Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

== IV ==

 

Koljarček. Mlekojed na Bohinjski Beli in

pred Valentinom Vodnikom. Koroška

povest o dveh jecavcih. Podrta gora.

Mlekojedov spor s Trinosom in posledica

 

Gospodar, ki ga obiščemo čez eno uro, ako bo do tedaj

dni po njega razglasitvi in njegova žrtev, edina v tistem

letu, je bil Melkijad, naš nocojšnji gazda.

Sedem tednov pozneje sta se poročila Melkijadova

ni hotel privreči na doto. Rok je zdaj dobil od svojega

povrh, in šli so na grad v Bledu pismo delat.

 

Nato so priredili sijajno ženitovanje.

Po slovesni poroki so šli ženin, starešina in svatje v

sprevodu godcev in trobcev, piskačev in škripačev v

 

Oče Rok je pa vzgajal sina po načelih svojega deda:

"Otroci so liki žrebeta. Čim več, čim prosteje skače mlado

žrebe, tem jačji, tem iskrejši bo potlej konj." Tako je

občinske reči, popravili so se stari kolovozi, da

so bili cestam podobni, in stoprav njemu se je posrečilo

stoletne, težavne tovorne steze, ki je peljala vseskozi

ob levem bregu Save in bila tam, kjer zdaj pravimo

in sploh nevarna za ljudi in živino. Neumorni gospod

je povsod deloval, kjer je šlo za blagost in napredek

druga dečka, ki sta se takisto dala preveriti ali (kakor se

bo videlo pozneje) samo prevarati, da se nekoč po dolgih

Oče Rok je nato opremil kobilo starega bohinjskega

plemena s prazničnim komatom in z jermenjem

je voz po Spodnji dolini mimo Bistrice, kjer je dobra

teta Melkijadu potisnila meden kolač v naročje, dalje mimo Nomenja, kjer so se poslovili od poslednje bohinjske

v deželo …

 

 

Nadaljeval sem:

doletela naše popotnike kar v prvi vasi zunaj Bohinja, to

je na Bohinjski Beli. Na vežnem pragu blizu ceste sta

Zdaj stopi lastnica ubitega okna k vozu in zgrabi za

bič in povodec. Voz obstoji in trop vaščanov ga obstopi.

je hud, Blejka je hujša. Torej oddrgne naposled oča Rok

svoj mošnjič in odrine denar. Da bi pa nihče ne mislil,

ko je čul za vozom prijazne vzklike: "Kar si ženi preveč

plačal, dobiš nazaj grede vrnjeno s počenimi groši!"

Bralcem, ki ne poznajo starega denarja, naj povem, da

je nekdaj "počeni groš" toliko plačal kakor dandanes

 

Mitničar: "Huje bi vas pritisnili, da niste iz Bohinja."

Rok: "Lejte si no! Nisem še bil v Ljubljani, pa me že

poznate!"

in ko je Rok prišel do njih, je vse presenetila krepka postava,

še bolj pa nenavadna oprava starošegnega Bohinjca.

sem prišel med nami vsemi od najdalje!"

Takoj se oglasi v drugem koncu skupine suh mož v

narečju, bohinjskemu najmanj podobnem, vendar znanem

po vsej deželi:

"Kaj bi tisto? In prav zato ste prišli najzadnji. Od kod

ste prikrošnjali, oče?"

"Kaj treba vprašati? Iz Bohinja sem in pripeljal sem se

s svojo kobilo. Krošnjo naj drugi nosijo!"

ženiš, dobiš na doto kravo s teletom povrh. Svoja teleta

pa Bohinjci vozijo v Trst, a ne v Ljubljano, in jih tam

prodajajo funt po deset krajcarjev pri mestni tehtnici."

Splošen smeh se je razlegel po hodniku. Oče Rok pa

divje pogleda zbadljivca in zarohni nad njim:

 

"Pa se dajva tehtati! Ti pritlikavec nimaš drugega

nego vedno suho žlico, nikdar sito, in tisti lončeni bas.

Jaz imam pa tri žrebetne kobile, višje kakor tvoja kučara,

trideset molznih krav in …"

"… In toliko slame, da jo nosiš celo pod klobukom!"

se začuje zopet od onega konca in obči grohot se podvoji.

Naš orjak se raztogoti, razmahne roke in zavpije z

glasom, primernim svoji velikosti:

"Možje, razmaknite se, da dobim v pest in zmanem

to človeče!"

