo vse tiho. Samo žerjavica tam na ognjišču je tlela in se je utrinjala potihoma, s komaj slišnim prasketanjem.
Vsega tega si je domislil Kekec. V seno je zaril glavo in je na glas zajokal. A Kekec ni jokal zaradi strahu in bolečine; jokal je zaradi sramote, ki mu jo je nakopal divji Bedanec. To pa je Kekca tako jezilo, da je kar pesti stiskal in bil z nogami po senu in jokal na glas. - Ko se je nekoliko pomiril, se je na pol dvignil in si obrisal mokri obraz. Gledal je po razsvetljeni koči, gledal z jeznimi pogledi in je mrmral ves razjarjen:
Kekec ni utegnil razmišljati in ukrepati. Bedanec je prišel domov in ni niti pogledal po dečku. Hitro je ugasil luč in se je vrgel na pograd. Kekec je poslušal in je čul, kako nemirno se obrača Bedanec po pogradu, ker ni hotel priti spanec k njemu. S tem pa je bil Kekec zadovoljen, da mu je šlo kar na smeh.
Domislil se je Kekec tega in je v svojem veselju tlesknil z rokami. Kar sedel je na bornem ležišču in je gledal, gledal v temo.
Bedanec je planil s pograda in si zatisnil ušesa. Zdrvel je naravnost do ognjišča in je razpihal tlečo žerjavico in je vrgel nanjo suhega dračja. A strašno skovikanje ni utihnilo, dasi je svetel plamen razsvetlil vso kočo. Kekec {{prelom strani}} je videl Bedanca, kako je zgrabil dolgo palico in je pričel razbijati po stropu.
Skovikanje je utihnilo in Bedanec se je oddahnil, pa je stopil k pogradu, da bi legel. A tedaj se je oglasila sova zopet in Bedanec jo je moral zopet preganjati. To se je ponovilo pač desetkrat. Bedancu je že tekel znoj curkoma s čela in bil je tako spehan in prestrašen, da ni mogel nič več. Ko se je sova oglasila enajstič, se je zatekel h Kekcu.
In Kekec je samo zavpil:
== 7. ==
Kekec se je plazil tisti dan po vsem gozdu. V vsako duplino je pogledal in je stikal po vsaki špilji med skalovjem. Bil je že ves opraskan po rokah in nogah, a vendar ni našel onega, kar je iskal širom okrog. Oj, nikjer ni našel sove, ki jo je tako potreboval! Saj je bil prepričan, da ga reši edinole sova iz tega hudega, neznosnega življenja. Zato pa je bil žalosten, ko je stikal zaman po vseh špiljah in duplih; žalosten je bil zaradi tega, ker ni mogel priti do žive sove. Zato pa je pričel javkati in zdihovati, da mu je postalo v srcu prav milo. Pa saj ni čudno! Danes ga je že dvakrat zopet pograbil Bedanec; hudo ga je pograbil in ga je pretepel, ker Kekec ni hotel iti po Meno h Kosobrinu. Seveda je Kekca na vso moč bolelo. A zdržal je, ker je mislil ves čas na sovo in je bil prepričan, da jo gotovo najde in še nocoj zagode Bedancu zadnjo poskočnico.
Razkačen je bil Bedanec in je rekel popoldne Kekcu:
{{prelom strani}}
Bedanec je odšel z doma in še rekel Kekcu:
Bedanec se je zasmejal in je izginil v goščavi. Kekec je žugal s pestjo za njim.
In Kekec je odšel v gozd, da si ulovi sovo. Toda iskal je zaman vsepovsod. Ves žalosten je sedel tam na goličevju v travo in je gledal na Kosobrinovo domovanje onkraj ozke sotesek. Še nikoli ga nista minila pogum in vesela razigranost. A danes mu je bilo tako čudno pri srcu, da bi bil najrajši na glas zajokal. Saj je vedel, da zanj ni več rešitve; o dobro je vedel, da nikoli ne ubeži hudobnemu Bedancu, ki ga morda nekoč še umori v svojo togoti in zlobi. - In Kekcu je bilo žalostno pri srcu. Kar glavo je povešal in je tu pa tam vzdihnil. Z vso silo {{prelom strani}} so mu hotele privreti iz oči debele, vroče solze in Kekec jih je komaj zadrževal.
Iz te žalosti ga je prebudil glas, ki ga je poklical z nasprotne strani soteske.
Kekec se je ozrl na ono stran in je zagledal Kosobrina, ki je stal na skali in ga je klical. Žalostno je pokimal z glavo in je odgovoril:
Kekec je zmigal z glavo in je dejal:
Kosobrin je sklepal z rokami in je tarnal in jadikoval. Kekec ga je gledal in je zmigaval z glavo, ko je videl njegov obup in njegov strah.
In možiček se je že okrenil in je zdrčal navzdol. A hipoma se je premislil. Ustavil se je, se obrnil in prišel nazaj h Kekcu.
Kosobrin se je pogladil nemirno po bradi in se je ozrl trikrat naokoli. Potem pa je sedel na skalo in je govoril:
{{prelom strani}}
Kosobrin ga je pogledal ves začuden in je pripovedoval:
Bedanec je razmišljal, kako bi mi prišel do živega in bi me premikastil. Jaz pa sem pričel tuhtati, kako bi najlepše zaigral Bedancu, da bi se še bolj raztogotil. Hej, pa je prišla lepa prilika. Lansko jesen je privedel Bedanec v svojo kočo malo sirotico Meno. Videl sem jo vsak dan tu na goličevju. Sedela je na kamnu in je vsak dan bridko jokala. Smilila se mi je; zato pa sem se prikradel nekoč na goličevje in sem jo vprašal, zakaj se joče. Pa mi je povedala vse. Kako jo Bedanec pretepa kar na lepem in ji ne privošči ničesar dobrega. Z lepimi besedami jo je bil privabil v svojo kočo, kjer mu mora delati vse in mu še celo kuha. A kako naj pošteno zna vse to, uboga sirotica, {{prelom strani}} ko pa nima niti devet let? Zato pa jo tepe Bedanec in jo suva ...
Vrstica 534 ⟶ 529:
O, da bi bil vedel ti, pobič, kako je razgrajal Bedanec tisti dan! Videl je Meno pri meni in v svoji strašni togoti je hotel podreti ves hrib. A jaz sem se mu smejal, da sem se tolkel po kolenih ...
Od tistega dne me sovraži Bedanec na vso moč in le preži, kako bi me zalotil. A ni mogel do mene, ker v moje domovanje drži samo ena pot, ki je tako skrita, da je ne najde živa stvar. Še celó Mena ne ve zanjo, ker sem ji bil zavezal oči, ko sem jo odvedel na svoj dom. In po tej poti hodim časih semkaj, da si natrgam zdravilnih zelišč, ki rastejo samo na Bedančevi strani. In tako me je zalotil oni dan Bedanec. Zgrabil me je in me privezal k drevesu. Zahteval je Meno nazaj; a ker mi je nisem hotel dati, me je privezal k drevesu in mi rekel, da ostanem privezan, dokler mu ne izročim deklice in dokler me smrt ne reši strašnih vezi ... Dolge ure sem bil privezan {{prelom strani}} tam in sem vsak trenutek pričakoval smrt. Pa si prišel ti, pobič, in si me rešil. Oj, stokrat hvala naj ti bo, pobič!
Kekec je poslušal ves zamišljen in je rekel, ko je Kosobrin umolknil:
In Kekec je pripovedoval Kosobrinu. O sovah je pravil, ki strašijo vsak večer Bedanca, da je groza. Pa tudi o pesemci je pravil, ki si jo je izmislil o Kosobrinu, da se reši neljubih vezi. Kosobrin se je sicer smejal, a vendar je rekel Kekcu in ga je svaril:
Kekec je zamahnil z roko:
Kosobrin ga je potrepljal po rami in je dejal:
Možiček se je zavrtel; strkljal se je doli po jarku in je kar hipoma izginil med sivim skalovjem. Kekec pa je še vedno sedel tam v jarku in je gledal na ono stran soteske. Pričakoval je, kdaj se prikaže Kosobrin na planotici. In ni čakal dolgo. Kar nenadoma je zapazil možička tam na skali; a kraj možička je stala Mena in mu migala z rokami.
Kekec je vstal in je odvrnil:
Mena se je zavzela, da je kar roke sklenila. Hotela je odgovoriti; a Kekec se je že obrnil in je splezal navzgor po jarku. Videl je Kekec, da se je že pričelo večeriti; zato pa je pospešil korake, da pride še pred nočjo domov. Mena in Kosobrin sta gledala za njim, dokler ni izginil tam v goščavi. Potem sta se obrnila proti domu in Kosobrin je pripovedoval deklici, kar mu je bil ravnokar Kekec povedal. -
Mali Meni so se zaiskrile oči. Tlesknila je z rokami in se je veselo zasmejala.
Mena ga je poslušala in v mali dušici ji je kar skakala velika radost. Saj se je veselila, da dobi druščino, da se bo lahko igrala s kom in prepevala z njim vesele pesmi. Sama je tu v tej divji samoti in nima nikogar razen strica Kosobrina. Zdaj pa pride Kekec, že čez sedem dni pride - veliko veselje pride in Mena ne bo nič več sama na samotnem Kosobrinovem domku ... Pa se je res radostila mala Mena. V svoji radosti je še celo na posteljici
Vrstica 565 ⟶ 560:
Ogenj na ognjišču je že davno ugasnil. A Kosobrin je še vedno razmišljal in se je vedno bolj tresel in se je bal, tako strašno bal ...
