V majevem jutru: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
}}
Zunaj v hladnem majevem vetru so pluli prvi dihi pomladi. V teh dihih si čutil oživljajočo moč novega življenja, ki se je širilo po vsem božjem svetu ... Širilo se je življenje preko onih visokih gora, katerih še snežnobeli vrhovi so boječe, sramežljivo gledali zlatemu solncu v obličje. Plulo je življenje preko širokih ravnin med belimi hišicami. Objelo je srca ter jih napolnilo z neznano srečo, razkošno radostjo. Ljudje so odpirali trudne oči, v dušah so začutili moč mladega, novega življenja ... Vsi obrazi so postali prijazni in oči so gledale veselo. In tudi zlato nebeško oko na neizmernem nebu je gledalo vzradoščeno. Sijalo je iz njega življenje, moč, vstajenje ... Oj ti
V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja ... svojega življenja preteklosti ... Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce ... božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja ... Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu. Zazdelo se mu je, da vidi v tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih ... življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat ... Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil ... Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna ... To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji ... Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesca, bi izginila, razpršila bi se ... Ljudje so hodili okoli, pa so nosili smeh, radost, življenje na ustnih, božji očesi je imel, lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu ...
| |||