Naše škodljive rastline/Škodljive sadnemu drevju: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Bela omela.: 530. in 531. stran |
→Bela omela.: 532. in 533. stran |
||
Vrstica 34:
Omela je naš jedini vednozeleni grm, in zato ga je po zimi lahko ugledati, zlasti na listnatem drevju, kteremu se je osulo listje. Kratko deblo je vilasto razrastlo in povsod jednakomerno členkovito. Ker je vrhni popek zmirom cvetni popek, ne raste grm preveč na visoko, temveč na široko. Pod vrhnim sedita nasprotno dva popka, ki nadaljujeta vejico vsak na svojo stran. Usnjati, topo-podolgasti listi so tudi nasprotni in imajo pet skoro vstričnih žilic, ki se pa precej na drobno razvejijo med ostalo staničje. Listi so celorobi in kakor vsa rastlina rumenkasto-zeleni. Po barvi nam je vendar razločevati dvoje grmov: nekteri so bledo-rumenkasto-zeleni in imajo precej širje liste, kakor je tudi vsa rastlina nekako močnejša; ona nosi samo prašne cvete, ki sedijo med mlajšimi rogovilami in med listi. Drugi so temno-rumenkasto-zeleni z ozkimi listi in nežnejšimi vejicami; med rogovilami in listi sedijo le pestični cveti, iz kterih se pozneje razvije plod ''a)''. Rastlina je torej dvodomna. Prašni cveti ''b)'' imajo samo četverodelen obod, na čegar krpicah sedijo 4 prašnice brez prašnih nitek. Pestični ''c)'' pa imajo četverolisten venec in v njegovi sredi pestič, ki se pozneje razvije v belo, okroglo, kakor grah debelo in jednosemno jagodo ''d)'' in ''e)'', ki je napolnjena z lepljivim sokom. Jagode ostanejo na grmu do prihodnje pomladi, ko priroda zopet oživi in se sok z nova jame pretakati po rastlinah. Zdajci razveže tudi omeline popke, da se razvijejo v neznatno cvetje.
Jagode popadejo sčasoma na tla, kjer segnijejo. Nekoliko jih pa vendar vsled lepljivega soka obvisi na spodnjih vejah, koder izrastejo novi grmički. Tako se širi ta nepridnica sama ob sebi na tistem drevesu, in prav poredkoma se košati le jeden grm na njem. Videl sem že več kakor deset takih butar na jedni jablani in posestniku očital njegovo nemarnost. Sicer pa je sam priznal, da napadene veje skoro nič ne rodijo, ali vzroka je iskal drugje. Po dveh letih so si pa osnažene veje dobro opomogle in rodile obilno. Tiste pa, ki so se morale zavoljo pregloboke rane ob njej prikrajšati, pognale so lepe mladike. Človek včasi svojim očem ne veruje, posebno pa ondi ne, kjer ni pričakoval takšne prikazni. Celó po drevju po omiki dišečih ljudij ni omela kaj redkega. Ako pa že z vrtom tako slabo stoji, česa je pričakovati od divje rastočih dreves! Prav s tem more človek obilo koristi imeti od prirode, da jo po pameti vravnava za svoje namene.
Na ravnem polju je omela bela vrana, tem gošče jo je najti na hribovitih krajih. Po vzroku ni treba popraševati, zakaj že dolgo je znano, da razmnožuje našo zajedavko drskač ([[:w:carar|carar]]), naših drozdov največja ptica. Po letu živi bolj po višavah in se ne zmeni za brdje. Ko mu pa sneg hrano zapade, preseli se v nižave in stika tod za raznimi jagodami. Tudi omelinih ne zametuje, temveč najé se jih s pravo slastjo. A njegov želodec je vendar preslab in ne more prekuhati in prebaviti semena. To odpade z blatom, in ako se prilepi na kako vejo, kali in vzraste v zajedavko. Ni še dolgo tega, kar se je opustila trditev, da mora omelino seme, ako naj postane kaljivo, prepotovati drskačeva hranila. Zavoljo tega se je razvil pregovor: turdus sibi ipse malum cacat, kar bi se prosto v dostojni slovenščini glasilo: drozd sam sebi zanke stavi. On raznaša rastlino za svojega klatenja od kraja v kraj; od njenih jagod se napravlja klej, s kterim se namažejo palčice, na ktere se prilepi perje okusnega ptiča.
