Za križ in svobodo zlato: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.234:
»Ej, ne muči se … « je ponovil Vjeruša in kakor blisk razcepil glavo Glišu. »Najbolje je zate, da ne ganeš jezika. Ni lepo, da sem te, ali človek se privadi tudi krvi. – »Tfu … « je zasopel. »Malo je manjkalo, pa bi mi dali kolec.«
Nato je zavpil »Alo!« Odzvala se je straža.
»Kosenka, jaz moram ostati. Reši se sama! Beži vedno naprej in se skrivaj za grmovje! Iskali te bodo! Pazi le, da ne padeš v kak jarek in da te volkovi ne dobe. Sveta Devica in tvoj angelj varuh te čuvajta in pripeljita Žarku!«
Starcu se je tresel glas. Čutil je, da mi je nekaj stisnilo srce. Ali je bila skrb za Kosenko, ali bolest? – Sam ni vedel razločiti.
Pojavil se je Anim.
»Kaj je?«
»Mnogo in nič! Glišo je pobegnil z lepo hurisko! Hotel me je, ali starega volka ne poderó kmalu! Dal se mu, a huriska je všla!«
Anim pogleda Glišo, ki je ležal stegnjen v mlaki krvi.
»Alah ga je kaznoval po tvoji roki! – Vedel je, da ni nič prida! Človek ima zapisan svoj značaj na obrazu!«
»Resnica, pri Alahu! Ali kaj sedaj!«
Anim se zamisli.
»Misliš na ono begunko? Šel bi za njo, ali obljubil sem … «
Vjeruša bi ga najraje objel. Slutil je, da mu malomarnost ne da iti zasledovat.
»Ali Osvinbeg? Kaj poreče on?«
»Da bo divjal, to gotovo,« reče Anim. »Ker pa je zaupal vse temu človeku, ne pade krivda na nas!«
»Ali on je mrtev,« de Vjeruša.
»Skrijem ga, da še jastrebi ne zvohajo zanj,« reče Anim.
»Torej ne ideš lovit begunke?«
»Obljubil sem pri spominu preroka … Ne grem!«
»Vzbudi bega!«
»Nočem! Naj pobegne, kaj mi mar ena huriska! Ako jo puste volkovi, jo dobimo jutri. Daleč ne pride, ker je noč. In po noči se ne da loviti!«
»Sovražnik žensk, kakor bi mi padel z nebes,« je zamrmral Vjeruša. Obrnil se je in odšel. Anim je pa skril truplo Gliša.
»Ako se ne izdaš sam, jaz te ne bom,« si je mislil Vjeruša. Prevdarjal je, ali naj pobegne ali ostane. Sklenil je ostati. Ako dobe Kosenko, ji bo še stal v pomoč, če pa pobegne, pa ne bo vedel, ali so jo dobili ali ne. Za Slavišo pa ni vedel, kje se drži.
Predno je legel, je še pomolil, da bi Bog obvaroval ubogo deklico divje zveri, divjakov in da bi se rešila.
==IX.<br>==
Kosenka je bežala med grmovjem in kamenjem. Ni pazila, kam je stopila, ni čutila, da ji krvave noge, da je zmučena na smrt. Proč, le proč v varen kraj, proč od divjakov! Ta misel jo je gnala, da se ni zgrudila. Angel varuh jo je čuval na potu, da ni zašla v kak prepad, da si ni zlomila noge ali se celo ubila. Ako se je spodtaknila in padla, je vstala zopet, ne da bi se ji kaj pripetilo in hitela dalje … Dalje – sama ni vedela kam. Dobri angel je pa čuval siroto in odganjal volkove …
Ali Kosenka je bila tudi človek, posoda iz ilovice, ki se vbije. Njene moči so pešale, strah in nočni beg, ki zdela človeka še bolj, ker ničesar ne vidi, vse to jo je prisililo, da je morala obstati. Ni mogla dalje. Noge so krvavele in bile težke, kakor svinec. Celo telo jo je bolelo in zahtevalo miru. Sedla je za gost grm in se naslonila nanj. Povzdignila je roke k nebesom in z globoko molitvijo zahvalila Gospoda, da jo je otel turških rok. Iskreno je prosila sveto Bogorodnico, naj jo čuva dalje in kmalu pripelje k Žarku. Z otroško nežnostjo je prosila, da se je nebeški Oče smehljaje nagnil na svojem prestolu in poslušal molitve svoje hčerke. In poslal je velikega angela Mihaela, da je bedel nad njo.
