Kaj je slišal gospod Bucek o deželnem gospodarstvu: Razlika med redakcijama

| vir= {{fc|dlib|H91IXJEO|dLib|s=1–3|193dLib}}

Nadzornik Koritar: »Sedaj bo že kmalu 20 mesecev, odkar sem pri deželnem odboru, kjer sem bil takoj uvrščen v VIII. plačilni razred, kar se tudi spodobi, ker je moja služba zelo važna in odgovorna. Ustanovljena je edino v korist našega kmetijstva kot stebra države in S. L. S. Vsaj veste, da je sedaj deviza pri deželnem odboru: Vse za kmeta! Zato pa tudi ne smemo zanemarjati pasjih koč, ki so vendar važna panoga v kmetskem gospodarstvu. Brez pasjih koč bi morali kmetski cucki spati po zimi zunaj na snegu ali pa v hiši pod pečjo; v prvem slučaju bi vzlic svojim kožuhom psi zmrzovali, v drugem slučaju bi pa lahko tatovi kradli, kar bi se jim zljubilo. To je deželni odbor opazil s svojim bistrim očesom, kreiral takoj posebno službo za nadzorstvo pasjih koč in jo brez razpisa naklonil meni, ki kot ubogi učitelj v zapuščeni Beli Krajini nisem imel nobenega upa, da postanem še kdaj gospod. Pa hvala bogu, da sem v sorodstvu z nekim našim veljakom, da sem se pravočasno vpisal med Slomškarje in končno, kar me je še najbolj priporočalo, da sem že po rojstvu koritar. Tako je pa šlo in danes vlečem za svojo naporno službo mastno plačo in še mastnejše dijete, poleg tega pa uživam še druge udobnosti. Ko sem bil imenovan nadzornikom, sem se hotel ranžirati. Imel sem namreč strašne dolge. Skupaj gotovo čez sto kron. V gostilni sem bil dolžan za hrano 15 K, čevljarju pa za zadnje čevlje 14 K, krojaču celo 32 kron — vse to — poleg še nekaj drugih manjših kljuk. Da se morem ranžirati, prosil sem za primeren predujem in deželni odbor mi je dovolil in izplačal v to svrho dva tisoča kron. Ker je pa denar okrogel in ker mora človek danes reprezentirati, sem to {{razprtoredakcija|svoto|vsoto}} skoro porabil. Na nasvet nekega tovariša sem potem vložil novo nujno prošnjo za predujem pet tisoč kron. Danes mi je pa deželni finančni minister nakazal in izplačal svitlih 5000 kronic, od katerih jih bova pa s pomočjo teh le dam še nocoj precej pognala v zrak. Marker, takoj prinesi damski kapeli deset carskih čajev!«

Nadzornik Koritar: »Malenkost! Kaj mislite, da mi prav nič ne znamo. Ali tako podcenjujete našega deželnega finančnega ministra ali deželnega mlinarja, kakor se je pred nedavnim časom sam podpisal v »Slovencu «. Naš finančni minister ima vse deželno knjigovodstvo sedaj kar v svoji bistri glavici, deželne finance pa v svojem žepu. Da pa kakšne številke {{prelom strani}} ne pozabi, pa si jo kar s kredo zapiše na vrata svoje sobe. Tako gre vse v najlepšem redu in strašno poceni. Z eno besedo, mi znamo štediti. Naš finančni minister se pa tudi zastopi na številke. Zadnjič sem ga sam slišal, kako sta se učila z računskim svetnikom Liparjem 1 × 1 in potem tudi videl, kako dobro zna že sedaj 1 × 1. Ko je odgovarjal na znano rdečo knjižico, je pri imetju naše dežele štel 2 × 2 <nowiki>=</nowiki> 7, pri dolgovih in izdatkih pa 3 × 3 <nowiki>=</nowiki> 5. Iz tega lahko vidite, da take glavice nima nobena druga dežela! Sicer se pa malo pokrepčajva. Marker, vina na mizo, tistega penečega, tiste francoske vodice! Pa tudi za našo kapelico par steklenic!«

[[Kategorija: Slovenski narod]]

[[Kategorija: Dela leta 1912]]