Brez sove se je vrnil Kekec v Bedančevo kočo, ko se je že nočilo in so se že vžigale prve zvezde po širnem, visokem nebu. Koča je bila odprta, a Bedanca še ni bilo nikjer. Kekec je razpihal ogenj na ognjišču in je prižgal lojevko. Sedel je za mizo in je položil glavo nanjo. Čakal je Bedanca in ga je kmalu učakal. Stopil je Bedanec v kočo in je postavil na mizo veliko kletko, kjer je čepel {{prelom strani}} čuden ptič. Sivkaste perutnice je imel ptič in oster, zakrivljen kljun. Kekec ga je gledal radovedno in je mislil v prvem trenutku, da je to mlad orel. Ugibal je in ugibal, a ni mogel uganiti, kako je ime temu ptiču. Zato pa je kar vprašal Bedanca:
Bedanec se je zasmejal. Spretno je zgrabil z levico sokoliča, z desnico pa mu je pritrdil verižico okorg nog in še zmenil se ni, da ga je sokolič dvakrat prav pošteno kavsnil z ostrim kljunom. Nato je odšel pred kočo in je nesel ujetega ptiča s seboj. Po lestvici se je splazil na streho. Ovil je verižico okorg močnega, železnega droga, da je trdno držala. Potem pa je prišel nazaj in je stopil kraj Kekca, ki se je venomer čudil. Sokolič je zamahnil s krili in se je zagnal, da bi zbežal. Toda priletel je samo do konca strehe, že ga je potegnil verižica nazaj. Jezno je zavreščal sokolič in se je zagnal že desetkrat, da bi pobegnil. A verižica je držala dobro in se ni vdala. Sokolič {{prelom strani}} pa je počenil vrh strehe. Žalostno je stisnil glavo med peruti in je miroval.
Še dolgo se je grohotal Bedanec tam zunaj na trati. Kekec pa se je splazil nazaj v kočo. Stisnil se je tam v temen kot in je gledal mračno predse. Saj je vedel, da ga je zdaj prevaralo zadnje upanje. O, tudi živa sova mu zdaj ne pomore nič več, še manj pa skovikanje, ki je z njim tako lepo strašil Bedanca vsak večer. Glej, tam na strehi sedi zdaj sokolič; a sokoliča se bojé vsi ptiči, še najbolj pa sova. In ni je nič več blizu. In tudi posnemati ne more Kekec sove nič več. Zakaj Bedanec bi takoj spoznal, od kod prihaja tisto skovikanje. In Kekcu bi bilo potem gorje, stokrat bolj gorje kakor zdaj ...
Vrstica 577 ⟶ 572:
Vse to je Kekec zdaj spoznal. Zato pa se je stiskal v kot. Ustna so se mu kar tresla in krčil je pesti, v svoji veliki jezi jih je krčil. -
== 8. ==
Petelinček je veselo prepeval na Mežnarčevem dvoru. Njegovo pisano perje se je svetlikalo v rumenih sončnih žarkih, ki so se poigravali in migali po širnem dvoru. Vse to je videl gizdavi petelinček in je zaradi tega kikirikal še glasneje in se je še bolj šopiril med kokoškami, ki so zadovoljno čebljale okrog njega. A to veselo kikirikanje ni bilo všeč mali Tinki. Stopila je Tinka iz hiše; polence je pobrala in ga je zalučala proti petelinčku. -
Tinka je našobila rdeča usteca; a polena ni več zagnala. Samo s prstkom je še zažugala petelinčku in je odšla preko dvorišča. Pa se Tinki res ni zdelo lepo od petelinčka, {{prelom strani}} da tako veselo prepeva - prepeva, ko mora Tinka samo bridko zdihovati in jokati. In kako ne bi zdihovala in jokala? Saj ni več bratca - visoki v gori ga je nemara že umoril strašni Bedanec in ga je zakopal nekje sredi gozda. Pa je zdaj Kekec mrtev in nikoli več ne bo igral na svoje zlate citre. In tudi prepeval ne bo več tistih lepih pesmi, ki jih je znal sto in sto. V grobu leži Kekec, mrtev in tih, kakor njena mucika, tam na vrtu. O, Kekca ni nikjer več, pa tudi bele mucike ni več. Tinka je ostala sama. Nihče se ne igra z njo in srce ji je polno žalosti in težke bridkosti, ki ji ne dasta nikoli miru, da mora mala Tinka neprestano jokati in zdihovati. Oj, jokati za Kekcem, ki ga ni že sedem dni domov; oj zdihovati za belo muciko, ki jo je ugrabila hudobna smrt, in počiva zdaj na vrtu v lepem grobu ...
Tinka se je napotila na vrt. Pod široko češnjo je sedla v mehko travo. Tam je bil grobek bele mucike. Ves je bil posut z rožami, da se črne prsti niti videlo ni. Tinka je gledala na grobek. Roke je prekrižala na prsih in iz oči so ji pričele vreti solze. Počasi so tekle solze po njenem rdečem licu in so bile vroče in pekoče. -
Tinka je zajokala in v srcu jo je zabolelo tako silno, da ni mogla več zdržati. Kar zleknila se je in je zarila obrazek med travo.
Na vasi so začeli pritrkavati zvonovi in so naznajali delopust. Ubrani glasovi so se razlegli preko vsega zagorskega sveta in so peli tako mili, da se je človeku tajalo srce, ko je poslušal tisto jasno, svečano zvonenje. Tinka je slišala zvonove in v srcu ji je bilo še huje. Pričela je jokati na ves glas in je hotela, da bi prevpila pojoče zvonove. A ni šlo - resnično, ni šlo ...
Vrstica 591 ⟶ 586:
Tisto ubrano zvonjenje je slišal tudi Kekec visoko tam gori pod belimi pečinami. Kekec je sedel na trati pred Bedančevo kočo in je strmel na domačo vas. Z roko si je podprl glavi in je mislil, mislil ... Oči so mu bile vse žalostne in lica pobledela in shujšana. Pa saj ni čudno! Teden dni ga že muči hudobni Bedanec in mu ne privošči ničesar dobrega. Vsak dan ga trikrat pošteno nabije in ga hrani s sirovim sirkovim močnikom, da je Kekcu že popolnoma upadel trebušček in so mu splahnela rdeča, polna lica. Oj, to je hudo, hudo! A najhuje je to, {{prelom strani}} da se ne more Kekec domisliti ničesar pametnega, da bi prevaril Bedanca in bi pobegnil domov. To je Kekca najbolj skelelo in skoraj samega sebe se je sramoval. Pa tudi je vsakokrat, ko ga je nabil Bedanec, stiskal ustna in prisegel sam pri sebi, da se znese nad Bedancem - o, vendar je uvidel potem, da je slaboten in da ničesar ne opravi, če se zapraši v Bedanca. Bedanec ga je neprestano gledal s srepimi očmi in je samo godrnjal. Le trikrat na dan je izpregovoril s Kekcem in vsakokrat mu je velel, naj se napoti takoj h Kosobrinu in ugrabi sirotno Meno. A Kekec je molčal in mu niti odgovoril ni. To pa je razjarilo Bedanca in zato je trikrat na dan Kekca prav pošteno nabil.
In res - Kekec se je zanašal samo še na Kosobrina, ker mu vse nakane in spletke niso prav nič pomagale. Zato pa je potrpel vse in ni nikoli javkal. Kadar ga je Bedanec nabil, se je splazil tja na goličevje in je gledal dolgo na Kosobrinovo domačijo. Videl je možička, ki je delal pridno na njivici. Tudi Kosobrin je včasih pogledal nanj in je pomignil z roko. A Kosobrin ni izpregovoril več besedice z njim, ker ga je bilo strah Bedanca. Tam gori med grmovjem se je prikazala sem in tja mala Mena. Zamahnila je z roko in je zaklicala veselo preko soteske:
A Kekec je vendarle čakal in je potrpel. Odšel je nazaj na trato pred Bedančevo kočo in je strmel v dolino ali pa je gledal na ujetega sokoliča, ki je žalostno sedel tam gori na strehi. Sokolič je neprestano povešal glavo. Le redkokdaj jo je dvignil in oči so mu pogledale na belo {{prelom strani}}
skalovje. Tedaj pa je sokolič polglasno zaječal. Stresnil je s perutmi in se je zagnal naprej. A neusmiljena verižica ga je potegnila nazaj, da je sokolič omahnil tam na koncu strehe. Potem je sfrčal nazaj na sleme. Stisnil je glavo med perutnico in se dolgo, dolgo ni več ganil.
Kekcu se je ujeti ptič smilil do srca. Že večkrat se ga je polastila misel, da bi rešil sokoliča.
Kekec se je že splazil do strehe. A pravočasno se je še premislil.
Tistega dne pa je rekel Kekec Bedancu:
Bedanc je zarenčal nad Kekcem in ga je zasukal, da se je deček kar prekotalil po tleh. Obrnil se je Bedanec in je izginil v goščavi. Kekec pa je gledal za njim in se je namuznil:
Kekec se je zagledal v zeleno, s sončnimi žarki vso posuto dolinico, od koder je prihajalo ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. Srce se mu je širilo vedno bolj, da ga je kar prevzelo. Oči so mu postale nehote rosne in v duši je začutil silno hrepenenje, ki ga je vleklo v dolino, kjer stoji njegov dom, a doma počivajo v ozki skrinjici njegove {{prelom strani}} zapuščene citre. O, da bi imel vsaj citre pri sebi, da bi si zaigral veselo pesem, krasno pesem, ki bi se razlegala po tem divjem gorskem svetu! Lepše bi se razlegala tista pesem med mrtvim skalovjem kot ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. In bilo bi lepo in prijetno vseokrog ... A Kekec nima citer pri sebi. Že teden dni samujejo v skrinjici in nikogar ni, da bi malo zaigral na zlate strune - o, nikogar ...
