Za srečo: Razlika med redakcijama

| normaliziran naslov= Za srečo

| avtor= Fr. Malograjski

| vir= dLib {{fc|dlib|RDJK52GZ|s=4|114}}, {{fc|dlib|VTMXXIQD|s=4|129}}, {{fc|dlib|UCQOCOKL|s=4|130}}, {{fc|dlib|P9TOY7GL|s=4|131}}, {{fc|dlib|3DPTGR5R|s=4|132}}, {{fc|dlib|WXU4JZNC|s=4|133}}, {{fc|dlib|WJFADDNI|s=4|134}}, {{fc|dlib|FXWADISZ|s=4|135}}, {{fc|dlib|DM7KFI1F|s=4|136}}, {{fc|dlib|ASDTTPL5|s=4|137}}, {{fc|dlib|LWYQOAZQ|s=4|138}}, {{fc|dlib|CHQ50CUL|s=4|139}}, {{fc|dlib|QZVZZ3VS|s=4|140}}, {{fc|dlib|KVNAGY6L|s=4|141}}, {{fc|dlib|8YX5TBAQ|s=4|142}}, {{fc|dlib|6TIQF6JZ|s=4|143}}, {{fc|dlib|C7AIMSA7|s=4|144}}, {{fc|dlib|FRP9VL63|s=4|145}}, {{fc|dlib|HNNXAAHJ|s=4|146}}, {{fc|dlib|JI73FB1B|s=4|147}}, {{fc|dlib|7VHGI0NS|s=4|148}}, {{fc|dlib|PUJMC8SQ|s=4|149}}, {{fc|dlib|JBBBPGY3|s=4|150}}, {{fc|dlib|P48VJJKS|s=4|151}}, {{fc|dlib|RWXDSC6K|s=4|152}}, {{fc|dlib|OFSUX9AS|s=4|153}}, {{fc|dlib|CZ7SVA17|s=4|154}}

| dovoljenje= javna last

}}

{{neoštevilčena poglavja}}

 

morala izpregovoriti ona najprej:

 

 

 

si! Samo zdi se mi, da si vzrastel še od

 

 

 

Tončikine besede so zvenele rezko, zaničljivo,

začel:

 

kakor če bi postavil tri zvonike naše cerkve

drug vrh drugega! ... Ho-ho-ho, poglej,

... Pa sem videl še višje! ... Tako

mesto se že izplača pogledati, kaj? ...

 

Tončika, hoteč napeljati govorico tako,

da bi ga vprašala lahko, kam je dejal denar,

in nadaljeval:

 

Ho-ho, kakor po vrvici gre vse! ... In si

li videla železnico nad strehami? ... Kaj?

Ptiči ti Amerikanci, ali ni res? ... Presneti

 

Zdaj pa je bilo Tončiki dovolj, in reče

mu naravnost:

 

Kar je videti lepega v tem mestu,

si že še ogledam, ker mislim ostati nekaj

 

 

razkazoval to in ono. Rajši mi povej, kaj

 

Komar zardi in reče:

 

 

 

He-he, verjemi, da res! ... Ukraden mi

je bil denar od onih, pa še moj zraven!

da sem si prislužil toliko, kolikor treba,

da se prepeljem zopet domu ... He-he ...

 

Tončika ni vedela, bi li verjela ali ne.

usmiljenja z njim, da bi mu bila prizanašala:

 

kmalu vkup spraviš!... Samo ti si kriv, da

so oni siromaki, in da se ne morejo izviti

krvoloku iz rok, ki jih je kupil, da mu delajo

 

hlastno, in obraz se mu razjasni.

 

da se ti nisem dala premotiti in sem svoj

denar hranila sama! Toda ne misli, da

vsak način pa bo enkrat stopil ta ali oni

pred te in bo zahteval, kar je njegovo! ...

 

najprej po tihem, kakor sam zase, potem

pa glasneje in glasneje. To, kar mu

po svoji stari navadi.

 

pridejo vsi, in če jih imam jaz odkupiti s

 

ne smejem ... Ho-ho ... vraga! ... Taka

je torej? ... Naj pes vzame to Ameriko

 

toliko, da najj gredo z doma?

Marsikdo bi ne bil šel, če bi ne bil pomagal

do drugega! ...

 

je mislil, da bo tako, he-he-he? ... Za

 

 

{{manjkajoč faksimile}}.

ter mu reče v slovenskem jeziku:

 

 

Izrekši te besede, pa odpre strmeč usta.

oba hkratu:

 

 

Ko bi bil Luka že prej kako besedo izpregovoril,

vrsti naga trupla divjakov.

 

Poglej no, kako kožo imajo! Ali

niso taki, kakor bi bili iz bakra? Pa tisti

 

Izrekši, prime jednega mrtvih Botokudov

obraz, vpraša zopet Luketa:

 

ustnici? Ali je videl človek kdaj že kaj

 

odvrne Luka.

 

to noter? — No, takih ljudij pa tudi

 

 

 

ravno daleč od tu po dolinah. Pravijo,

da jih ni več dosti, k večjemu kakih pet

debelejši, dokler niso luknje raztegnjene

tako, da obsegajo tako veliko kolo, kakor

 

 

 

in ustno. Takov kos lesa, to ni majhna

 

 

 

marsikaj, kar bi tebi in meni ne dišalo posebno,

tako med drugimi tudi kače. Na

koče iz palmovih listov. Sicer pa so neki

taki med njimi, ki hodijo v jednomer od

 

v Braziliji vse hujše, nego pri nas doma,

 

pa ti planejo na belce ter jih more brez

usmiljenja. No zato pa tudi nje pobijajo,-

kolikor se da! Vem, da jih bojo še preganjali,

 

popolnoma zoper svojo navado jako zgovoren.

 

postaviti! Vem, da bi se nobena vrana ne

 

sem se ga, pojdiva noter, da se pomeniva

še kaj drugega!

za življenje.

 

kratkem vpremolku Tonček Luketa.

 

 

 

menda videl, kaj sem delal, ko si stopil v

 

 

 

 

 

dobro godilo, ampak doma, tukaj v Braziliji

 

 

kar mi je šla jako trda. Toda jaz sem —

 

Tončku se kmalu ni več ljubilo govoriti.

odgovori zevaje:

 

odgovora ni dal več.

