17.101
urejanje
Brez povzetka urejanja |
(popravki) |
||
| normaliziran naslov= Črni križ pri Hrastovcu
| avtor= Dr. O. I.
| izdano= ''{{mp|delo|Amerikanski Slovenec}}'' 43/32
| vir= {{fc|dlib|PD8LNDEB|s=4|32}}, {{fc|dlib|PD3VUJZP|s=4|33}}, {{fc|dlib|4P12LAOR|s=4|34}}, {{fc|dlib|APDHKPGP|s=4|35}}, {{fc|dlib|SKQZ7Y1O|s=4|36}}, {{fc|dlib|Y2OLW3KU|s=4|37}}, {{fc|dlib|RJ08QS46|s=4|38}}, {{fc|dlib|VBOLQTSN|s=4|39}}, {{fc|dlib|BSWH36UU|s=4|40}}, {{fc|dlib|F2FIAGBF|s=4|41}}, {{fc|dlib|RIQACFJP|s=4|42}}, {{fc|dlib|1RKRWURQ|s=4|43}}, {{fc|dlib|QNP6EMRN|s=4|44}}, {{fc|dlib|GTO0DRJ3|s=4|45}}, {{fc|dlib|HPN5CVC6|s=4|46}}, {{fc|dlib|OPZJBKU4|s=4|47}}, {{fc|dlib|M2KOYOY9|s=4|48}}, {{fc|dlib|SJSKA1ZG|s=4|49}}, {{fc|dlib|UO7PO7QX|s=4|50}}, {{fc|dlib|8QFK6VNP|s=4|51}}, {{fc|dlib|53LALQGP|s=4|52}}, {{fc|dlib|XRV7V8OX|s=4|53}}, {{fc|dlib|37C5MMOM|s=4|54}}, {{fc|dlib|KA9GFMU5|s=4|55}}, {{fc|dlib|WFJAKZS8|s=4|56}}, {{fc|dlib|D7QNRAXZ|s=4|57}}, {{fc|dlib|P7XEVOUO|s=4|58}}, {{fc|dlib|7QOIVMSF|s=4|59}}, {{fc|dlib|ORWK8U26|s=4|60}}, {{fc|dlib|AOH4MY5O|s=4|61}}, {{fc|dlib|19KL6J6N|s=4|62}}, {{fc|dlib|TAYPANI0|s=4|63}}, {{fc|dlib|GDIKXQC4|s=4|64}}, {{fc|dlib|WBW64PHI|s=4|65}}, {{fc|dlib|KMRNI0RX|s=4|66}}, {{fc|dlib|BY0MG9CG|s=4|67}}, {{fc|dlib|7MBEGCHF|s=4|68}}, {{fc|dlib|XLAGUCFY|s=4|69}}, {{fc|dlib|MIFETARF|s=4|70}}, {{fc|dlib|XHOLEC9E|s=4|71}}, {{fc|dlib|P7BDE0F0|s=4|72}}, {{fc|dlib|CA2NAQFP|s=4|73}}, {{fc|dlib|SRL0WIPJ|s=4|74}}, {{fc|dlib|1VHKNKC2|s=4|75}}, {{fc|dlib|GYFSR00L|s=4|76}}, {{fc|dlib|YIDLNLQP|s=4|77}}, {{fc|dlib|HZZJIXUR|s=4|78}}
| obdelano= 4▼
| dovoljenje= javna last
▲| obdelano= 4
}}
{{neoštevilčena poglavja
==I. <br> CVETJE IN SLANA.==
<p align=center>Ljubezen bila mi je še neznana.
bližje in bližje, vratar pogleda in zapazi jezdeca.
je prišel gospod Friderik domu.
pred vrata ter čaka, da sprejme konja,
raz katerega je skočil mladi graščak, ki je v najhujšem
diru prijezdil v grad.
sivolasi Pankracij,
se, da ne bo toče.
iz soli, toča me pa tudi ne pobije.
Rekši se strese, da se znebi mokrote in krene
in stopi v prostorno dvorano.
svojo mater graščakinjo Margareto, ki je
sedela v naslonjaču, ter ji poljubi, spoštljivo
brati, da ji ni nekaj po volji.
že bila za te.
bati.
sina, ki je med tem sedel na stol blizu mizo,
ki je bila že pogrnjena za večerjo.
nagloma reče:
in Zavrhu, kako se trs razvija, in ali bo treba
kmalu zemljo v drugokrat zrahljati.
mhm — Friderik, le resnico povej, si pa že bil
zopet pri oni protestantovki, kaj ne, tisti zapeljivki
na Štraleku?
me tako.
ne omreži popolnoma ta ničvrednica, ta ni za
te.
dekle, nepokvarjeno.
strogo pogleda sina,
rodu iz hiše slavnih Herbersteinov, in ti
se ponižaš do navadnega dekleta, katerega oče
ima malo graščinico na tistem bregu pri Rupertu
in je samo navadni plemič.
vredno kakor najvišje plemstvo.
tvojo materjo — neizkušeni sin, ali si že padel
tako globoko, da se pomešavaš med to sodrgo.
sem nedolžno dekle Agato in druge ne maram.
in se dvigne iz naslonjača ter stopi pred
sina, ki skloni nekoliko glavo,
v to, da bi poročil to kočarico — za te
imam že določeno nevesto iz plemenitaškega
rodu.
Friderik in gleda mirno svoji materi v oči,
ali pa nobena druga.
prihodnji teden je zaroka z Zofijo Stubenberg
iz Vurberga, tako sem določila z njenim očetom
Jurijem in materjo Heleno.
ves bled,
srčna stvar, najmanj da bi se vezal z nevesto
izbrano od vas.
baroninja s povzdignjenim glasom,
izključen iz rodbine Herbersteinov, zapomni si
to, moj Friderik.
dam, storim to, kar mi srce veleva.
zakriči baroninja ter udari z roko ob mizo,
jezi me več, sicer moram misliti, da nisi iz rodu
Herbersteinov.
dosti, ne maram te videti.
Rekši se graščakinja obrne in koraka po dvorani
grom, dež je polagoma ponehaval, rahel vetrič
je zapihljal, da so tajnostno zašumele smrekove
veje dol ob
Zamislil se je v pretekle čase.
poljubi roko.
ves razvnet.
na očetov rojstni dan, ki ga obhaja prihodnji
ponedeljek,
obrazu.
meni Herberstein s toplimi besedami.
Lenarta.
v obrazu,
domu.
družbi.
delajo boljšo družbo.
kakor vi.
rodu.
tako ugaja.
In mladi gaščak je prijel Agato za roko, z
v oči ter rekel:
mi najljubša na svetu, ne poznam nobene druge,
samo vas ljubim.
Agata je še bolj zarudela, roka ji je trepetala,
je sklonila na prsi mladega graščaka in zaihtela.
me ljubiš, osreči me.
In vitko dekle je pogledalo s svojimi krasnimi
smehljaj je zaigral okoli njenih usten.
ves vzhičen in vzame njeno glavo v svoje
roke, jo pogleda zvesto v oči ter jo poljubi na
je spregovorila:
davno, toda kaj, ko vem, do uresničenje najinih
želj ni mogoče.
braniti, da postaneš za vedno moja.
trnjevo pot, a iz ljubezni za te trpim vse — upajva,
da se izpolnijo nade.
In še enkrat je podala mlademu Herbersteinu
se ni mogel otresti pomislekov, da bo graščakinja
temu nasprotovala, ker Nuernberger ji niso
tako plemenitega rodu
Opozoril je svojo hčer na to in izrekel tudi
videl svoje želje izpolnjene. {{prelom strani}}
==II. <br> ŽUPNIK MORENUS.==
<p align=center>Ljubezen Krist učil je — vi sovraštvo;
Kljub temu pa je bil živahen v razgovoru in
poln zdravega veselja. Zato so se njegovega
Ruperta, ki je imel krasen glas in je lepo prepeval,
se tudi rad smejal in zbijal dobre šale,
gosti.
proti župniku Movenusu,
meni župnik od Sv. Benedikta,
dosti.
Pri tem pogleda po strani na trškega sodnika,
strasten, da skoraj pretiravajoč.
benediški župnik dalje,
že skakači.
po celem omizju,
župnik Niger.
požirek iz kupice ter pripoveduje: {{prelom strani}}
samo da še častijo tudi Marijo. Drugače pa uganjajo take neumnosti, da bi človek mislil, da so
znoreli. Tako se bičajo, skačejo, mečejo po
pozidati nova cerkev ali vsaj kapela.
vmes šentpeterski župnik,
je tudi taka klepetulja, ki ne pusti nobenega
človeka na miru, ta je Pečnikova Tona, že zaruja vela devica, zaradi tega, ker je s svojim hudobnim
je prikazala Devica Marija. In ljudje že norijo
in hočejo postaviti na nekem griču cerkev,
ker je baje tam videla prikazen.
Nuernberger, ki je bil vnet katoličan ter
velik sovražnik vseh verskih novotarij.
ki je velik prijatelj škofa Martina Brenner.
povzame besedo Nuernberger.
robu ob poti proti Sv. Lenartu, radoveden sem,
slišati kaj več o njem.
za budalosti skakaške sekte. On trdi, da
se mu je prikazal Kristus s trnjem kronano glavo
in mu rekel, da prenesejo angeljci božji grob
iz Jeruzalema k Sv. Lenartu in ga tako rešijo
Iz oblasti nevernikov.
Herberstein.
zgodili pri ljudeh, ki tem govoricam verjamejo.
Matej Murko, potem neki cerkovnik pri Sv.
Treh Kraljih na Pohorju, Gregor Šindler, ki je
skoraj na smrt bolni, a so popolnoma ozdraveli,
ko so se zaobljubili pripomagati k zidanju cerkve
božjega groba v Rahehovi.
izžene ali pa zapre, da nebo še dalje vznemirjal
ljudi, ki res verjamejo vse te sanjarije.
škofa Martina Brenner, ki potuje ravno v verskih
zadevah po Štajerskem in Koroškem,
mu Friderik Herbersten.
pritrdi mu trški vSodnik Pernhard, ki je do sedaj
bil tih in poslušal vse zbadljive besede, ki so merile
na luterance,
ker je to njegov delokrog.
župnik Morenus,
s silo na zunaj navidezno zatreti, vendar ne
morete nobenemu videti v srce; kdor je katoličan,
drugo vero in se mu hoče zatreti, se mogoče hlini,
da se je vdal s tem pa se daje le prilika za
hinavstvo in tega bi katoličani ne delali.
