V majevem jutru: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
}}
Zunaj v hladnem majevem vetru so pluli prvi dihi pomladi. V teh dihih si čutil oživljajočo moč novega življenja, ki se je širilo po vsem božjem svetu . . . Širilo se je življenje preko onih visokih gora, katerih še snežnobeli vrhovi so boječe, sramežljivo glodali zlatemu solncu v obličje. Plulo je življenje preko širokih ravnin med belimi hišicami. Objelo je srca ter jih napolnilo z neznano srečo, razkošno radostjo. Ljudje so odpirali trudne oči, v dušah so začutili moč mladega, novega življenja . . . Vsi obrazi so postali prijazniin oči so gledale veselo. In tudi zlato nebeško oko na neizmernem nebu je gledalo vzradoščeno. Sijalo je iz njega življenje, moč, vstajenje
. . . Oj ti lepe božjo oko na neizmernem nebu, kako si ljubeznivo! . . .
V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja . . . svojega življenja preteklosti . . . Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce . . . božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja ... Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu. Zazdelo se mu je, da vidi v tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih . . . življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat . . . Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil . . . Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna
. . . To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji . . . Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesca, bi izginila, razpršila bi se . . . Ljudje so hodili okoli, pa so nosili smeh, radost, življenje na ustnih, božji očesi je imel, lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu . . .
Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se mu je, da bi v tem trenutku lahko segel tja gori proti nebu, prijel kos bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih . . . Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in so naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo oh žarki svitlobi ... In ves svet, vsenaokoli bi zažarelo v sreči, v blaženstvu, vse človeštvo bi hipoma zatrepetalo. Anton Ribnikar pa bi z nepopisnim ponosom gledal naokrog in z mogočno besedo govorilo zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu.
»Glejte, ljudje božji, to je bila moja last, zlato življenje je bilo moje, živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata . . . polno tega zlatega življenja« . . .
Zatrepetal je in bilo mu je, kakor bi bilo zaklicalo z milim glasom od nekod, iz davne . . . davne preteklosti . . .
»Ali nisi bila poleg, ti sivooka ljubica, Albina moja, ko sem ponosno nosil to življenje po širnem svetu, kakor nosi otrok rdeče jabolko, ki m u ga je podaril sivi ded. Tako rada si govorila, ti plaha golobičica, in sanjala in pripovedovala bajke o čudolepem življenju onkraj sinjih gora . . . O belo oblečenih devojkah s skoraj prozornim telesom, da se je videl utrip deviških src . . .V zlatih čeveljčkih z rdečo rožo so šetalo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . . Mnogokrat se ti je utrnila solza, Albina moja in solzice so se spremenile v zlate zvezdice. Midva pa sva jih obesila gori na visoko nebo in svetile so nama celo dolgo noč . . . Šepetala sva pozno v noč in ti sivooka ljubica si sanjala pravljico, ki naj bi se uresničila, da bi hodila v zlatih čeveljčkih z rdečo rožo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . .
Nekoč pa si se zasmejala in govorila si prešerne besede. Nisem te razumel. Bog vedi, kaj si mi povedala, Albina moja, sivooka ljubica . . . Pustila si me sredi dolge, bele ceste, ki se je vila v brezkončnost brez zelenja in rdečih rož ... Ni se ti več zljubilo sanjati o zlatih čeveljčkih z rdečo rožo . . . Ej, jaz pa ti bi bil rad natrgal zlatih zvezdic z nebesnega oboka, nasul ti jih polno naročje in zlatih solnčnih žarkov bi ti bil zapletel med laske . . . Bog vedi, kje Bi sedaj, ti lepa sivooka ljubica Albina!« . . .
Čudolepa pokrajina se je razgrnila pred Ribnikarjevimi očmi. Nagnil je glavo, zakril si z dlanjo obraz in ves život se je strese). Hipno mu je legla nepopisna tema in mrzlota na srce, ki je trepetalo, kakor bi se ga dotikale dolge, tanke kače . . .
»In ti prijatelj Vinko, ali so ti še v spominu tisti časi, ko sva hodila pod pazduho se držeč, med visokimi hišami, ki so naju gledale mirno in resno. Skozi nema, visoka okna je včasi morda slučajno zaškililo hudobno oko in midva sva bežala . . . Kako se jih še spominjam tistih velikih, topih oči brezzobega starca, ki so se mu tresle čeljusti . . . Takrat ljudje niso več nosili smeha in radosti in življenja na ustnih . . .
V neki veliki kavarni sem potem zopet videl tope oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti. Izza časopisa je škililo name dvoje čudnih oči. Zdelo se mi je, da je bil vsak pogled zavisten, hudoben, škodoželjen . . .
— Bedak! —
»»Kdo? . . . No, ti Anton Ribnikar, ki gledaš tako neumno brezzobega starca«« . . .
Ustrašil sem se in zbežal tistim hudobnim očem.
To je bil menda tisti ozlovoljeni človek, ki je stopi slučajno na zemljo, da razprši tista dobrohotna očesca, iz katerih je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna . . .
In nekoč prijatelj Vinko sva srečala na ozkem tlaku debelo damo in jaz sem se zadel ob velike njene boke . . . — Neroda hribovska. —
»»Kdo? . . . No, ti Anton Ribnikar, ki še hoditi ne znaš po ozkem tlaku«« . . .
In naprej so se zibali Široki boki debele dame. Jaz pa jih nisem pozabil in pazljivo sem odslej stopal po ozkem tlaku, kadar sem zagledal debelo damo . . . Pa koliko sva jih potem srečala. Nisem se skoraj več upal stopiti na ozek tlak . . . Največkrat sva srečala ono, ki je stopala krepkih korakov: velika, debela in silna . . . Obraz širok, mehak in napihnjen, da se je svetil, kakor bi bil z oljem namazan. Z željnim, skoro prosečim pogledom se je ozirala naokrog in tudi naju je včasi zadel pogled tistih majhnih oči, zakopanih globoko v napihnjenem obrazu . . . Midva, prijatelj Vinko, pa sva se kmalu navadila debelih dam s širokimi boki na ozkem tlaku. Toda hodila sva oprezno in z resnim obrazom, kakor drugi ljudje, da ne bi zadela ob debelo damo . . . izginil pa je raz usten smeh, izginila radost in življenje . . . In očesci niets bili več tako lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu...
V nejasnih obrisih so legali Ribnikarju na misli spomini na ljubico Albino, hudobne oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti in slednjič na debelo damo z velikimi boki . . . Velika a peščena ravan se je razgrnila pred njim in zlato solnce se je razlilo po njej, kakor da išče življenja, belih . . . rdečih rož, pisanih livad . . . In Ribnikar je zopet s čudovito jasnostjo razmišljal o ljudeh, ki so nosili smeh, radost in življenje na ustnih in v zlatu, k i ga je za hip ukradel božjemu soincu gori na neizmernem nebu . . .
»Morda mu je odnesla njegovo zlato življenje sivooka ljubica Albina, ki je sanjala o zlatih čeveljčkih z rdečo rožo . . . Mogoče ga je ukradel oni starec, ki so se mu tresle čeljusti . . . Ali pa sem ga morda izgubil med debelimi damami na ozkem tlaku, prijatelj Vinko?« . . .
Prešerno in nagajivo se je zasmejalo skozi okno zlato solnce na sinjem nebu in brezbrižno plulo dalje po svoji večni poti v neizroernost . . . Anton Ribnikar je vstal in nekam dolgočasno mu je bilo v duši . . .
| |||