 

razumeti, potem pa se oglasi in reče:

 

doma lahko krpal! ... Ali misliš, da

 

 

 

 

pa semena si znal prodajati včasi tudi, kolikor

se vem še spominjati. To je vse,

kar si ti kdaj znal! Na harmoniko igrati

 

opraviti s tisto tvojo staro, razvlečeno

harmoniko! Saj je še ravno tista, kakor

 

tak, kakor cerkvene orgle. Pa tudi če bi

ga ne imela! ... Za te bi še zmeraj dovolj

dobro pela! Sicer se pa jaz ne bom

pregovarjal dolgo s teboj. Če češ, pojdi

 

Luka se ozre počasi okoli, pa pogleda in

vpraša:

 

 

 

 

 

in ono o Francozih znam še iz prejšnjih

 

In Luka odpre usta ter zapoje s svojim

zamaši z dlanjo usta in reče:

 

 

ponosno.

 

 

dreto, bisago ? ... Ali naj pustim vse to

 

je, da obesiš bisago čez svoje rame, nego

da bi se ti obesil popolnoma name. Veš,

za šilo. Sicer pa, če dragim ne boš šival,

boš pa meni in sebi, saj jaz bom itak

 

Luka ni ugovarjal, ampak je storil, kakor

z manjšim gmotnim uspehom.

 

petja ne bom prenašal dolgo. Oglušil

bom, če mi boš še nekaj časa trobil ob moje

uho. To ni človeško! ... Zdaj še le

vem, zakaj je tako imeniten čevljarski

 

še le zdaj veš to? ... Vidiš, na kaj človek

vse pride v Braziliji! ... Sicer pa sem

imel že doma ravno tak glas, kakor ga

imam tukaj, samo peti mi ni bilo treba

 

Naša potnika sta bila zavila po raznih:

je bil Tonček že pozabil na svoje besede.

 

harmoniko v roke. Ko je bil Tonček;

odigral najprej neko poskočnico, zapojeta

ter ju nagovori po slovensko:

 

 

Oba ostrmita, in Tonček pripomni:

 

 

 

 

 

sem že tam. Pri Jurčku v Podkraju se je

 

no glejte, kako se včasi snidejo rojaki!

Jako sem vesel, da vaju je k meni zaneslo

naključje. Danes ostaneta pri meni, če se

 

 

bil jako nestanoviten človek in mu tudi to

potovanje s Tončkom že ni ugajalo več posebno.

tudi še spomine na lepše dni.

 

vpraša Tonček Jurčkovega.

 

 

 

tudi brata še tukaj v Braziliji. On ima

 

 

 

godi dobro? ... Ne, tega pa ne verjamem

kavo, to vem jaz dobro, kajti opravljal

sem tisto delo dolgo, pa si ga ne želim

 

službo jaz preskrbel, in zdaj je nadzornik

 

rodbine, ker jaz ne bi svetoval nobenemu

pripomni Tonček, kateremu vse to nikakor

ni šlo v glavo.

 

sem, kakor sem že omenil, za svojo

osebo prav zadovoljen. Tukaj je res mnogo

Pisal sem mu, naj pride za menoj, in ko

je prišel, sem mu šel lepo naproti ter mu

 

domu lažniva pisma; ljudje, ki trdijo,

da se jim godi tukaj dobro, pa ni vse

 

 

 

Bodisi, da je bila Tončka razgrela pijača,

besede nanj, pripomni:

 

 

tvoja žena in otroci, tvoja sestra, tvoja

svaka in mi drugi...? Ali nismo mi mar

 

 

Zdaj se loti pa Luke jeza. Skloni se po

zaušnico. Ta pa mu reče:

 

suho lice. Sicer pa zaslužiš ti prej kaj

 

Luki omahne roka. Hipoma mu napolnijo

glasom vikne:

 

si molčal tako dolgo? Zakaj mi nisi

 

silil, in ker ti nisem hotel težiti srca, predno

bi se bil prepričal, da moreš kaj storiti

ne pojdem jaz nikdar, ampak te počakam

kje v okolici! Saj vem, kako plačilo bi

 

Tonček razloži nato vse, kako so se bili

Očitala mu je vest, da je on zakrivil to nesrečo.

 

drugi ljudje, in če te že ni moči poslušati,

ako poješ, te je še manj mogoče,

ako jokaš! Kar je, to je! Tu ne pomaga

 

Jurčkov.

 

jih ima v sužnosti, je Manoelo Damasio

 

mogli vendar zadeti tako slabo! ... In pa

da si ne znajo pomagati! Seveda, nevednost,

nevednost, ta našim ljudem tudi veliko

škodi! Zakaj ima pa Avstrija po

 

pa je to, konzul? ... Te besede še svoj

 

in tako tudi Avstrija, svoje zastopnike,

kateri imajo gledati na to, da se njih

bilo, ehe, potem bi bilo slabo za naše ljudi!

Marsikdo bi ostal suženj vse svoje

 

Tonček dalje.

 

 

predno smo prišli k tistemu Manoelu, ki

 

 

pripomni Tonček ter začne zmajevati z

glavo, kakor bi hotel reči, da ne bo nič iz

tega.

 

prav radi vsakemu pomagajo, če se mu

res godi krivica, in mu v sili preskrbijo

 

Luka in skoči po koncu, hoteč kar oditi.

Tudi Tonček se vzdigne počasi. Toda dobri

razgovore, je vzkliknil večkrat, ne da bi

se bilo dalo spraviti kako v zvezo s tem,

 

Brez dvojbe je imel sam zase svoja razmišljevanja,

glasom:

 

 

Najbolj se je prestrašila Mica, kateri se

Nekaj časa ni nikdo vedel, kaj bi rekel

ali storil, in še le, ko se oni zopet oglasi

se zavejo ter mu gredo hitro odpirat.

 

je samo vprašala:

 

 

malo lahkomiseln sem zmeraj bil in nikdar

nisem dosti preudarjal, kaj lahko pride

nam potem vsem skupaj obrne na bolje...

Pa se bo tudi! ... Boš videla! Delal bom

 

da te vidim še enkrat! Toda otrok ...

