Bucek slika Buco: Razlika med redakcijama

»Tisti prstan ti že naredim, le tiho bodi!« jo je tolažil Bucek in oslinil svoj »pemzel«. »Toliko zdrave fantazije imam še zmeraj v sebi!

 

 

»Pa moje škhbine mohaš vse zadelati!«

 

 

In Bucek je v taknil čopič v vedrico in jel slikati najprvo rumeno obleko »v velikih potezah«. Ko se mu je zdelo, da je prvi osnutek »po večjem« že izgotovljen, se je lotil obraza.

Bucek je hitel pomagat in srečno pregnal muho, očitno sovražnico plemenitih njegovih umetniških teženj. Toda zgagasti mrčes je kmalu zopet počival na modelovem nosu.

 

 

Potrpežljivi umetnik se je takoj napotil na lov. Ali na smrt obsojena muha mu je vselej ušla, kadar je mislil, da jo že ima. To ga je razljutilo.

»Ni drugače«, je dejal, »po metuljnico našega fanta moram iti!«

 

»Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril Bucek z glasom, ki je pričal, da je srditi slikar vsega zmožen. Pristavil je stol, zlezel nanj in zasukal metuljnico proti muhi. Ta pa je spoznala pretečo nevarnost in odletela na drugi konec stropa. Potrpežljivi Bucek ji je stregel tudi tam po življenju, toda muha je vselej zbežala v pravem času.

»Kaj takega pa še ne!« je godrnjal Bucek, ko se je vzdignil in stal zopet na suhem. Preklinjal je muho in se ogledaval v velikem zrcalu. Rumene kaplje so zaznamovale povsodi njegovo pot.

 

 

»To je dobro«, je dejal preoblečeni Bucek, »da me ni videl nihče mojih prijateljev sorodnikov in znancev. Zlobni jeziki bi nemudoma raznesli po vsej Ljubljani, da se mi je — podrla peč!«