V tem hipu čuje za seboj krepak glas in višja oblast ga

prime za ramo. Naš Rok se ozre; hipoma sname klobuk

raz glavo in zakliče svojim dečkom:

Dečki so točno izvršili, kar je mož zapovedal. Kmetje

v obližju se pa spogledujejo, češ zdaj pride gromska

Roka, katerega je poznal že od prej, po svojih znancih v

 

Bohinju, in mu naposled obljubil, da bodo njegovi dečki

vpisani najprvi.

Sluga je naredil ulico do pisarne. Gospod vodja je stopal

skromno naprej in za njim je korakal oče Rok tako

a zapisati je moral ime Melkijad in ne drugače. Nato je

pogladil dečka po licu in mu rekel dobrovoljno:

"Tvoj krstni patron je sveti papež Melkijad. Verjetno

zakaj bi ne bil Bohinjec. (Oča Rok je tedaj zrasel za pol

glave.) Bodi torej priden in poslušen; sicer boš vse žive

dni samo mlekojed, kakor so tvoji bratje v Bohinju!"

(Oča Rok se je zdaj sklonil za pol glave.)

Gospod vodja je naročil pozdravila do znancev v Bohinju

in Rok je korakal od pisarne, glasno vprašujoč, kje

je tisti vražji rešetar, da ga potiplje z debelim prstom; a

moral si je odgovoriti prosto po Prešernu:

 

Oča Rok se je še tistega dne poslovil od Ljubljane in

domačih prvošolcev. Ti so pa krenili na sprehod po Dunajski

ozirali proti domačemu Triglavu, ki jim je bil tako mil in

hkrati tako neizmerno oddaljen.

Tisti večer je Melkijad prvič sedel pri okrogli mizi

dijaškega stanovališča in med tujimi součenci. Stol, na

ime Mlekojed tudi v Ljubljani ne sme izustiti brez kazni

…

Zdaj se je naš vodnik ne samo obrnil, ampak pokonci

postavil ter spregovoril, ne da bi prikrival svojo nejevoljo:

"Oprostite, gospod in gospodična, da zopet govorim;

a moram vama povedati, da je ta moj rojak (pokazal je

samo da smeši in sramoti prav proti četrti božji zapovedi

rod, ki je živel pred nami v Bohinju. Saj od vsega

slišati."

 

Vstal sem nato tudi jaz in zdelo se mi je, da se mi lica

grejejo. Odgovoril sem vendar mirno: "Vaša sodba je

zdravih ušes in dobrega spomina ter vrstnik Melkijadov,

s katerim še zdaj občuje."

Na to vodnik:

o njem povem, kar bodi v posvarilo temu mojemu rojaku.

(Zdaj je name pokazal že z roko.) To je bilo takole.

vred poslušal moževo ,prerokovanje'. Čudne reči je

pravil, kako je hodil po svetu in kaj je videl v Nemcih in

toliko pošteni, da Bohinjec Bohinjcem ne laže. Kar jame

pripovedovati, da je v Korotanu nad Sveto Krvjo, kamor

rojaku povedati v svarilo. To bom stoprav zdaj povedal,

če boste poslušali.

dobro zapomnil. Pripovedoval je takole: ,Nekdaj sem

dalj časa delal v Ziljski dolini na Koroškem. Tam žive

Stopil je h krojaču, da si omisli novo obleko. Ta gospod

je hudo jecljal. Takoj je zajecal tudi krojač in tolažil gospoda,

prijal krojač, ki je znal jecavost tako naravno posnemati,

in sprijaznila sta se oba jecavca. Često sta se sprehajala

noge. Oba sta brez orožja in silno se prestrašita, gospod

po gosposko, krojač po krojaško … Zdaj pa pride

božja kazen. Medved je zamrmral in se obrnil v grmovje.

Gospoda se pa spogledata in oddahneta od strahu. In

strahu jezik odvezal, da ni več jecljal. Krojaču se je pa

jezik zavezal in jecal je od tedaj vse žive dni'."

Tej povesti je vodnik z zategnjenim glasom pristavil

še to:

"Med poslušalci te dogodbe je sedel mladenič v gosposki

suknjici. Ta je povest o ziljskem krojaču v petih

letih tako pozabil, da je danes smešil svoje rojake samo

zato, da so ga tujci rajši poslušali."

Imel sem odgovor na jeziku. A bolj prav je bilo, da me

je prehitel primorski tovariš, ki je vprašal vodnika:

"Ali mar res verjamete, da ni višje gore nad vašim Triglavom?"