 

 

obriše solzo.

 

 

 

vzkliknejo vsi.{{prelom strani}}

 

stran odtod, a sem ni hotel priti, ker se je

bal, da bi ga ne prijeli in pridržali. On

do avstrijskega konzula, da mu naznaniva,

kako ravnajo tukaj z vami, ter vas rešiva

 

Naši reveži še niso umeli prav, na kak

drugega. Blažu je bilo popolnoma neznano,

kje je bil ostal France, a ta, ki je videl,

da bi se Blažu ne bilo zgodilo kaj hujšega,

nego se je njemu.

neumneje se mu je zdelo to bojevanje.{{prelom strani}}

 

cesarja, oni tam-le pa kaki Lahi, Prusi ali

se je pomikati počasi proti gozdu.

Toda tudi drugim se je poznalo, da jim bojevanje

v gozd, umaknil z mesta, kjer je divjal boj.

 

 

In mahnil jo je lepo proti strani, kjer

glavo. Ob jednem pa začuje glas:

 

vreden, da ga ubijem, saj drugo je bila

 

France pogleda svojega nasprotnika nekoliko

se:

 

 

Blaž pa se ni zmenil čisto nič za ta pozdrav,

svojo puško nad Francetovo glavo, rekoč:

 

Obljubil sem, da ubijem vsakega, ki bi bil

 

umikati. Blaž pa je pritiskal za njim.

Bila se ga je lotila neka razposajenost,

tako po sreči.

 

France, ki se je bil začel res že bati, da je

Blaž ob pamet.

 

 

vzdigne tudi sam puško kvišku. Butnila

sta na vso moč s puškinimi kopiti skupaj,

tako da so se jima obema pretresle roke.

 

sem se prepričal, da bi se znal vojskovati

tudi ti, če bi se hotel, pa se menda nisi hotel

kakor jaz ne. Kaj se bom jaz pretepaval

s temi brazilijanskimi razcapanci!

 

France.

 

 

Jedni so zajeli tebe, drugi

 

človek vsega ne doživi? ... Ali so dali tebi

 

za štirinajst dnij. Petdeset jih imam

 

Tudi mene so plačali za štirinajst

dnij, a mislim, da je denar pošteno zaslužen

že zdaj, kajti izpostavljati se taki nevarnosti,

to ni kar si bodi. Če človek ni

 

Sicer pa jaz tudi ne vem, komu bi ga vrnil.

Naš general je padel, drugi so pa

 

sam pregnal vse, kolikor vas je bilo, če bi

se vas bil lotil. Samo malo poteptati je

bilo treba z nogami, pa bi bili pokazali pete

 

 

nas doma na Kranjskem že vse drugi ljudje,

 

 

imava zdaj za silo, in to je glavna stvar!

Jaz sem vse natanko pozvedel, kako in

ki so zmagali, bodo gotovo preganjali premagane,

in tako bova imela kmalu prosto

 

In res se je zgodilo, kakor je domneval

Blaž se je bil ravnokar prebudil iz

spanja. Ko se ozre proti Francetu, in ko

 

France.

 

 

Jaz se počutim sploh tako izvrstno, kakor

 

se ti je godilo toliko časa slabo, pa se ti je

obrnilo na bolje. Če se godi človeku zmeraj

dobro, ne čuti tega. Slabo in dobro

se mora menjati, potem ve človek ceniti,

 

vedel jaz prej, kaj je prostost? A zdaj

ko sem bil toliko časa takorekoč priklenjen,

zdaj se mi zdi presneto prijetno, da

 

 

peroti! To bi zletel jaz zdaj pod nebo,

 

nebo, potem pa tja daleč po strani noter

do kraja, kjer sedi pri oknu in šiva, pa. toči

 

če bi šlo to tako; a kaj hočemo, ko pa ne

gre. Še nekaj časa bo preteklo, kaj, predno

 

še ne moreva podati, za to imava premalo

 

 

ravno tako malo kakor ti! Menim pa, da

bi bilo najbolje, ogledati si pred vsem nekoliko

mesto. Zadosti dolgo sva se klatila

po puščavah, zato se nama bo prileglo,

 

Oblečeta se nato in odpravita venkaj.

in črncev, leži ob obronku velike gorske

planote na vzhodnem obrežju zatoka

več dokaj mogočnih rek. Pogled z morja

na mesto je jako krasen. Isto se deli V

pridružil.

 

ne moreva, ki ga imava, do tja se

morda pa lahko pripeljava. Najina tovarišija

njih. Jaz mislim, da so naleteli oni bolje

nego midva, in lahko nam bodo pripomogli

 

France.{{prelom strani}}

 

mi skupaj. Dela in zaslužka že dobimo.

Ako vama primanjka denarja za vožnjo,

slabo, toda bil sem sam in več nisem

mogel strpeti. Zato sem se odpravil na

 

 

 

In tako so se podali že drugi dan po tem

France se vsedeta ter začneta ugibati,

kak uspeh bodo imele te njune stopinje.

dosti za druge, ki so sedeli krog njiju.

Hkratu pa zastanejo Francetu oči na nekom,

je prav pošteno zasmrčal.

 

tam-le grozno podoben Goričevskemu

 

Blaž se ozre proti oni strani, kamor mu

potem pa reče:

 

podoben ti sam sebi! Njegovo harmoniko

tam na klopi ob njegovi strani poglej,

 

čudeč se, ter se dvigne, da bi skočil k

k njemu.

Blaž pa ga potegne za roko nazaj, rekoč:

 

njega, ki tudi dremlje, si poglej malo

 

 

pa boš vedel, pri čem si. Ali ne vidiš,

da visi dreta iz nje, in meni se zdi, da notri

 

 

 

 

 

 

 

da nama še h konzulu ne bo treba

iti. To pot sva enkrat zadela, da nisva

 

 

lahko na obrazu. Zaradi tega ju torej ni

treba buditi. Skupaj smo, in to je poglavitna

 

v glavo! Tam nasproti ti sedi sorodnik,

ki ga nisi videl že več let, pa ti ni toliko do

 

Blažu se zategne obraz v nasmeh, a ne

sta se onadva oba na enkrat vzbudila.