Vrstica 612 ⟶ 607:
In Kekec je mislil na svoje in je hrepenel po njih, ko je poslušal zvonjenje. Žalostno je povešal glavo še takrat, ko so utihnili zvonovi in je objela mrtva tišina zagorski svet. Niti pogledal ni več na veselo dolinico, ampak je zrl molče v tla in vedno večja žalost se ga je lotevala ...
Toda hipoma je dvignil glavo in se je ozrl okorg sebe. Zazdelo se mu je, da se je razlegel ravnokar pridušen, obupen klic, ki je prišel kdove od kod iz temne goščave.
Tretjič je zavpil tisti presunljivi glas in Kekec ga je tedaj spoznal.
Kekec je stekel skozi goščavo. Na vso sapo je hitel med širokimi bukvami in se je ustavil šele na parobju. Ozrl se je navzdol proti divjemu jarku, od koder je prihajalo glasno vpitje. Tedaj pa se je prijel Kekec za glavo in je zavpil ves prestrašen. Zagledal je ta doli Bedanca, ki je mikastil majhnega možička. A tisti možiček ni bil nihče drugi kot Kosobrin. Držal je Bedanec Kosobrina z obema rokama; okrog pasa ga je držal in ga je dvigal od tal kot lahko peresce. In kričal je Bedanec, da se je razlegalo strašno po ozki, gorski soteski.
In Kekec je pričel kar z nogami cepetati v svojem strahu. Lasje na glavi so se mu naježili, srce mu je zastalo. Toda samo za trenutek. Zakaj Kekec se je nemudoma stresel in je zastokal še enkrat. Stisnil je ustnice, da so ga zabolele, in je zakrilil z rokami. Nato pa se je zaprašil po strmini na vso sapo. Tekel je in tekel po goličevju in se še zmenil ni, da se je trikrat prevrnil po tleh. O, Kekec je samo zasopel in se je naglo pobral s tal. Pa je drvel naprej, drvel kakor veter in se ni ustavil nikjer več. Kar nenadoma {{prelom strani}} je stal kraj Bedanca, ves zasopel in oznojen. Dvakrat je še zakrilil z rokami, potem pa se je zaprašil v Bedanca in ga je zgrabil za roke.
Bedanec je pogledal na razjarjenega Kekca, a ni izpustil možička, ki se niti ganil ni več med njegovimi trdnimi pestmi. Sunil je Kekca z nogo, da je deček odletel v stran in je padel za skalo. To pa je razjarilo Kekca še bolj. Kar zapihal je nevšečno in se naglo pobral. Zagnal se je vnovič v Bedanca in ga je zgrabil z obema rokama za košato brado in mu jo je pričel puliti, da je Bedanec zarjul od bolečine. -
Bedanca je strašno bolelo, kajti Kekec ni poznal usmiljenja, ampak je pulil z vso močjo dolgo brado. Pač je otepaval Bedanec okrog sebe, da bi se otresel srditega dečka. A vse otepanje mu ni prav nič pomagalo. Kekec se ni zmenil za njegove brce, ampak je trgal in mikastil, {{prelom strani}}
da so dolge dlake kar frfotale po zraku. Tedaj pa se je Bedanec sklonil in je položil Kosobrina na tla. Zgrabil je Kekca za komolce, da je zahreščalo in da je zavpil Kekec od divje bolečine ter je izpustil brado. Bedanec ga je na pol dvignil in ga je vrgel daleč onkraj jarka. Sklonil se je potem h Kosobrinu, ki je ležal na tleh in se ni več ganil. -
In Bedanec se je popraskal za ušesom in je gledal ves prestrašen na Kosobrina. Kekec je pritekel nazaj in pokleknil kraj Kosobrina. Za roko ga je prijel; a roka je bila odrevenela in mrzla. V obraz mi je pogledal; a obraz je bil bled in brez življenja. -
Bedanec je položil roko na možičkove prsi, da bi videl, če srce še bije. A srce ni bilo več - bilo je tiho in je mirovalo ... -
Kekec pa je klečal kraj mrliča in je ves obupan vil roke. Klical je Kosobrina na ves glas, ker ni mogel verjeti, da je možiček resnično mrtev.
A Kosobrin se ni ganil. In tedaj je bil Kekec trdno prepričan, da je Kosobrin resnično mrtev. Zato je snel klobuček z glave in je sklenil roke. Potem je obsedel tam na {{prelom strani}} skali in je pričel premišljevati, kaj bi storil. Gledal je v globoki jarek, ki je po njem šumela divja Mala Pišenca. Misli so se mu utrinjale po glavi. Polotil se ga je spet srd, da je Kekec kar stiskal pesti.
Še nekajkrat je stisnil Kekec pesti in je zamrmral nerazločno besedo. Potem se je dvignil in je stekel preko jarka in goličevja. Naravnost v Bedančevo kočo je hitel; a koča je bila prazna in Bedanca ni bilo nikjer. Kekec je naglo zgrabil dolgo vrv in je stopil iz koče.
In Kekec je razmišljala, a se ni domislil ničesar. To ga je razjarilo še bolj. Močno ga je zasrbelo v prstih, da ni mogel mirovati. Kar zaprašil se je nazaj v Bedančevo kočo. Prevrnil je mizo in klopi; pograd je prevrnil in se je lotil kuhinjske posode ter jo je razmetal krog in krog. -
Kekec je stopil do ognjišča, kjer je tlela žerjavica.
A Kekec je zmignil z glavo. In da bi zbežal vabljivi skušnjavi, se je naglo okrenil in je zdrvel iz koče.
== 9. ==
Kekec je bil tisti dan razdražen kakor še nikoli v svojem življenju. V svoji razdraženosti pa niti mislil ni, kaj pravzaprav dela. Samo to mu je bilo jasno, da je pobegnil iz Bedančeve koče in da se ne povrne nikoli več tja. Pa če ga Bedanec tudi ulovi in pograbi - o, Kekec se bo postavil na noge in se bo zopet zaprašil vanj. In Bedanec naj ga ubije, ako hoče; ubije naj ga, kakor je ubil siromašnega Kosobrina - Kekec ne pojde z njim! Niti mrtvega ga ne spravi več v kočo nazaj, ker je Bedanec hudoben, da ni na svetu hujšega. -
{{prelom strani}}
Kekec je zažugal z desnico in je letel na vso sapo po goličevju. Znoj mu je tekel curkoma z obraza; a Kekec ni imel časa, da bi si ga obrisal z rokavom. Sopel je naglo in je stiskal ustne; srce pa mu je bilo polno gorja in jeze. Groza mu je vstala v duši, samo če se je domislil ubogega Kosobrina, ki leži mrtev tam doli v jarku. -
Kekec je stopil v jarek, kjer je ležal mrtvi Kosobrin. Dvignil ga je na svoje močne roke in ga je spravil z največjo težavo na trato vrhu jarka. Tam pa je obstal in v prvih trenutkih se niti zavedal ni, kaj naj ukrene. Gledal je podse na beli prod, sredi katerega se je valil razdivjani gorski potok. Da je mogel priti tja dol, bi moral preplezati visoko steno; a stena je bila gladka in navpična, da je ni mogla preplezati živa stvar. Vse to je videl Kekec in {{prelom strani}} zaskrbelo ga je ... Toda Kekec ni obupal. Pogledal je na vrv, ki jo je bil prinesel iz Bedančeve koče. In tedaj se mu je razjasnil obraz in tlesknil je z rokami. -
In Kekec se ni obotavljal. Prijel je Kosobrina in ga je prenesel dol nad prepad. Debel štor že davno razpadlega borovca je štrlel tam iz zemlje. Kekec je ovil okrog njega debelo vrv in jo je močno zadrgnil. Drugi konec vrvi pa je privezal Kosobrinu okrog pasu. Ko je bil gotov, se je globoko oddahnil in je pogledal preko soteske. In tedaj je videl malo Meno. Tam na skali je sedela Mena in je gledala semkaj na Kekca.
Mena je zajokala onkraj soteske in je odgovorila med glasnim jokom:
Mala deklica je izginila s skale in je odhitela proti koči. Kekec pa je stopil tik nad prepad. Dvignil je mrtvega Kosobrina in ga je pričel polagoma spuščati navzdol ob gladki steni. Majhen je bil sicer Kosobrin, a vendar težak, da je Kekcu tekel znoj po obrazu, ko je držal za vrv in jo nategoval z vso močjo. A vendar je šlo vse gladko in prej kot je Kekec mislil, je bil Kosobrin tam doli na produ. Kekec je legel na skalo, pa je pogledal v prepad. In tedaj je videl Kosobrina. Ležal je na pesku nedaleč od potoka.
Kekec se je oprijel vrvi in se je spustil ob steni navzdol. Obvisel je za trenutek nad prepadom in je premeril z očmi globočino pod sabo. Nato pa se je zasukal {{prelom strani}} in je šinil kakor blisk po vrvi navzdol. Včasih se je oprl z nogami ob skalo, ker ga je rezala hrapava vrv, in se še zmenil ni za globoki prepad pod sabo.
Srečno se je bil Kekec spustil na prod. Tam pa je obstal in si je obrisal z rokavom znoj z obraza. Drgnil si je roke in je gledal na drveči potok, ki je hitel z glasnim šumenjem mimo.
Odvezal je mrtvega možička od vrvi in ga je dvignil na svoje roke. Potem pa je stopil k vodi in je iskal primernega prehoda. Toda dolgo ni premišljal in tudi iskal ni dolgo. Kar stopil je v mrzlo vodo in jo je bredel do kolen. Razpenjeni potok se je zaganjal vanj in je poizkušal, da bi mu izpodmaknil noge. A Kekec se ni vdal. Dasi je nosil težko breme, se je vendar zaganjal pogumno naprej in se ni ustavil niti za trenutek. Samo enkrat bi bil skoraj omahnil, ko je stopil na kamen. A zadržal se je z vso močjo in se je pognal naprej.
