Tako je naše življenje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Tako je naše življenje...! ''Vizija.''
| normaliziran naslov = Tako je naše življenje
| avtor = anonimen avtor
| prevajalec =
| izdano =
| vir = [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EQQH5R49 dLib]
| opombe =
Vrstica 11:
}}
Moj duh se je dvignil iz kraljestva
senc na lahkih
v kraj kjer sem se rodil in kjer
počivajo moje kosti, ki čakajo že dolgo
časa
Da bi izvedel, koliko let je že preteklo
od moje smrti, je poletel duh v
Vrstica 22 ⟶ 23:
potomec naše rodovine, kajti nikogar
še nisem srečal v kraljestvu blaženih.
Dolgo časa je letel moj duh po hodnikih
župnikovega stanovanja od vrat do
Vrstica 33:
malo v nebesih, ravno tako Rimljanov,
katerim je bil ta jezik materinščina,
ker so bili pogani in niso še vedeli
-seveda po lastni krivdi
svete katoliške vere. Duhovniki pa
so se poviševali in so bili zaradi tega
ponižani.
▲Po dolgem času se se odprla
vrata in iz neke sobe je stopila debela
ženska postava, ki je kričala v klasični
slovenščini s hreščečim glasom:
tistega vedno žejnega kaplana s Sentvidske
gore ne bodo več vabili k večerji.
Toliko vina popije, da je strašno
videti, kako počasi že teče iz soda.
Tedaj je smuknil moj duh skozi odprta
vrata in zagledal pri pisalni mizi, pri
Vrstica 66 ⟶ 64:
da se v tem jeziku sploh ne tiskajo
več knjige in časopisi. Bral je
uvodni članek: bil je to nekrolog
ki je pred malo dnevi žalostne
smrti poginil. Nekrolog je imel prilično
Vrstica 74 ⟶ 72:
:
velespoštovani
dolgo število let, pred malo dnevi
mirno v Gospodu zaspal vsled ostarelosti,
kateri se je v zadnjem času pridruži
tudi nahod, kašelj in
jetika. »Slovenec« je bil glasilo »farbarske«
zadruge, kajti svet je uvidel,
da je razvitek domače industrije odvisen
od reklame.
Posebnih obvestil ali
se ne bode izdajalo, saj je njegova
smrt znana po vsem svetu.
Moj duh je bral te žalostne vrstice
Vrstica 95 ⟶ 91:
po licih kot orehi debele, grenke fanatične
solze sočutja in tihe žalosti.
Ko je otresel duh te žalostne misli,
je potrkal nekdo prav robato na vrata
župnikove sobe. »Kar notri«, je rekel
s cvilečim glasom župnik Primož Debeloglavec.
Odprla so se vrata in vstopil
je — kaplan s Šentvidske gore.
hišo?
v Gospodu, nič dobrega, same slabe
novice!
ne živi več, pa saj ste gotovo že brali
to v
sem; to je velika izguba za nas
duhovnike. Sovražniki nam prete sedaj
Vrstica 139 ⟶ 135:
Taka razlika kakor med muho in slonom ali med poganskimi pisatelji in
sv. Avguštinom. Sovražnika ne smemo
torej ljubiti, ampak sovražiti!
kaplan s Šentvidske gore.
»To
vsak dan bolj uvidevam! Ko sem hotel
ustanoviti v vasi, ki mi je izročena
od Škofa, da jo vodim po pravih potih
do izveličanja, katoliško izobraževalno
društvo, so rekli moji nasprotniki!
bo ta duševni pritlikovec druge izobraževal,
ko mu manjka samemu na vseh
koncih in krajih izobrazbe.
Marijina družba kako glediško
predstavo, slišim od svojih neprijateljev:
„Kako je mogoče Človeku, ki
videl večjega gledališča, kako izgleda
notri, voditi predstave, bodisi še tako
Vrstica 180 ⟶ 176:
šle vse moje nade v prezgodnji grob;
ves svet je moj sovražnik in jaz sovražim
▲Moj prijatelj je le vino, v njem
iščem tolažbe.
To je moja usoda! In sedaj ginem
v svoji gorski vasi v večnem prepiru s
svojo kuharico, ki pa je sicer zelo dobra
ženska. Le zadnjo besedo mora povsod
imeti.«
Moj duh ni mogel več poslušati
tega pogovora in je pričel iskati izhoda
iz sobe, toda zaman!
Slednjič je prišla župnikova kuharica
in odprla so se vrata. Tedaj sem
obžaloval, da ne živi več Ovid, da bi
uvrstil v knjigo svojih »Metamorfoz«
tudi »Metamorfozo kuharičnega obraza«,
kajti pred vrati je imela še tak kisel,
jezen obraz, kakor kaplan s Šentvidske
gore, ko je pripovedoval župniku in
nevede tudi meni — nevidnemu duhu,
o svojih ponesrečenih podjetjih. Ko pa
je stopila v sobo, je sijala sama prijaznost
in ponižnost z njenih lic. »Takega
hinavstva še nisem videl v Izraelu«,
je rekel, z malo izpremenjenimi svetopisemskimi
besedami, moj duh sam pri
sebi in odhitel kakor besen iz sobe,
pustivši župnika in ubogega kaplana v
svojih pogovorih in švignil kot strela
nazaj v nebeško kraljevstvo. Onadva
pa sta pila in pila in čimbolj je ginilo
vino iz kozarcev, tembolj so ginili tudi
spomini.
[[kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija: Dela anonimnih avtorjev]]
|