 

France.

 

Blaž.

 

in Blažu.

 

s svojim votlim glasom, da se ozre hipoma

vse vanj.

dvema.

 

je bil, prebudivši se iz spanja, jako čemeren.

s prstom na Franceta in Blaža, ki

sta bila vstala ter stopila par stopinj naprej.

Luka ostrmi najprej, a spozna vendar

takoj svaka. Iz štirih usta pa zadoni

Blaž, Tonček in France so si stiskali krepko

roke. Da so jih drugi malo začudeno,

so si ob kratkem povedali, kaj so

bili doživeli, in kaj jih je napotilo semkaj;

prosit pomoči zoper trdosrčnega Manoela

Damasija.

suvali in pretepavali, da so mu pokale kosti.

 

rekla nekega večera Mica proti Jakobu in

 

ki nikoli nobene stvari ni mogel pričakati,

pa je vendarle čakal, ako ni bilo drugače.

 

 

 

v pest, ne bo se mu godila dobra. Če

pa je prejel enkrat kopico batin, ne odvzame

 

Temu mnenju sta pritrdila tudi Mica in

koncu držeč se, Tonček ter igral.

 

ki ni slutil, kako veselje polni onima srce,

in je bil, odkar ga je zdelovala bolezen, še

manj prijatelj harmonike, nego v prejšnjih časih.

 

reče Janez in skoči po koncu od dela. Jakob

pa pristavi:

 

 

Na to vprašanje je dobil Janez tako i

rjul:

 

 

Ta rohneči opomin je pomagal, kajti

On pa jim je še nekaj grozil rekoč:

 

mi vam posvetimo. Nismo še vsi tu, pridejo

 

se je čutil v Lukovem spremstvu tako

varnega, da se niti zganil ni, ko so ga hoteli

nje.

 

vzklikne Mica. Smejala se že dolgo

ni, a zdaj se ni mogla vzdržati smeha,

ko sta ta dva tako oblastno prikorakala.

 

posebnim naglasom.

 

 

je mož! Bog mu daj dolgo življenje in

 

 

po grbi! Vsa krivica mora biti poravnana,

tako je rekel. In hud je bil, da

 

Mica ter obrne svoje mokre oči proti

nebu.

 

in se tolkel z dlanmi po kolenih. Bil je

od veselja tako iz sebe, da ni mogel izpregovoriti

groziti:

 

 

je bil tudi mene obsodil sodnik, ko sem

 

take reči samo po pet goldinarjev. Pa seveda,

 

Pri zadnjih Tončkovih besedah sta bila

dospela tudi Blaž in France do njih.

 

vpraša Luka.

 

Ko je bil odšel, reče Luka:

 

konzul? Zdaj bi rad delal račun, ko ve,

da se temu ne more izogniti. Toda zdaj

prej, a vi pa gledite, da boste povedali

vse, kar treba, da postane očito, kake vrste

 

je imel kar zopet polne koše poguma.

 

bi rad vedel, kaj bi ti storil, ko bi nas

 

ti! ... Jaz ga še pretepeni tega našega

 

Vsi se zasmejejo, ker so poznali Jakoba

grožnje.

 

 

kratko in odločno.

 

gospodarja sebe in druge.

 

tega, mislim, da bi se moral na kak način

gospodar prisiliti, da vam ne pridržuje

Ko je Janez to slišal, je bil kar v zraku.

 

je kričal ter skakal in stopical, kakor

vselej, kadar ga je kaj vznemirilo.

 

Sicer pa, če ima že izbranega kakega

bogatina, ti itak ne bo nič pomagalo,

 

ženina, pa bi se obešala takemu

 

Janez baš ni bil neumen, vendar pa je

mu smejali, potem pa reče zopet Blaž:

 

 

 

kdo izmed nas kaj za to, če te Tončika ne

 

To je bilo Janezu preveč. Solze se mu

in reče:

 

vidiš, da se samo norčujemo? ... Tončika

se bo možila toliko brez tebe, kakor se

 

Te besede so nekaj izdale. Janez je bil

se ni s tem, da bi jih bil krvoločni gospodar,

ki je pihal kakor gad, ko je videl, da

samo primeroma, temveč je zahteval,

da jim je dal vse, kar jim je šlo po

 

==DEVETNAJSTO POGLAVJE.==

ali moja, ali tvoja. Ni vrag, da bi te ne

omehčal! Saj sem še druge, pa ne bi tebe?

ti tvojo trmo že preženem le čakaj! ...

Storila boš, kakor jaz hočem ... Komarja

 

Tako je rohnel Gril nad svojo hčerko

nego je bilo treba.

 

Gril po kratkem premolku, med

katerim je bil z velikimi koraki premeril

ne jaz tebe, to je že božja zapoved

 

 

 

 

se ti ustavlja srce? ... To se pravi torej

pri tebi ubogati, ako se braniš storiti to,

In kaj naj postane iz tebe, kadar

mene ne bo ? Ali ni bolje, imeti bogatega

 

Lojzika bi bila lahko odgovorite očetu,

ni storila tega. Pač pa mu odvrne:

 

bogata za tako ceno. če sem živela doslej,

 

tako, kakor bi hotela ti, temveč tako,

kakor bom hotel jaz! Jaz ti tisto tvoje

jaz, ali tvoje srce! Ti boš Komarjeva žena,

in če te imam vleči za lase pred oltar!

 

Pri teh besedah udari Gril ob mizo, da

ji misel v glavi:{{prelom strani}}

 

otrokom? Ali so le dolžnosti otrok do

staršev in ne tudi dolžnosti staršev do

otrok zatreti svoje najglobokejše čute tudi

tedaj staršem na ljubo, ako zahtevajo

 

Te misli, katerim se gotovo ni dalo oporekati,

bi se ne bila nič bala, naravnost očitati

očetu, da zahteva od nje več, nego sme zahtevati

Toda prirojena rahločutnost ji ni dopuščala,

da bi bila govorila z očetom tako.

jokajočim glasom je rekla:

 

tako svoj hčer za tisto slabo žganje,

 

Toda te besede so Grila razjarile še

se na vsem životu in peneč se od jeze, skoči

Gril pred hčer ter jame na vso moč kričati:

kdo? Ali na ta način misliš, da me vzameš

v strah? Ne boš! ... Prodala bi se

njegova ne boš nikdar, to ti rečem! Rajši

ti zasadim nož v srce in ugonobim potem

 

To, da ji je očital oče take stvari, in pa

je tudi njo razsrdilo tako, da je vzkliknila:

 

Komar? Tat je, slepar in še kaj hujšega! Ali ni spravil mar on v nesrečo tiste,

ki so šli z njim? Ali jim ni mar denarja

prodati svojo hčer takemu človeku,

in to, kakor sem že rekla, za tisto ponarejeno,

 

Gril ostrmi nekoliko časa. Po vsem životu

ter jo stresa tako, da se je skoro onesvestila.

