Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

== IV ==
 
<center>
Mlekojedov krst. Pri Rokovi poroki. Gospod
"Mlekojedov krst. Pri Rokovi poroki. Gospod
Koljarček. Mlekojed na Bohinjski Beli in
pred Valentinom Vodnikom. Koroška
povest o dveh jecavcih. Podrta gora.
Mlekojedov spor s Trinosom in posledica
tega spora. "
</center>
 
Gospodar, ki ga obiščemo čez eno uro, ako bo do tedaj
dni po njega razglasitvi in njegova žrtev, edina v tistem
letu, je bil Melkijad, naš nocojšnji gazda.
 
Sedem tednov pozneje sta se poročila Melkijadova
roditelja Rok in ·pelaŠpela, ko je ravno njegov vstop v rodbino
pripomogel, da sta se Rokov in ·pelinŠpelin oče pobogala
zaradi tistih dveh krav, ki jih leto dni poprej ·pelinŠpelin oče
ni hotel privreči na doto. Rok je zdaj dobil od svojega
očeta kmetijo, od ·pelinegaŠpelinega doto in balo s kravo in telico
povrh, in šli so na grad v Bledu pismo delat.
 
Nato so priredili sijajno ženitovanje.
 
Po slovesni poroki so šli ženin, starešina in svatje v
sprevodu godcev in trobcev, piskačev in škripačev v
 
Oče Rok je pa vzgajal sina po načelih svojega deda:
 
"Otroci so liki žrebeta. Čim več, čim prosteje skače mlado
žrebe, tem jačji, tem iskrejši bo potlej konj." Tako je
občinske reči, popravili so se stari kolovozi, da
so bili cestam podobni, in stoprav njemu se je posrečilo
zgraditi prvo cesto iz Bohinja v Bled skozi ·tengeŠtenge namesto
stoletne, težavne tovorne steze, ki je peljala vseskozi
ob levem bregu Save in bila tam, kjer zdaj pravimo
"v starih ·tengahŠtengah", jako strma, plazovom izpostavljena
in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod
je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek
druga dečka, ki sta se takisto dala preveriti ali (kakor se
bo videlo pozneje) samo prevarati, da se nekoč po dolgih
izkušnjah in skušnjavah v šolskih klopeh - pogospodita.
Oče Rok je nato opremil kobilo starega bohinjskega
plemena s prazničnim komatom in z jermenjem
je voz po Spodnji dolini mimo Bistrice, kjer je dobra
teta Melkijadu potisnila meden kolač v naročje, dalje mimo Nomenja, kjer so se poslovili od poslednje bohinjske
hiše, in končno skozi dolge, dolgočasne ·tengeŠtenge
v deželo …
 
 
Nadaljeval sem:
 
-Kdor gre po svetu, marsikaj izkusi. Prva izkušnja je
– Kdor gre po svetu, marsikaj izkusi. Prva izkušnja je
doletela naše popotnike kar v prvi vasi zunaj Bohinja, to
je na Bohinjski Beli. Na vežnem pragu blizu ceste sta
Zdaj stopi lastnica ubitega okna k vozu in zgrabi za
bič in povodec. Voz obstoji in trop vaščanov ga obstopi.
ÎenaŽena srčno zahteva za ubito šipo dva groša. Bohinjec
je hud, Blejka je hujša. Torej oddrgne naposled oča Rok
svoj mošnjič in odrine denar. Da bi pa nihče ne mislil,
ko je čul za vozom prijazne vzklike: "Kar si ženi preveč
plačal, dobiš nazaj grede vrnjeno s počenimi groši!"
 
Bralcem, ki ne poznajo starega denarja, naj povem, da
je nekdaj "počeni groš" toliko plačal kakor dandanes
 
Mitničar: "Huje bi vas pritisnili, da niste iz Bohinja."
 