Admontski in benediški župnik sta postala
župnika.
meni antonovški vikar Rozman in pomembno
zakašlja.
presodi, mi mora pritrditi,
z bolj ostrim naglasom.
Prvi je prekinil molk vikar Rozman.
in k Sv. Antonu je še daleč, ker cesta je
precej slaba.
ki je bil videti ves bled. Zdelo se je, kakor
bi se tresel njegov glas od razburjenja.
mu je krepko stisnil roko ter rekel:
nazore, upam, da se najde prilika za večkratni
pomenek.
Rekši se sede na voz in konji hitro potegnejo
obče klicali le za župnika.
zapušča,
kupico od najboljšega vina iz Metave.
tovarišu pokadil malo preveč pod nos,
kajti zginila sta kakor bi jih pičil gad, še toliko
nista mogla počakati, da bi odšel graščak Herberstein.
neprilik, sem tudi tiste vrste človek, a sem postal
že previden, ker dosti sem skusil.
posebno držal.
njegov brat Štefan iz Štraleka. Trški Nuernberger
je zelo zavzet za katoliško vero, zato je
bratom si ni posebno dober, ker je ta bolj
prostega naziranja v verskih rečeh, zato pa tudi
ljudje mislijo, da je na tihem protestant.
nam vsem ugaja, vidi rad njegovo hčerko Agato,
ki je prav pobožna gospodična ter blagega
zvezi, ker je strogo katoliška in polaga važnost
na staro in visoko plemstvo, kar pa Nuernbergerjevi
niso.
groš, graščakinja je v tem oziru nedostopna.
rad pomagal, ker je tudi zaščitnik naše cerkve.
s skupnimi močmi, da greva mlademu Herbersteinu
na roke, kajti on to zasluži.
Rekši trčita in izpraznita kupice.
Hrastovcu.
vikar,
soseda, imel boš še sitnosti s tem in onim,
posebno pa mislim, bodo nastopili skakači s svojimi
novotarijami.
resni, škoda bi bilo za te in tudi župnije ne dobiš
kmalu take kakor je šentlenartska.
bojim.
zadaj pa grizejo, prijatelj.
Morenus.
odprte oči in pazi.
Rekši seže Putan tovarišu iz Sv. Lenarta v
župnišča po travniku in dalje po polju.
sem ga takoj,
si bom njegove besede, saj on pozna razmere
dobro.
Rekši vrne se k vratam, jih zapre ter se poda
mogoče pokvaril želodca pri današnji pojedini.
široka kakor sod pač ne bo znala pripraviti jedi
kakor jaz,
odvrne mož in zastoka.
Boga in Devico Marijo,
mi vendar, kaj te teži.
kaj takega povedati.
nočeš povedati, kar imaš na srcu, kakšen si
postal.
za ženske.
malovredne in same klepetulje.
to je cerkvena stvar in znan je izrek:
taceat in eclesia (Ženska naj molči v cerkvi.)
ne tace,
in pomeni toliko, da se naj ženske v cerkvene
zadeve ne vmešavajo.
je olepšavamo ob nedelja in praznikih, gledamo
na to, da se vzgojujejo otroci v katoliškem
duhu, moj mož, sedaj mi je pa preveč, če ne poveš,
grem jutri od doma k svojim staršem v
Trojico.
Te grožnje se je Caharija zbal, kajti pri odločnosti,
Obrne se sedaj proti ženi in pravi:
molčati moraš.
Nuernbergerca.
je tako
zagovarja njih vero.
opat, da je imenoval tega luteranca za
našo župnijo.
Katarina, naj gre gor na Nemško, k tistim poganom.
župnikovo kretanje, potem pa naznanim to opatu,
naj vse sporoči škofu Brennerju, ki pride
tudi v naše kraje.
zasluge in postaneš še trški sodnik, saj
oni Pernhard tako ne spada med nas, ker je
luteranec.
Lažje je bilo sedaj Cahariju, ko je povedal
do sosedinja o tem nikomur nič ne omeni.
==III. <br> TAJNA POROKA.==
<p align=center>Trepeče ti venec poročni v laseh,
na tla.
graščakinja Herberstein vsa vzradoščena,
me, da ste izpolnili že davno dano besedo, da
nas obiščete.
bilo prijazno vabilo,
ter poljubi graščakinji roko.
Prebledi in gleda nemo pred se.
iz Vurberga, stopi vendar bližje,
svojemu sinu s prav prijaznim glasom.
na svojem mestu.
meni graščakinja Margareta nekako nevoljna.
obraz, ampak svoji materi.
gotovo nadzorniki niso kaj prav storili, s temi
ljudmi je večen križ,
da prekine neprijeten molk, ki je nastal
po prihodu mladega graščaka.
tresočim glasom.
Herberstein že z mehkejšim glasom,
veselje nam je vsem prijazen obisk mogočnega
soseda, posebno, ker je prišel tako nepričakovano.
In mati pogleda sina z rahlim nasmehom na
in meni:
nadzorovanje ga večkrat razburi, s podložniki je
vedno velik križ, ker nagajajo, kjer le morejo.
Jurij Stubenberg ter pogleda na mladega graščaka,
ki je gledal zamišljeno skoz okno.
obrne se Margareta Herberstein do mladega
graščaka,
graščakinja, olajšati težave.
Te besede so vzbudile veliko pozornost pri
razveseljena:
srečo pred očmi, zato sem tudi sedaj mislila na
to — oženiti se moraš.
se oprosti, da mora iti v bližnjo sobo, da nekaj
naroči slugi. Dejansko pa je storila to, da se
dalnji pogovor.
Herberstein svojemu sinu,
ta obisk, vidiš, bolj primerne neveste ni za te,
kakor je Zofija Stubenberg.
mladi graščak, se dvigne iz svojega sedeža ter
stopi pred graščakinjo, — Svojo nevesto sem si
jaz že zbral, mučno mi je, da moram to povedati
vpričo došlih gostov, a silite me, da povem vse.
ono beračico,
prijazni jezi.
najvzornejše dekle in jo hočem poročiti, druge
pa nobene.
Iz sosednje sobe se sliši bolesten krik. Helena
pristopi in se trudi spraviti omedlelo k zavesti.
Herberstein proti svojemu sinu, ki stoji bled
sredi sobe, težko dihajoč pod vtisom vsega tega,
kar se je ravno zgodilo.
in brez moje vednosti.
moj sin, zato pa vedi, da ne smeš poročiti one
nečimurne ženske, dokler sem jaz tukaj.
mora postati moja žena, da pokažem, kako
obsojam vsako prisiljeno stvar.
njo.
mati.
ženske.
predsodkov — a jaz se jih ne držim, jaz grem
in storim to, kar mi srce veli.
Rekši se prikloni napram Stubenbergovim,
tresočim glasom:
odpustim ti.
vsled te velike dobrosrčnosti,
ljubezen, ki jo čutiš v tvojem srcu, a jaz ne morem
več nazaj, če najdem svojo srečo, je volja
božja.
nogo jezno ob tla,
zato se maščujem.
Mladi Herberstein prebledi, urno odpre vrata
gospoščini in v Vurbergu, odkoder je
prišel v Hrastovec. Bil je v najboljših letih, sivih,
lokavih oči, temne polti, rumenih las. Med
pogovorom je gledal navadno vstran, bil je redko
dostopen za usmiljenje, napram ljudem ni
In Trena si je štel v svojo dolžnost da pomaga
graščakinji, preprečiti to neenako zvezo
in doseže, da se poroči mladi baron z Zofijo
Stubenbergovo.
za roko in rekel:
priznati moram, da mi zelo ugajate.
Agata ni vedela, kako bi se mu odtegnila, zato
pravi:
že drugih gospodičen dosti na izbiro.
iz celega srca.
Agata vsa zbegana,
o tem slišal.
že dolgo časa sem vas vzljubil, ne bodite neusmiljena,
dajte mi up, da ste mi naklonjeni.
Agata s tresočim glasom,
lepša prilika.
ljubim, ne zavrzite me, osrečiti vas hočem.
mislite, nočem vas varati, Saj ste ugleden uradnik,
a zato vam tudi odkrito rečem, da rajši ne
govorite kaj takega z menoj.
za vas, da ste moja.
porabite priliko odsotnosti mojega očeta za take
pogovore,
oskrbniku, ki jo je hotel objeti.
reče:
ponudbo?
vam povem, ne morem vam ugoditi, ker ne
čutim do vas nobene naklonjenosti.
upam, da spremenite vaše mišljenje napram
meni.
ljubiti in se kaj takega tudi ne zgodi, zato
prosim, bodite obzirni, ne nadlegujte me s takimi
stvarmi.
Agata s odločnim glasom.
vam bo žal, toda prepozno bo.
bila le nesreča.
Oskrbniku so se zasvetile od srda oči, a vendar
se je premagal in ni nič rekel, poslovil se je
nemo in odšel. Ko je
domov, je zavihtel roko proti Štraleku in siknil:
Zavrgla si me nežna golobičica, zavrgla mene,
sta bila najbolj sama.
povzame besedo župnik Morenus.
baron nekoliko vznemirjen,
vam, da mi svetujete in pomagate.
Friderik Herberstein je razložil župniku ves
njegova mati zasledovala.
zato ne smem odlašati dalje, še predno odrinem
proti Turkom, hočem se z njo poročiti na
tihem, da postane moja zakonska žena.
župnik svečano,
po krvi in čustvovanju.
svoj cilj, morate vi naju poročiti še jutri
po noči.
Župnik Morenus pogleda mladega barona, kakor
pravi:
prav tajna, hočem izvršiti poroko v cerkvi
Sv. Jakoba pri Lorman ju in sicer o polnoči, ko
vse počiva.
se pripravi.
župnik,
navzoč, za drugo pričo pa vi oskrbite.
oče in postavnemu določilu je zadoščeno.
župnik,
kajti vaša milostljiva gospa mati je kot
lastnica graščine Hrastovec obenem zaščitnica
naše cerkve in njej bi se ne zameril rad, če
bi zvedela o tem.
tajno, dokler ne postanem jaz graščak, potem
se vam ni treba bati ničesar več.
župnik,
storiti tako blagemu gospodu uslugo.
daj, da se vse srečno konča.
mirni.
Dogovorila sta se natanko o času sestanka in
se nasloni na bližnjo kamnato mizo.
nam,
vidi svojega izvoljenca.
kajti hitro sem jezdil od Šent Lenarta.
vpraša Agata nekoliko razburjena, ker je zapazila,
da kaže Friderik resen obraz, če tudi se
sili, da bi bil vesel.
začne počasno mladi graščak, kakor bi se bal
trenutka, ko bo moral povedati vse.
skoči k ženinu, ga prime za rame ter
mu pogleda z vso ljubeznijo v njegove oči.