Vrstica 677 ⟶ 672:
In tako je prišel srečno na drugi breg in se je napotil po gladkem produ do strmih, visokih pečin, sredi katerih {{prelom strani}} je stalo Kosobrinovo domovanje. Ozrl se je tja gor, pa je zagledal Meno, ki je sedela tam na visočini in mu mahala z rokami. A Kekec se ni ustavil, ampak je stopal enakomerno naprej. Utrudilo ga je težko breme in roke so se mu tresle zaradi velikega napora. Komaj je še sopel; a omagati ni hotel, še zanalašč ni hotel, ker je videl strmo skalovje že tako blizu. Vse moči je zbral in je skoraj stekel po belem, mehkem produ.
Ustavil se je pod pečinami in je zaklical na ves glas:
{{prelom strani}}
A Kekec ni čakal dolgo časa. Kar nenadoma je šinila debela vrv navzdol ob skali. Kekec jo je zgrabil in se je zasmejal v svojem veselju.
Še enkrat se je Kekec nasmejal. Potem pa se je obesil na vrv in je poizkušal, če bo dobro držala. A vrv je bila močna in je bila trdo zavezana tam gori k drevesu. Zato pa je bil Kekec zadovoljen. Sklonil se je, pa je zadrgnil vrv mrtvemu Kosobrinu okrog pasu.
Kekec je zgrabil za vrv in je začel plezati ob gladki skali navzgor. Težavno je bilo to plezanje, ker v začetku ni našel nikjer niti najmanjše razpoke, kamor bi se mogel vsaj za trenutek opreti z nogo. Skala je bila navpična in kakor z obličem zoblana. Kekcu ni preostajalo nič {{prelom strani}} drugega, kakor da se je vzpenjal ob vrvi navzgor. Oprijemal se je z rokami hrapave vrvi in se poganjal s koleni. In tako se je dvigal počasi navzgor. A Kekcu ni upadel pogum - o, Kekec je samo stiskal ustna, da bi se preveč ne zasopel in je zagodrnjal le tu pa tam, ko mu je zdrknil znoj preko lica:
In Kekec se resnično ni bal, ampak se je poganjal neutrudno naprej. Hipoma je zagledal kraj sebe veliko škrbi, ki je molela iz gladke skale. Kekec se je razveselil, ko je zagledal tisto škrbo.
Kekec se je posmejal in se je pognal malo v stran. Z desno nogo je stopil na ozko škrbo, a z rokami se je držal napete vrvi. Dobro mu je delo, da se nekoliko odpočije in se mu ustavi znoj, ki mu je lil curkoma z obraza in ki si ga ni mogel niti obrisati. Ozrl se je podse v globočino in je videl, da je preplezal že polovico visoke stene. - {{prelom strani}}
Kekec se je smejal sam pri sebi. Toda naglo ga je minila vsa radost, ko je zaslišal nad sabo Menin glas. In Mena je strahoma zaklicala tam gori:
Kekec se je ozrl prestrašen na goličevje. Resnično - tam kraj samotne bukve je stal Bedanec in je gledal naravnost na Kekca. Deček se je zdrznil in je zavpil polglasno. Z vso silo se je oprijel vrvi in se je zaganjal kvišku, da ga je po dlaneh skelelo. Samo enkrat je še pogledal na ono stran soteske in tedaj je videl Bedanca, ki je tekel naglo po goličevju navzdol proti prepadu. -
In deček se je vzpenjal kvišku, da mu je skoraj sapa pošla. Nič več se ni ozrl na Bedanca, ki se je že spustil na prod po vrvi, ki jo je bil Kekec pustil tam ob skali. Kakor mačka je plezal Kekec ob steni in je pričakoval vsak trenutek, da potrese Bedanec za vrv, na kateri je visel. Še huje se mu je ulil znoj po obrazu in dlani so ga pričele tako skeleti, da se je komaj zadržal na hrapavi vrvi. Sopel je težko in sunkoma in zaradi skrivne bojazni so mu začeli lasje vstajati pokonci.
S poslednjimi močni se je poganjal Kekec kvišku. A glej - stena tu gori ni bila več tako gladka kot tam doli. Polno škrbin in ozkih polic je bilo tu, da se je Kekec lahko opiral z nogami nanje. To pa je razveselilo Kekca, da se je kar zasmejal. Lahkotno se je vzpenjal zdaj kvišku - urno, urno kakor veverica. Ozrl se je navzgor, pa je videl Menino glavo že blizu. Pa je bil tudi že zadnji čas, da je prišel že tako visoko. Zakaj tisti trenutek je zajokala Mena nad njim.
Mala deklica ga je gledala vsa zavzeta in se je še vedno tresla po vsem životu.
Mena je pokleknila kraj trupla. Z rokami si je zakrila obrazek in je zajokala na ves glas.
Bedanec je zavpil tam doli, da je jekalo po vsej soteski. Še huje je skrčil pesti in je zažugal z njimi Kekcu.
Bedanec mu ni odgovoril ničesar več. Samo z rokami je pričel strašno mahati in se je obrnil, pa se je napotil preko proda. Kekec pa se je odmaknil od skale in je stopil k jokajoči Meni.
A mala deklica ga ni poslušala, ampak je še vedno ihtela in je klicala mrtvega strička. Kekec je stal molčé nekaj časa kraj nje in jo je gledal. Prvič je videl zdaj siroto Meno od blizu in zasmilila se mu je zdaj tako, da se mu je srce kar stisnilo. Goste, rumene lase je imela Mena; temne oči so ji gledale žalostno v Kosobrinov obraz; a rdeči, okrogli obrazek se ji je kar tresel od silnega joka. in Kekcu je postalo v srcu hudo, tako hudo, da sta mu stopili v oči dve težki solzi. Položil je roko mali deklici na glavo in ji je pričel lepo govoriti:
Deklica ga je pogledala s svojimi milimi očmi.
Mena je vzdihnila globoko iz srca in se je dvignila. Kekec pa je šinil z rokavom preko oči in je prijel mrtvega Kosobrina.
Dvignil je mrliča in ga je nesel na svojih močnih rokah preko planotice proti samotni koči, ki je stala kraj strmih pečin. Mala Mena je stopala za njim. Oči si je brisala in je vzdihnila tu pa tam težko in bridko ...
== 10. ==
Večerilo se je tisti dan po tihem, širnem zagorskem svetu. Beli vrhovi na obeh straneh Male Pišence so zažareli v škrlatnem ognju, ki je svetil vseokrog, svetil tudi v ozko sotesko pod sabo. Zelena Kosobrinova planotica je zažarela v takem ognju, da se je zdelo, kakor bi bilo stopilo z neba nekaj čudovitega, krasnega, česar ne more pojmiti človeško srce. Kekec se je čudil, ko je stopil iz Kosobrinove koče in je videl okrog sebe tisto večerno zarjo. Pa se mu je zdelo, da živi vse okrog njega in diha, diha skrivnostno in pritajeno. Tresle so se skale v onem čudnem svitu; njivice so se tresle in tudi grmovje se je treslo, kakor bi resnično živelo in prestopalo sem in tja ...
A tista zarja je ugasnila po soteski, kakor bi trenil. Mračno je postalo širom okrog in tiho, tako tiho, da je Kekec skoraj slišal utripanje lastnega srca. Le divji gorski potok je pel tam sredi soteske svojo enakomerno, zvonko pesem. Tu in tam je priletel iz skalovja črni mračnik in je pričel frfotati nad njivico. Nekajkrat je obletel njivico, potem pa je izginil v sivem mraku ... Kekec pa se je pretezal tam na pragu, ker je čutil, da so mu roke vse otrple in odrevenele od težkega dela, ki ga je moral izvršiti danes popoldne. Zato pa je tudi stopil na prag, da se malo odsope in pretegne, ker so ga bolele vse kosti. Ravnokar je bil dovršil oder, kamor je položil truplo ubogega Kosobrina. Pa to tudi ni bilo lahko delo in je utrudilo Kekca na vso moč. A Kekec se ni ustrašil tega dela in ni prej odnehal, dokler ni bilo delo izvršeno. Potem pa si je vendarle privoščil malo pokoja, da popolnoma ne otrpne. A Kekec ni dolgo počival na pragu. Ko je zagledal prvo zvezdo, visoko tam gori na temnem nebu, se je obrnil in odšel v kočo.
Vrstica 737 ⟶ 732:
Kosobrina, je ležalo pet velikih šopkov rdečega ravšja, ki ga je bila natrgala mala Mena tam gori na skalovju. Vsa izba je bila polna vonja, ki je prihajal iz žametnih čašic gorskega ravšja, in prijetno je bilo v izbi kakor tam na obronku, kjer cvete ravšje in dehti, dehti ...
Mena je sedela na klopi kraj peči. Roke je bila prekrižala na prsih in je strmela nepremično na oder, kjer je spal njen dobrotnik večno spanje. Kekec se ji je približal in je sedel kraj nje.
Deklica je prikimala z glavo.
A Mena je ugovarjala in nikakor ni hotela poslušati Kekca.