Na hrastu omela ne raste, ampak neka druga njej podobna zajedavka, ki se pa po zimi ospè. Tak hrast je bil Germanom dokaz posebne moči, in še dandanes se njihovi potomci radi zaljšajo s hrastovim listjem. To zajedavko so rabili tudi za [[:w:epilepsija|božjast]]. V starem veku je bila omela na posebnem glasu, da se z njo odprejo vrata v podzemeljski svet. Tudi na severu so jo posebno čislali, zakaj bila je neki najboljši protistrup, in vsaka stvar, ki je pila od ,,omeline pijače``, postala je neizrečeno plodovita. Zdaj pa je njena slava pri kraju, in za nas ima samo še pomen zajedavke. Z zlatimi srpi so jo dobivali za poganstva svečeniki z drevja, zdaj pa jo z nevoljo pokonča umni sadjerejec ter gleda na to, da jo že v kali zaduši. Vse posvetno je minljivo. Kdo bi mislil, da ima tako neznatno bitje svojo zanimivo zgodovino!
== Hruškova rja. ==
Od rožnika pa do velikega srpana se nam kaže včasi listje hruškovega drevja precej izpremenjeno. Posebno na večjih vrtih ni ta prikazen nič kaj redkega, in dasi tudi je morebiti ni videti na vsakem drevesu, vendar je tak sadunosnik malokdaj brez nje. Na zgornji strani listov opazimo namreč svetlo-rumene, včasi celó rudeče lise, v kterih sredi se nahajajo posamezne pike, ki se takoj ovadijo po svoji temnejši barvi. Take lise z omenjenimi pikami vidimo na naši sliki na zgornjem listu, čegar spodnja polovica nam predočuje zgornjo, zgornja polovica pa spodnjo stran. Ako preiskujemo imenovane pike s povečalom, najdemo, da so to vhodi v majhne, kaki steklenici podobne votline, ki so se naredile v listu. Na njihovi notranji strani štrlijo jako tanke, drobne nitke druga pri drugi v votlino. Na koncih se napravijo drobna, jajčasto-podolgasta, brezbarvna telesca, ki lahko odpadejo z nitek. Ako porosimo list, izstopijo omenjena telesca iz votlin, namočena z neko slizavo tekočino. To je trosje posebne vrste, čegar nadaljno razvijanje še ni znano.
[[Slika:Nsr-slika-337.png|thumb|Slika 337. Hruškova rja. (Roestélia cancelláta.)]]
Nekoliko pozneje najdemo na spodnji strani pod lisami posamezne skupine nekakih oteklin, ki so pokrite z belo kožico. Naša slika nam jih kaže na zgornji polovici zgornjega lista, na spodnjem pa zeló povečane. Te kožice narejajo kopičaste, včasi malo ukrivljene kapice ter se mrežasto raztrgajo nad oteklinami. Zdaj se pokažejo čašice, napolnjene z rumenim, drobnim prahom. To je trosje druge vrste, o kterem vemo, da razmnožuje zajedavko. Po nekolikih tednih so te čašice prazne; veter je raznesel trosje. Listi pa in sad, kjer se je razvijalo trosje v čašastih posodicah, so sprva mesnati in zabuhli, pozneje se pa posušijo. Škoda sadjarjeva je seveda tem večja, čim več napadenih mest je na listu ali sadu.
Med tem ko je trosje prve vrste na zgornji strani lista dozorelo in izstopilo iz stekleničastih posodic, začne se v listu prava izprememba. Napadeni del, kterega prepleta na vse strani belkasto, nitasto podgobje, oteče in izgubi lepo zeleno barvo. V oteklinah blizu spodnje listne strani se naredijo pojedine goste kepice zamotanih nitij, ki polagoma rastejo in se počasi pomikajo proti površju. Črez nekaj časa spoznamo, da se je zamotana kepica izprevrgla v mične, nežne verižice, ki ležijo druga poleg druge, in kterih členi so oblice, zvezane s kratkimi nitimi. Vsaka taka verižica stoji na kratkem reclju, ki se je izmotal iz gostega podgobja. Oblice proti koncu verižice so večje, imajo debelejšo kožico in so lepo
| |||