Herberstein z glasom, ki je izrazil vso bol ločitve
ter privije svojo nevesto k sebi in nasloni
njeno glavo na svoje prsi.
da mi moraš nekaj razodeti, o ne muči me, vse
hočem vedeti, ker vidim, da trpiš.
In pogledala ga je tako milo in solza je zaigrala
v njenih oči.
bitje na svetu in ker te ljubim, hočem tudi
tvojo srečo. A zapreke se nama delajo, zato moram
sedaj ravnati, a odločno in hitro.
Friderik Herberstein je držal Agato za desnico,
ni spregovorila.
sva poročena, ti nikdo nič ne more, dokler se ne
vrnem, potem pa greš z menoj na grad Hrastovec
kot mlada graščakinja.
se, da ne bi imelo to hudih posledic, tvoja
mati me ne trpi, bojim se najhujšega.
ti ne more nič zgoditi, ostali čas pa si pri očetu
v mirnem zavetju.
Agata se je pomirila pri teh besedah, nasmehljala
roko. kot bi se hotela zaupati njegovi zaščiti.
Še s tvojim očetom zaradi poroke.
čisto nisem pripravljena na to.
se vse izvrši po načrtu.
da jo Vse to res; da, poglej v hišo, oče je
gotovo v šobi, še ravno prej sem ga videla.
Rekši prime svojega zaročenca za roko in oba
stopata proti gradiču Večerno solnce je ravno
čvrst in pri najboljši moči.
prijazno z lahkim nasmehom, zloži spise na
kup in vpre svoj pogled na ravno vstoplo dvojico.
Herberstein celo resno.
ki je videl Herbersteina sicer vedno veselo razpoloženega,
danes pa naenkrat zamišljenega.
razburjena,
in jaz ostanem sama.
moram, a urediti hočem še prej vse in zato sem
prišel.
primakne stol.
ker zunaj je velika vročina in grlo je postalo
suho.
ne da bi pozabila pogledati še enkrat na svojega
zaročenca, ki je sedel med tem poleg svojega
bodočega tasta.
po daljšem molku.
vse, treba je samo zasesti konja, a urediti hočem
še zadevo zaradi Agate.
in je na varnem.
Herberstein,
ime, mislim se poročiti z njo jutri ponoči.
Nuernberger,
odvrne Herberstein ter razloži Štefanu
Nuernbenger vse, kakor je določil z župnikom
tem, da hoče biti graščak mož beseda.
pripravljen sem za jutri ponoči, točno sem
z Agato na licu mesta.
saj vem. da za najino srečo ne bo nobene ovire
več.
stisne še enkrat Herbersteinu krepko roko.
svoj kozarec ter nazdravil mladima zaročencema:
In trčili so, da so zazvenele čaše, ljubko sta
Tajna tišina je bila vse povsod, le dol v gaju
je
povzame Herberstein besedo In skloni njeno
glavo na svoje prsi,
kmalu se vrnem in nikdo ne moti potem najine
sreče.
slutnje,
konča z jutršnim dnevom, potem pa gorje meni.
varnem boš, dokler se ne vrnem.
je pretkan, oprosti, da tako govorim, a vedi,
tvoja mati ima zaveznika, bodi previden.
oskrbnik ni. odkrit, njegovo obnašanje je
sumljivo.
Herberstein.
ter je končala:
slabe namene, zato te prosim, bodi previden.
ko postanem jaz graščak, mora takoj zginiti,
pravi Friderik, objame nežno svojo nevesto
ter jo srčno poljubi.
v cerkvi sv. Jakoba.
sem pred Bogom in ljudmi tvoja — hodi srečno
— Bog s teboj.
Še en srčen objem in Herberstein zasede konja
v tistem času mala cerkvica posvečena sv. Jakobu.
Bila je podružnica šentlenartske cerkve.
Pozidali so jo graščaki graščine Hrastove
pravi, da je to storila graščakinja, katere
soprog je živel precej razuzdano. Zagledal
ter pozdravi došle svate z globokim poklonom.
na pol glasno.
z nevesto pred oltar, da se obred lahko kar
začne.
Ženin je spremil svojo nevesto, ki je trepetala
Tako tedaj, je jezno siknil Trenak. ko je videl
odhajati Herbersteina s svojo nevesto, vzel
si, svojo golobičico, a čakaj, ne boš se veselil
njene posesti dolgo, meni je bila namenjena, a
ošabna, kakor je bila, me je zavrgla, sedaj pa
glavo na njegove prsi ter zaihtela:
in iskreno ljubim do smrti; in če me več ne
bo. vedi, da sem pri tebi in čuvam nad teboj do
zadnje tvoje ure. Bog te obvari, moj dobri
Friderik.
Še en objem, še en mil pogled in Herberstein
strani Herbersteinov neljub.
besedo mladi baron,
na vojsko proti Turkom.
oditi,
nekako opravilo, saj so zanesljivi ljudje doma
in grajskega oskrbnika se tudi ne sme prezreti.
Graščakinja Margareta je nekoliko prebledela,
ona bolj upošteva njegove nasvete kakor sinove.
skušnjo,
popolnoma zaupati.
nekim prezirljivim nasmehljajem.
nas in ki želi tudi tvojo srečo.
spoznal sem ga dobro.
Graščakinja se je čutila prizadeto, ker je sin
odgovori:
namen, da se poročiš s plemenitašinjo, ki je enakovredna
z našim plemstvom ter prepreči nesmiselno
zvezo z ono nepomembno žensko.
In jezno so se zabliskale njene oči in videti
je bilo, da se ji je;tresel glas od razburjenja.
dobra, ona je blaga, saj ona je moja ...
Hotel je reči — žena, a v trenutku se je
ko bi že sedaj izdal to tajnost, ker je
vedel, da bi jo graščakinja neusmiljeno preganjala.
razi juti graščakinja,
v sebi, da se ponižaš do tega dekleta, ki te
lovi v svoje mreže; ne bi se jezila, ako bi jo
imel kakor igračo, katero bi vrgel od sebe, kadar
bi se je naveličal, da pa še sedaj misliš na
to nečim urno žensko, me silno žalosti.
si pomagati, da ne poznam druge kakor Agate,
da pa mi branite mojo srečo, me boli najbolj.
upam, da se v vojski spametuješ in me poslušaš,
ko se vrneš in izpolniš mojo željo.
usmiljeni z menoj.
žensko,
vzpne iz stola ter stopi pred svojega sina in ga
motri s pogledom, ki je kazal vso gnev in sovraštvo
do Agate.
potem ravnam po svojem.
sina in vedi, one ženske ne boš imel nikdar,
v:a to ti jamčim jaz, graščakinja Margareta
Herberstein, rojena grofinja Valmarana.
a mati, vse ima svoje meje, srečni tudi vi ne
boste,
glasom in povzdiguj eno roko;
da vas spoštujem — a vi me Črtite zaradi Agate
— a vedite, da pride še čas, ko boste obžalovali
svoje dejanje, a prepozno bo.
sam zavrgel, tisti ženski pa moje maščevanje.
božje kazni, grešite proti človeškim pravicam!
smrt zapeljivki Agati!
Rezko so odmevale te usodepolne besede po
v njegovi duši ...
grem v divji boj — sedaj mi bo veselje
se meriti s sovražnikom, čuvala me boš
ti, moja čista Agata — moja žena in
molitev mi odvzame vso prokletstvo, vrnem
se zopet v tvoj mili objem, vse pretrpim
zaradi tebe — moj angel j, saj ti si moja sreča.
In kakor na novo poživi jen se naglo dvigne,
svetišče ter se podal h konjem. Zasedel je svojega
v ranča, velel isto svojima hlapcema, se
ozrl še enkrat nazaj v smeri
mati, a okna dotičnih prostorov so bila zastrta.
Na dvorišču se je zbralo nekaj služinčadi,
v njej srebrnjak.
povelje čez celo graščino, potem bo mogoče boljše,
ker ženske imajo svoje muhe.
In gledal je za vitkim jezdecem, ki je jezdil
Turški poveljniki so tudi videli važnosti zavzetja
te trdnjave, zato so poskusili vse, da dobijo
čimprej
so se vestno, da se jim napad ne ponesreči.
in njegovo Agato usodepoln.
==IV. <br> VODJA SKAKAČEV.==
<p align=center>Oj pridi rešenik, druhal razpotji
graščine v teh krajih svoje podložnike. {{prelom strani}}
Posebno v graščini. Borel je imel Šef s svojimi
nauki srečo. Tam je izbruhnila med živino
kuga, ki je uničila že, dosti glav. Koloman Šef
s silno resnim naglasom:
on hoče imeti tu cerkev božjega groba, katerega
prenesejo angelci sem, kakor sem to že
in uničevati poljske pridelke, ali ni to božji
migljaj, da se zaobljubimo, pozidati kapelico v
čast božjega groba.
Vaščani so bili kakor prevzeti od teh besed;
kakor bi jih nekaj navdihnilo, so zaklicali vsi:
ker ne spoštujemo njegovega povelja, povej, Koloman, kaj naj storimo, na vse smo pripravljeni.
In resni, stari možje kot prvi veljaki so stopili
k Šefu, naj jim vse pove, kar želi. In ta je
spoznal važnost trenutka ter ga porabil v to, da
so mu vsi obljubili
zgradbo kapelice.
mlin.
delo, da pokažemo voljo, obljubo tudi spolniti.
In začela se je stavba kapelice. Eden je dal
in ima na sebi neko privlačno moč.
nenavadno prijazno,
uri sem, ali je kaj tako nujnega?
in se globoko prikloni,
iz ust, kako ste mi olajšali pot, ko ste tako milostni.
so te besede očividno ugajale, ter mu celo
veli, da sede na klop pri dverih.
Šef zelo udano,
najdem tu pomoč.
Trenak je uganil, da namigava Šef na zidanje
cerkve, zato ga vzpodbuja, češ:
je to v mojih močeh.
oblast, posebno sedaj, ko mladega gospoda
ni doma, vse je v vaših rokah.
teži.
Šef je posegel globoko po sapo, vzdihnil ter
vsled česar prosi, da bi ga graščina podpirala.
Skliceval se je na različne čudeže, ki so se že
zgodili
jih ima, resnične in da je volja božja, da nastane
v Radehovi večje svetišče.
za enkrat,
pristašev, da ne bi našli prostora.
ter zamahne z desno roko,
oglaša od vseh strani, da, celo iz trga so prišli
in izjavili, da se zanimajo za to družbo.
radovednega,
velja trg Sv. Lenarta za celo katoliškega.
