Stava (Slovenski narod)

Stava E.

Izdano:	Slovenski narod 27. avgust 1904 (37/195), 1–2
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

S t a v a . „Vrag pocitraj vse koketne ženske l" je renčal tolsti gospod bankir Kužek. Sedel je s trgovcem Bancem in Vodarjem v gostilnici „Pri zidani žabi", kjer so imeli prijatelji vsak četrtek popoldne pri pivu žurfiks. „Oho ! u je nasprotoval suhljati Banec iu odganjal sitne muhe. „Saj niso vse koketne! Nikar ne generaliziraj!" „Vse!" je godrnjal Čmerni gospod Kužek. „Vsc rade koketirajo, ta malo manj, ta malo več, ta bolj skrivaj, ta bolj očitno." „Tako je," je pritrdil gospod Vodar, ki se je držal zmerom na smeh. „Najhuje pa lomi koketnost gospo Aglajo Vi vari nij evo," je dejal bankir. „Kaj pa hoče, otrok nima in njen skopi dedec je tako izveličavno neumen!" je opravičeval Banec gospo. „Res je, velik gumpec je Vivarini pred Bogom in pred ljudmi, posebno pa pred svojo ženo," je dejal Vodar s sladkim glasom. „Preden sta se vzela, ji je moral slovesno priseči, da je ne bo nikdar poljubil niti na usta, niti na celo, ampak kvečjemu na rokavice." „Osel!" se je jezil gospod Kužek. „To je že vzvišena prismojenost," se je smehljal Vodar. „1 — kaj pa ima človek od poljuba, lepo vaju prosim," je nasprotoval Banec. O, prijatelj, poljub je nekaj prav imenitnega," je dejal Vodar z obrazom, kakor bi lizal med. „Poljub ga že pihne 1 Poljub je nebeška mana. Poljub je olimpska delikatesa. Poljub je ocvirek v slabo zabel j eni kaši človeškega življenja. Poljub je —" „Ne bodi no siten!" ga je dregnil bankir. y „0e bi mogel, jaz bi lepa usta kuŠkal od zore do mraka, pa naj je dotični lepotici ime Aglaja ali Beglaja." „Nehaj no, za Boga milega!" se je hudoval Kužek. „Rad bi vedel, čemu je ta bedasti Vivarini vzel Aglajo." ..Imela je nekaj grošev," je odgovoril Vodar. „In lepa je. Rad se postavlja z njo. Ob vsem tem je pa strašno ljubosumen. Pravijo, da bi jo polil s hudičevim oljem, če bi poljubila koga drugega." „Aglaja ga pa vendar vodi za nos, njega in druge," je dejal Banec in bobnal s svojimi dolgimi prsti po mizi. „Tebe tudi?" se mu je rogal Kužek. „Tako kakor tebe," je odvrnil Banec. „Bodimo odkritosrčni! Vsi smo ! že petelinili okoli nje. Vsi smo bili reveži. Pravzaprav je vredna kazni." Vstopil je trgovec Dragic, najmlajši ud družbe. Kakšno zaroto pa imate?" je vprašal in prisedel. „Natakar; vrček! — Koga hočete kaznovati?" „Oh, nad to ubogo Aglajo bi se radi znosili, ker je tako fletkana in koketkana," je odgovoril Vodar. ..Uri), Aglaja je najlepša dama našega mesta," je dejal DragiČ. „Recimo rajši: ena najlepših," je ugovarjal Banec. „Meni se zdi najlepša," je rekel Dragic, ko je odšel natakar, ki je prinesel piva. „In veste kaj, gospoda?" jc nadaljeval tiše. „Obljubite mi, da molčite o vsem, kar vam povem, in izvedeli boste nekaj zanimivega. Hočete molčati ?" „Hočemo." „V kratkem dobim od gospe Aglaje tri poljube." „Kaj?" je planil gospod Kužek kvišku. „Ali noriš?" „Pošlatajmo ga za žilo," je predlagal Banec. „Letošnja vročina mu je škodovala," je zbadal Vodar. „Prav nič," se je smejal DragiČ. „Tri poljube!" se je hudoval Kužek. „Nobenega!" „Ponavljam, gospođa: v kratkem, recimo v enem mesecu me poljubi krasna Aglaja trikrat iskreno in krepko, da se bo vse majalo —" „S kakšnim korobačem po hrbtu!" se je norčeval Banec. „Kdor ima korajžo, naj pa stavi z mano!" je dejal DragiČ mirno. „Če ne dobim v enem mesecu treh poljubov, plačam vsakemu gospodu po tristo goldinarjev. Če pa poljube dobim, plača vsak gospod meni tristo goldinarjev." „Ali stavimo?" je vprašal Vodar in pogledal druga dva tovariša. „Stavimo!" je zarenČal Kužek. „Saj smo menda ljudje, ki jim ni bogvekaj do par flik." „Lc stavimo!" je dejal Banec. „Zakaj bi se branil tristo goldinarjev ?" „Stojte!" je vzkliknil Vodar. „DragiČ nam utegne reči vsak dan, da je resnično prejel poljube. Zahtevati moramo dokazov, prič." „Dobro," je dejal Dragic. „Izvolite gospoda, ki pojde z mano domov, cvudar bo treba. Skrijem ga v sobi za zagrinjalo. Od tam bo vse videl." „Aglaja da pride k tebi nadom?" se je začudil gospod Kužek. „Kajpa." „Zdaj pa že vidim, da si stavo izgubil." „Se ne, ljubi moj! Torej — velja stava, gospoda?" „Velja, velja," so kriknili oni trije in segli Dragiču v roko. „Koga izberemo za pričo?** je vprašal Vodar. „Vlecimo karte," je predlagal Banec. „Saj res!" je vpil Kužek. „He, niarker —- karte! Kdor potegne najvišjo, pride za pričo." Bankir je potegnil srčno damo in že se je veselil, da pojde za botra. Vodar in Banec pa sta vzdignila asa; morala sta poskusiti še enkrat. Suhi Banec jc potegnil desetico, Vodar pa sedmico. Banec je bil torej izžreban za pričo. „Zdaj pa le pripravi devetsto goldinarčkov, Dragic!" seje veselil Kužek. „Gospoda," je dejal Dragic, ko je zopet odšel natakar, „ nikar ne mislite, da sem šel stavit kar tako tjaveudan! Dovolite, da vam nekoliko razjasuim to komedijo. Kakor veste, gospa Aglaja Že dolgo koketira z mano." „In te ima za norca," je pristavil Vodar Škodoželjno. „Zato jo hočem malo pokazno vati," je nadaljeval Dragic. „Stvar pripravljam