Rok: "Lejte si no! Nisem še bil v Ljubljani, pa me že
poznate!"
in ko je Rok prišel do njih, je vse presenetila krepka postava,
še bolj pa nenavadna oprava starošegnega Bohinjca.
To obče zanimanje in čudenje je mož takoj izkorišizkoriščal in se prerival proti pisarničnim vratom. Ker je ta
napor našel krepak in hrupeč odpor, mož poprosi z najprijaznejšim glasom: "Možje, spustite me predse, jaz
čal in se prerival proti pisarničnim vratom. Ker je ta
napor našel krepak in hrupeč odpor, mož poprosi z najprijaznejš
im glasom: "Možje, spustite me predse, jaz
sem prišel med nami vsemi od najdalje!"
 
Takoj se oglasi v drugem koncu skupine suh mož v
narečju, bohinjskemu najmanj podobnem, vendar znanem
po vsej deželi:
 
"Kaj bi tisto? In prav zato ste prišli najzadnji. Od kod
ste prikrošnjali, oče?"
 
"Kaj treba vprašati? Iz Bohinja sem in pripeljal sem se
s svojo kobilo. Krošnjo naj drugi nosijo!"
 
"Îe vem, tam iz Bohinja, kjer so velike dote. Če se tam
"Že vem, tam iz Bohinja, kjer so velike dote. Če se tam
ženiš, dobiš na doto kravo s teletom povrh. Svoja teleta
pa Bohinjci vozijo v Trst, a ne v Ljubljano, in jih tam
prodajajo funt po deset krajcarjev pri mestni tehtnici."
 
Splošen smeh se je razlegel po hodniku. Oče Rok pa
divje pogleda zbadljivca in zarohni nad njim:
 
92
"Pa se dajva tehtati! Ti pritlikavec nimaš drugega
nego vedno suho žlico, nikdar sito, in tisti lončeni bas.
Jaz imam pa tri žrebetne kobile, višje kakor tvoja kučara,
trideset molznih krav in …"
 
"… In toliko slame, da jo nosiš celo pod klobukom!"
 
se začuje zopet od onega konca in obči grohot se podvoji.
Naš orjak se raztogoti, razmahne roke in zavpije z
glasom, primernim svoji velikosti:
 
"Možje, razmaknite se, da dobim v pest in zmanem
to človeče!"
 
V tem hipu čuje za seboj krepak glas in višja oblast ga
prime za ramo. Naš Rok se ozre; hipoma sname klobuk
raz glavo in zakliče svojim dečkom:
 
"Brž poljubite gospodu roko! To so naš prejšnji koprivniš
"Brž poljubite gospodu roko! To so naš prejšnji koprivniški far!"
ki far!"
 
Dečki so točno izvršili, kar je mož zapovedal. Kmetje
v obližju se pa spogledujejo, češ zdaj pride gromska
Roka, katerega je poznal že od prej, po svojih znancih v
 
93
Bohinju, in mu naposled obljubil, da bodo njegovi dečki
vpisani najprvi.
 
Sluga je naredil ulico do pisarne. Gospod vodja je stopal
skromno naprej in za njim je korakal oče Rok tako
a zapisati je moral ime Melkijad in ne drugače. Nato je
pogladil dečka po licu in mu rekel dobrovoljno:
 
"Tvoj krstni patron je sveti papež Melkijad. Verjetno
ni, da boš ti kdaj papež. ·kofŠkof pa more postati Kranjec, in
zakaj bi ne bil Bohinjec. (Oča Rok je tedaj zrasel za pol
glave.) Bodi torej priden in poslušen; sicer boš vse žive
dni samo mlekojed, kakor so tvoji bratje v Bohinju!"
(Oča Rok se je zdaj sklonil za pol glave.)
 
Gospod vodja je naročil pozdravila do znancev v Bohinju
in Rok je korakal od pisarne, glasno vprašujoč, kje
je tisti vražji rešetar, da ga potiplje z debelim prstom; a
moral si je odgovoriti prosto po Prešernu:
Med njimi, ki so stali brez odmike,
naš Rok zastonj tam išče zlobno lice
njega, ki kriv noritve je velike.
 
<poem>
94
::: Med njimi, ki so stali brez odmike,
::: naš Rok zastonj tam išče zlobno lice
::: njega, ki kriv noritve je velike.
</poem>
 
Oča Rok se je še tistega dne poslovil od Ljubljane in
domačih prvošolcev. Ti so pa krenili na sprehod po Dunajski
ozirali proti domačemu Triglavu, ki jim je bil tako mil in
hkrati tako neizmerno oddaljen.
 