In Kekec je začel potihoma pripovedovati. Dolgo je pripovedoval o svojih nezgodah in o Bedancu. Mena ga je poslušala vsa zavzeta. Toda ker je pripovedovanje trajalo predolgo in Kekec še vedno ni končal, se je naslonila {{prelom strani}} na peč. Glavica ji je zdrknila kar hipoma na prsi. Oči so se je zaprle nehote in Mena je zaspala. Kekec je utihnil, ko je videl, da deklica spi. Nasmehnil se je in je odšel potihoma v sosedno izbico. Prinesel je s seboj belo blazino in odejo, ki jo je razgrnil po klopi. Tiho je položil potem deklico na klop. Deklica se je samo zganila, a zaradi prevelike utrujenosti se niti prebudila ni. Mirno je spala tam na klopi in je sanjala kdove kaj.
Kekec se je pretegnil in je stopil k odru. Gledal je na mrliča in na goreče sveče in oči so ga pričele ščemeti.
Kekca so ščemele oči vedno bolj, da ga je že skoraj bolelo. Zato je stopil od odra in je odšel potihoma iz izbe. Odprl je vežna vrata in je obstal na pragu. Zagledal se je v noč, ki je mirovala vsepovsod. Nebo je bilo pokrito s tisočerimi velikimi, svetlimi zvezdami, ki so se neprestano tresle na visokem nebu. Mrzel vetrc je vel skozi ozko sotesko in iz globočine je prihajalo zamolklo, enolično šumenje gorskega potoka. Živega glasu ni bilo širom okrog. Samo dvakrat se je oglasil iz nasprotnega brega lisjak. Zalajal je zateglo, hripavo, potem je bilo spet vse tiho ...
Kekca je stresel mraz. Zato pa se je obrnil in je odšel nazaj v izbo. Sedel je na klop in je zaprl oči. Zaspanec se ga je pričel lotevati in Kekec se je komaj držal pokonci. Še enkrat je pogledal na spečo Meno. Potem pa se je kar zleknil in je podložil roke pod glavo. Napori prejšnjega dne so ga utrudili tako, da ni mogel več vzdržati. Mislil se je pač samo malo zlekniti. Toda še preden je mogel treniti trikrat z očmi, je trdno zaspal ...
Prebudila ga je Mena. Kekec je skočil pokonci in si je pomel oči. V prvem trenutku se niti zavedel ni, kje je pravzaprav. Toda zagledal je oder in goreče sveče in hipoma mu je bilo vse jasno.
Kekec je res odšel v kuhinjo. V mleko si je nadrobil rženega kruha in je pričel hlastno jesti, ker je bil resnično lačen.
Kekec se je čudil in je gledal deklico, ki je pridno pomivala leseno posodo tam ob ognjišču.
In Kekec je odšel takoj na delo. Desk je imel dosti na razpolago. Zato pa je kar naglo zbil rakev in je bil prej gotov, nego si je mislil. Vzel je potem lopati in se je napotil tja gor h grmovju. Tam pa je izkopal globoko jamo. Delal je neumorno in se niti ni zmenil za vroči znoj, ki mu je curjal neprestano s čela. Šele ko se mu je zazdelo, da je jama zadosti globoka, se je odsopel in si je obrisal z rokavom znoj z obraza. Stopil je tja dol h koči in je zgrabil leseno rakev. Ponesel jo je v izbo in jo je položil {{prelom strani}} na tla. -
Mala deklica je zajokala na ves glas in si je zakrila obrazek z rokami. Kekec pa je upihnil sveče in je odgrnil črni prt z mrliča.
Deklica je vzela blazinico in jo položila v rakev. Kekec pa je rahlo in previdno dvignil mrliča. Spustil ga je v rakev in ga je zavil v črni prt. Naglo je vzel pokrov in ga je poveznil na rakev. Mena je še huje zajokala. Tudi Kekca je bolelo v srcu, da so mu bile oči vse solzne in je stiskal ustna. A Kekec se je držal in ni hotel pokazati svoje silne bolesti. Hitro je zgrabil za kladivo in je zabil pokrov h krsti. -
In prijela sta rakev in sta jo nesla iz koče. Mimo njivice sta stopala brez besed. Obema je bilo hudo v srcu in mislila sta na siromaka, ki ga je zadela tako nagla smrt. {{prelom strani}} Ihtela je mala Mena in solze so ji vrele iz oči in so padale na belo rakev. A Mena je vedela, da so te solze zaman in da ne prikličejo nikoli več nesrečnega strička v življenje. A vendar je ihtela, ker ji je bilo pri srcu hudo in ni znala mala sirotica ničesar drugega. Dospela sta do jame. Kekec je vzel z rame vrv in jo ovil okrog rakve. Počasi sta spustila rakev v jamo. Obsula sta jo z rdečim ravšjem in Kekec jo je pričel zasipavati s črno prstjo. Kmalu kmalu je bil grob zasut in nad Kosobrinom se je dvigala visoka gomila.
Deček in deklica sta se napotila molče proti koči. Dolgo sta molčala. Šele ob koči je izpregovoril Kekec in je rekel:
Mena se je čudila na vso moč in je sklenila roke. A Kekec je še nekaj godrnjal in je bil vse zlovoljen. Odšel je na skalovje in je sedel vrh prepada na belo skalo. Zrl je na ono stran soteske in je mislil, da zagleda Bedanca tam na goličevju. A Bedanca ni bilo nikjer. Kekec se je skoraj oddahnil, ko ga ni nikjer zagledal. Saj je skrbelo Kekca, zelo ga je skrbelo in se je samo delal pogumnega in brezskrbnega. Dobro je vedel, da je Bedanec na sledi skrivni poti, ki drži v Kosobrinovo domovanje. In bil je tudi prepričan, da bo napel Bedanec zdaj vse sile, da ulovi Kekca in Meno. Zato pa mu je bilo v srcu polno bojazni in velikih skrbi, da je Kekec kar glavo povešal. O, za sebe se Kekec ni bal. Le za Meno se je bal, za {{prelom strani}}
malo sirotico, ki se vsa trese od strahu in se tako boji Bedanca.
Kekec je vstal in se je napotil proti koči. Mena je ravno prignala iz hlevčka svojo živinico, da jo požene na pašo.
Mena je odšla za živinico; Kekec pa je stopil v kočo. Iztaknil je tam vseokrog in je vtaknil v vsako reč svoj nos. Ko se je naveličal iztikati, se je spravil na delo. Hitro je odnašal iz izbe vse, kar mu je bilo na poti. In ni preteklo pol ure, pa je bila izba pospravljena. Niti najmanjša {{prelom strani}} stvarca ni kazala več, da je ležal pred dobro uro v tej izbi mrlič na odru. Kekec je bil zadovoljen s svojim delom. Zato pa se je napotil še v ozko klet, da se tam malo ogleda. Klet je bila temna in napolnjena s poljskimi pridelki.
Kekec se je posmejal in je bil ves vesel svoje misli. Odšel je iz kleti in je stopil pred kočo. A videl je, da je že nekaj pozno. Zato pa ni šel po luč, ampak se je napotil proti grmičevju onkraj njivice.
Onkraj grmičevja je dobil Meno. Sedela je na mahovni trati. Roke je bila sklenila na prsih. Bila je vsa tiha in je gledala žalostno predse. Živinica se je pasla mirno {{prelom strani}} med grmičjem in Meni niti ni bilo treba, da bi jo zavračala. Kekec se je ustavil kraj nje in jo je gledal. Smilila se mu je sirotica, da ga je v srcu kar bolelo. -
Deklica ga je pogledala in se je nasmehnila.
Kekec je že hotel odgovoriti. Toda tedaj je zamahnil z roko in je pogledal na nasprotno stran soteske. Zagledal je Bedanca, ki se je ravnokar priplazil iz globokega jarka. Kekcu ni dalo miru, ko je videl Bedanca. Kar zaskrbelo ga je in nič drugega ni mogel, kakor da je poskočil na skalo. Z rokami je plosknil in je zavpil:
Kekec se je zasmejal na ves glas. A Bedanec mu je zažugal s pestjo in je odgovoril:
Kekec se je prebudil hipoma iz svoje otrplosti, ko je slišal Menin jok.
Kekec se je samo delal pogumnega. Saj v resnici niti vedel ni, kako naj obračuna z Bedancem.