Šef,
odvrnemo nesrečo, ki bi nas drugače zadele.
poreče k temu gospod Morenus, ki še ni dolgo v
trgu?
mestu.
duhovnik mora zastopati z vso vnemo
resnice, ki jih uči katoliška vera, posebno v sedanjih
božjemu grobu.
ravnanju, praša oskrbnik navidezno malomarno.
obljubil, da pride prvo mlado soboto, ko imamo
našo službo božjo, pogledat, da se prouči o vsem
tem, kar mi počenjamo.
zvečer, kaj ne?
gospod oskrbnik.
ti samo obljubim, da bom preskrbel nekaj
za zgradbo cerkve, seve, moraš molčati, ker graščakinja
o tem ne sme ničesar vedeti.
molčim, ker vem, da je graščakinja nasprotnica
našega gibanja.
S tem je bil celi pogovor končan, zadovoljna
najslabši protestant.
postregla, komaj enkrat je bil, a še tedaj se je
držal, kakor bi bila vsaka jed prismojena in vino
tisto kislico iz Porčiča, mojega vina iz Zavrha
in Viničke gore pa še ne poskusi, naj ga bes
plentaj, to ni naš župnik, naj gre med tiste krivoverce.
In zopet je dvignila piskerček, napravila
sobe ter miril svojo ženo:
red, kaj takega naša župnija ne more in ne sme
trpeti, to je pohujšanje, pri škofu ga zatoži, da
odstavi tega predikanta, drugače nisi moj mož,
ali si razumel?
Udarila je z roko po mizi s tako silo, da je
pri čemur se je razlil ostanek vina po tleh.
jo miri mož,
naš župnik; seve, prav ni, da gre večkrat
h trškemu sodniku, a drugače še nisem nič
hudega zapazil.
ne bo kdo s kolom udaril po glavi, potem pa je
že prepozno, protestantovsko seme bo šlo sedaj
v klasje.
bilo župnikovo ravnanje sumljivo.
S tem se poslovi od svoje žene, češ, da ima
to pa le radi tega, ker ga njegova žena ni mogla
trpeti. Katarina Nuernberger je bila, kakor
smo že slišali, ženska globokega verskega
ki ni bil njenega naziranja.
se je kmalu živahen razgovor.
skakačev, ali niste videli nove kapelice, ki so jo
postavili Radehovčani,
moral, s kakšno naglico so jo postavili, prav
čedna stavba je.
župnik, občudujem sam veliko vnemo, vendar se
bojim, da se cerkvena oblast ne bo spodtikala
nad tem.
nisem našel nič napačnega; vodja sekte,
Kolomftn Šef, je bil pri meni, na moje vprašanje
mi je razložil vse in obljubil sem mu, da se
udeležim njihovega slavljenja, ki ga imajo vsako mlado soboto zvečer, takrat pa bo še posebno
imenitno, ker se slavi obenem postavitev kapelice.
še nisem nikdar videl, kaj prav za prav delajo
ti ljudje, pravijo, da uganjajo velike norčije.
Nuernberger,
brat Štefan na Štraleku tudi na tihem odobrava
to gibanje.
in nikdo prav ne ugane, kakšnega mišljenja
je.
mogoče vzame še svojo hčer seboj, ji bode
tudi ugajalo, če pride med ljudi, saj vedno
čepi doma, odkar je odšel mladi Herberstein.
pred tednom tam, ker sem imel opravka v gradiču,
drugače je bila Agata vedno tako vesela,
jok, zapustila je nagloma sobo in nisem je videl
tisti dan več, ali ji je vendar šel mladi baron
tako k srcu, res, smilila se mi je.
tiho.
napeto gleda župnika,
kaj več znanega.
sedaj še ni čas.
jeva žena, oprostite, da sem se tako daleč
predrznil, a ostane pri tem, da grem v Štralek
in povabim oba, da prideta prihodnjo soboto
v Radehovo, ko se slavi stavba kapelice.
bomo vsaj videli, kaj počenja ta družba.
S tem sta se poslovila. Župnik je odšel pri
dokler se ni vrnil.
Lenartu,
sama pri sebi, se podala v pritličje ter potolažila
sveto jezo s krepkim požirkom iz piskerčka, napolnjenega
z vinom.
==V. <br> SKAKAŠKI VEČER.==
<p align=center>Nekoliko časa se gospodari
prime Lukašica za roko in pravi:
Lukašic pogleda pozorno Serka, katerega je
poznal kot resnega, vernega moža.
reče Lukašic z zategnjenim glasom in hoče iti
dalje.
boš.
Ogovorjeni obstoji in gleda soseda, kakor bi
hotel reči: sin je mrtev, obuditi ga ne moreš.
bolečine v želodcu, pri vseh ljudeh sem bil, ki
zdravijo ljudi, a vse skupaj ni pomagalo nič,
zdaj sem zdrav, da bi lahko prebavil žeblje.
Poskusi, Koloman Šef zna več kakor hruško
peči, on je od Boga poslan, da nam pomaga.
Lukašic je pazljivo poslušal, zmajal z glavo
ter pripomnil:
upa, da ozdravi, a če ni več življenja, je vse zastonj.
skoraj užaljen,
nič ne stane, poskusi, boš videl, da mi boš hvaležen.
Ker je Serk le tako prepričevalno govoril in
način, reče nazadnje Lukašic:
naj bo, kar hoče.
od veselja.
Rekši, se poslovita. Lukašic ni šel takoj v
na stol poleg njega.
morate imeti na srcu,
da, huda nesreča me je zadela, kar kratko povem,
sin, o moj edini sin, mi je danes zjutraj
umrl.
je to tako nenadno prišlo.
Lukašic si obriše rosne oči, globoko vzdihne
svečano:
a na vas je, da ga takoj rešite, greva takoj
v kapelico, tam vam vse povem.
Vstala sta ter šla naglo čez mali hrib in v
sveči, stopil h klečečemu Lukašicu ter mu rekel:
Boga, molite iskreno pet očenašev. Kedar ste
z molitvijo gotovi, mi pa povejte.
Šef je stopil k dverim in mirno čakal.
na Lukašičevo poročilo in mu rekel:
molitvi in recite za menoj:
na križu, tebi obljubim svojega sina, reši ga
smrti, hočem ti darovati debelega junca ter pomagati
pri zidanju cerkve v čast božjemu grobu.
Amen.
Lukašic je ponavljal počasno in z veliko resnostjo
še ni doživel. {{prelom strani}}
je rešila vašega sina,
oče ter se dvigne, kakor mu je velel Šef.
sina, prepričali se boste, da vaša zaobljuba
ni bila zastonj,
Lukašica za roko ter zapusti z njim kapelico,
katero skrbno zaklene.
sina ter zašepetal:
lice, še nekaj časa moram tako ravnati in oživel
bo.
Z napetimi očmi sta gledala oba sinu v obraz,
spregled a ter reče z rahlim glasom:
o usmiljeni Bog, uslišal si naju, kaka sreča!
Koloman Šef prime mrtveca za roke ter ga s
pomočjo staršev dvigne z odra.
vsem nič ne vidi, sicer se prestraši,
napol glasno.
Radehovi in dal znatno darilo.
ko ji je to novico povedala Zirngastova
žena Terezija,
le naš Zveličar imel to moč, drugače pa
nikdo, najmanj pa še tak luteranec, kakor je
sprijeni Šef, ki ljudi vara in jim krade denar iz
žepa.
njen mož Caharija, ki je ravno prišel iz župnišca
domu,
še večja goljufija, Šef je potemtakem nalašč naročil,
da se mora Lukašicev sin napraviti mrtvega,
da ga potem obudi, drugače bi njegova
Antikristova vera nič ne veljala.
sin je bil že večkrat težko bolan, prijel ga je zopet
močan krč in mogoče bi res umrl, če bi Šef
ne bil napravil poskusov, da ga zopet oživi, zato
ta stvar ni nič posebnega.
vidim, da ste možje babe, sedaj pa jaz grem k
škofu in mu vse povem, da bo enkrat te sleparije
konec, razumeš?
Rekši dvigne svoj običajni piskerček ter ga
a bilo je videti, da jo nekaj teži.
vaš pogled razveseli človeško oko.
taka, kakor je nebeški Stvarnik hotel.
Pri tem se je nalahno priklonila ter hotela
pogovorih.
ter prime Agato za roko in jo prisili, da je
sedla k njima.
je pridelal v preteklem letu Nuernberger.
je zgodil v Zamarkovi z mrtvim Lukašicevim sinom,
vpraša Pernhard svojega prijatelja.
te že itak mislil prašati, kaj je na tem resničnega.
ter začne razlagati celi dogodek, kakor mu
ga je pripovedoval župnik Morenus, ki je naravnost
Agata.
Caharija,
kaj pa s tem zasleduje, ne vem, njegova Katarina
mu vedno tolikb trobi na ušesa, da je vse
in spravil celo stvar še pred škofa in našega
presvitlega vladarja, da pride še stroga komisija
in bomo imeli vsi sitnosti.
pripomni Nuernberger,
meni in tudi jaz sem ga rad obiskal, a zdaj je
vse drugače, celo mene krivi, da sem na tihem
pristaš Lutrove vere in vsega tega, kar je s tem
v zvezi,
še mojo Agato dolži krivoverstva.
vmes Pernhard,
čudežih, ki se godijo, skoraj ne more biti vse
izmišljeno.
ne vem, ker nisem bil nikdar zraven in tudi še
nisem videl, v čem obstoji te družbe izvrševanje
njih nabožne službe, katero obhajajo baje
na poseben način.
Pernhard,
svojo službo, pride tudi naš župnik, ki mi
je še posebej naročil, da naj tudi vaju vzamem
seboj.
jaz počnem pri tem?
ne boste radi doma in nekaj novega le vidite ter
se razvedrite, saj ste tako malo preveč otožni,
le čakajte, nekaj vam je pri srcu in sprememba
je vedno najboljše zdravilo.
Agata se nasmehlja nasilno ter zarudi, misel,
skuša izogniti zadregi.
doma, kajti pri njem se čutim najbolj varno.
in tleske z rokami,
Dogovorili so se, da prideta oče in hči k
množica, začelo se je šepetanje:
naš gospod župnik so prišli, pa še gospod trški
sodnik in iz Štraleka ter njihova hči.
močnim glasom: {{prelom strani}}
katerega grob je še v daljnem Jeruzalemu, gleda
z veseljem na danes zbrano množico, ki kaže
ozdravelo, celo slepi sedaj vidijo in zadnji slučaj,
ko je vstal Lukašicev sin od mrtvih, ali ni
to migljaj božji, da mora stati tukaj cerkev.