Tisti večer je Melkijad prvič sedel pri okrogli mizi
dijaškega stanovališča in med tujimi součenci. Stol, na
ime Mlekojed tudi v Ljubljani ne sme izustiti brez kazni
 
Zdaj se je naš vodnik ne samo obrnil, ampak pokonci
postavil ter spregovoril, ne da bi prikrival svojo nejevoljo:
 
"Oprostite, gospod in gospodična, da zopet govorim;
a moram vama povedati, da je ta moj rojak (pokazal je
tedaj s koncem škornjice name ) vso to povest iz trte izvil,
samo da smeši in sramoti prav proti četrti božji zapovedi
rod, ki je živel pred nami v Bohinju. Saj od vsega
slišati."
 
95
Vstal sem nato tudi jaz in zdelo se mi je, da se mi lica
grejejo. Odgovoril sem vendar mirno: "Vaša sodba je
zdravih ušes in dobrega spomina ter vrstnik Melkijadov,
s katerim še zdaj občuje."
 
Na to vodnik:
 
"Tistega moža iz Spodnje doline poznam in ga spo-
štujem"Tistega moža iz Spodnje doline poznam in ga spoštujem. Dovolita, tuji gospod in vi, gospodična, da nekaj
o njem povem, kar bodi v posvarilo temu mojemu rojaku.
(Zdaj je name pokazal že z roko.) To je bilo takole.
vred poslušal moževo ,prerokovanje'. Čudne reči je
pravil, kako je hodil po svetu in kaj je videl v Nemcih in
Lahih. Marsikaj je bilo težko verjeti, vendar sem vse ververjel, kar je povedal. Saj smo bili vsi Bohinjci! Mi smo pa
96
jel, kar je povedal. Saj smo bili vsi Bohinjci! Mi smo pa
toliko pošteni, da Bohinjec Bohinjcem ne laže. Kar jame
pripovedovati, da je v Korotanu nad Sveto Krvjo, kamor
rojaku povedati v svarilo. To bom stoprav zdaj povedal,
če boste poslušali.
 
Mož iz Spodnje doline nam je takrat v potrdilo svo
Mož iz Spodnje doline nam je takrat v potrdilo svojega nauka povedal naslednjo dogodbo, ki sem jo prav
97
jega nauka povedal naslednjo dogodbo, ki sem jo prav
dobro zapomnil. Pripovedoval je takole: ,Nekdaj sem
dalj časa delal v Ziljski dolini na Koroškem. Tam žive
Stopil je h krojaču, da si omisli novo obleko. Ta gospod
je hudo jecljal. Takoj je zajecal tudi krojač in tolažil gospoda,
takisto kakor on jecajoč, da jima je voljno prenašprenašati hibo, katero jima je Bog naklonil. Gospodu je jako
ati hibo, katero jima je Bog naklonil. Gospodu je jako
prijal krojač, ki je znal jecavost tako naravno posnemati,
in sprijaznila sta se oba jecavca. Često sta se sprehajala
noge. Oba sta brez orožja in silno se prestrašita, gospod
po gosposko, krojač po krojaško … Zdaj pa pride
 
98
božja kazen. Medved je zamrmral in se obrnil v grmovje.
Gospoda se pa spogledata in oddahneta od strahu. In
strahu jezik odvezal, da ni več jecljal. Krojaču se je pa
jezik zavezal in jecal je od tedaj vse žive dni'."
 
Tej povesti je vodnik z zategnjenim glasom pristavil
še to:
 
"Med poslušalci te dogodbe je sedel mladenič v gosposki
suknjici. Ta je povest o ziljskem krojaču v petih
letih tako pozabil, da je danes smešil svoje rojake samo
zato, da so ga tujci rajši poslušali."
 
Imel sem odgovor na jeziku. A bolj prav je bilo, da me
je prehitel primorski tovariš, ki je vprašal vodnika:
 
"Ali mar res verjamete, da ni višje gore nad vašim Triglavom?"
 
