|
}}
Zgubljen
Po tvojih ulicah, Ljubljana! sem hodil lansko jesen. Merzloten veter je pihal; poprejšno noč je sneg pervikrat pobelil kamniske planine in zapadajoče solnce jo je rudečilo z zadnjimi zarki. Ko grem mimo bolnisnice, odpró se velika vrata in štirje možjé prinesó trugo, pokrito s suknom, ki je morebiti nekdaj bilo černo. Nosačem se je neznano mudilo, komaj jih je dohajala stara ženica, edini pogrebec; tudi duhoven ni spremljal merliča.
moz.
(
„Koga nesó?" poprašam hlapca, ki je zapiral vrata.
Pripovedna certica.)
Po tvojih ulieah, Ljubljana ! sera hodil lansko jesen. Merzloten
„Trapastega Skalarja se je usmilil Bog, ter ga je vzel k sebi."
veter je pihal; poprejsno noc je sneg pervikrat pobelil kamniske
planine in zapadajoce solnce je je rudecilo / zadnjimi zarki. Ko
Ko čujem Skalarjevo ime, spreletelo me je nekako čudno. Vsak nesrečen človek ima neko pravieo za nase pomilovanje. Nesreča poveliča vsacega človeka, tudi najbolj zanicevanega reveza, posebno če ga vidimo mertvega pred seboj; zdi se nam vselej boljši, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi vidimo zdaj le junaka, ki so ga zmagale neprijazne okolnosti in ne prašamo
grem mimo bolnisnice, odpró se velika vrata in stirje mozjé pri-
veliko, ali si je sam kriv ali ne, radi mu podelimo venec mučenstva. — Skalar je bil meni tak mučenec.
nesó trugo, pokrito s suknom, ki je morebiti nekdaj bilo cerno.
Nosaèem se je neznano mudilo, komaj jih je dobajala stara zenica,
Stopim hitrejše in se pridružim ženici, ki me je z začudenjem pogledovala od strani.
edini pogrebec; tudi duhoven ni spremljal merlica. „
Koga nesó ?" popraâam hlapca, ki je zapiral vrata. „
„Ali ste poznali ranjcega?" vprašam ženico, ko smo se približali sv. Kristofu.
Trapastega Skalarja se je usmilil Bog, ter ga je vzelksebi."
Ko cujem Skalarjevo ime, spreletelo me je nekako cudno.
„Se vé, da sem ga poznala; saj je moje sestre sin, jaz sem njegova teta", odgovori mi žena z zatopljenim glasom.
Vsak nesrecen clovek ima neko pravieo za nase pomilovanje.
Nesreca povelica vsacega cloveka, tudi najbolj zanicevanega reveza,
Prišli smo do jame, nosači so potegnili sukno s truge, pobrali so nosila ter so hitro odšli, ne čakaje pokopa. Dva grobarjeva
posebno^ èe ga vidimo mertvega pred seboj; zdi se nam vselej boljäi, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi
hlapca ga položita v grob, jaz mu veržem zadnje persti, hlapca ga zasipljeta, in téta klečé kraj groba moli tiho za pokoj ranjcega.