 

jaz te naučim! ...

 

da ni zamahnil še enkrat. A kričal je neprenehoma:

 

 

Gril še ni bil odložil vrvi, in Lojzika je

Komar.

 

Pa zakaj ? Ho-ho, Gril, to pa ni lepo, prav

 

Tisto njegovo krohotanje se je čudno

hoče tolažiti, ga zavrne osorno, rekoč:

 

 

Gril in znova se hoče lotiti hčere. Toda

Komar ga prime za roko in mu reče:

 

hudega! če je človek tepen, je slabe volje,

in težko je spraviti takrat dobro besedo

iz njego. Midva se že še sprijazniva,

 

Komarjevim besedam se je poznalo, da

reče Grilu:

 

so mi pripeljali domu pijačo, kakoršne

še nisem imel. Ho-ho-ho. Pojdiva

pokušat! Boste videli, Gril, kaka kapljica

 

In šla sta. Ko pa sta bila že tik njegove

prodajalnice, reče Komar:

 

kaj? Žganje se bo potem še le prav prileglo,

 

 

Obraz se mu je bil popolnoma izpremenil,

Oštir Majhen ju je sprejel prijazno, kakor

je že bila njegova navada, sprejemati

 

vpraša Komar Grila.

 

Gril ter nagne glavo od desne na levo

stran.

 

 

Gril se nasmeje, oštir Majhen pa gre

vino pred njiju, se opre z obema rokama ob mizo, pomolči nekoliko, potem pa vpraša: {{prelom strani}}

 

 

Komar.

 

 

bom vedel saj tudi jaz! Kje pa se novice

 

pripomni Gril in izpije na dušek kozarec,

katerega mu je bil nalil Komar.

 

govori, to ni nič čudnega. Da, Gril, lahko

 

Izrekši, potrepa Grila po rami.

 

jaz zetek, pa tudi nič nečem! Zakaj mi ne

privoščite poštene besede? Ho-ho-ho, poglejte

me vendar! Ali nisem visok in širok

dovolj, da zaslužim ime zet? Ho-hoho

 

Gril pa pripomni na prejšnje besede

oštirjeve:

 

Toda rečem ti, moja hči pa tudi ni kar

 

bo takov parček, da bo kaj! ... Lahko

rečem, da tako lepega še niso poročali v

 

zdaj postaren možiček od sosednje mize.

 

dalje bolj srčkana je! Tako nekaj gosposkega

je v njenem obrazu in v vsej njeni

 

da je zame tako kmalu kaj dobro?

Jaz vem, katera ženska je lepa, to mi lahko

ki je najbolj lepa, mora biti moja žena,

če tudi ni bogata! ... Kaj, ho-ho ... ali

 

besede Komarjeve niso bile nič kaj po volji;

kajti imel je hčer, ki se je pač lahko

lepoto.

 

zopet oni pri stranski mizi proti

 

ga zavrne Komar, kajti bil se je dotaknil

stvari, o kateri ni maral, da bi se bilo govorilo

obrnjen:

 

meni povej! Saj bogastvo na svetu tudi

 

so ga bile spravile v zadrego, in nevoljen je upiral svoj pogled na mizo pred se.

 

Aleš, ne meneč se za to, je li z njegovimi

besedami komu ustreženo ali ne. Komar

tastu, se oglasi znova, rekoč:

 

 

A Aleš, ki ga je imel že nekoliko v glavi,

koncu in začne:

 

Pa komu? ... Mar tebi ... He, kaj misliš,

če si bogat, da se jaz tebe kaj bojim

zato? ... Jaz sem poštenjak, poštenjaki

 

Do konca ni izgovoril, kajti ogniti se je

skoči zdaj kvišku ter reče Komarju:

 

 

In kakor bi mignil, je bil Gril pri Alešu.

vzklikniti:

 

 

Ko pa. se je bil Gril zopet vrnil v sobo,

mu reče oštir:

 

 

vpričo!... Pa če tudi sedim, kaj potem ?

Saj ne bom ne prvič, in če Bog da, tudi

 

Bog da, tudi ne zadnjič! Ta je pa res dobra! Ho-ho-ho! Gril, vi ste ptič, da malo

 

 

In res skoči po koncu, toda Komar in

oštir sta ga zadržala.

 

spomnivši se Lojzike, o kateri so ravno

prej govorili.

 

pogostoma tudi drugi ljudje nad njo, kajti

od tistih dob, ko jo je bil oče tako neusmiljeno

svojim mukam.

 

 

In trpela je še dalje ter prenašala surovosti

Nekdaj, ko se je bil oče zopet znosil nad

njima ter odšel potem v gostilno, si ni mogla

 

 

Toda mati jo je resno posvarila, rekoč:

 

ne sme biti nikdar prostora nevolji zoper

 

In še na smrtni postelji ji je priporočala:

 

 

Te besede so se ji bile vtisnile globoko

Le-ta, moder in previden mož, ji odgovori:

 

mi je, da trpiš, in občudujem te. Umevno

je tudi, da se ti vzbuja želja, da bi se ločila

vztrajaj poleg njega; ako možno, ustrezi

njegovi želji! Morda bi ga predrugačilo

 

In Lojzika je vztrajala. Toda da bi ustregla

temu se je upiralo njeno srce na vso moč!

