Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

== VIII ==

 

in nekaj bohinjske zgodovine. Obedovanje.

Mlekojed pripoveduje, kako je prišel v

Reko, iz Reke v Padovo, iz Padove v ječo in

iz ječe v Varaždin, ter kako ga je obogatila

 

Sprehajala sva se Erjavec in jaz po senčnatem logu v

 

Ta steza je bila zlasti tam nevarna, kjer so bile v tako

in visoko nad irmi Save v živo skalo stolboma vsekane

tesne stopinje za človeka in konja. Težavno se je tam

Od teh so se kladiva pri Stari fužini in na Pozabljenem

ter večje mere železarne na Bistrici opustile pred

Heme, že pred stoletji. Jame v gorah so dajale obilno

rude in to so podelale bohinjske železarne v razno železnino,

k ognju bravino ali suho meso in umesile maslene pogače,

domačini so pa pripravili najboljšo zob za konje.

Zakaj vse, kar prihaja, bo lačno; ker sta onkraj Bače hrana

in krma slaba in čim slabša, tem dražja.

pred stoletji brnel na laškem Vidmu. Zdaj pa je z njim

vred ubita stara tovorniška idila za večne čase in ob

Pred bronastim spomenikom iz starodavnosti, ki je

stal na polenih v vežnem kotu, sem stopil v dobo svojih

da je mila usoda mojo malenkost prihranila za devetnajsto

stoletje. Zakaj ne bi mi bilo ugajalo življenje v tistem

strani zaprta občevanju z rojaki na širnem polju, ob prometnih

cestah ali v mestih, in tako zaprta vsakemu omikajočemu

se je snovalo redno in enakomerno po šegah in

navadah, ki so bile samo zato dobre, ker so jih hvalili

 

Bohinj še ni našel svojega zgodovinopisca; zatorej bi

v dolino. Toda premalo vem, ker se je godilo ob

mojih poizvedbah prav tako kakor grškemu Herodotu.

Mnogo reči mi niso hoteli povedati; a so tudi take, da ni

varno po njih povpraševati. Tako so bili medved, volk in

zrase in samo nagle pete so me rešile, da ni nategnil

mojih radovednih ušes, kakor je bil zažugal v svoji slepi

 

Blagovoljni bralec je že pozabil, da smo bili ravnokar

umetnosti učila v Hrvatih. Poznavatelji našega juga

namreč trdijo, da znajo Hrvatje najbolje napitnice govoriti, a Slovenci najbolje napitnice dejansko izvrševati.

Res je ganljivo opazovati veselo omizje Hrvatov in Slovencev

pri polnih čašah. Tedaj se kaže jugoslovanska

samo toliko postregel, kolikor me veže dolžnost do starega prijatelja, ki vas je priporočil. Ne bil bi vam več

nego hladen, prisiljen spremnik po gorah, da vam pokažem

prirodoznanca. Zdaj so se pa oblaki moje nesreče

spreleteli in vse drugače, kakor pod jasnim soncem se

Kadar vam tako izročim in odklenem vse sleherne zaklade

naših gora, bo končano tudi moje delovanje v planinskem

vami v Zagreb. Skoro se poslovim od Bohinja in to bodo

moje poslednje solze pod Triglavom. Vaš prijatelj v Zagrebu

poti. Tam doli imam dokaj ljubih znancev. Z njimi obnovim

prijateljstvo. Tudi poznam nekaj bližnjih rojakov.

Teh se ne bom ogibal kakor do zdaj. Saj smem odslej z

njimi občevati brez prikrivanja. Sploh se hočem tam

tako:

 

zasloveti, kakor sem si želel in kakor so zasloveli tedaj in

pozneje kmetski sinovi slovenski: Basaj, Vega in Čehovin.

Lekarnar me je sprejel v službo. Bil mi je dober, ljubezniv

gospod, meni je pa bila sveta dolžnost, da mu dejansko

naveličal lekarniškega posla, da je v meni našel sposobnega

nastopnika v lekarni, da želi in upa, da se nekoč

previdnostjo; toda oko javnega reda jih opazuje in

zalezuje. Čez neko tukajšnjo tolpo bo v kratkem padla

bil tudi med karbonarji. Blizu dve leti je trpel vse muke

preiskovalnega zapora v zloglasnih svinčenih hramih v

časih posečajo, imeli kake tajne pogovore ali da bi kaj

snovali, kar diši po meni nekoliko znanem karbonarstvu.

malone zastonj in prijatelj je mojemu velikemu dobrotniku

v Reki. Bila bi torej grda nehvaležnost in neizrečena

podlost, ako bi se jaz, njegov gost, dal zlorabiti v to,

izjaviti, da sem prostovoljno vstopil k vojakom s trdnim

namenom, da darujem kri in življenje za cesarja, kadar

očitno iz lica v lice. Odrekli so mi drugi ljudje

sposobnost za častni stan očitnega in ravnega bojevanja,

odrekam sleherno sposobnost za tako zavratno

bojevanje in za stan, h kateremu me vi vabite. Vsej moji

Bistro sem ga pogledal, a nisem se mogel spomniti

tega obraza iz preteklih let. Gospod me zopet pelje k

v čisti slovenščini, rekoč: ,Ne čudim se, da me več ne

poznate, ker nisem imel brade, ko sem bil komisar na

oblasti in nekaj zaradi osebne ogorčenosti tako kaznoval,

kakor vas ne bi bil starejši, preudarnejši sodnik.