Pa vprasa kdo : Kaj hocejo imeti Brodarji novi, kam njih coin leti? V kateri zemlji hocejo ziveti, Kje njim prijazne srece svit gori? Al prostosti jim zvezda mar ne sveti, Pravice vir trinostvo jim kali? Al niso vroce sanje mar dezela, Ki iscejo si nova je kerdela? Prijatelj stoj! preblazene namene Stvarém je svojim vecni dal Gospod, In /.lata krona ni najvise cene, Kar isce si po daljni zemlji rod. Da duh predere sivih megel stene, Da si odprè т planjave jasne pot — Po tern junaki verli hrepenijo, Zato pogumi v sercih jim gorijo. Obraca svet se po neskoncnih krogili, V eoglasji micnem se zdruzuje vse; In kar odkriva dub. po zeljah mnogih, Povzdiga do svobode pravo se. Öe merzel veter se spustí po logih, I'ovénejo mladike ranjene, Budé le zarki nebni glasno petje, 0 njih v zelenje se zapleta cvetje. Da zlata zvezda narodne svobode Sloveniji pokaze mjski svit, Da stopi med osrecene narode, Da cvet pozene v slavi vekovit : Zato junaski broj se trudil bode, Ki plamen svitlili zvezd mu je odkrit, V zvestobi in ljubezni se ne gane, Dokler bolj mila doba ne uastaue. Iz groba mora ti Adonis vstati, iSIovenija! tvoj blagor ozivi, Iz britkih solz ti mora cvet pognati, Ki neveuljiv ostîine vécue dní. Nebesa cejo slavno zmago dati, V prijaznih upih seree se topi, S sinovi vsemi gorko za-te vneto Pozdravlja z mociiim glasom novo leto! A. Okiski.
boljäi, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi vidimo zdaj le
Zdaj zazvoni Ave Marija, starši hlapec z leseno nogo moli glasno angeljsko češčenje, mi drugi mu odgovarjamo in na zadnje smo
jnnaka , ki so ga zmagale neprijazne okolnosti in ne prasamo
vsi molili še en očenas, da bi Bog dal ranjcemu večni mir in pokoj.
veliko, ali si je sam kriv ali ne, radi mu podelimo venec muèen-
stva. — Skalar je bil meni tak mucenec.
Mrak se je že vlegel na grobe, ko sva z ženo zapustila pokopališče. Žena je bila jako razgovorna, ni je bilo treba mnogo nagovarjati, rada je povedala, kar je védela.
Stopim hitrejse in se pridruzim ienici, ki me je z zaöudenjem
pogledovala öd strani. „Ali ste poznali ranjcega?" ypraäam fcenico,
„Ranjki Matevž je bil Gorenec iz prav dobre in premožne hiše. Bil je edini sin, оčе mu je umerl zgodaj, ravno ko je stopil
ko smo se pribliíali sv. Kristofu. „
v latinske sole. Ko bi bil delj časa živel, gotovo bi Matevž ne bil zašel na tako slabe pote. Mati njegova je bila moja sestra, bila je dobra žena, za-nj veliko predobra. Njena edina želja je bila, enkrat doma v farni cerkvi svojega Matevža viditi na prižnici in iz njegovih ust poslušati božjo besedo. Kedar sem bila pri njej, govorila mi je od tega in vselej sve se obé veselja jokali. Matevž je bil vedno pervi v šoli, vsi gospodje so rekli, da ima med vsemi najboljšo glavo in svojo mater je tudi tako rad imel, da je storil po njeni želji ter šel v lemenat, akoravno ni imel za ta sveti stan pravega poklica, kakor se je pokazalo pozneje. Ali mater je pa vendar le veselilo, da jo je ubogal, ali učakati srečnega dne, na kterega se je tolikanj veselila, to jej ni bilo dano, Bog jo je poprej poklical k sebi.
Se vé, da seni ga poznala; saj je moje sestre sin, jaz sem
njegova teta", odgovorí mi zena z zatopljenim glasom.
Matevž je po materni smerti ostal sam; zdaj ga ni več vézala materna želja, slekel je černo kuto in prevzel je doma gospodarstvo, ali vsi sosedje so rekli, da iz spridenega gospoda ne bo nikoli dober gospodar. In sosedje so bili modri možjé. Matevž se je kmalo spoznal z lepo mlado deklino, ki jo je priserčno rad imel, mislil je, da jo dobí za ženo. Ali ona je bila nestanovitna in omahljiva, zapustila je Matevža in vzela druzega. To je polomilo Matevža se bolj ko materna smert. Zanemarjal je gospodarstvo, v cerkev ni hodil, tih in žalosten je pohajal po polji, vsi smo mislili, da se v njem kuha huda bolezen. Jeseni pa po ajdovi zetvi mn
Prisli smo do jame, nosaci so potegnili sukno s trage, pobrali
so nosila ter so liitro odsli, ne cakaje pokopa. Dva grobarjeva
hlapca ga polozita v grob, jaz mu verzem zadnje persti, hlapca ga
zasipljeta, in téta kleôé kraj groba moli tiho za pokoj ranjcega.