Da bi se bila odrekla Francetu, to se ji je

 

Oče pa je pritiskal vedno bolj na njo.

res kaj prinesti domu. Praznih rok bi se

ne vrnil rad! Saj veš, iz kakega namena

 

Ob jednem pišem pismo tudi očetu. Ali

solze na papir, je nadaljevala:

 

oče ne pustijo, da bi stopila pred oltar!

Ali naj se vzameva navzlic temu? Ne verjamem,

Komarju in rekla z vidnim veseljem:

 

pismo od njega! Dobro se mu godi, in

vrne se kmalu domu. Takrat pridejo lepe

 

pri tej novici iz sebe. Bil je postal

bled in prijeti se je moral z roko ob mizo,

kričati:

 

tudi tebe, ako le vrag ni! Čakaj, jaz ti

pokažem, kdo sem jaz! Nič mi ni, če te

še nocoj ubijem! Le pojdi še ti tja, kamor

z jedno roko za lase, z drugo pa je segel

zopet po ono vrv ...

Sicer mu je odsvetovala, naj je ne vzame.

 

misliti si ne moreš, kakšna sem! Vzemi

drugo, če hočeš sam sebi dobro, kajti povem

ne, ne pojde mu dobro! Če ti je torej

draga prostost, ne jemlji mene, ampak poišči

 

Toda vse te besede niso izdale pri Janezu

je vdala.

 

s tem ti meni kako uslugo, temveč storim

 

In tako sta bila Janez in Tončika nekega

prečita list.

 

dobival ti sam novice iz naše domačije.

Jaz hočem vedeti, kaj stoji v pismu, tem

bolj, ker je gotovo notri tudi zame kak

 

je zahteval Jakob, a on iz posebnega namena.

Tudi on je vedel, da je Francetu

prebravši ga, v žep, ter vzkliknil:

 

 

da je dobil France neprijetne novice,

a ni hotela, da bi bilo gostom pošlo

nič uhajal! Kam se ti mudi tako? Misliš,

da te ne bomo tukaj nič pogrešali, kadar

službe počakati še nekoliko, kajti odpovedal

še nisi in pred jednim mesecem torej

 

 

 

 

Tonček vmes ter se zasmeje, kakor bi bil

kdo ve kaj posebnega povedal, potem pa

pojdem jaz tudi. Tudi jaz sem že Amerike

do grla sit. Seveda, če bi bilo vsak dan

na katero bi povabili mene? Menda

nikoli več ne! Zato pa grem s teboj

 

malo upal, da se Lojzika naposled odloči

zanj. Zanašal pa se je tudi na to, da je

Jakob. Rekel mu je torej:

 

na vsak način vrniti domu? Pa ne vem,

po kaj greš prav za prav, če so vsi tvoji

tukaj! Kaj boš pa delal sam v domačem

 

Jakob ravno tako neprijazno, kakor

 

porogljivo, a ne izreče popolnoma svoje

misli.

ter pripomnil:{{prelom strani}}

 

storim vendar, kar hočem! To je res čudno,

da bi moral za to ostati še tukaj, ker

tebi ni po volji, da grem! Primaruha,

 

Ali moraš iti ravno z mano? Saj

nimam nič zoper to, če greš, a to me jezi,

 

veš, da nima poguma, in da se mora držati

 

S tem je bil prepir končan. Podali pa

so se, poslovivši se od drugih, vsi trije na

jednoisto ladijo, in sicer na francoski parnik

 

Parnik je odplul ob jednajstih dopoldne.

vzkliknil:

 

igral, pa vam ne bom hotel! Le zapomnite

 

Bil je tako uverjen, da se to res zgodi,

so se culi klici obupa ...

 

France ni preslišal teh besed in je mislil

sam pri sebi:

 

je bil prepričan, da se mu bliža zadnja

ura, da bi bil še zbadal koga. Tudi ko

za vzdihljajem iz prsij, in večkrat je

vzkliknil po tihem: Bog se nas usmili

 

Nevarnost je bila postala že tako velika,

se delj časa nad vodo.

 

so se ponavljali čim dalje bolj, in nihče

ni več ugovarjal takim besedam. Celo

smrtjo, in še vedno so pričakovali odločilnega

dogodka, ki jih je imel pogubiti.

se je razvedril zdaj tu, zdaj tam kaki

obraz. Bilo je pri brleči luči videti, kakor

ko so bili že vsi drugi na nogah.

 

izpregovori, brišoč si oči.

 

France.

 

Tonček ter se skobaca počasi na noge. Vsi

trije gredo na to na krov. Tu še le zvedo,

pravem času.

 

 

Bil je Tonček tudi danes jako razpoložen.

danes je delal vsakovrstne opazke.

 

se vozimo mi, bojijo trčiti skupaj!

To imamo pri nas pa že drugačne voznike,

 

Da vodijo po širnem morju ravno tako

ves drob.

 

pojasnjuje nekdo, in ta je imel prav. Angleški

v njih ladijo, a odplul je brž naprej,

ne da bi se bil brigal za ponesrečene.

 

nihče se ne gane, niti ta ne, ki je govoril

in pozival. Vsem so bili otrpnili udje,

pasov ter jih vrgel pred njimi na tla.

 

ter si sam pripne brž en pas. A Tonček

in Jakob se nista zmenila za njegove besede.

Komaj je bil čolnič v vodi, pa

skoči tja, kakor je bil sicer len in trd, se

 

A predno se ta dva prav zavesta, je bilo

Oni krmilar, ki je pomagal prej Francetu

zvezati lemež in vesla, pripomni nekako

tudi mi, kar nas je še tu! Kaj pomaga

 

Izrekši, se izmuzne iz rešilnega pasu ter

dragi so se bili že potopili.

 

 

lesu, se vzdrživa tudi midva. Rešiva se

 

Čez nekaj časa izpregovori zopet Jakob

ter vpraša:

 

 

Videlo se je, da misli na smrt.

 

in gledi, da se obdržiš, in da te ne odnese

 

moje znance, če prideš še kdaj

vkup z njimi, pozdravi ... tudi ... Lojziko

 

Stegnil je še desnico proti Francetu,

Jakobovo in sam svojo usodo ...

 

mu je prešinjala glavo. Noge so mu škrbetale

mraza, in čutil je, kako mu otrpnevajo

znal, da se mu bliža zadnja ura ...