Vodnik odgovarja:
 
"Vaše vprašanje ni novo. Marsikateri gospod mi je že
trdil, da je veliko višjih gora. Nihče me pa ne more siliti,
pravimo, da oni nič ne vedo, ker jim je sama učenost
pamet zmešala. Jaz verjamem to, kar so nam sporočili
naši dedje in pradedje - pametni možje. Samo tista
gora, na kateri je ob vesoljnem potopu obtičala NoetoNoetova barka, je za komolec višja od Triglava: vse druge so
99
va barka, je za komolec višja od Triglava: vse druge so
nižje. Staro ustno sporočilo pripoveduje tudi to: Nekdaj
so imele gore vsaka svojega duha in zmaja. Ti so, vojskujoč
dopustil. Zemlja se potrese, napihnjena gora se razpoči
in razvali. Tam vidite kaznovano goro na južni strani
Bogatina. ·eŠe dandanašnji jo imenujemo Podrto goro.
Tako je ta reč."
 
Dočim je moj tovariš zabadavo dokazoval, da stoje na
naši zemlji, ne boječ se usode Podrte gore, snežniki, ki
nad preobčutljivim rojakom in jel premišljevati usodo
svoje podrte povesti.
 
Res malo ali nič šale ne pretrpe taki ljudje, ki jih vsakdanji
napor za svoj obstanek sili, da so vedno resni in v
doline, kateremu sem bil nekoliko prešaljive čudi,
često svaril:
 
"Previdno ravnaj, ako že moraš burke uganjati! Ljudje,
ki so prisiljeni dan na dan delati kakor črna živina,
tudi zdivjajo liki živina, če se ponorčuješ z njimi."
 
100
Takisto nam je upoštevati, da so vsem staroselcem
domače šege podedovane rod za rodom ter spomini na
hudobnega namena. Skrunil si njih svetinje in s temi
vred njih poštenje!
 
Čim ožje je človeku duševno obzorje, tem širša mu je
osebna razdražljivost. Če imaš s takim človekom opraviti,
tvojo zasmehujočo žilico. Jako težavno je torej govoriti
ali pisati po pravilu: ridendo dicere verum.
 
Najbolj občutljiva in razžaljiva je pa tista gospoda, ki
je to bolj po obleki nego po duhu. Majhen narod smo
listnico ali se igra z urno verižico ali sploh po katerihkoli
slučajnih malenkostnih znakih najde bodisi najmanjšo
podobnost med seboj in osebo, katere smešnost ali podpodlost predočuješ! Vsa rodbina in prirodbina se bo zaklela
101
lost predočuješ! Vsa rodbina in prirodbina se bo zaklela
proti tebi in ne opereš si jezika ali peresa, četudi se
očitno pokoriš celih sedem let.
 
Jaz se tedaj nisem pokoril, ampak vodniku rekel, naj
se umakne na ono plat gomile, da ga več ne bodo ušesa
Mlinem pri Blejskem jezeru v znano gostilno, da tam
pogleda po Bohinjcih, ki bi morebiti z njim vred popotovali
skozi dolgočasne ·tengeŠtenge proti domu. V pivski sobi
ga nagovori kmet Trinos, edini Bohinjec, z malomarnim
pozdravom: "Mlekojed, pojdi pit!"
očiten, in sosedje so rekali med seboj: "Kar je Triglav
med gorami v Bohinju, to je Trinosov nos med nosovi."
 
Sicer pa je Trinos pridno kmetoval, v miru živel s sosedi
in bolj potuhnjeno nego voljno slušal svojo osorno
"Kaj pa ti delaš z našo kobilo?" zavrešči stara, šepava,
dokaj povaljano oblečena žena.
 
"Ali sem prav prišel k Trinosovim?" vpraša naš dijak
skromno in mirno.
 
"Kaj se boš šemil?" zakriči osorna žena. "Ti si tisti krivogledi
Mlekojed in veš tako dobro kakor jaz, kje je doma
naš pijanec."
 
Ta iskreni pozdrav je Melkijada potrdil v veri, da je
njegov načrt za maščevanje docela upravičen. Odgovori
torej glasno:
"Če sem prav prišel, pa sedite na voz in se odpeljite
 
"Če sem prav prišel, pa sedite na voz in se odpeljite
106
na Mlino. Tam v krčmi pri mostu Trinos kmetijo prodaja
nekemu Bovčanu."
 