In Koloman Šef nadaljuje:
vredne, moramo delati pokoro. Vsi smo že
preveliki grešniki, dosti hudobije je še v nas,
ki pretijo svetu vsled hudobije ljudi.
Kdor je z menoj in z našimi nauki, naj stori kakor
jaz.
Rekoč se vrže na tla ter se bije z rokami po
krč.
iz Ruperč,
več od nas.
Rekši vzame bič, razgali zgornji del telesa in
curkih po telesu.
In kakor v trenutku se razgalijo najbolj navdušeni
se je tudi razgalila in tepla s šibo polno trnja.
nad kapelico, ves je v svetlobi in kaže proti jutru
kakor bi hotel reči: od tam nesejo angelci
božji grob, o, hvalite Boga, Kristus nas je uslišal,
vstrajajte v trpljenju.
Navdušeni od teh besed so se vrgli vsi na
celem životu. S tajnostnim glasom začne:
posnemamo njegovo trpljenje, glejte, zdaj se
mi je prikazal njegov obraz, tako je mil in lep,
na kapelico, kakor bi hotel reči: tu je svetišče,
kjer hoče imeti božji grob, bratje in sestre, vrzite
se na tla, ki so sveta.
Kakor zamaknjeni od teh besed, so padli vsi
na tla in ostali v tem položaju nekaj časa.
Koloman Šef,
ste volji božji! Zapomnite si, kar ste
danes doživeli, ne dajte se pa zapeljati od skušnjav,
odvračati od prave vere in poti, po kateri pridemo
do cilja. V različnih podobah se bo prikazal
skušnjavec, a ne vstrašite se ga.
zlodej je tukaj.
to nič drugega, kakor hudi duh v živalski podobi.
sveto opravilo, zarotite ga, drugače še koga
obsede!
Koloman Šef je spoznal, da so se njegove besede
glasom:
kozla z rogovi, zarotim te pri svetosti tega
kraja, ne skušaj nas, ki smo verni ljudje, ne
poberi se in zgini v najtemnejši kot tvojega peklenskega
kraljestva, tam razširjaj svoj smrad
— v imenu križanega — zapusti svetišče!
Rekši postavi se pred kozla in dvigne obe roki
zelenjavi ter hoče hrustati sočno sočivje.
hoče požreti, kakor bi ne imel v peklu dosti žerjavice,
udarite zlodeja,
ostalo je le pri kričanju, kajti vsak se je le bal,
ker s hudim duhom se ni šaliti. To priliko je
života najlepšo zel j nato glavo.
sram, da ste možje,
To je pomagalo. V trenutku, ko se je spravil
so skoraj omedlele samega strahu.
sliši se naenkrat jokajoč glas mlade deklice,
ki je stala pri oknu.
križ in pravi s povzdignjenim glasom: {{prelom strani}}
da je to res nekaj naravnega, a hudi duh
skuša na vse načine zmotiti ljudi v svojem prepričanju;
in Kristus je spregovoril z močnim glasom: Bliža
se sodni dan, delajte pokoro, drugače pridejo
nesreče, zato se rešite in zidajte cerkev.
Ljudje so stali kakor zamaknjeni ter poslušali
na en glas so vzkliknili vsi:
pride vesoljni potop.
Zopet se dvigne Šef in začne razlagati, da se
zgodili.
in ne luteranci, glejte, celo naš spoštovani
gospod župnik in trški sodnik sta navzoča,
Zato ne obupajmo, ne dajmo se zapeljati
od skušnjav, kdo je tedaj za to, da se spiše prošnja,
naj se zglasi.
Mahoma so vsi vzkliknili:
zidati, škofu se mora to sporočiti in če on ne
dovoli, obrnemo se do papeža!
Glavna stvar je, da so ljudje navdušeni za zidanje
nove cerkve, za daljne čudeže se bo že skrbelo.
pač tako, da vleče zunanji sijaj in kdor zna porabiti
to priliko za svojo korist, je mož dneva,
njemu še vse klanja, njemu se vse verjame
slepo drvi za njim, kdor ima mogoče pomisleke,
je prisiljen, da gre tudi tisto pot. Le redki
ime Nuernberger in njegove hčere Agate.
ko sta vendar prepričana katoličana.
v prav v resnem namenu, kajti prinesla sta večjo
svoto denarja, katero sta izročila meni, tudi
je obljubil gospod, da bo še tudi drugače podpiral,
kedar se začne z zidanjem cerkve.
srca pa je polno veselja ob tem poročilu,
zato se tudi nič dalje ne obotavlja, da podpiše
in tisto noč ni mogla zatisniti oči.
je že spravljala k počitku,
je naš župnik. To vendar presega vse meje, da
se še katoliški župnik udeleži norčije take prismuknjene
neumneži od vseh strani, tako je že prijetno biti
vodja kake družbe, ko ni treba nič delati, ampak
imeti samo ljudi za norce.
Taka ploha se je vsula naenkrat iz ust svete
je povzela zopet besedo:
jih sporočiš admontskemu opatu Janezu, da
ukrene vse potrebno pri škofu Martinu, da je
teh neumnosti enkrat konec!
Caharija Nuernberger je uvidel, da se dalji
sladko zaspala.
==VI. <br> HUDOBNI NAKLEPI.==
<p align=center>Krivice, ki vam se godijo,
ter pravi:
skrunijo se grobovi, da se zgražajo že vsi prebivalci
trga.
župnik.
vam vsem in zato se mora storiti vse, da je delo
tudi tako dovršeno, da je zid za sovražnika res
prava ovira.
povdarjati, da sem jaz kot župnik tudi odgovoren
za to, kar se godi na posvečenem kraju.
oskrbnik.
patron kaj takega ne more pripustiti.
Hrastovec in zaradi tega imamo mi o tem
odločevati.
kot cerkveni patron in jaz kot župnik sem poklican,
da varujem njegove pravice, kaj pa ima
gospoščina Hrastovec s cerkvenim patronom
samim, je pa vaša stvar.
bodo silili k tistim norcem v Radehovi, katerim
se že meša pamet.
budalosti predlagajo celo škofu v odobritev.
takega o meni?
da se dovoli zidanje cerkve. Šef se je sam
hvalil s tem po celem trgu.
potuho, ko se udeležujete teh shodov.
vsem podučen; z ravno isto pravico pa prašam
jaz: S kakšnim namenom pa ste vi prišli sem,
drugi pa škilite tja k protestantom, ker je tam
večja prostost za vašo vest, za katero je potrebno,
da je včasih malo manj občutljiva.
kaj takega še nisem slišal,
se od jeze ves trese,
kazen.
reče župnik mirno in se obrne proti župnišču,
oskrbnik Trenak pa zdirja od cerkve proč po
cesti naravnost proti Hrastovcu.
sam v srcu luteranec, in to pred vsemi ljudmi,
Čakaj, ti črni hinavec, tebi še pokažem, sedaj je
prišel čas, da ravnam, kakor mi veli vest.
Ves razjarjen je prišel črez travnike mimo
na spise ter rekel:
ste sprožili to vprašanje, skrajno nujno je, da se
zopet uveljavijo te pravice, kajti župnik Morenus
se obnaša že tako, kakor bi gospoščina Hrastovec
kot zaščitnica šentlenartske cerkve sploh
ne prišla več v poštev.
Pripovedoval ji je celi dogodek preteklega
povedal.
molk, ki je nastal po oskrbnikovem poročilu,
dan umestitve skazal moj sin čast, da se je udeležil
slavnostnega obeda.
moti,
jaz sem vse nekaj drugega mislil o njem, a
sedaj ga docela, poznam.
graščakinja.
a vedeti morate tudi to.
Oskrbnik Trenak se je naslonil nekoliko nazaj
protestantom in skakačem.
se peča s čarovništvom, nekaj sem slišala, razložite
mi več.
urno Trenak, na tihem pa se je veselil, da mu
je dana prilika govoriti o tem, kar je hotel že
župnik Morenus.
imela na sumu, da ni nenaklonjen krivi veri, oni
na Štraleku pa je bil to že od nekdaj in sad ne
pade daleč od drevesa, da je tista copernica tudi
očetovega mišljenja, je pač jasno.
izraz ste rabili,
ta nečimurna ženska v pravem pomenu besede.
jo naj zasleduje.
se tudi tiče zadeva vašega milostljivega gospoda
sina,
povdarkom zadnjih besed.
to bilo, govorite vendar,
skoraj vznevoljena.
posebnim sredstvom omamiti mladega gospoda
graščaka, kajti drugače ni mogoče, da bi se tako
trdovratno ustavljal vašim modrim ukrepom in
se branil poročiti z blago Zofijo iz Vurberga.
graščakinja.
vrste,
graščak v tej omamljenosti celo zakon.
graščakinja,
zato bom že skrbela.
služabnik ne smem dalje molčati.
vzklikne graščakinja, se dvigne razburjena iz
stola ter stopi pred oskrbnika.
a moram biti pokoren.
reče počasno Trenak ter opazuje, kakšen
učinek bodo napravile te besede na graščakinjo.
blazna jeza.
vendar ni mogoče.
je bil v strahu, da napade graščakinjo zopet
slabost.
hočem vedeti celo resnico.
enkrat to novico, katere res skoraj ne morem
verjeti.
In razložil je vse, kar je videl v oni noči, ko
oblast. Kaj takega je morala tedaj doživeti!
oskrbnik,
se bolestno dvigne iz naslonjača ter stopa sem
in tja po sobi, da prikrije vse svoje čute, ki so
napolnjevali njeno srce.
zaslužim grajo, ravnal sem edino iz
do vas, da vam prihranim dalje kot mogoče to
razburjenje.
udani, sedaj vem vse in prenesla bom tudi to, a
nemaščevano ne sme ostati to ravnanje, Glede
poročilo na škofa Martina Brenner ter popišite
vse in mi prinesite nato poročilo v podpis. A kaj
z ono žensko, kako ji priti do živega?
Trenak,
To je vendar najlepši dokaz, kar je storila
Agata mlademu gospodu graščaku, da je copernica.
jo spravimo na varno, potem se naj zagovarja
pred sodnikom, da je nedolžna. To pa mora
dognati z neizpodbitnimi dokazi.
vzklikne naenkrat graščakinja z naglasom
posebne zadovoljnosti,
njo usoda, ki si jo je zaslužila; uničila je srečo
mojega sina in tudi mojo — vam, gospod oskrbnik,
vso moč, da postopate proti oni ženski v
smislu postave, kot obtožiteljica pa nastopim
pri razpravi jaz sama.
ter se globoko pokloni, poljubi graščakinji roko
ter se odstrani iz dvorane. Zaničljiv smeh mu
Štajerskem.