Sredi molitve je zaspala tako brezskrbno in sladko, kakor bi bila doma v koči pri dedu. Sanjala je lepe sanje, da ide k poroki z Žarkom, in potem kako srečno skupaj živita. Videla je rešitev domovine in zmago nad zasmehovalci Kristusovimi. Po otožnem obličju se ji je razlil blažen nasmehljaj in njena usta so še v spanju šepetala zahvalo nebeškemu Očetu. Nad njo je pa bedel višji angel Mihael. In kdo bi se ne čutil varnega pod mečem takega zaščitnika? Nedolžna srca najdejo tudi v najhujših stiskal mir in pokoj, ker so si svesta, da bedé nad njimi oči Gospodove.
Že se je svitalo, ko se prebudi Kosenka. Svež jutranji zrak ji je božal ličici, da sta bili videti, kakor cvetje vrtnice. Vstala je z novo močjo v udih, okrepčana na duhu. Sprva ni vedela, kaj je z njo in kje je? Videla je krog sebe same skale, tu gole, tam obraščene z mahovjem in grmičjem, ostre in koničaste, pod njimi pa globoke prepade. Nad glavo ji je šumelo v jutranji sapici listje dreves in gozd je šepetal skrivnostno, kakor bi si pripovedoval o krivicah, ki se gode raji, in občudoval deklico, ki je iskala zavetja v njegovi senci. Zopet dalje je videla skale, jedno strmejšo od druge, in daleč, daleč tam, skoraj na obzorju veliko prostranstvo, Tetovo polje, po katerem se je vila, kakor srebrn trak, reka Vardar. Vse to se je spajalo v neko podobo, ki je napravljalo na Kosenko nekak tajinstven, malone divji utis, brez soglasja.
Počasi se je domislila, da je pobegnila s pomočjo Vjeruše iz rok divjakov, da je bežala celo noč in potem zaspala pod tem grmom.
Spomnila se je sanj in zdele so se ji tako resnične, da je nehote zdrknila na koleni in molila k Bogu. Zdelo se ji je, da je oni grm, pod katerim je spala, svet, ker se ji ni pripetilo nič hudega. Zdelo se ji je, da je čula glas, kakor nekdaj Mojzes:
»Sezuj svoje čevlje, ker kraj, na katerem stojiš, je svet kraj!«
Po opravljeni molitvi je šla dalje. Pri dnevni svetlobi je hodila lažje in vztrajnejše.
V gnezdu Osvinbega pa ni vladal takov svet mir. Osvinbeg je preklinjal in divjal, drugi se grozili vstašem.
Komaj so jeli Turki vstajati in se obračati k Meki in Medini, da opravijo jutranjo kindijo (*kindija je molitev), se je zvedelo, kaj se je dogodilo.
Osvinbeg je zaslišal vse straže, vse so odločno izjavljale, da pri njih ni nikdo všel. Kje bi se naj izmuznil? Osvinbeg je vedel, da mu je bil beg s Kosenko lahkoten, ker je bil voditelj do Slaviša in so vsi vedeli, da je prost in gre kamor hoče. V prvi divjosti je hotel vse straže postreliti, pozneje, ko se je nekoliko pomiril, vedoč, da rabi vsako moč, je obsodbo preklical. Škripal je z zobmi in poslal majhne tolpe po pet mož za beguncema, obljubljaje bogate nagrade onim, ki mu jo privedejo. Grozno se je hotel osvetiti nad Glišem in tudi predrzno hurisko pretepsti, da ji izbije misli na beg iz neverne glave.
Čas je tekel, tolpe poslane za beguncema so se vračale prazne, on pa jih je zopet pognal za sledom. Zdelo se mu je, da brez lepe gjaurke ne more prebiti. Njene temne oči, svež, miloben obrazek, ki je odseval od nekakega zapovedujočega ponosa, se mu je vtisnil v možgane, da ga ni mogel pozabiti. Njegovo strastno srce je gorelo za njo in nestrpno je razpošiljal ljudi na vse strani, misleč, da daleč ne more biti. Ženska ne more bežati po noči, ker ne ve kam. Za Gliša je že dal pripraviti kolec, da ga živega odere.
Vjeruša se je prijemal za glavo, da se prepriča, ali jo še ima, nato je pljuval in godel.
| |||