Kakor bi trenil, sede žena na voz, kakršna je bila, in
obrne kobilo nazaj proti Bledu. Melkijad pa gre dalje
svojo pot v svesti si, da je kobilo izročil najbolj zanesljivi
osebi.
 
V zvoniku farne cerkve v Gradu pri Blejskem jezeru je
bila ura deset, a tedaj ni bilo treba krčmarici izganjati
kako je pogorel nje možu tretji veseli dan in kako pretkano
se je osvetil Melkijad.
 
Zdaj pak se je ost obrnila, ker Trinos je bil tudi izmed
tistih ljudi, ki vračajo šilo za ognjilo. Čez malo dni se je
ukradel natihoma in brez kobile skozi ·tengeŠtenge. Ni šel
samo do Mlinega za redno vinsko trgovino na drobno,
ampak izreden opravek ga je peljal gor na Blejski grad.
ošabni Mlekojed. Sodni komisar, še mlad gospod, je vzel
Melkijadovo dejanje za kočljivo, a brez kvara izvedeno
dijaško šalo. Trinosu je sicer obljubil, da bo dijak primerno kaznovan, sam pri sebi je pa menil, da bo zadoščal ustni ukor.
 
107
merno kaznovan, sam pri sebi je pa menil, da bo zadoš
čal ustni ukor.
Drugi teden pride komisar v Bohinj, kjer do zdaj še ni
bil. Tudi Bohinjci so ga malo poznali, ker je stoprav pred
v komisarja, ko je Roka vprašal, ali bi mu mogel priskrbeti
osla za ježo na Koprivnik.
 
Preden stari Rok ubere umesten odgovor, se oglasi
mlad mlatič iz skednja: "V Bohinju nimamo oslov, sam
svoj osel boste morali biti, če hočete jahati na Koprivnik."
 
Mlatiči se namuzajo in spogledajo med seboj, ne da bi
zapazili, da je gospod malo zardel za mlatičevim preživinoslovskim
vzklikom, katerega je oče nekoliko ublažil,
izrekši, da v Bohinju res ne redimo oslov in mul.
 
Gospod dalje vpraša kmeta: "Kje imate mladega gospoda
Mlekojeda?"
 
Mlatiči stoje in molče. Stari Rok se oblastno ozre v
ozadje skednja in zakliče porogljivo:
 
"No, odgovori! Ta gospod tukaj po tebi vpraša."
 
108
Oglasi se zopet prejšnji mlatič osorno:
 
"Danes nisem gospod, ampak mlatič; in če me kdo z
Mlekojedom ogovori, se mu odzovem s cepcem."
 
Na ta lesoslovni odziv se gospod komisar obrne proti
cesti in kmeta poprosi, naj ga spremi čez dvorišče. Ko
sta bila sama, mu reče gospod:
 
"Nikar ne mislite, da sem namerjal žaliti vašega sina,
ki se baje prav dobro uči. Do danes ga nisem videl, nikar
Premalo časa sem še na Gradu, in morebiti celo ne veste,
da sem novi komisar."
 
Kakor bi trenil, sname Rok slamnik raz glavo; a takoj
ga zopet pokrije, ko je gospod izrekel željo, da bi ga dijak,
kateremu se mlačva pravzaprav ne spodobi, spremil
na Koprivnik, da mu tam nekaj piše:
 
"Malo bo dela in ne bo zastonj."
 
Kmet se popraska za ušesom in jeclja:
 
"Bi že bilo, saj zna pisati. A sosedje bi rekli, da je
opravljal službo biričevo ali da je kaj pisal, kar bo kmetu
boste zopet potrebovali pisarja v Bohinju, ga pripeljite
s seboj."
 
Kmet se je obrnil sredi dvorišča nazaj, gospod je stopil
na cesto in mlatiči so zopet prijeli za cepce, na tihem
sodeč, da sin in oče nista prave pogodila.
 