Vodnik odgovarja:

"Vaše vprašanje ni novo. Marsikateri gospod mi je že

trdil, da je veliko višjih gora. Nihče me pa ne more siliti,

pravimo, da oni nič ne vedo, ker jim je sama učenost

pamet zmešala. Jaz verjamem to, kar so nam sporočili

nižje. Staro ustno sporočilo pripoveduje tudi to: Nekdaj

so imele gore vsaka svojega duha in zmaja. Ti so, vojskujoč

dopustil. Zemlja se potrese, napihnjena gora se razpoči

in razvali. Tam vidite kaznovano goro na južni strani

Tako je ta reč."

Dočim je moj tovariš zabadavo dokazoval, da stoje na

naši zemlji, ne boječ se usode Podrte gore, snežniki, ki

nad preobčutljivim rojakom in jel premišljevati usodo

svoje podrte povesti.

Res malo ali nič šale ne pretrpe taki ljudje, ki jih vsakdanji

napor za svoj obstanek sili, da so vedno resni in v

doline, kateremu sem bil nekoliko prešaljive čudi,

često svaril:

"Previdno ravnaj, ako že moraš burke uganjati! Ljudje,

ki so prisiljeni dan na dan delati kakor črna živina,

tudi zdivjajo liki živina, če se ponorčuješ z njimi."

 

Takisto nam je upoštevati, da so vsem staroselcem

domače šege podedovane rod za rodom ter spomini na

hudobnega namena. Skrunil si njih svetinje in s temi

vred njih poštenje!

Čim ožje je človeku duševno obzorje, tem širša mu je

osebna razdražljivost. Če imaš s takim človekom opraviti,

tvojo zasmehujočo žilico. Jako težavno je torej govoriti

ali pisati po pravilu: ridendo dicere verum.

Najbolj občutljiva in razžaljiva je pa tista gospoda, ki

je to bolj po obleki nego po duhu. Majhen narod smo

listnico ali se igra z urno verižico ali sploh po katerihkoli

slučajnih malenkostnih znakih najde bodisi najmanjšo

proti tebi in ne opereš si jezika ali peresa, četudi se

očitno pokoriš celih sedem let.

Jaz se tedaj nisem pokoril, ampak vodniku rekel, naj

se umakne na ono plat gomile, da ga več ne bodo ušesa

Mlinem pri Blejskem jezeru v znano gostilno, da tam

pogleda po Bohinjcih, ki bi morebiti z njim vred popotovali

ga nagovori kmet Trinos, edini Bohinjec, z malomarnim

pozdravom: "Mlekojed, pojdi pit!"

očiten, in sosedje so rekali med seboj: "Kar je Triglav

med gorami v Bohinju, to je Trinosov nos med nosovi."

Sicer pa je Trinos pridno kmetoval, v miru živel s sosedi

in bolj potuhnjeno nego voljno slušal svojo osorno

"Kaj pa ti delaš z našo kobilo?" zavrešči stara, šepava,

dokaj povaljano oblečena žena.

"Ali sem prav prišel k Trinosovim?" vpraša naš dijak

skromno in mirno.

"Kaj se boš šemil?" zakriči osorna žena. "Ti si tisti krivogledi

Mlekojed in veš tako dobro kakor jaz, kje je doma

naš pijanec."

Ta iskreni pozdrav je Melkijada potrdil v veri, da je

njegov načrt za maščevanje docela upravičen. Odgovori

torej glasno:

 

na Mlino. Tam v krčmi pri mostu Trinos kmetijo prodaja

nekemu Bovčanu."

Kakor bi trenil, sede žena na voz, kakršna je bila, in

obrne kobilo nazaj proti Bledu. Melkijad pa gre dalje

svojo pot v svesti si, da je kobilo izročil najbolj zanesljivi

osebi.

V zvoniku farne cerkve v Gradu pri Blejskem jezeru je

bila ura deset, a tedaj ni bilo treba krčmarici izganjati

kako je pogorel nje možu tretji veseli dan in kako pretkano

se je osvetil Melkijad.

Zdaj pak se je ost obrnila, ker Trinos je bil tudi izmed

tistih ljudi, ki vračajo šilo za ognjilo. Čez malo dni se je

samo do Mlinega za redno vinsko trgovino na drobno,

ampak izreden opravek ga je peljal gor na Blejski grad.

ošabni Mlekojed. Sodni komisar, še mlad gospod, je vzel

Melkijadovo dejanje za kočljivo, a brez kvara izvedeno

Drugi teden pride komisar v Bohinj, kjer do zdaj še ni

bil. Tudi Bohinjci so ga malo poznali, ker je stoprav pred

v komisarja, ko je Roka vprašal, ali bi mu mogel priskrbeti

osla za ježo na Koprivnik.

Preden stari Rok ubere umesten odgovor, se oglasi

mlad mlatič iz skednja: "V Bohinju nimamo oslov, sam

svoj osel boste morali biti, če hočete jahati na Koprivnik."

