Bucin portret: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 14:
}}
Šest dni je študiral Bucek svojo Buco po naravi in se trudil, da bi vrgel težko ženo na platno. Sedmi dan je pa počival in ogledoval svoj umotvor z desnim kritičnim očesom skozi troje prstov. In jako všeč mu je bilo, kar je bil ustvaril, in pokimal je, kakor bi hotel narediti sam sebi spoštljiv poklon.
Hudo idealizirana Buca se je svetila v celem orhestru živih barv, poosebljeni pisani mavrici v rumeni železni srajci mnogo bolj podobna kakor pa pravi Buci. Njen obraz je kazal izraz, kakor bi hotela iz prijaznosti malo kihniti ali pa iz prekipečega veselja do posvetnega življenja — zlasti pa do ljubljenih »pohanih šnit« — zapeti »kikiriki!« Vsa podoba s {{razprto|skoro}} Rembrandtovim čarom sence v najrahlejših lokalnih niansah je zbujala gledalcu obilo liričnih občutkov. Buca je bila s sliko prav zadovoljna, čeprav se ji je zdelo, da ni tako dobro zadeta kakor na fotografiji, temveč da je »obhaz podoben phijateljici njene phijateljice, gospe Hacahice«. Vedno je ovrgel Bucek njeno napačno umetniško naziranje takoj, ko je opomnil, da gospa Racarica svoje žive dni še ni nosila nobene rumene obleke.
Vrstica 26:
»No — kaj pa oni phavijo?« je vprašala obiskovalko pred sliko, ki jo je vzela iz zaboja.
»Abr jezesno«, se je začudila
»Tohej jim je phav všeč, fhajlajn?«
»No, abr selpsfrštecih, kajpa«, je žužnjala Strigalica. »O vi zi abr šmajhlhaft zint unt abr avh eligant! Ales, vas var is es — abr nit var, gnedige frav fon Buca, prahtfol!«
»Visens«, se je bahala Buca, že nekaj bolj ponosna, »to je phava domača umetnost! Moj mož Tone me je sam nafahbal, čisto sam!«
Vrstica 40:
»Abr pite zer, gspa! Šikt zih avh! Fir gvis! Koku pa, nej no greja! — O jec, jec mus abr glajh fort, enčuldign šon, vajl vird glajh finstrnis egiptiše, hihi! Zo abr ajn herclihes adija fir di cajt unt avf ajn fletkanes viderumcuzen, hihi! Pa nj m nkar nč na zamirja, gnedikste!«
Bucek je med tem z molčečnostjo in ponižnostjo pravega umetnika lovil gosti dim iz Strigalične kadilnice v široko odprte nosnice in je le včasi malo pokimal. Potem pa je spravil dragoceno umetnino v lesen zaboj in odšel, ves utopljen v svojo muzomanijo, počasnih krač v »Črno govedino«.
Kmalu potem pa se je pritihotapil s svojim nevarnim čopičem in s polnim piskrom črne barve nadobudni Pepček v sobo in izvlekel sliko iz zaboja. Zdelo se mu je, da ta reč ni nikomur podobna. In nič hudega si ni prizadeval po svojem preverjenju, ko je jel popravljati podobo po svojem okusu, dočim je klepetala Buca še vedno s Strigalico v veži … Naposled pa je vtaknil korigirani portret zopet lepo nazaj.
| |||