V majevem jutru: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
}}
Zunaj v hladnem majevem vetru so pluli prvi dihi pomladi. V teh dihih si čutil oživljajočo moč novega življenja, ki se je širilo po vsem božjem svetu ... Širilo se je življenje preko onih visokih gora, katerih še snežnobeli vrhovi so boječe, sramežljivo glodali zlatemu solncu v obličje. Plulo je življenje preko širokih ravnin med belimi hišicami. Objelo je srca ter jih napolnilo z neznano srečo, razkošno radostjo. Ljudje so odpirali trudne oči, v dušah so začutili moč mladega, novega življenja ... Vsi obrazi so postali
... Oj ti lepe božjo oko na neizmernem nebu, kako si ljubeznivo! ...
V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja ... svojega življenja preteklosti ... Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce ... božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja ... Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu.
Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se mu je, da bi v tem trenutku lahko segel tja gori proti nebu, prijel kos bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih ... Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in se naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo oh žarki svitlobi ... In ves svet,
»Glejte, ljudje božji, to je bila moja last, zlato življenje je bilo moje, živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata ... polno tega zlatega življenja« ...
Vrstica 22 ⟶ 21:
Zatrepetal je in bilo mu je, kakor bi bilo zaklicalo z milim glasom od nekod, iz davne ... davne preteklosti ...
»Ali nisi bila poleg, ti sivooka ljubica, Albina moja, ko sem ponosno nosil to življenje po širnem svetu, kakor nosi otrok rdeče jabolko, ki
Nekoč pa si se zasmejala in govorila si prešerne besede. Nisem te razumel. Bog vedi, kaj si mi povedala, Albina moja, sivooka ljubica ... Pustila si me sredi dolge, bele ceste, ki se je vila v brezkončnost brez zelenja in rdečih rož ... Ni se ti več zljubilo sanjati o zlatih čeveljčkih z rdečo rožo ... Ej, jaz pa ti bi bil rad natrgal zlatih zvezdic z nebesnega oboka, nasul ti jih polno naročje in zlatih solnčnih žarkov bi ti bil zapletel med laske ... Bog vedi, kje Bi sedaj, ti lepa sivooka ljubica Albina!« ...
Čudolepa pokrajina se je razgrnila pred Ribnikarjevimi očmi. Nagnil je glavo, zakril si z dlanjo obraz in ves život se je
»In ti prijatelj Vinko, ali so ti še v spominu tisti časi, ko sva hodila pod pazduho se držeč, med visokimi hišami, ki so naju gledale mirno in resno. Skozi nema, visoka okna je včasi morda slučajno zaškililo hudobno oko in midva sva bežala ... Kako se jih še spominjam tistih velikih, topih oči brezzobega starca, ki so se mu tresle čeljusti ... Takrat ljudje niso več nosili smeha in radosti in življenja na ustnih ...
Vrstica 38 ⟶ 37:
Ustrašil sem se in zbežal tistim hudobnim očem.
To je bil menda tisti ozlovoljeni človek, ki je
In nekoč prijatelj Vinko sva srečala na ozkem tlaku debelo damo in jaz sem se zadel ob velike njene boke ...
— Neroda hribovska. — »»Kdo? ... No, ti Anton Ribnikar, ki še hoditi ne znaš po ozkem tlaku«« ...
In naprej so se zibali Široki boki debele dame. Jaz pa jih nisem pozabil in pazljivo sem odslej stopal po ozkem tlaku, kadar sem zagledal debelo damo ... Pa koliko sva jih potem srečala. Nisem se skoraj več upal stopiti na ozek tlak ... Največkrat sva srečala ono, ki je stopala krepkih korakov: velika, debela in silna ... Obraz širok, mehak in napihnjen, da se je svetil, kakor bi bil z oljem namazan. Z željnim, skoro prosečim pogledom se je ozirala naokrog in tudi naju je včasi zadel pogled tistih majhnih oči, zakopanih globoko v napihnjenem obrazu ... Midva, prijatelj Vinko, pa sva se kmalu navadila debelih dam s širokimi boki na ozkem tlaku. Toda hodila sva oprezno in z resnim obrazom, kakor drugi ljudje, da ne bi zadela ob debelo damo ... izginil pa je raz usten smeh, izginila radost in življenje ... In očesci
V nejasnih obrisih so legali Ribnikarju na misli spomini na ljubico Albino, hudobne oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti in slednjič na debelo damo z velikimi boki ... Velika a peščena ravan se je razgrnila pred njim in zlato solnce se je razlilo po njej, kakor da išče življenja, belih ... rdečih rož, pisanih livad ... In Ribnikar je zopet s čudovito jasnostjo razmišljal o ljudeh, ki so nosili smeh, radost in življenje na ustnih in v zlatu,
»Morda mu je odnesla njegovo zlato življenje sivooka ljubica Albina, ki je sanjala o zlatih čeveljčkih z rdečo rožo ... Mogoče ga je ukradel oni starec, ki so se mu tresle čeljusti ... Ali pa sem ga morda izgubil med debelimi damami na ozkem tlaku, prijatelj Vinko?« ...
Prešerno in nagajivo se je zasmejalo skozi okno zlato solnce na sinjem nebu in brezbrižno plulo dalje po svoji večni poti v
[[Kategorija:Franc Fabinc]]
|