== 11. ==
Tisti dan se je Kekec smejal, da se je tolkel po kolenih. Bil je ves vesel in zadovoljen in obraz mu je kar žarel od srčne radovednosti. Sedel je na skali nad prepadom in je gledal na goličevje, koder je ravnokar hitel Bedanec, ki ga je bil Kekec razjezil s svojim smehom. Hm, pa saj ni čudno, da bi se Kekec ne smejal. Glej, pred tremi dnevi je bil zagrozil Bedanec, da pride po Kekca in se je nekaj hvalisal, da je iztaknil skrivno pot, ki drži na Kosobrinovo domovanje. Pa se je Bedanec lagal, grdo lagal. Saj so prešli že trije dnevi od takrat - a Bedanca še ni od nikoder! Bedanec še vedno iztika tam okrog jarka, a še vedno ni našel ničesar. To pa se zdi Kekcu tako lepo, da se mu srce kar samo od sebe smeje. In kako tudi ne? - Saj je Kekec zdaj prepričan, da ga Bedanec vendarle ne ulovi še tako kmalu. Medtem pa se Kekec domisli nečesa pretkanega, da bo Bedanec kar debelo gledal in se bo praskal za ušesom. O, le naj se trudi Bedanec; le naj se poti in naj robanti! Saj mu ne bo nič hasnilo - in nazadnje se bo smejal samo Kekec; samo Kekec se bo smejal in se tolkel po kolenih, kakor se smeje zdaj tam gori na skali. {{prelom strani}}
Bedanec ni odgovoril ničesar, ampak je samo dvakrat cepetnil z nogo ob zemljo. Zagrozil je Kekcu z roko in je odšel. No, Kekec je postal tako dobre volje, da je pričel žvižgati svojo najlepšo pesem. Še nekajkrat se je posmejal, potem pa se je napotil v kočo. Stopil je v kuhinjo, kjer je kuhala Mena borno večerjo. -
No, mala Mena mu je morala verjeti, ker je govoril tako samozavestno. Pričela sta jesti borno večerjo in sta se pogovarjala o vem mogočem. Privadila sta se v teh štirih dneh drug drugemu in zato sta kramljala ves dan, da jima je bil krajši čas. Tudi nocoj sta se pogovarjala ob plamenečem ognju pozno v noč, dokler ni pričel Meni lesti zaspanec v oči. In Mena se je napotila v svojo izbico. Kekec pa se je zavalil v hiši na klop. Odel se je z gorko odejo in se zleknil po trdem ležišču. A še preden je zaspal, je rekel na glas:
Druga dan je Kekec zarana vstal. Šel je iztikat v hlevček in je našel po dolgem iskanju precej veliko svetilnico. Ves vesel jo je nesel v kuhinjo, kjer je Mena že zavrela mleko. Poiskal je debelo lojevko in jo je pritrdil v {{prelom strani}} svetilnico. Prižgal jo je ob ognju in je rekel:
Odšla sta v hlevček. Mena je odgnala živinico; Kekec pa je pospravil po hlevčku, da je bilo vse čisto in v redu. Po dokončanem delu je hotel iti v kočo. Toda ustavil se je ne trati in je gledal v nebo, da bi videl, kakšno bo danes vreme. Po nebu so se podili oblaki; naglo in nevzdržno so hiteli nad zagorskim svetom. Toda preko gorá niso mogli, ker so bili prenizko. Obviseli so ob strmih, razdrtih pečinah in so se valili počasi od njih navzdol ...
Že se je obrnil, da bi odšel v kočo. Toda tedaj je zadržal korak in se je zopet zagledal v nebo. Videl je nekaj črnega, drobnega, ki se je zibalo pod oblaki in se je spuščalo polagoma navzdol. Tisto črno je postajalo vedno večje in se je bližalo soteski. Že ni bilo več visoko nad ozko planotico, ko je presunljivo zavreščalo. Kekec se je stresnil, ko je začul tisti vrišč. -
In Kekec se ni dolgo obotavljal. Skočil je v kočo po dolgo gorsko palico in je zdrvel proti grmovju. Že od daleč je slišal Menino obupno kričanje, zakaj tudi deklica je zagledala orla, ki je bil že nizko in je krožil ravno nad njo. Pa tudi živinica je opazila nevarnost. V svojem strahu se je stisnila h grmovju in se je tresla po vsem životu. Nizko je bil že orel, da se je slišalo njegovo frfotanje. Mena je strmela nanj in v svojem strahu si ni vedela pomagati. Zavpila je na ves glas in si je zakrila obraz z rokami, ko je završelo glasno nad njo in je videla orla, ki se je zagnal na ovco. A prestrašena žival je odskočila - in orel je padel na trato in je pričel frfotati, da bi se dvignil s tal.
Takrat pa je pridrvel iz grmovja Kekec. Zasmejal se je, ko je videl orla na zemlji.
Orel je poskakoval po trati in je prhutal, da so se mu perutnice kar trle ob zemlji. A ni mogel priti do zaleta in je strašno odpiral kljun. A Kekec se ni prav nič bal. Naglo je skočil naprej in kakor bi trenil, je zasadil orlu palico globoko v prsi. Orel je strahovito zavreščal. Hotel je skočiti; a ni mogel več, ker ga je palica tiščala na vso moč k tlom. Zato se je prevrgel v stran in je obležal. Samo kremplje je še krčevito odpiral in zapiral.
In Kekec je dregnil orla še enkrat. A orel se ni ganil več in je bil mrtev. Kekec se je zadovoljno namuznil in stopil k Meni, ki ga je gledala vsa zavzeta in sklepala roke. -
Kekec je pokimal z glavo in se je zasmejal. Mena ga je debelo gledala in je strmela, samo strmela, pa ni mogla od začudenja izpregovoriti besedice. Kekec pa ji je pokimal še enkrat in je nadaljeval:
Kekec je zažvižgal in se je naglo obrnil. Šel je skozi goščavo naravnost proti koči. Tam pa je pograbil svetilnico in se je splazil v klet. Pričel je iztikati tam okrog in se je naposled ustavil pri široki, kamniti plošči, ki je bila vdelana v dno. -
Kekec je zmajeval z glavo in je ugibal, ugibal. Ker se ni mogel domisliti ničesar, se je razjezil, da je kar cepetnil z nogo. Skočil je v kot, kjer je ležal močan cepin; zgrabil ga je in je rekel:
Kekec je zavpil na ves glas in je naglo odskočil. Hipoma se je stresla klet in je zaropotalo tako bučno, da se je Kekec v prvem trenutku prestrašil. Mislil si je, da se nemara podira klet in mu pade zdaj pa zdaj visoka stena na glavo. Zato pa se je stisnil v kot in je čakal, čakal ... Toda ropotanje je potihnilo in bilo je zopet vse smrtno tiho po kleti ... Tedaj pa se je Kekec vzravnal in se je bližal počasi kamniti plošči. A začudil se je, ko je ni zagledal nikjer.
{{prelom strani}}
Posvetil je tja in je poskočil od veselja. Zagledal je tam črno jamo, ki je zevala na mestu, kjer je ležala prej tista plošča. In ko je posvetil še bolj, je videl pod sabo kamnite stopnice, ki so držale nekam daleč v globočino. Videl je Kekec tiste stopnice in obraz se mu je razjasnil. Plosknil je z rokami in je zavriskal na glas. -
Kekec ni odlašal prav nič, ampak je pričel stopati po vlažnih stopnicah navzdol. Svetil je okrog sebe, a drugega ni videl kot črno skalo, ki je z nje potihoma curljala voda. Temno je bilo povsod, temno kot v najbolj temni noči. A Kekec se ni bal, temveč je naglo stopal po stopnicah. Toda stopnice so prenehale nenadoma in Kekec je zavil v ozek hodnik, ki je držal nekam daleč v neznano temo. Šel je po hodniku dalje in dalje. A kar hipoma se je ustavil, ko je zagledal pred sabo bledo svetlobo. -
Šel je nazaj in se je plazil potem po ozki votlini dalje. Nad njim je šumelo, prasketalo in bobnelo, da Kekec ni slišal niti lastnega glasu. In tedaj je Kekec vedel, da drži {{prelom strani}} Kosobrinova skrivna pot pod samim gorskim potokom. Mraz se je širil tod okrog, tako strupen mraz, da je Kekca kar streslo. Tesno si je stisnil jopič k prsim in zobje so mu zašklepetali v strašnem mrazu. Naglo je stopal naprej in se ni ustavil niti za trenutek. Hodnik je zavil navzgor. Pričele so se zopet stopnice in tam se je širila svetloba, da se je videlo skoraj tako kot pri belem dnevu. Hipoma so prenehale stopnice in Kekec je stal pred belo skalo. S tresočo roko je iskal skrivne kljuke in jo je tudi kmalu dotipal. Previdno je odprl kamnita vrata in je pokukal venkaj. Zagledal je pred sabo jarek, ki se je vzpenjal strmo navzgor. Tisto mesto je zagledal, kjer je umrl nesrečni Kosobrin in je Kekec zmikastil divjega Bedanca. V prvem trenutku se je Kekec razveselil. Toda hipoma se je odmaknil in je skoraj glasno zavpil v svojem divjem strahu.
Oj, zagledal je v jarku Bedanca. Niti deset korakov ni bil Bedanec oddaljen od njega. Sključeno se je držal Bedanec. V desnici je vihtel kladivo in je udarjal z njim po skali, da je kar jekalo. -
Kekec je zastokal v svojem obupu. Ničesar drugega ni mogel ukreniti, kakor da je naglo zaprl vrata. Vkljub mrazu mu je stopil znoj na čelo in pričel se je tresti kot šiba na vodi. Še vedno je stal v hodniku in si ni vedel pomagati in svetovati. Samo to mu je bilo jasno in samo tega se je zavedal, da udari zdaj pa zdaj Bedanec na vrata in jih razbije. In Kekec je izgubljen, ker Bedancu ne more ubežati nikamor, oj, nikamor ...
In Kekec je pravil vse natanko. Samo to je zamolčal, da je videl tam v jarku Bedanca, ki tolče po skali in iztika za vhodom. Mala deklica je ploskala z rokami in v svojem veselju se je pričela vrteti po kuhinji.
Kekec je gledal sirotno deklico in v srcu ga je bolelo tako zelo, da mu je šlo na jok. Saj je vedel, da je nalagál Meno in ji ni povedal resnice. Saj je bil prepričan, da pride že danes Bedanec ponju in da ni nobene rešitve več ... A vkljub temu prepričanju se je Kekec smejal z {{prelom strani}}
Meno, da bi je ne preplašil s svojo žalostjo in z obupom. A težko je bilo to Kekcu, težko, ker bi si bil najrajši pulil lase ...
Popoldne pa se je Kekec potikal po vsej planoti in je ugibal, kako bi mogel uteči preteči nevarnosti. A ugibal je zaman, rešilne misli ni bilo od nikoder. To pa je Kekca tako potrlo, da se je neprestano praskal za ušesi. Nikjer ni našel miru. Hodil je sem in tja po planotici in je godrnjal nerazločne besede. Tu pa tam se je ustavil in je poslušal glasno ropotanje, ki je prihajalo od one strani soteske. In vedel je, da tolče tam Bedanec po skali in se vedno bolj bliža skrivnim vratom. In vsak trenutek je Kekec pričakoval, da se zasmeje Bedanec v jarku, zasmeje se zato, ker je našel, kar je iskal.