==VII. <br> SODNA OBRAVNAVA.==
<p align=center>Moči, moči mi daj, moj Bog!
Agata.
ogovori oskrbnik lovca, ki spoštljivo pozdravi
ter zarudi vsled nenavadno prijaznega
odgovor.
dekletu, le čakaj, če to zve gospa graščakinja,
pravi oskrbnik, ko vidi lovčevo zadrego.
svoje službe, vse hočem povedati.
In začel je praviti, da je obiskal svojo bolno
ravno ta dan ni počutil dobro.
te, ko se podaš na pot, pa še sama moraš iti, ko
je Anka bolna.
tolaži Agata,
ki gre prav rad z menoj, drugi posli pa naj
opravljajo naročena jim dela, ker marsikaj je
še zgotoviti.
opravi vse in se srečno vrni.
pritrdi Agata nekako veselo, se skloni k očetu
in ga spoštljivo poljubi na čelo.
samega strahu ni mogla ganiti.
Slišal se je obupen klic:
nato pa je Agata utihnila, kajti eden od
teh mož ji je zamašil usta z ruto. Urno so
Zgodilo se je celo, da je čarodejstva osumljeni
Nesselbacher v Wuerzburgu med trpinčenjem
pred sodniki izpovedal, da se
škof Filip Adolf kot deželni knez udeležil
Čarodej skih shodov, nakar so Nesselbacherja
umrl leta 1632, ter Friderik pl. Spee, umrl 1635,
in 70 let pozneje protestant Thomasius, umrl
leta 1718, so nastopili zoper to postopanje, ki
je naj žalostnejva prikazen tedanjega časa, neka
blodnja, ki je sedanjemu času naravnost nerazumljiva.
imel uspeh.
biriča,
ne bo lazil tu okoli in se hotel z Agato pogovarjati.
nakurim, da ne bo imel časa dvigati podplatov,
se pobaha birič.
obvesti tudi prisednike, ki naj se pripravijo,
ter priče, da so navzoči, če bi bila Agata
le preveč zakrknjena in jo je treba s trpinčenjem
prisiliti do priznanja. Tedaj veš, da bo
tudi vse orodje na mestu, če se ga moram poslužiti.
In nasmejal se je tako škodoželjno, da je ostrmel
celo trdosrčni birič.
vpraša birič.
in Avguština Fleischhakerja, pa še Jurija Pihlerja,
ti trije so najbolj zanesljivi. Prva dva
in razpravi navzoči, da oddajo potem
svojo sodbo. Sedem prič pa pokliči iz okolice,
saj veš, katere navadno kličemo.
Oskrbnik je odslovil biriča Strotza ter mu
zrla pred se v temoto.
pol glasno,
tistega, ki se je osmelil prizadjati njegovi soprogi
tako krivico. A ni ga, nobenega glasu
previdno gre dalje po stopnjicah proti zaporom.
Tu obstoji pred nizkimi, hrastovimi, z
železom obitimi durmi, vžge s kresilcem, gobo
drobno tresko, vzame velik ključ iz žepa, ga
vtakne v ključavnico, zasuče, počasno odklene,
gorečo tresko v temnico.
se bolestno prime za glavo, nato pa opre ob steno,
ker ji je bilo, kakor bi morala pasti.
reče na pol glasno oskrbnik Trenak,
vam moj prihod ljubši kakor tedaj na Štraleku.
Porogljiv nasmehljaj mu zaigra okoli usten
obrazu vsa škodoželjnost.
dovolj; povejte mi, zakaj sem tukaj, kaj sem
zakrivila?
dobro veste, kaj imate na vesti.
prišel sem.
maščujete nad menoj, sedaj vem za vzrok vašega
postopanja.
ste me žalili, nisem prišel se maščevat, ampak
da vas rešim.
Agati se razjasni lice in srce ji bije od radosti
da gleda Agati v razsvetljeni obraz.
srce, kakor da bi ga hotela umiriti, ki je bilo
vedno bolj razburjeno.
Agata gleda nepremično oskrbnika in čaka
nestrpno, da začne govoriti.
in v vaših rokah je, če hočete biti rešeni.
Friderik Herberstein zaljubil v vas, protivila
se je temu, a bilo je zastonj, ni poslušal njenega
pametnega nasveta, omamljen je bil od ljubezni
do vas in se je odločil, skleniti z vami zakon,
kar se je tudi zgodilo, to sami veste.
zgubljena.
pomagati. Graščakinja ne more verjeti, da se
je zaljubil mladi graščak v vas iz naravnega
čuta, pri tem so morale sodelovati tajne, čarovniške
moči.
da ste se zvezali z hudim duhom ter se njemu
zapisali, da vam je dal sredstvo, s katerim ste
omamili mladega graščaka, da je postal slep za
vse, kar je graščakinja hotela.
čarovnica, to ni mogoče!
o tem, da je z nobenimi dokazi ne prepričate
o nasprotnem.
more priseči, da sem nedolžna.
tresti po celem telesu, kakor bi bila od odgovora
na to vprašanje odvisna cela njena usoda.
poročeni soprog, gotovo ni več med živimi.
slutnja, povejte mi resnico, ali imate dokaze?
graščak res tako ljubil, kakor je bilo videti,
tako bi gotovo dal glas od sebe, dobili smo poročila,
da je bil težko ranjen in obležal na bojišču.
Med njimi, ki so se vrnili nazaj v domovino,
ga ni in tudi ga nikdo ni potem več
videl.
bil najhujši udarec. Zdaj sem sama, brez pomoči
v rokah graščakinje, ki se hoče maščevati
nad menoj.
Oskrbnik molči nekaj časa, kakor bi se hotel
glasom:
za vašo roko, odklonili ste me, danes zopet prosim
za njo — če ste moja žena — ste rešeni, to
edino milost dovolijo sicer stroga določila postopanja
zoper čarodejke, jaz ponudim roko
k rešitvi, oklenite se je.
— naj bi prelomila Frideriku zvestobo, katero
držati sem za vedno obljubila?
vas ne veže, in če bi tudi živel, dala bi se veljavnost
poroke izpodbijati, tedaj ni treba imeti
še daljnih pomislekov, — prosti ste od te zveze.
svojemu ljubljenemu soprogu, ki je žrtvoval
toliko zame.
vpraša oskrbnik Trenak z rezkim glasom,
svojo usodo — zadnji čas je.
naj me zadene, kar hoče, tebi ostanem zvesta,
moj Friderik, tvoja sem do smrti.
sedaj naprej nisem več vaš prijatelj, ampak
sodnik, ki se mora ravnati po postavi,
oskrbnik s povzdignjenim glasom, pogleda še
enkrat na Agato, kakor bi pričakoval, da se v
spoznal roparje.
možmi birič iz Hrastovca, imel je sabljo ob
strani, kakor sem ga videl že večkrat, ko sem
pasel živino in je šel po poti v Šent Rupert.
vzdihne oče bolestno,
je to storila graščakinja, kajti le ona ima pri
tem svoje prste vmes, in mogoče tudi Trenak,
znebiti graščakinja svoje sinahe — a tako gladko
ne gre, takoj grem v Hrastovec in zahtevam
svojo hčer, ki ni ničesar zakrivila.
A že priletnega moža je obšla vsled te pretresljive
se ji je brala neizprosljivost.
s hladnim glasom.
je od včeraj v Hrastovcu, čakam toliko časa,
da jo morem zaslišati, ker je zelo razburjena.
Graščakinji se zasvetijo oči od divjega veselja,
a obenem karajoče pravi:
gospod oskrbnik, to ni na mestu, zahtevam vso
strogost, ne zasluži, da bi se z njo drugače ravnalo,
kakor z drugimi zločinci.
ter postane še bolj bled.
s prstmi ob mizo ter nadaljuje:
doprinesla, vaša dolžnost je, da uvedete proti
njej postopanje, ker jaz to zahtevam in gorje
vam, če bi se dali mogoče vplivati od njenih besed,
vašega obstanka potem ni več v gradu, zato
bi poskrbela.
Z ostrim naglasom je izgovorila graščakinja
svojim prodiraj očim pogledom.
vašega zaupanja.
se to žensko prej ko mogoče zasliši, in če ne prizna,
naj se jo trpinči ter sodi po postavi, tako
jaz ukažem!
Graščakinja se je dvignila, ponudila milostno
da se je tresel na celem telesu.
sodbo nad ono, ki jo tako ljubim,
pol glasno Trenak, ko je stopal proti svojim
prostorom. V sobi se je zleknil na stol, pokril
dan mu ukaz.
mirna?
videti ji je na obrazu, da veliko trpi, jedi se skoro
ne dotakne, in vendar moja žena ni najslabša
kuharica.
Trenak se nehote zgane, po kratkem molku
pripravljen v svrho sestavitve zapisnika.
reče birič, se okorno prikloni ter odide.
Med potoma pa premišljuje, kako pride to, da
Agata je stopila z negotovimi koraki naprej
na mesto, ki ga ji je odkazal birič. Bila je bleda
v obrazu, iz oči ji je odsevala
negotovosti, kaj se ima ž njo zgoditi.
krivi, ampak graščakinja, ki jo hoče ugonobiti.
kjer se navadno sestajajo čarovnice z zlodejem?
tekočino, ki ima čarovniško moč?
slišala.
graščaka Ivana Friderika Herberstein, da je
odklonil zaroko z bogato graščakinjo Zofijo iz
Vurberga in ste ga napravili neposlušnega napram
svoji materi, graščakinji Margareti Herberstein
z namenom, da vas poroči?
ki je vzplamtela v najinih srcih in ki je od nebeškega
Stvarnika položena v človeško dušo.
Agatine oči zadobijo pri teh besedah nenavaden
ter omiluje njeno usodo.
Trenak s povzdignjenim glasom, kateremu se je
poznalo, da se malo trese,
priznate vse, ker drugače moram, kakor nam
predpisuje naše navodilo, poseči po hujšem
sredstvu, po železnem orodju, ki je izsililo še iz
vsakega priznanje.
Agata je prebledela, a ostala je drugače mirna.
srce in pravi s svečanim glasom:
Bog, ki mi je dal ta čut — kar je nasilnega, je
krivično — sodba pade na vas nazaj.
Trenak je povesil glavo, kajti čutil je, kaj se
se ganilo, imelo je zatisnjene oči, bilo je mrtvo.
kar sem še imela pri sebi živega, moje edino
upanje, moje veselje, sedaj sem sama brez
pomoči.
