Žene: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Kstrah (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Kstrah (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Žene. Slika iz trškega življenja.
| normaliziran naslov = Žene
| avtor = Vitomil Jelenc
| izdano = 06.04Slovenski narod 6. april 1904 (34/29), 1-2
| vir = [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CYU07DE8]
| dovoljenje = javna last
Vrstica 33:
 
Lukan se debelo zasmeje:
»Pametna beseda! Na to se pije!« Najmlajši med njimi, Grahor, pa je sedel tiho in otožno gledal v kozarec. Dolenc ga vpraša:
 
Dolenc ga vpraša:
»Pametna beseda! Na to se pije!« Najmlajši med njimi, Grahor, pa je sedel tiho in otožno gledal v kozarec. Dolenc ga vpraša:
 
»No, Grahor, ali ti še vedno roji po glavi Nela?«
 
Vrstica 51:
 
Drugi so imeli več sreče.
 
Zlasti navdušen je postal Peternel, ki je vodil ob roki Ljubico. Bila sta kakor dva amoreta na plafonu. Opomniti moramo še, da je Ljubica govorila le hrvatsko, česar je Peternel jako malo razumel. No, pa sta se le razumela.
 
Vrstica 67 ⟶ 66:
 
Sama sta sedela tam.
 
Ljubica je bila kaj čedno punče: črne lase, črne oči, zagorelo polt —-južni tipus.
 
Vrstica 78 ⟶ 76:
»Vi se čudite ... a oprostite, no ... ne vem, kaj da bi govoril. Ljubica, Vi ste moj ideal, Vi moja ljubav, moje vse; jaz te ljubim, ljubim ... «
 
Ona ga je začudeno gledala in vstala. Ko pa je on vstal in razprostrl roke, kakor da bi lovil muhe, nagnila se joje k njemu ...
 
In luči so vstrepetavale, po buffeju pa je glasno odmevalo cmokanje ...
Vrstica 85 ⟶ 83:
 
Ali glej smole!
 
Ko zavije varno okoli nekega vogala, mu prihiti nasproti Nela.
 
Vrstica 92 ⟶ 89:
»No, gospod Grahor, zakaj danes nič ne plešete?«
 
»Ker Vas ne morem dobiti ...
 
»Verujem, predno bi prišli do mene, premerili bi vso dvorano ... «
Vrstica 103 ⟶ 100:
 
Dolenc se mu nasmeje in reče:
 
»Imaš pač čuden okus, da ti ugaja to salo. Poglej Peternela, on si je izbral lepšo ženo. Glej ga, kako ponosno šeta z Ljubico. Žene, te Vam bodo zmešale glave. Glej naju z Lukanom. Kako lepo in mirno živiva, ne brigava se za žene. Živiva »ledg pa frej«, da je veselje.«
 
Vrstica 110 ⟶ 106:
Akoravno je imel on bridke skušnje s svojo ljubico Irmo, ki se mu je nekam izgubila, vendar je zopet hotel uživati svojo srečo.
 
Vedno nemirneje in nemirneje je sedel, ko pa je odšla ŠteliŠtefi v dvorano, se ni mogel več vzdržati, skrivaj jo je pobral za njo; za njim pa je jadral Grahor zopet poskušat srečo pri koketni Neli.
 
Dolenc je obsedel sam pri mizi. Pomiloval je v duhu vse tri, ker je vedel, kako dolge nosove bodo vsi trije dobili.
Vrstica 125 ⟶ 121:
 
»Zakaj pa nič ne plešete?«
 
Ozre se in vidi za sabo Čoharjevo Marijo in ji reče:
 
Vrstica 133 ⟶ 128:
 
»Ne; vesel sem.«
 
»Poznam Vam na obrazu, da Vam nekaj razjeda srce. Manjka Vam ljubezni. No, ko se zaljubite, Vas mine toga!«
 
Vrstica 140 ⟶ 134:
 
Marija mu da roke ter mu reče:
»Upam, da se že potolažite!« ter odide.
 
»Upam, da se že potolažite!« ter odide. Pogledala sta si v oči, globoko v oči, podala si roko ter se razšla ...
 
Nekaj časa je še gledal Dolenc za njo, a naenkrat se naglo obrne in zmaje z glavo, kakor bi se hotel siloma otresti neprijetnih misli.
Vrstica 153 ⟶ 148:
Kmalu nato vstane, plača račun in odide pogledat še v dvorano, kaj da so dosegli njegovi prijatelji.
 
Najlepši pogled se odpre očem: Peternela poučuje Ljubica, kako se hrvatsko ljubi, Lukan razlaga v najidealnejših frazah Štefi pomen prave ljubezni; Grahor pa zatrjuje Neli svojo ljubezen in se ji oprošča ...

Dolenc se zasmeje in lahno vskliknevzklikne: O žene! te Vam zmešajo glavo!
 
Obrnil se je in odšel domov.
 
[[Kategorija:Vitomil Zupan]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Dela leta 1904]]