Danes popravljam svojo prenaglico; pozno, a vendar ob

prvi priliki, in reči smem, tudi v večji meri, nego je bila

podlih nagibov. Takih črnih poštenjakov imamo

med samimi Lahi tukaj v Padovi na ponudbo več, nego

kaznoval, ko sem vam prisodil telesno kazen.

Vaše poštenje mi bodi porok, da morem svobodno delovati

na vašo korist brez nevarnosti zase in vas ob

ali Reki. Če nimate denarja za pot, vam je na razpolago

iz mojega žepa. Več vam ne smem povedati, a resno vas

ljubi rojak!'

 

Gospod mi je krepko stisnil roko, naglo vstal in začel

pozvonil in ukazal, da se mu prineso vse moje pri redarstvu

hranjene izkaznice. Izročil mi jih je hladnega

 

Spodobno sem se poklonil in odšel.

Ko stopim na cesto, se mi je zdelo, da je vse predrugačeno

okoli mene in da celo sonce manj svetlo sije nego

Jel sem se poslavljati, ker je ura nastopila, v kateri ima

priti voznik pred hišo. A hišni gospodar mi vljudno reče:

,Voznik je prav zdaj prišel, a slovo od vas nam je tako

težko. Odpovedal bom voz z naročilom, naj se voznik

že leži na tleh. V tem hipu je vse črno okoli mene, nekaj

me zabode v ramo, nekaj v nogo, zgrabijo in na tla me

 

Zbudil sem se v neznani sobi na trdi postelji. In ko me

to venomer noveče se očitanje, da bi ne bilo take nesreče,

da smo za srečnih dni to ali ono malo bolj preudarili,

dan na dan, in čim omikanejši je človek, tem iznajdljivejši je njegov um v novih občutkih in novih razlogih

kesanja.

 

Stopil sem pred nekdanjega svojega dobrotnika kakor

se je postaral, a vaša mati, draga gospodična, je bila tedaj

prav v cvetju svoje lepote. Sprejeli so me prijazno, a

kar je obetal meni pred štirimi leti. Zame v tej blagi

niši ni bilo več mesta. To sem previdel in gospodu izrekel

starejša hči. Solze so ji zaiskrile v očeh, krčevito

me je objela in goreče poljubila prvič in poslednjič. To

moji nepremišljenosti. Ta poljub je huje pekel mojo vest

 

Jok je prekinil Melkijadu besedo. Ko si čez nekaj časa

zaslužku. Pisal sem gospodu v Reko zahvalno pismo

za priporočilo, a nisem prejel odgovora ne na tisto

ne na poznejša pisma. Opustil sem torej daljnje dopisovanje.

Čez deset let se napoti neki pater kapucin, moj

redarstvo dobilo pomoč za novi naskok, so imeli zarotniki

dosti prilike, da uničijo vse spise, ki bi jih količkaj

niso bili pripravljeni na vaš odpor. Ko ste bili ob drugem

navalu na tla podrti, so ujeli in vklenili vse ostale gospode

je v meni zbudil dobri duh, čigar glas sem do zdaj redkokdaj

slušal, in rekel mi je: ,Obišči svoj domači kraj!

Oče in mati, ki te že štejeta med mrtve, nemara še živita.

Kako se razveselita, ko te zopet vidita živega in srečnega!

Ostani potlej doma! Nihče te ondukaj ne bo zalezoval,

nihče spraševal, koliko imaš denarja in od kod.

Brez skrbi boš živel in vsi te bodo imeli za pravega gospoda.

Sramoto iz nezrelih let, ako ni že čisto pozabljena, pa opereš z deli krščanske in domovinske ljubezni,

in ne zgubim še ostalega imetka. Pozneje sem se

udeležil prepirov med Madžaroni in Ilirci in že prileten

naključje me je otelo, da se ni meni, Slovencu, ali tedaj

še Ilircu, bratoljubje do Hrvatov izplačalo s svinčenkami

 

Eno uro imamo še do odhoda na Velo polje; torej utegnem

 

Mlekojed naglo seže po ne še načeti čaši s črno kavo.