Dvignila se je ter privlekla do otroka. S silno
s poljubi, kakor bi ga hotela vzbuditi k življenju.
te imenovala, kako bi te bil oče vesel, a ugasnila
ti je luč življenja, ne da bi te videl on, po katerem
toliko hrepenim.
Krčevito je stisnila mrtvo dete na srce, kakor
graščakinjo.
Trenak ob koncu svojega poročila še pripomnil,
da je moral otrok bržkone umreti naravne smrti
vsled slabosti matere,
čarodejko, sama ga je zadavila, umorila ga je.
Trenak je stopil za korak nazaj ter ves prebledel
trenutku.
čarodejstva, saj vam mora biti znano iz knjige
o čarovnicah, da umorijo take ženske otroka
v svrho priprave sredstva, ki jim omogoči beg,
ki bi se sicer ne dal izvesti. In jasno je, da je
ta zločinka to nameravala, zato se nadejam
in sicer hitro, da čarovnica čimprej prejme zasluženo
kazen!
potrdi Trenak z nekaj negotovim glasom
ter odide. —
In zopet povzame besedo graščakinja.
dodala mu je še hujšega. Ker ni mogla zakriti
sadu svoje prepovedane ljubezni, je celo dete,
da si pripravi iz njega sredstvo, ki ji pomaga
pobegniti; zasluži tedaj tudi zaradi tega smrt
z obglavljenjem.
Agata s pretresujočim glasom, v katerem je bila
izražena vsa bolest.
odstraniti sledove tvojega ravnanja, a slučaj je
hotel, da nisi mogla skriti mrtvega deteta.
drugo orožje, da se doženejo tvoje hudobije.
Rekši se obrne do sodnika Trenaka ter ga
moram postopati zoper tebe.
svoj glas,
ali priznate, česar se vas dolži, priznanjte odkrito,
ker drugače moram uporabiti hujša sredstva!
Pogledal ji je za trenutek v oči, kakor bi ji
hotel reči:
muke.
kvišku ter spregovorila z razločnim glasom:
na vesti.
zaničljivo zasmeje graščakinja,
hoče celo postopanje, ne odlašajte vendar, gospod
krvni sodnik, da se čimprej dožene resnica.
glasom.
odločno.
z odločnim glasom:
da me hočete prisiliti do priznanja; graščakinja
Herberstein, tega užitka vam ne privoščim, vi
hočete mojo smrt, vem, da ni rešitve za me, zato
poslušajte sedaj — priznam vse!
razburjen,
sama vse povedati, poslušajte priče, zapisnikar
naj zabeleži vse natančno.
Trenak,
da je vam dal čarovniško moč?
se Bogu in s svojo lastno krvjo zapisala dušo
hudemu duhu, zato mi je izročil tekočino, ki jo
sem dala piti Ivanu Frideriku Herbersteinu, da
mu je zamrl čut do matere ter je ljubil samo mene.
Priče in prisedniki so se zganili, prvi so delali
proti Agati:
to je vendar nemogoče, vi ste zmedeni.
zglasi se graščakinja z rezkim glasom,
da bi se na ta način vplivalo na obdolženko.
Nastal je med navzočimi mal nemir, a ko se
srepo pogledala na vse, je postalo vse tiho.
reče glasno Margareta Herberstein, se vsede in
gleda ostro na obdolženko, kateri se vidi kljub
in vpraša:
sodnik.
vse copernice na vsako mlado soboto zvečer;
zlodej je prišel v podobi zalega mladeniča z dolgimi
rdečim peresom, na nogah je nosil škornje
t ostrogami, zavijal se je v črn plašč, ki je bil
znotraj krvavordeč.
križajo pota ter hodijo ljudje tam mimo,
vpraša sodnik resno.
piskre v peč, jih namazala z mazilom,
napravljenim iz mesa umrlih nekrščenih otrok
ni mogla zvaliti. Burkle so dobile perje in
dvignila sem se skoz okno ter zletela čez gozdove
in bila v trenutku na vrhu hriba.
obrnejo oči vseh nanjo,
da je svoje dete zaradi tega umorila, da bi iz tega
napravila mazilo, da bi mogla pobegniti. To
me še bolj potrjuje v mojem sklepu, da vzdržujem
obtožbo zaradi nameravanega detomora.
Agata jo pogleda prezirljivo, a nič ne reče
na to obdolžitev.
dalje Trenak, ki je postajal vedno bolj nemiren.
so piskali na piščalke ter udarjali na boben, on
sam pa je plesal z nami, da nismo čutile tal. Ko
trati ter pile vino, ki smo ga pričarale iz hrastovskih
kleti; pripeljali so ga črni kozli na žarečem
vozu po zraku na hrib.
se je omračila pamet,
ve, kaj govori.
se zaveda tega, kar govori.
Zopet prevzame besedo Trenak ter vpraša
Agato:
znamenje?
Tedaj se dvigne graščakinja ter jezno veli:
prsa, gotovo ima takšno znamenje.
Krvnik Haller pristopi, da bi izvršil povelje,
temu brani, on naenkrat vzklikne:
ter pokaže črno piko zadaj za levim ušesom na
tilniku.
ugotovitve.
zaničljivo,
dal zlodej znamenje, ko se je njemu zapisala.
Agata je hotela še ugovarjati, češ, da ima to
razburjena reče:
ali mogoče to tudi taji, vprašajte vendar,
gospod sodnik.
glasom,
že, da kaj takega nisem zmožna.
kot obtožiteljica tako zahteva.
Zdajci vstane zagovornik Pernhard, dvigne
roke proti graščakinji ter pravi:
ali morete reči, da je to nežno bitje zmožno storiti
takšen zločin?
sodnik, ne osmelite se, mi delati očitke.
Vzdržujem svojo obtožbo, ta ženska ni samo čarovnica,
ampak tudi detomorilka, smrt si je zaslužila.
sodnik Trenak z nemirnim glasom,
na to.
če ste nedolžni, ne priznajte!
jezno graščakinja,
Je drugo priznala, je storila tudi to; če
pa ne prizna, je pripravljena še trlica.
Agata prebledi, prime se za glavo, bridko zaihti
in tresoč se na celem telesu vzdihne:
mora biti tako, saj vem, da sem že
sojena.
Nemir nastane v dvorani, sodnik zamahne
prikriva.
pogleda po navzočih,
evo, gospod sodnik, stvar je zrela za sodbo.
Sodnik Trenak se dvigne, odpre debelo knjigo
oči, a jih zopet povesi.
ali se priznate krivim vsega tega, česar
vas je gospa graščakinja obtožila?
Agata je kakor nema ter gleda, kakor bi bil
zgrudi na tla nezavestna.
porogljivo,
prisednike, a nič ne pomaga, priznala je vse,
gospod sodnik, zahtevam obsodbo!
Agata, kateri je priskočil Maks Pernhard na
spregovori proti prisednikom:
določbe, kako je v teh slučajih soditi, sedaj
vas prisednike, ki ste zbrani v postavnem
številu, vprašam za vašo sodbo.
Nastala je v dvorani velika napetost, prisedniki
z ostrim pogledom, kakor bi hotela reči:
Gorje vam, tudi glede vas imam oblast, če mi
niste poslušni!
pozovite jih, da takoj izrečejo sodbo.
Graščakinja se postavi tako, da je obdržala
Dvignil se je krvni sodnik, z obraza zginila
mu je vsaka barva, vedel je, da so sedaj uprte v
njega vseh oči in tudi
in jo je hotel osrečiti, a jo je sam upropastil.
notranja razburjenost, izreče sodnik Trenak:
se je zbrala, da sodi o zločinih, za katere je določena
smrt, naznani sledečo sodbo:
Tako je sojeno v gradu Hrastovec na dan sv.
Lucije v letu Gospodovem 1599.
Sodnik Trenak se je vsedel, videti mu je bilo,
ji zasvetijo, se vprejo na graščakinjo ter sodnika.
podobo držim v roki, da sem nedolžna, a umreti
moram — ker vi to velite — največji zločin
Bog, ki je za vse pravičen. — Vam, gospod sodnik,
odpustim, ker ste morali tako ravnati, a
spomin na današnji dan bo za vas najhujša obsodba.
Glasen jok je nastal med množico, že se je
bleda od jeze:
stori svojo dolžnost, na morišče z njo!
Nastal je šunder, prerivanje, že so se bližali
ter zakliče z razločnim glasom:
trpim po nedolžnem in moram v smrt. Reši me,
da ne konča moje telo na tako sramoten način
na grmadi kot telo čarovnice, naj najde mir na
tem mestu.
In glej, črni oblaki so se za trenutek razgrnili
nad belo postavo Agate, ki se je sklonila na tla.
Se enkrat dvigne glavo in z mirnim izrazom na
ustnicam zašepeče:
z Bogom moj Friderik, jaz grem v večni mir.
Agata poklekne, nagne glavo na hlod, —
ki hoče priti do Agate.
obleki, ljudje se umaknejo, — pred mrtvo Agato
je stal župnik Morenus.
glasom:
Krvnik Heller se razkoči, prezirljivo pogleda
župnika in reče:
nobeden ugovarjati in braniti.
vzravna pred krvnikom,
telo pripada zemlji. Sodba je bila krivična,
gorje tistemu, ki jo je povzročil. Graščakinja je
zakrivila njeno smrt, na njo pada zločin nazaj.
krivem so obdolžili Agato in po nedolžnem uničili.
Zirngast,
Za Jurija Kernbeis gotovo vem, ker drugače
bi ne dobil pravice biti v trgu kovač.
Matija Eberl iz Šent Lenarta,
svoje uslužbence za prisednike.
Kromzoes, ki je bil tedaj nekak zdravnik v
trgu,
največji zločin, kazen naj zadene graščakinjo.
Sent Lenarta, mož orjaške postave z dolgo rujavo
brado in temnega pogleda,
nedolžnem vtaknili v Mariboru v luknjo, ker
sem zabavljal čez gospodo, pa še pride dan
obračuna.
Vznemirjenje je postajalo vedno hujše, slišali so se glasni klici:
ona je čarovnica in morilka.
tudi trije grajski hlapci so hoteli poseči vmes,
a v tem nastane krik:
Kovač Rogoz se je preril v ospredje, prijel
enega pomočnika ter ga vrgel doli po robu, da
se je postavil na glavo, drugega je potisnil v
grmovje, krvniku pa je
ter jo dvignil proti grajskim hlapcem, ki so ga
hoteli obkoliti. Niso prišli do tega, že so pogumni
ki se je že pomirila ter reče z močnim glasom:
materi zemlji, pripravite vse potrebno, da
nas graščakinja ne prehiti.