 

zasveti še v glavi, potem pa ga zapusti popolnoma

zavest ...{{prelom strani}}

 

==JEDEINDVAJSETO POGLAVJE==

 

Te besede, s katerimi je pozdravil oče

zopet od Komarja vinjen domu,

so jo zadele hujše, nego če bi ji bil rekel:

 

Vedela je, da pride prej ali slej tako, in

bi bilo pomagalo? ...

 

premolku nad njo. Bilo mu ni prav,

da je molčala, in njegove srdite oči so srpo

Lojzika prikima s povešenim pogledom.

 

mu postane še bolj divji.

 

 

Njen glas je bil slaboten, to pa očetu

zopet ni bilo prav.

 

jaz ne maram, to menda že veš! Le gledi,

kako se mi boš vedla jutri! ... Pazi,

In tistih svojih obrazov mi tudi nikar ne

delaj! ... Vesela bodi, da je tako, kakor

 

Rentačil je še nekaj časa, potem pa se

Rada bi bila zatisnila očij, rada zaspala

ter vsaj za malo časa pozabila svoje

 

 

Misli in misli, a rešilna pot se ji ne pokaže.

hitro pride ...

 

 

Čemu naj bi prišel? Kaj bi to pomagalo?

žena Komarjeva ...

 

Komarjeva — kaj potem? ... Kaj bo z

njenim srcem? ... Se li bo izpremenilo?

... Bo li mogla izpolnjevati dolžnosti, ki

 

Te mučne misli so se ji pririle še v glavi

oblečen in kar žarel je v obraz.

 

je ravno pripravljala zajutrk. Opazil je

bil njene objokane oči, vedel je tudi, zakaj

potem pa je vendar rekla:

 

 

odvrne Komar, zibajoč se na čevljevih

koncih, kakor je bila njegova navada. Ponižni

in upanjem.

 

mnogo opraviti, in kdor prej pride, ta

prej melje, ho-ho, ali ni mari taka, oče

 

svojim nenavadnim glasom, katerega je

čula Lojzika samo takrat, kadar je govoril

 

pa pridem z vozičkom po vaju ... Hoho,

 

Komar se je vrnil, še predno je bilo preteklo

kaj se ima zgoditi.

 

nekdo, hoteč označiti Lojzikino

občutje in njeno usodo. {{prelom strani}}

 

težkim srcem je šla še malokatera delat

 

Lojzika je čutila, kaj ima pomeniti to,

srečali ravno kakega bolj znanega.

 

zdaj proti temu, zdaj proti onemu.

Smejal se je v jednomer, in poznalo se mu

...

 

 

Ta vzdihljaj se ji je izvil kdo ve kolikokrat

 

Nekega popoldne je sedela Lojzika zopet

Lojzika jo prestrašeno vpraša:

 

 

 

 

 

 

 

vprašati, toda hitro si premisli, kakor bi

se bala, zvedeti resnico. Morda je slutila,

misli sama pri sebi:

 

odgovorna za to, kar storim. Zvedeti

Vendar pa reče prijateljici, predno

se odpravi:

 

 

malo v sorodu, in zglasil se je pri nas, a

 

treba bati. Sicer te pa v gneči še nihče

zapazil ne bo. Če bo treba, te tudi jaz

malo skrijem. Prišla sem po te, ker vem,

da te bo mikalo slišati novice, ki jih je

 

Lojzika se zdrezne, a tudi zdaj še si ne

kako je razburjen:

 

 

 

so se mu bile izbulile, in tresel se je po

vsem životu, da so mu vidno tolkla kolena

drugo ob drugo.

 

nas je rešilo, kolikor nas je bilo v našem

čolničku, vse drugo se je potopilo. Slišal

z vsemi tistimi, ki so bili ostali na njej. In

France in Jakob sta bila gori, to dobro

 

 

Dvignil je še roke, kakor bi hotel klicati

mrtev.

 

 

Lojzika je bila prva, ki je prišla do škafa

no in njen oče bi se bil naposled tudi vdal!

Če ga je Komar pridobil zase, bi ga bil tudi

pa se je zavedela, da so neumestne zdaj

take misli, in stresla je z glavo ter rekla:

 

 

<center><nowiki>* * *</nowiki></center>

iskreno molila.

 

daj, in ako je tvoja volja, predrugači moje

 

Naposled je zaspala in spala je bolje,

zobje.

 

 

Toda za premišljevanje zdaj ni bilo več

pri polni zavesti.

 

vzdihovala zopet in zdaj pa zdaj obrnila

oči proti nebu.

da France še živi, da se še vrne, da jo

še ljubi. Da bi se otresla teh mislij, je zatrjevala

mož, njemu obljubim zvestobo in njemu

 

A čim večkrat se je iznebila izkušnjave,

skrit za oltarjem, in kako je stopil izza

njega baš v tistem trenutku, ko je hotela

drugemu.

 

bolj se je približeval trenutek, ko je bilo

treba izreči ono toli pomenljivo besedico

se je lotevala.

 

izkušala s skrajnim naporom, da bi se

vzdramila iz mamečih sanj. Imela se je

vse neumestne želje v svojem srcu.

 

ter odmeva po visoko obokani cerkvi. Kri

ji šine v glavo, in vse ji začne plesati pred

pogled tja proti desni strani oltarja ...

potemi pa vzdihne skoro na glas ter izreče

besedico s tako nenavadnim glasom, da se

je ustrašila skoro same sebe ...

k njej ter se zakrohoče:

 

 

Njej pa se je zdel ta krohot hujši, nego

Toda Gril je umeval napak njene opomine.

 

osorno pogledal. Kdor mu ni privoščil

 

Lojzika si nato ni upala več siliti vanj.

očetu toliko piti. A ta se ni dal pregovoriti.

Še celo sam je ponudil Grilu večkrat

skoro videti, kakor bi ga nalašč moril na

ta način.

 

vprašal včasi, a takoj pristavil:

 

da vam je ljubše žganje. Pa katerega

naj vam natočim? Ali tistega hudega, ki

čistega špirita. Gril pa ga je s slastjo popil.

 

pot potrebuje najmanj pol ure.