Večerilo se je že, ko se je razlegnil po ozki soteski vesel in bučen smeh. Kekec je obstal kraj njivice in se je stresnil po vsem životu, ko je zaslišal tisti smeh. Saj je vedel, da je zdaj Bedanec našel skrivna vrata in da prirohni vsak hip na planotico. -
A smeh je utihnil in oglasil se je Bedanec v jarku:
Bedanec se je zakrohotal in Kekec ga je videl, kako se je splazil iz jarka in je šel naglo preko goličevja. Kekec pa je zdrsnil na tla in je tam obstal. Z rokami si je zakril obraz in je pričel glasno ječati. Dolgo je sedel tam, dokler se ni znočilo popolnoma in ga ni poklicala mala Mena k večerji ...
Tisto noč se je Kekec nemirno premetaval po klopi v izbi in ni mogel zaspati. Z grozo je mislil na jutrišnji dan in lasje so mu kar vstajali pokonci. O, za sebe se Kekec ni bal; bal se je samo za malo sirotico, ki spi zdaj tako lepo in mirno v sosedni izbici in sanja morebiti krasne sanje in se smeje v tistih sanjah ... Oj, sirotica! Zjutraj jo pa zbudi Bedanec in jo pograbi s svojimi strašnimi rokami. Pa bo ubožica jokala in klicala na pomoč. A kdo ji naj pride na pomoč, ko ni žive stvari daleč okrog, ki bi mogla pomagati Kekcu in nesrečni Meni? Nihče ju ne more obvarovati tistega strašnega in hudega, kar pride jutri zjutraj, oj, nihče ...
Kekec ni mogel več ležati, ampak je poskočil na noge in je stopil k okencu. Tam je stisnil k steklu svoje vroče lice in v srcu ga je bolelo vedno bolj. Čutil je, kako se mu začele vreti solze v oči, ker se mu je mala sirota tako hudo smilila. Krčil je pesti v svoji onemoglosti in je polglasno
{{prelom strani}} ječal. Sto misli se mu je podilo po razgreti glavi, ko je gledal v jasno noč in na bele gorske vrhove, ki so se svetili v tihih mesečnih žarkih ...
Toda kar nenadoma se je udaril po čelu in se je zasmejal. Šinila mu je v glavo prava misel in Kekec se je razveselil tako, da je kar poskočil.
Še enkrat se je Kekec zasmejal. Potem pa se je splazil potihoma iz sobe. Šel je naravnost v kuhinjo po svetilnico. Prižgal jo je in je odšel v klet.
== 12. ==
Kekec se ni dolgo obotavljal v kleti. Stopil je v odprtino, kjer se je pričenjala skrivna Kosobrinova pot, in se je splazil navzdol v črni hodnik. Naglo je spel naprej in je odprl težka kamnita vrata. Za trenutek je tam obstal, pogledal v temno noč in poslušal. A videl ni ničesar, pa tudi slišal ni ničesar. Samo gorski potok je nedaleč od njega šumel in prepeval. Kekec je postavil svetilnico na tla in je stopil venkaj na prod. Še enkrat je pozorno posluhnil, potem pa je stekel naglo po produ. Temno je bilo po ozki soteski, ker ni mogel zaradi visokih gorá mesec nikdar posijati semkaj. A vendar se je mogla razločevati vsaka stvar in Kekec je videl pred sabo vsak kamen, tako da se ni nikdar spotaknil, ampak je dirjal nevzdržno naprej po gladkem produ. Srce mu ni bilo več obupno in brez poguma. O, Kekec je bil zdaj vesel in bi bil najrajši zavriskal in zapel veselo pesem. Pa je molčal; molčal zaradi tega, ker se je bal, da bi ga ne slišal na drugi strani Bedanec, ki nemara preži in strmi v tiho noč. Zato je bil Kekec tiho in je samo tekel naprej in se ni nikjer ustavil. Le tu pa tam se je posmejal potihoma in si pomel roke. -
In Kekec je divjal naprej skozi temno noč. Ozrl se je enkrat predse in je zagledal pred sabo veliko svetlobo, ki se je lesketala tam doli, kakor bi sijal tam že beli dan.
Kekca pa ni zanimala krasna noč; Kekec je drvel na vso sapo po pašniku proti vasi, ki se je kopala nedaleč pred njim v tihih mesečnih žarkih. Šele ko je prišel do prvih hiš, je pričel stopati počasneje in previdneje in je zavil v ozko ulico. A hiše so bile temne in brez luči. Le mesec je obsvetljeval nizka okenca, da so se svetila in so migala prijazno v spokojno noč. Globoko v ulico je že dospel Kekec, ko se je nenadoma ustavil. Zaslišal je bil škripajoče in drsajoče korake pred sabo. Glasni so bili ti koraki in težki, da so zveneli daleč v noč. Isti trenutek se je prikazala velika in močna postava in je zavila mimo vogala v svetlo ulico.
Kekec se je stisnil k plotu in je gledal na postavo, ki se je počasi bližala.
Neslišno in naglo je šinil Kekec preko plota in je počenil tam na tla. Skozi široko špranjo pa je gledal na ulico in na postavo, ki se je vedno bolj bližala. Počasi in težko je stopala in je bila velika, velika in močna. Kekec jo je opazoval neprestano in niti z očmi ni trenil. Mož je bil zavit v temen plašč. V levici je držal gorečo svetilnico, a v desnici dolgo helebardo, katere ost se je svetlikala v mesečnih žarkih. Kekec se je zasmejal po tihem, ker je spoznal moža.
Nočni čuvaj se je ustavil na ulici, ravno Kekcu nasproti. Počasi, zategnjeno je pričel peti, da se je slišalo prav čudno sredi spokojne noči:
<poem>
mirno dalje spite le!
Svetu zdaj Ferjan in jat
čuvava pred ognjem vas;
ura bije dve vam zdaj -
mir, pokoj sam bog vam daj ...
</poem>
Kekec je stal tam na ulici in skoraj se ga je polastila velika žalost. Vzdihnil je trikrat in je pomislil, kako lepo bi bilo, če bi se splazil zdaj v hišo in bi legel na mehko postlano posteljo. Tako sladko bi zaspal in ne skrbelo bi ga zaradi Bedanca prav nič. O, zjutraj bi pa vstal. Zaigral bi si na citre, ki jih ni videl že toliko dni, in bilo bi veselje, veliko veselje. Vsi bi se veselili doma, ker se je vrnil zdrav in vesel, in mala Tinkara bi skakala od samega veselja. Joj, kako lepo bi bilo in veselo! - Kaj, ko bi stopil v hišo in bi vse poklical? Pa bi jim samo povedal, da je še živ in da se mu zdaj dobro godi in bi jutri pošteno zaigral strašnemu Bedancu ... O, kar lepo v hišo pojde, kar pojde, pa naj se zgodi, kar hoče ...
Kekec je že stopil na prag in je prijel za kljuko hišnih vrat. Toda tedaj je obstal in je stresnil z glavo.
In Kekec je stresnil še enkrat na vso moč z glavo in se je nevšečno namrdnil. Zdrvel je okrog vogla do dvorišča. Tiho je odprl leso in je polglasno zažvižgal. Tedaj pa je zalajal na nasprotni strani njegov Volk in je zacvilil. A še v istem hipu je stal pred dečkom in ga je gledal s svojimi svetlimi, iskrečimi očmi. Kekec ga je pričel božati z roko in mu govoril:
Volk je stisnil ves vesel in zadovoljen svojo glavo k dečkovim kolenom in je potihoma renčal. Še enkrat ga {{prelom strani}} je Kekec pobožal in je rekel:
Kekec je zdrvel na ulico, Volk pa je tekel kraj njega. In nista se ustavil nikjer, niti na pašniku ne. Le tu pa tam je zalajal Volk kratko in pretrgano in je poskočil v svojem velikem veselju. Daleč sta že bila od vasi, ko sta zaslišala peteline, ki so naznanjali prvo jutranjo ur. Kekec je pospešil še bolj svoje korake in se je oddahnil šele, ko sta prišla do ozke soteske. Prebredla sta potok in sta se obrnila navzgor po belem produ. Tema ju je zakrila in zato nista mogla več tako hitro naprej. A Kekec se ni nič več bal. Saj je vedel, da od tam nima daleč do Kosobrinovega domovanja. Še predem se zasvita dan tam na vzhodu, bo že lepo sedel v koči na visoki planotici in bo pričakoval Bedanca. Roke si bo mel in se posmehoval, kakor se ni še nikoli v življenju.
In resnično - noč je še tiho ležala nad divjo zagorsko sotesko, ko se je priplazil Kekec z Volkom do skritega vhoda. Odprl je kamnita vrata in je smuknil v votlino. Za njim se je zmuznil tudi Volk in se ni obotavljal niti za {{prelom strani}} trenutek. Svetilnica je še vedno gorela na koncu votline in Kekec jo je pobral, ko je zaprl vrata za sabo. Šla sta počasi naprej in sta prišla do ovinka, kjer se je cepila ona votlina, ki je držala na Bedančevo stran. Tam sta obstala in tedaj se je Kekec namuznil in je bil zadovoljen in vesel. Desetkrat je potrepljal Volka po glavi, pa mu je rekel:
{{prelom strani}}
Še enkrat je pobožal Kekec Volka po hrapavi glavi in mu je dobrovoljno pokimal. Volk ga je gledal in njegove oči so se svetile, kakor da je razumel dečkove besede. Trikrat je na glas zarenčal in pokazal svoje dolge, ostre, bele zobe. Potem pa se je zleknil po tleh in je stmel za dečkom, ki je stopal že po stopnicah navzgor.