Zdaj zazvoni Ave Marija, starsi hlapec z leseno nogo moli glasno
angeljsko cescenje, ml drugi mu odgovarjamo in na zadnje smo
vsi molili se en ocenas, da bi Bog dal ranjcemu vecni mir in
pokoj.
Mrak se je 2e vlegel na grobe, ko sva z йепо zapustila po-
kopaliáce.
Zena je bila jako razgovorna, ni je bilo treba mnogo nago-
varjati, rada je povedala, kar je védela. „
Ranjki Matevi je bil Gorenec iz prav dobre in premoine
hise. Bil je edini sin, обе mu je umerl zgodaj, ravno ko je stopü
v latinske sole. Ko bi bil delj casa áivel, gotovo bi Matev2 ne
bil zasel na tako slabe pote. Mati njegova je bila moja sestra,
bila je dobra zena, za-nj veliko predobra. Njena edina ielja je bila,
enkrat doma v farni cerkvi svojega Matevia viditi na priznici in
iz njegovih ust poslusati bozjo besedo. Kedar sem . bila pri njej,
govorila mi je öd tega in vselej sve se obé veselja jokali.' Matevá
je bil vedno pervi v áoli, vsi gospodje so rekli, da ima med vsemi
najboljso glavo in svojo mater je tudi tako rad imel, da je storil
po njeni zelji ter sel v lemenat, akoravno ni imel za ta sveti stan
pravega poklica, kakor se je pokazalo pozneje. Ali mater je pa
vendar le veselilo, da jo je ubogal, ali uéakati srecnega dne, na
kterega se je tolikanj veselila, to jej ni bilo daño, Bog jo je po-
prej poklical k sebi.
Matev2 je po materni smerti ostal sam; zdaj ga ni veë vézala
materna zelja, slekel je cerno kuto in prevzel je doma gospodar-
stvo, ali vsi sosedje so rekli, da iz spridenega gospoda ne bo nikoli
dober gospodar. In sosedje so bili modri mozjé. Matevá se je
kmalo spoznal z lepo miado deklino, ki jo je priserëno rad imel,
mislil je, da jo dobí za ueno. Ali ona je bila nestanovitna in
omahljiva, zapustila je Matevza in vzela druzega. To je polomilo
Matevza se bolj ko materna smert. Zanemarjal je gospodarstvo,
v cerkev ni hodil, tih in áalosten je pohajal po polji, vsi smo mislili, da se v njem kuha huda bolezen. Jeseni pa po ajdovi zetvi mn
ni bilo vec doma ostati, polastila se ga je spet zelja, kaj vec se
uèiti. Gospodarstvo je dal v stant in sei je na Dunaj v visoke
zadnje so se ga usmilili in so ga vzeli v Spital, kjer je sklenil
svoje nemirno zivljenje."
Toliko sem zvedel iz Skalarjevega zivijenja; zdaj mislim pa
se povedati, kje in kako sem se z njim seznanil.
vo
zamislil.
„
„
Tudi meni pridejo casih misli, ki mi ne dajo poprej mirú,
da jih zapisem", povzame tujec cez nekoliko besedo. „Prosim, po-
slovstvo in profesor pesniátva, zdaj z íganjem omamljen, razve-
sejjiye pijaae dervarje s sirovmn burkami in nesramuimí kvantami,
Kavno se je bil iznebil neke prav kosmate in posluâavci so
veselja hrohotali. „
Stiri tedne pozneje sem bil pri Matevzevem pogrebu.
Fr. Erjavec.
[[Kategorija: Fran Erjavec]]
| 