Mlatiči se namuzajo in spogledajo med seboj, ne da bi

zapazili, da je gospod malo zardel za mlatičevim preživinoslovskim

vzklikom, katerega je oče nekoliko ublažil,

izrekši, da v Bohinju res ne redimo oslov in mul.

Gospod dalje vpraša kmeta: "Kje imate mladega gospoda

Mlekojeda?"

Mlatiči stoje in molče. Stari Rok se oblastno ozre v

ozadje skednja in zakliče porogljivo:

"No, odgovori! Ta gospod tukaj po tebi vpraša."

 

Oglasi se zopet prejšnji mlatič osorno:

"Danes nisem gospod, ampak mlatič; in če me kdo z

Mlekojedom ogovori, se mu odzovem s cepcem."

Na ta lesoslovni odziv se gospod komisar obrne proti

cesti in kmeta poprosi, naj ga spremi čez dvorišče. Ko

sta bila sama, mu reče gospod:

"Nikar ne mislite, da sem namerjal žaliti vašega sina,

ki se baje prav dobro uči. Do danes ga nisem videl, nikar

Premalo časa sem še na Gradu, in morebiti celo ne veste,

da sem novi komisar."

Kakor bi trenil, sname Rok slamnik raz glavo; a takoj

ga zopet pokrije, ko je gospod izrekel željo, da bi ga dijak,

kateremu se mlačva pravzaprav ne spodobi, spremil

na Koprivnik, da mu tam nekaj piše:

"Malo bo dela in ne bo zastonj."

Kmet se popraska za ušesom in jeclja:

"Bi že bilo, saj zna pisati. A sosedje bi rekli, da je

opravljal službo biričevo ali da je kaj pisal, kar bo kmetu

boste zopet potrebovali pisarja v Bohinju, ga pripeljite

s seboj."

Kmet se je obrnil sredi dvorišča nazaj, gospod je stopil

na cesto in mlatiči so zopet prijeli za cepce, na tihem

sodeč, da sin in oče nista prave pogodila.

na Bistrici tako govoril sosedom, čakajočim popoldanje

službe božje:

"Tisti novi komisar, ki blizu tako govori kakor Čiči,

kateri prodajajo kis in bruse, je ostro izpraševal mene in

deset palic, iskreno želeč, da bi popravila naša leskovka,

kar je zamudila očetova.'

Tako je govoril komisar. Mlekojed je prebledel prav

tako kakor jaz tedaj, ko je prišla moja starka pome na

 

Mlino. Smilil se mi je revež. Vse sem mu odpustil, prosil

sodnik prisodil, in odšla sva z Grada. Meni je bilo žal, da

sem ga zatožil; njega je pa bolelo. Tak človek nima tako

delom, ga taka sramota hudo peče v srcu, vse huje kakor

nas."

Počitnice so minile in Melkijad je vstopil v sedmo

šolo. Čez nekaj dni pa zvedo v Ljubljani, kaj so Melkijadu

ga nihče ne vidi več. Mati in sin sta rekla, naj bi kmetoval.

Oče je pa na take besede zarohnel:

ime? Če ostane ta izgubljeni sin na domu, se bo

naposled premenilo staro, častitljivo hišno ime; in tam,

kjer se v Bohinju použije največ mesa, se bo rekalo ,pri

Mlekojedu'!"

Čez leto in dan je Melkijad očeta preprosil, da mu

dovoli prostovoljni vstop v vojake, in nekdanji dijak je

izginil iz Bohinja. Vojaško suknjo je nosil samo pol leta.

vrnil domov, ampak odšel križem sveta, in nad petintrideset

let niso zvedeli, kje se potika in ali še živi. Umrla

Melkijad, brat in nova gospodinja na očetnem

domu.

je tam ob svojem trošku bolj gosposko nego kmetsko in

podobic in mediva. Pomladil se je stari mož v domačem

kraju ob spominu detinskih let in med drugim rodom,

ki je že davno pozabil Melkijadovo potvorjeno ime, njegove

Nekoč se sporeče z jetrvo in čez blizu štirideset let ga

prizadene v ušesa malone pozabljeno ime: Mlekojed.

Brat se je odločil za hišo. Melkijad prebiva v njej že tretje

leto … Lani sem z njim občeval, ko je bil po opravkih

imenoval svojo puščavo. Če danes stopim čez njegov

prag, se odzovem tistemu povabilu.

Vodnik je pripomnil, da je z Melkijadom v rodu v

daljnem kolenu in da je ta njegov stric na glasu, da je