 

 

Gril pa se je od nekdaj ponašal s svojo

bolezen. Zato je odvrnil:

 

 

In res je šel. Toda akoravno je bil prepričan, da stvar ni tako silna, da bi moral pot storiti v tistem času, kakor je zahteval njegov zet, vendar ni odjenjal in se

pa je vpraševal:

 

pa menda vas saj ni ta kratka pot tako

 

Gril se je sicer s pomočjo drugih še

on jo je temno pogledal, rekoč:

 

 

Ali drugi dan je mislil že sam drugače.

 

je zdaj sam, da bi poslali po duhovnika. {{prelom strani}}

 

strani!

 

 

Brez dvojbe se je kesal nekoliko, da je

odreči.

 

ga je tešila in tolažila.

 

nepričakovano butil noter.

 

 

Ona se strese in toliko, da ne omedli.

zlobnost, ki je tičala v Muhovem vprašanju.

 

mislil reči s tem, ni bilo težko uganiti ...

Sram jo je bilo, da so ljudje tako sklepali

o njej ... Še hujše pa ji je bilo, ko

jeziku, s katerimi je hotela zavrniti Muhovo

predrznost, a premislila si je ter

vprašala kolikor mogoče mirno:

 

ko je pripovedoval, da se je France

 

so pa še potegnili iz vode ob pravem času.

Toda menil sem, da te bo bolj mikalo,

 

odvrne Lojzika osorno, skoro zaničljivo,

Prizadevala si je na vse pretege, da bi ne

za to, da bi jo dajal ljudem v zobe.

 

 

da sta šla dva narazen, ki sta se hotela

 

Komarja nisi vzela rada ... Jaz ne morem

 

pa, ali je kdo videl v moje srce? In ali

 

Muha jo je hotel že ugnati s tem, da bi

da sem se motil. Lojzika, pa vsaj pol merice

mi ga daj, no, če mi nočeš dati že

 

Lojzika mu natoči poln frakelj zahtevane

precej močnim glasom: {{prelom strani}}

 

 

 

 

 

 

Lojzika je govorila kolikor mogoče mirno.

godilo v srcu.

 

hipu, ko me je bila zapustila že zavest,

je prišla ladija mimo, ki me je rešisam

la.» Ležal sem potem v Bremenu v bolnici

dolgo, da si se ti lahko omožila z drugim

 

glas ji čudno zatrepeče.

 

 

 

ko si vedela, da ni na moji strani nobenega

 

sem bila že enkrat oklicana ... Razen tega

so rekli, da si mrtev, in moj oče, saj

 

Lojzika pomolči nekoliko, kakor bi ji bilo

na jeziku, potem pa reče:

 

zdaj ne morem opravičevati. Ne spodobi

se zame več, da bi ti pravila, kaj si mi bil,

 

pozneje, ko me ni bilo več blizu, je dobil

 

France je govoril z zamolklim, obupnim

trdo, kolikor ji je bilo sploh mogoče.

 

za kakoršno me imaš ti! Vendar pa

te prosim, da ne pozabiš, da sem zdaj drugega

ne smem! ... Bodi mož in ne pečaj se s

preteklostjo! ... Kar je, to je! ... Volja

 

z dlanjo v lase, kakor bi si jih hotel

populiti... Bila ga je premagala bolest!

 

ne sme trpeti, da se govori slabo pred

njo o njenem možu! Tudi moja dolžnost

temveč je nadaljeval:

 

 

Naj prestane kazen, ki jo je zaslužil! A

 

je izvabil iz mene in iz drugih ter pobegnil

potem od nas! Ali mar ni torej

 

je tudi godcu dal nekaj denarja! Ali pa

— če misliš, da se moraš maščevati, stori,

kakor sem ti že rekla! Toži ga! Če je

 

 

dal Bog! In zdaj te prosim še enkrat, pusti

me na miru! Ne spodobi se, da se o

 

France nasloni glavo na komolec in

žalostno svoj pogled vanjo in reče:

 

čutim še v vseh udih, bolniki pa so

čemerni in sitni ... In pa saj veš! ...

izdajal! Ker ima tebe, naj ima pa še tisti

denar! ... Tudi nadležen ti ne bom odslej

 

Lojziko so posilile skoro solze, toda premagovala

obupan, mu reče prijazno:

 

ko se nekoliko pomiriš, boš sodil v marsičem

drugače, in ko uvidiš, da drugače biti

bi ne bil srečen v zakonu! Takega moža,

kakoršen si ti, bo osrečila marsikatera rada!

 

France ni črhnih nato nobene besede

in ji nekolikokrat rekel:

 

radi tebe me je kaznoval Bog! Nikar ne

nosi sovraštva do mene v srcu. Saj se ti

hitro umaknem! Premoženje ostane tebi.

Če veš, da sem storil kje kako krivico,

 

Imenoval ji je tudi naravnost več oseb,

si šepetali:

 

France! To se jima je naredilo kakor

 

Lojzika sicer ni slišala takih besed, a

popraša, je slutila, in res je prišel. Čakal

je tri mesece, potem pa se je oglasil.

 

da sem ti pustil dovolj časa za žalovanje.

več, da bi se še obotavljal. Zvedeti moram,

pri čem sem ... Ali hočeš postati

 

Lojzika pa mu odgovori mirno in dostojno:

 

ko sem prosta, govorim lahko bolj jasno

s teboj, nego sem govorila takrat, ko je živel

da si mi bil ti najdražji na svetu! Nikdar

nobenega drugega si nisem želela za moža

da je prišlo drugače, nego sem želela, potem

naj ostane tako! Jaz nisem več tista,

prijateljica! ... Ločiva se v prijaznosti

in hodiva vsak svojo pot, ker nama je

 

France jo je žalostno poslušal. A prerekati

na tem. Vzdihnil je torej samo:

 

tuje kraje, zaradi tebe sem se vrnil zopet

domu, a zdaj vidim, da zaman hodi za srečo,

komur ni namenjena! ... Če hočeš ti

tako, naj pa bo! ... Toda rečem ti, jaz

 

 

<center><nowiki>* * *</nowiki></center>

in smehljaje ji je rekel:

 

... Botre iščem! ... Ali bi ne hotela

 

 

Nekaj dnij pozneje je dobila Lojzika tudi