In Kekec je godrnjal vso pot, ko je stopal iz kleti. Potihoma se je splazil v izbo in je stopil k vratom izbice, {{prelom strani}} kjer je spavala Mena. Uho je pritisnil k vratom in je poslušal.
Kekec je sedel na klop. Z rokami si je zatisnil oči, ki so ga vedno ščemele. Zaspanec se ga je loteval vedno huje in že mu je zdrknila glava nekajkrat na prsi. A siloma je premagal zaspanec in je skočil na noge.
Res je odšel v kuhinjo in je zažgal na ognjišču suho dračje. Ponvico kozjega mleka je pristavil k ognju in je {{prelom strani}} sedel na klop. Nestrpno je gledal skozi okence, da bi videl, če se že dani. Mleko je zavrelo in ogenj je pričel pojemati. Kekec ni zdržal več v kuhinji, ampak je odšel iz koče.
Vrstica 931 ⟶ 926:
Noč je ravno minevala in jutranji mrak je pokrival samotno sotesko. Visoki vrhovi skalnih gorá pa so se že srebrno svetili in so gledali veselo in lepo v zagorski svet. Lahna, mrzla sapica je pošumevala skozi sotesko in čulo se je, kako je potihoma curjala sveža, debela rosa z bližnjega grmičevja ... Kekec se je napotil k bližnjemu studencu in se je umil z mrzlo vodo. Tako mu je hipoma prešel zaspanec in Kekec se je čutil tako svežega in čilega, kakor bi bil spal vso noč.
Že se je svetil dan krog in krog in gore so že gorele v rdeči jutranji zarji, ko je stopil Kekec zopet v kočo. Potihoma je žvižgal in se je stisnil h gorkemu ognjišču, da se malo pogreje, ker se je bil zunaj premrazil. A dolgo se ni grel, zakaj mala Mena je stopila vsa začudena v kuhinjo.
Kekec se je obrnil in je pogledal mali deklici v rdeči obrazek. Pogledal jo je v njene temne, mile oči in v srcu ga je kar zapeklo.
{{prelom strani}} se jokala in obupavala! A hvala bogu, da ne veš ničesar in da zna Kekec molčati, kadar je treba. Pa četudi na vasi govore, da je Kekec gobezdav kot nihče - o, Kekec že ve, kdaj je treba molčati in lepo imeti jezik za zobmi ...
Kekec si je mislil tako. Na glas pa je odvrnil:
Deklica se je čudila in skoraj ni mogla verjeti. Zmigavala je z glavo, da so se ji usipali dolgo lasje po ramah. Hitro je nalila mleka v skodelice. Potem pa sta srebala počasi gorko mleko in sta molčala. Ko sta bila gotova, je izpregovoril Kekec:
Toda ko se je Kekec destič ozrl na goličevje, je počenil naglo nazaj k Meni.
Mena se je prestrašila.
A tedaj je zavpil Bedanec s svojim bučnim glasom preko soteske:
Kekec je skočil na skalo in je odgovoril:
Bedanec se je zasmejal in je skočil v jarek, Kekec pa se je sklonil k Meni in ji je rekel:
A deklica se je obotavljala in se je tresla od silnega strahu. Kekec ji je podal roko in jo je potegnil k sebi na skalo. Bedanca ni bilo videti nikjer. Izginil je tam nekje v jarku ... A kar hipoma sta zaslišala deček in deklica prestrašen krik, ki se je dvignil tam v jarku. V naslednjem trenutku pa sta zagledala Bedanca, ki je hitel na vso moč navzgor po jarku. Za njim pa je drvela velika {{prelom strani}} žival in je zalajala tu pa tam kratko, hripavo. Bedanec je splezal naglo iz jarka in je hotel steči po strmini. A žival se je silovito pognala in je bila z enim samim skokom vrh jarka in je zdrvela za Bedancem.
Mena se je tresla vedno bolj in je gledala vsa preplašena na Bedanca in Volka, ki sta se podila tam nad prepadom. A že je dosegel Volk Bedanca. Pograbil ga je za nogo; a Bedanec ga je sunil, da je Volk odletel v stran. Že je hotel Bedanec zbežati naprej. Tedaj pa se je zaprašil Volk vanj. Poskočil je silovito in se je zagrizel Bedancu v vrat. Mož je zavpil na ves glas in je otepal z rokami, da bi se oprostil strašnega sovražnika. A Volk se ni zmenil, ampak je samo grizel, grizel z groznimi zobmi. Še huje se je zagrizel vanj, da se je pričel Bedanec kotaliti po strmini proti globokemu prepadu, ki je zijal tam okoli.
Mena je zavrisnila in je zakrila v silnem strahu oči z rokami. A tudi Kekcu so stali od groze lasje pokonci.
A Volk ga ni poslušal in ni odnehal. Že naslednji trenutek je zagledal Kekec Bedanca in Volka, ki sta se valjala tik nad prepadom. Od groze mu je zastalo srce in z obema rokama se je prijel za glavo. Zakaj tisti hip je Bedanec strahotno zavpil tam na oni strani in Kekec je videl, kako je šinil bliskoma z vrha v strašni prepad. A z njim je zdrknil tudi divji Volk in je izginil z Bedancem v črni temi, ki je zakrivala strašni prepad ...
Vrstica 968 ⟶ 963:
Kekec je stal kakor prikovan na skali in se je držal z rokami za glavo. Slišal je samo še prestrašeno stokanje male Mene - potem pa je skočil s skale. Zdrvel je naravnost v kočo in v klet. Po skrivni poti je hitel in niti utegnil ni, da bi si prižgal svetilko. Letel je po temnem hodniku in je stal kar hipoma na oni strani v jarku. Splezal je iz njega in je zdrvel po goličavi. Nad prepadom se je ustavil in je legel tam na tla. Gledal je v grozni prepad; a nikogar ni videl tam - niti Bedanca niti Volka. Samo razpenjeno vodo je videl tam doli, ki je hrumela čez visoko skalo in se je vrtela v širokem, globokem tolmunu ravno nad prepadom.
Dvignil se je šele tedaj, ko je zaslišal Menin glas semkaj s planotice. In Mena ga je klicala, klicala strahoma. -
In Kekec je stekel preko goličevja in je stopil ves zasopel in znojen k Meni. Pa ji je povedal vse - o Volku je pravil, ki mu je stražil v votlini, in o Bedančevi in Volkovi smrti. Mena je bila vsa preplašena in se je tresla kot šiba na vodi. Neprenehoma je zdihovala in ponavljala:
Mena je spravila svoje reči v culico, ki jo je vrgel Kekec preko rame. Zapustila sta izbo in Kekec je šel po živinico in jo je zagnal v klet. Šli so po skrivni poti doli na prod in so hiteli, da pridejo čim hitreje iz soteske. Šele na pašniku blizu vasi so se oddahnili. Tedaj pa je zavihtel Kekec svoj klobuček, da se je streslo lepo orlovo pero, in je zavriskal.
In Kekec se je zasmejal na ves glas. Pognal je živinico in jo je gnal po ozki ulici proti domu. Tam pa jo je zapodil skozi leso na dvorišče. Prijel je Meno za roko in se je postavil na sredo dvorišča.
Iz hiše so pritekli domači in so ostrmeli. Tinka je zavrisnila od samega veselja, ko je zagledala Kekca. Oklenila se je njegovih rok in je vpila:
Kekec se je posmejal in je odgovoril:
Mala Tinka je vsa zardela od samega veselja. Kar oklenila se je uboge Mene in jo je odvedla v hišo. Za mizo jo je posadila in jo je gledala in se je ni mogla nagledati. Mena se je smehljala venomer in je vedela, da ji bo dobro v tej hiši in ne bo nikoli žalostna. Vsi so jo božali po laseh in ji govorili lepe besede. Kekec se je muzal, ko je videl vse to in si je mel roke. Smejal se je zadovoljno, ko je pripovedoval o svojih zgodah in nezgodah tam pri Bedancu. A Tinka je prijela Meno za roko. Na vrt jo je povedla - tja na grobek uboge mucike. Pa je rekla mala Tinka tedaj in se je nasmehnila:
Hm, tistega dne pa je bil Kekec v veliki zadregi. In kako tudi ne? Vsi vaški paglavci so pridrveli na Mežnarčev dom in bilo jih je toliko, da vsi niti v prostorno izbo niso mogli. Pa so vpili in kričali, da je šlo Kekcu skozi ušesa in so ga ušesa resnično bolela. Oj, veseli so {{prelom strani}}
bili paglavci, da so kar skakali z noge na nogo in so vreščali:
Paglavci so vreščali vedno huje in so tiščali v Kekca. Kekec se je umikal in je mahal z rokami.
Samo mrtvega Volka so potegnili iz vode. Kekec ga je zakopal kraj proda. Sto belih kamnov je znosil na grob, da se je tam kmalu dvignila visoka gomila. Zadelal je gomilo s črno prstjo, ki jo je našel v bližnjem gozdu. In iz črne prsti je zraslo gosto ravšje. Tretjo pomlad je vzcvetelo tisto ravšje. Krasno je ravšje in dehti tako lepo kot nobeno ravšje po širnem svetu. Vso gomilo pokriva, da se Kekec kar čudi. Vsak teden pride Kekec tja in gleda tisto ravšje. Otroci, če kdo izmed vas ne verjame, pa naj {{prelom strani}} gre sam k tisti gomili. In videl bo tam Kekca in se bo z njim čudil krasnemu ravšju, ki pod njim počiva Pehtin strašni Volk - oj, Kekčev ljubi Volkec ...
[[Kategorija:Kekec]]
[[Kategorija:Josip Vandot]]
|