V soboto prihodnjega tedna je stal Melkijad pred ko
V soboto prihodnjega tedna je stal Melkijad pred komisarjem v sodišču. V nedeljo potem je pa Trinos v gostilni
109
misarjem v sodišču. V nedeljo potem je pa Trinos v gostilni
na Bistrici tako govoril sosedom, čakajočim popoldanje
službe božje:
 
"Tisti novi komisar, ki blizu tako govori kakor Čiči,
kateri prodajajo kis in bruse, je ostro izpraševal mene in
deset palic, iskreno želeč, da bi popravila naša leskovka,
kar je zamudila očetova.'
 
Tako je govoril komisar. Mlekojed je prebledel prav
tako kakor jaz tedaj, ko je prišla moja starka pome na
 
110
Mlino. Smilil se mi je revež. Vse sem mu odpustil, prosil
sem zanj in rekel, da nič ne zahtevam za pot in potrošpotrošek. Nič ni pomagalo; pošteno je birič odmeril, kar je
ek. Nič ni pomagalo; pošteno je birič odmeril, kar je
sodnik prisodil, in odšla sva z Grada. Meni je bilo žal, da
sem ga zatožil; njega je pa bolelo. Tak človek nima tako
delom, ga taka sramota hudo peče v srcu, vse huje kakor
nas."
 
Počitnice so minile in Melkijad je vstopil v sedmo
šolo. Čez nekaj dni pa zvedo v Ljubljani, kaj so Melkijadu
ga nihče ne vidi več. Mati in sin sta rekla, naj bi kmetoval.
Oče je pa na take besede zarohnel:
 
"Izprijen dijak ni bil nikoli dober kmet. Katera po-
štena"Izprijen dijak ni bil nikoli dober kmet. Katera poštena ženska se bo omožila s kmetom, ki ima tako neznansko
ime? Če ostane ta izgubljeni sin na domu, se bo
naposled premenilo staro, častitljivo hišno ime; in tam,
kjer se v Bohinju použije največ mesa, se bo rekalo ,pri
Mlekojedu'!"
 
Čez leto in dan je Melkijad očeta preprosil, da mu
dovoli prostovoljni vstop v vojake, in nekdanji dijak je
izginil iz Bohinja. Vojaško suknjo je nosil samo pol leta.
Odslovili so ga, ne ve se prav, ali zato, ker je bil nesponesposoben, ali zato, ker se je sam delal nesposobnega. Ni se
111
soben, ali zato, ker se je sam delal nesposobnega. Ni se
vrnil domov, ampak odšel križem sveta, in nad petintrideset
let niso zvedeli, kje se potika in ali še živi. Umrla
Melkijad, brat in nova gospodinja na očetnem
domu.
 
Melkijad se je nastanil pri bratu v posebni sobi. Îivel
Melkijad se je nastanil pri bratu v posebni sobi. Živel
je tam ob svojem trošku bolj gosposko nego kmetsko in
dobro se pogajal z domačimi in sosedi, zlasti pak z vaš-vaško deco, za katero je imel vedno po polno dlan knjižic,
ko deco, za katero je imel vedno po polno dlan knjižic,
podobic in mediva. Pomladil se je stari mož v domačem
kraju ob spominu detinskih let in med drugim rodom,
ki je že davno pozabil Melkijadovo potvorjeno ime, njegove
zbadljive psovke in prešerne burke ...
 
Nekoč se sporeče z jetrvo in čez blizu štirideset let ga
prizadene v ušesa malone pozabljeno ime: Mlekojed.
Brat se je odločil za hišo. Melkijad prebiva v njej že tretje
leto … Lani sem z njim občeval, ko je bil po opravkih
pri mojem očetu, in tedaj sem mu obljubil, da ga obiščem za nekaj dni v njegovi "akademiji", kakor je takrat
 
112
pri mojem očetu, in tedaj sem mu obljubil, da ga obi-
ščem za nekaj dni v njegovi "akademiji", kakor je takrat
imenoval svojo puščavo. Če danes stopim čez njegov
prag, se odzovem tistemu povabilu.
 
Vodnik je pripomnil, da je z Melkijadom v rodu v
daljnem kolenu in da je ta njegov stric na glasu, da je
Brezimni uporabnik