Redakcija: 12:41, 13. december 2014 uredi Sara95 (pogovor \| prispevki) 45 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:26, 21. december 2014 uredi razveljavi Sara95 (pogovor \| prispevki) 45 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1: {{naslov-mp \| naslov = Tako je naše življenje...! ''Vizija.'' \| normaliziran naslov = Tako je naše življenje \| avtor = anonimen avtor \| prevajalec = \| izdano = ~~˝Slovenski~~''{{mp\|delo\|Slovenski ~~narod˝~~narod}}'' ~~˙37/80˙(~~9.april {{mp\|leto\|1904}} (37/80) \| vir = [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EQQH5R49 dLib] \| opombe = Vrstica 11: }} Moj duh se je dvignil iz kraljestva senc na lahkih ~~perutih~~perotih in bliskoma ~~prispel~~dospel v kraj kjer sem se rodil in kjer počivajo moje kosti, ki čakajo že dolgo časa ~~trenutka~~trenotka, ko bodo zapele trobente ~~angelov~~angeljev, kličoč vesoljni svet k vstajenju. Da bi izvedel, koliko let je že preteklo od moje smrti, je poletel duh v Vrstica 22 ⟶ 23: potomec naše rodovine, kajti nikogar še nisem srečal v kraljestvu blaženih. Dolgo časa je letel moj duh po hodnikih župnikovega stanovanja od vrat do Vrstica 33: malo v nebesih, ravno tako Rimljanov, katerim je bil ta jezik materinščina, ker so bili pogani in niso še vedeli, -seveda po lastni krivdi,- za resnice svete katoliške vere. Duhovniki pa so se poviševali in so bili zaradi tega ponižani. Po dolgem času seso se odprla▼ ▲Po dolgem času se se odprla vrata in iz neke sobe je stopila debela ženska postava, ki je kričala v klasični slovenščini s hreščečim glasom: ~~„To~~»To jim povem, gospod fajmošter, da tistega vedno žejnega kaplana s Sentvidske gore ne bodo več vabili k večerji. Toliko vina popije, da je strašno videti, kako počasi že teče iz soda."« Tedaj je smuknil moj duh skozi odprta vrata in zagledal pri pisalni mizi, pri Vrstica 66 ⟶ 64: da se v tem jeziku sploh ne tiskajo več knjige in časopisi. Bral je uvodni članek: bil je to nekrolog ~~„Slovenca"~~»Slovenca«, ki je pred malo dnevi žalostne smrti poginil. Nekrolog je imel prilično Vrstica 74 ⟶ 72: : ~~„Žalostnim~~»Žalostnim srcem javljamo, da je velespoštovani ~~„Slovenec"~~»Slovenec«, ki je izhajal dolgo število let, pred malo dnevi mirno v Gospodu zaspal vsled ostarelosti, kateri se je v zadnjem času pridruži tudi nahod, kašelj in ~~„ta~~»ta hitra"« jetika. »Slovenec« je bil glasilo »farbarske« ~~jetika.~~ ~~„Slovenec" je bil glasilo „farbarske"~~ zadruge, kajti svet je uvidel, da je razvitek domače industrije odvisen od reklame. ''Prosi se tihega sožalja!'' ''Venci se hvaležno odklanjajo!'' Posebnih obvestil ali ~~„parteceteljcev~~»parteceteljcev« se ne bode izdajalo, saj je njegova smrt znana po vsem svetu."« Moj duh je bral te žalostne vrstice Vrstica 95 ⟶ 91: po licih kot orehi debele, grenke fanatične solze sočutja in tihe žalosti. Ko je otresel duh te žalostne misli, je potrkal nekdo prav robato na vrata župnikove sobe. »Kar notri«, je rekel ~~„Kar notri", je rekel~~ s cvilečim glasom župnik Primož Debeloglavec. Odprla so se vrata in vstopil je — kaplan s Šentvidske gore. ~~„Kaj~~»Kaj dobrega prinašate v mojo gostoljubno hišo?" « ~~„Nič~~»Nič dobrega, prijatelj v Gospodu, nič dobrega, same slabe novice! ~~„Slovenec"~~»Slovenec«, moja dušni paša, ne živi več, pa saj ste gotovo že brali to v ~~„Braniku"~~»Braniku«. ~~„Da~~»Da, bral sem in žalosten sem; to je velika izguba za nas duhovnike. Sovražniki nam prete sedaj Vrstica 139 ⟶ 135: Taka razlika kakor med muho in slonom ali med poganskimi pisatelji in sv. Avguštinom. Sovražnika ne smemo torej ljubiti, ampak sovražiti!"« ~~„Res~~Res, slabi časi so sedaj, je odvrnil kaplan s Šentvidske gore. »To ~~„To~~ vsak dan bolj uvidevam! Ko sem hotel ustanoviti v vasi, ki mi je izročena od Škofa, da jo vodim po pravih potih do izveličanja, katoliško izobraževalno društvo, so rekli moji nasprotniki! ~~„Kaj~~»Kaj bo ta duševni pritlikovec druge izobraževal, ko mu manjka samemu na vseh koncih in krajih izobrazbe."« In če priredi Marijina družba kako glediško predstavo, slišim od svojih neprijateljev: „Kako je mogoče Človeku, ki žeše ni videl večjega gledališča, kako izgleda notri, voditi predstave, bodisi še tako Vrstica 180 ⟶ 176: šle vse moje nade v prezgodnji grob; ves svet je moj sovražnik in jaz sovražim ~~Moj~~vse: moj prijatelj je le vino, v njem▼ ~~vse:~~ ▲Moj prijatelj je le vino, v njem iščem tolažbe. To je moja usoda! In sedaj ginem v svoji gorski vasi v večnem prepiru s svojo kuharico, ki pa je sicer zelo dobra ženska. Le zadnjo besedo mora povsod imeti.« Moj duh ni mogel več poslušati tega pogovora in je pričel iskati izhoda iz sobe, toda zaman! Slednjič je prišla župnikova kuharica in odprla so se vrata. Tedaj sem obžaloval, da ne živi več Ovid, da bi uvrstil v knjigo svojih »Metamorfoz« tudi »Metamorfozo kuharičnega obraza«, kajti pred vrati je imela še tak kisel, jezen obraz, kakor kaplan s Šentvidske gore, ko je pripovedoval župniku in nevede tudi meni — nevidnemu duhu, o svojih ponesrečenih podjetjih. Ko pa je stopila v sobo, je sijala sama prijaznost in ponižnost z njenih lic. »Takega hinavstva še nisem videl v Izraelu«, je rekel, z malo izpremenjenimi svetopisemskimi besedami, moj duh sam pri sebi in odhitel kakor besen iz sobe, pustivši župnika in ubogega kaplana v svojih pogovorih in švignil kot strela nazaj v nebeško kraljevstvo. Onadva pa sta pila in pila in čimbolj je ginilo vino iz kozarcev, tembolj so ginili tudi spomini. [[kategorija:Slovenski narod]] [[Kategorija: Dela anonimnih avtorjev]]

Tako je naše življenje: Razlika med redakcijama