Urno so izkopali globoko jamo ter jo okrasili
žrtvovati svoje življenje po nedolžnem.
==VIII. <br> KRIVICA KAZNOVANA.==
<p align=center>Rekli so, da sem brezverec,
Graščakinja je proti svoji navadi stopala po
sobi gor in dol, znamenje, da je zelo razburjena.
ljudje,
hitro je vstopil.
graščakinja,
da je poročil to čarovnico.
sedaj od vas, zadoščenje — moj ugled trpi, če
se sodba ne izvrši.
Jezno je spregovorila graščakinja te besede,
To še bolj razburi graščakinjo.
vedeli dati vedno pravi nasvet, ali je tudi vas
omamila ona čarodejka?
Trenak se zgane, povzdigne glavo, ki se mu
misli več ne mogel držati pokoncu.
mora biti sežgana kot čarovnica.
krivdo in stroga določila ne pripustijo drugega
izreka. Vzel sem to sodbo na svojo vest, omislil
vam, premilostljiva gospa graščakinja.
ter udari z nogami ob tla, da je odmevalo
po visoki dvorani.
in povzdigne svoj glas,
za nedolžno in nevarno je še dalje dražiti njegovih
čustev, odločno odsvetujem delati silo.
graščakinja,
Herberstein.
nad ono, ki je bila po vašem mnenju ovira sreče
mladega gospoda graščaka; ne razburjajmo
ljudi dalje, struna preveč napeta poči. Agata
je po katoliškem obredu pokopana, ranili bi
čustva ljudstva, ako bi se moralo še izvršiti sežiganje.
moja volja se mora izpolniti.
od višje oblasti, sodbo sem izrekel jaz in imam
pravico, jo še sedaj omiliti. S tem le pomirimo
ljudstvo.
tudi ni več prostora za vas pri tej deželski sodniji.
obrne in odide v bližnjo sobo. Trenak se hladno
prikloni in odide. Med njim in graščakinjo
tega je prišlo vse zlo nad Agato. {{prelom strani}}
Caharijeva žena,
že vedno govorila, luteranec je bil že od nekdaj.
Poroka je bila itak po protestantovskem obredu
in je bila neveljavna, zato je morala Agata v
smrt.
Caharija je moral pritrditi, saj mu je bilo žal
nekaj denarja za olepšvo cerkve.
a župnik nam v vsakem oziru nasprotuje.
vsled njega
Hotel je še govoriti dalje, a je v pravem času
graščakinjo razburiti.
župnik preveč nagiba k luteranstvu. Sedaj je
že celo uvedel, da kar površno spoveduje ljudi
ter jim daje skupaj odvezo, zato pa letijo iz vseh
župnij k njemu, seveda najbolj tisti grešniki,
ki se ne upajo pred domačega župnika.
graščakinja,
mora odstraniti.
predobra župnija, dohodki so lepi in biti v trgu
župnik, tudi nekaj velja!
gospoščina je zaščitnica te cerkve in mi imamo
o tem odločevati.
napraviti ničesar, kajti župnik ima vendar
le večino tržanov zase.
župniku temeljito vest, ali je pravi katoliški duhovnik
ali luteranski predikant.
ki je bil ves vesel, ko je slišal, da se stvar
reši na ta način, kajti naveličal se je doma večnega
če so poslušni graščakinji.
Voller kot prvi spregovoriti,
marajo.
Pritrdili so mu vsi. Graščakinja je bila vidno
že prej imenovani Šentlenarčani.
Mere, vihti močno gorjačo,
mojo Nežo, le čakaj, ti že pokažem s to palico,
kako širok je tvoj hrbet, da se boš spominjal še
dolgo časa.
Voller ga je moral miriti, ker je bil preveč
so vsa okna zaprta.
Mere,
da nam odpre.
Rekši izmakne Mihaelu Pavelec, ki je prišel
izven sebe.
župniku vrnitev v naš trg; prav je, da jo
je popihal tja v Šent Jurij, še od tam ga naj
preženejo, in tudi tistim skakačem naj škof pokaže
svojo moč, da ne bodo uganjali več svojih
neumnosti in imeli ljudi za norce.
Na vse zgodaj je vstal Nuernberger, da se
pisar Mihael Gale, zdravnik Nikolaj Gromsoes
ter tržana Jurij Kornbeis in pek Kašper
Merc so prišli.
Verno so poslušali tržani jedrnate škofove
kapelici, stopi ven ter pričakuje prihajajoče.
pokaže na imenovanega.
zakliče načelnik krdela.
pozdrava. Vendar se ojunači ter pravi:
čudeži kažejo, da hoče imeti Bog tukaj svoje
svetišče.
samo okoristiti se hoče,
obrne proti možem in jim veli:
v trg, kjer ga naj spravi trški sodnik na varno
v rotovški zapor, kapelico pa takoj podrite in
sežgite.
svetišče,
sklene roke ter prosi, da prizanesejo svetišču.
ter razuzdanosti, le hitro podrite to norišnico.
sem se trudil ter prosil, tedaj je zavržena moja
prošnja.
sleparij, sedaj se ne boš mastil s prinesenimi
darovi, hajdi, hitro ga zvežite, da bo v. ječi premišljeval
svoje goljufije.
Povelje je bilo hitro izvršeno. Trije krepki
namenjen v vinograd v Gruševo.
vzklikne plemič, skoči s konja, pristopi k Herbesteinu
ter mu krepko stisne roko.
iskren prijatelj Agatinega očeta. {{prelom strani}}
nadaljuje Mandech,
vas krije zemlja, kajti nobenega glasu nismo dobili
od vas.
bilo uspeha.
Herberstein si potegne roko čez Čelo, kakor
čase.
kako je v Hrastovcu, kaj je z Agato, ali je zdrava,
koliko hrepenim po njej, saj vam sedaj lahko
povem, da je moja žena.
Herberstein vpre svoje lepe oči v plemiča, a
rekel s težkim srcem:
vas vidim, tako sem se ustrašil, ko pride trenutek,
da slišim vprašanje, kakor ste ga ravnokar
stavili.
Herberstein prebledi, hlastno prime plemiča
za rame ter vpraša s tresočim glasom:
ne pove nič dobrega, moj Bog, kaj se je zgodilo,
povejte vendar!
tedaj moram, če tudi mi je težko, a zvedeti morate
vse, boljše prej kakor slej.
Plemič Mandech je povedal v presledkih vse,
roko čez sive lase ter vzdihnil:
žalostno je vse, kar sem ti povedal.
Stari vratar Pankracij je zatrobil v rog, kajti
v notranje prostore. A ni bilo treba.
ves vzradoščen ter odpre takoj široka vrata,
da morejo jezdeci v grad.
dvorišče.
drugim ter se bližajo zaprašenemu jezdecu in
mu poljubljajo roko.
graščak.
dekla Klara proti velikemu hlapcu Blažu,
so se vedno nasmejali, a danes so silno
resni.
letom, ali ne veš, da so jim usmrtili Agato
iz Štraleka, ki je bila njih žena.
govorili?
Bog ve, kako daleč se je zvedelo, kakšna krivica
se je zgodila nedolžni Agati.
Agato sem tako rada imela, ko sem služila v
Štraleku, boljše osebe ni bilo, kakor je bila ona.
Graščak Herberstein je zdrsnil v naslonjač,
Zakril si je obraz z rokami, burno so se mu
dvigale prsi, se naslonil na mizo in bridko
Graščakinja Herberstein je takoj zvedela,
Graščakinja prebledi, se dvigne iz naslonjača,
razprostre roke ter vzklikne:
Že napravi korak naprej, da objame svojega
srepo svojo mater ter reče z zamolklim glasom:
sina Friderika.
stojim tukaj ter zahtevam opravičilo!
dala ti je tajnostno pijačo, da te je omamila
in pridobila zase.
ničesar ni storila, hoteli ste njeno smrt,
ker je bila vam napoti.
toliko trpinčena, mučena, je morala v mrzli
ječi poroditi mrtvo dete.
še mogel ustavljati!
kri ste prelili, umorili dete, po
je tekla tudi vaša kri, in vse to iz srdu proti
njej, ki je bila angelj, moje edino, kar sem še
imel na svetu.
graščakinja,
ona nedolžna Agata naj vam gleda vsak dan v
obraz, po noči in po dnevu, in kri nedolžnega
več matere, umorili ste tudi v meni vsak
čut ljubezni, umorili ste tudi svojega sina —
dajali boste pred Bogom zato odgovor!
Z visokim, pretresljivim glasom je izgovoril
telo.
a mladi Herberstein odpre dveri ter odide z
naglimi koraki proti svojemu stanovanju.
na tla ter bolestno vzklikne:
Bil je graščak Ivan Friderik Herberstein.
je bilo nemirno. Večkrat je zaječala, mahoma
planila kvišku ter vsa prestrašena
vzkliknila:
kaj se silite k meni?
težave, da je graščakinjo pomirila, ki se je
po teh dogodljajih tresla na celem telesu.
vsa zbegana — zdajci zakriči.
od mene, ha, zdaj te spoznam, ti si, ki hočeš k
meni — Agata — ah, zgini, ne morem gledati
— kri, ne morem je videti one glave, ki leži
na tleh, — strašno me gledajo umirajoče oči,
proč, proč od tod —!
Graščakinja zbeži v kot za visoki naslonjač,
stol, ga drži pred seboj in zakriči:
me gleda, vedno večja in večja postaja,
rdeče oči me strašno gledajo — proč, pošast,
odsekati, sedaj si v mojih rokah — ha, zdaj te
spoznam, vrag si — ha, držiš me, vlečeš naprej
— izpusti!
Grašćakinja se krčevito prime naslonjača,
jasno in solnce je prijetno ogrevalo naravo, ki
se je odela z zelenim plaščem, okrašenim s pestrimi
cvetkami. V zelenem bukovju nad Hrastovcem je udarjala kukavica svoj veseli
da je odmevalo daleč po temnem smrekovem
gozdu, ki se razprostira po senčnati vdolbini.
In napol glasno je govoril sam s seboj:
leta mladosti, minulo, kar mi je obetalo srečo in
veselje, bridko je bilo spoznanje, da na svetu ni
le kličita me, saj rad pridem, pridem vama naproti
v vajin mil objem, — o Agata, o moje
dete, z vama sem združen za vedno!
In sivolasi menih se dvigne, tresoč se na celem
[[Kategorija:Podlistki]]
[[Kategorija:Prevodi]]
[[Kategorija:Dela anonimnih avtorjev]
|
urejanje