Wikivir

Zadnji samotar: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m popravki
Brez povzetka urejanja
Vrstica 58:
je hotel reči s Proseka, drugi trde, da iz Ovčjega
gradú. Sreča, še bolj pa duševna spretnost, povzdignila
je Kobenceljna do grofovskega staniistanu. Upravljali
so najviše državne službe spretno, slavno. Kakor
luč, ko ima ugasniti, še enkrat svitlo zatlofola,
Vrstica 131:
 
Na to stran gleda grof Gvidon. Ni sam. Malo
zadej v senci pod latnikoinlatnikom naslonjen ob močen kol,
stoji mlad gospod. Na prvi pogled sodil bi ga pet
in dvajset let, morda kaj več; bolj visoke in čedne
postave, ravnega, po vsem skladnega telesa, obraz
gladek, okroglast, nežno-Ijubeznjivljubeznjiv, oči velike, modre;
tudi čelo se mu vidi, potem ko je snel z glave širok
klobuk in ga vrgel pred-se na mizo: visoko, jasno
Vrstica 149:
„Lepa hvala, gospod grof“, spregovori naš mlad
junak prebravši pismo in vrnivši Gvidonu vedno še
nepremično obrnenjemuobrnjenemu na Goriško stran, „res Vašemu
Ivanu obeta se lepa bodočnost.“
 
Vrstica 194:
in ker je svobodomiseln, zatoraj nam ga Bog
ohrani mnogo let, da te milijone prerodi k novemu
življenju. ZalŽal, dragi Vekoslav, da nisem mlajši, da
nisem trojihtvojih let!“
 
„A jaz nadejam se, da sina slavne Marije Terezije
Vrstica 359:
Zatoraj pa, kdor se vladarju vstavlja, protivi naredbi
Božji, se punta samemu Bogu. Kdo bi se po
tem takem drzuildrznil silno vladarja napasti ali gnati
ga s prestola?“
 
Vrstica 396:
Pred nekimi dnevi bral sem njegovo okrožnico,
ktero je doposlal vsem državnim uradnikom; v njej
hvali onega vladarja, kteri ne misli, da je Previdnostprevidnost
milijone ljudi zanj stvarila, ampak, da je
Bog vladarja v službo podložnikov postavil. Zatoraj,
Vrstica 475:
povsod človek in tako tudi vladar in kot človek ima
svoje slabosti, a teh soditi nimajo podložniki, še
manj pa kaznovati ga, odgvarjalodgovarjal bo Bogu. In kdo
so tisti, ki naj bi sodili vladarja? Spet ljudje in kot
taki spet zmotljivi, pregrešni, zatoraj bi pa morali
Vrstica 525:
 
„Toda upam, da se je prekanjenemu lisjaku
štrena zamotala, zmedel mu jo joje najbrže Jožef, ko
je lani potoval na Rusko cesarico Katarino obiskat“,
prerokuje grof z važnim glasom.
Vrstica 535:
 
„Pravijo se ve da“, odgovarja premišljeno grof,
„treba jo bilo veliko previdnosti proti pruskim ogleduliomogleduhom,
ki znajo vse skrivnosti izvohati, a ko so
vladarji skupaj, kdo jim brani razpravljati politiko?
Vrstica 545:
neprenehoma ure in ure na dolgo: prijateljstvo
in zveza med Avstrijo in Rusijo je od tega
časa gotova reč. To tudi Friderik ve; a kaj moromora?
To mu bo grenilo staro dni.“
 
Vrstica 583:
dekla na Vignji, poripsala s škalobonom zagrampana
lica, in tako so zdi, kakor bi bil danes
oblekel se v novo kožo; počosanpočesan se ve, da ni, ker
ni bil še nikoli; a kljubu temu je danes Cene prav
lep, kakor ni bil že od veliko noči. {{prelom strani}}
Vrstica 615:
„Joj, ne vprašajte ne; prišedši v hišo, je koj
sedel za mizo in privlekel iz potne skrinje z rudečim
trakom povezanih gapirjevpapirjev, toliko, da še v
pisarni Vašega gospod očeta, akoravno jo župan,
jih nisem toliko videl; in pa kako velika pisma!
Vrstica 648:
v Gorico, da bom študiral za gospoda, ker imel
sem veliko glavo, jaz pa sem utekel. Nespameten
jaz; zdaj bi bil morda kakor gospod PoljauecPoljanec. Bog
ga živi gospoda PoljaucaPoljanca, Bog mu daj zdravje, ker
kolikorkrat ga Cene sreča, dobi po dva krajcarja.“
 
Vrstica 685:
umetno obrezane, v kolobar spletene, a pod njo stala
je kamenita miza, pri kteri se je gospod Pavel, oče
Vekoslavov, pesebnoposebno o poletni vročini rad senčil, se
ve, da pred njim stala je navadno buča tistega
črnega, ki ga le na Krasu trta obrodi. Velik latnik
Vrstica 947:
dokazano, da ces. uradnik, v tem slučaji jaz Krišpin
Geravs, prvič ne morem, a drugič ne smem sprejeti
vašega vabila, kakor sem rekel zgoraj. KonečnoKončno
prosim, da mi daste človeka, kteri me popelje v
Štanjel pokazat mi mojo stanovanje.“
Vrstica 958:
je Conetu došlo povelje „čudnega gospoda“ v Štanjel
spremiti. Molče in s strahom je ubogal; vstopil se
je kakih deset korakov pred-njpredenj in med potom vedno
po strani nazaj pogledoval, da ne bi mu „čudni
gospod“ preblizo prišel. {{prelom strani}}
Vrstica 968:
cesarju srca podložnikov?“
 
„Res, človek res ne včve, kako bi se vedel“, odgovarja
Vekoslav, „prav ste rekli, da dvomite, bo
li tako brezobzirno, nevljudno vladanje zamoglo
stvariti kaj stalnega.“
 
„Ponaša se ta Krišpin, kakor državeudržaven bog, zdi
se, kakor bi zložen bil iz samih paragrafov in ukazov“,
nadaljuje Poljanec. „Kakih novih postav pa
Vrstica 1.049:
 
„Slišal sem, da naš visokočastiti knezo-nadškof
žalostno in nezaupuonezaupno gleda v bodočnost, vznemirja
da ga brezobzirno postopanje Dunajsko vlade, ki se
tako sainooblastnosamooblastno vtika v cerkvene reči in žuga
vse prevstrojiti no posvetovavši se z duhovskimi
oblastniki. In kakor pravijo, kar se jo do zdaj naredilo,
Vrstica 1.076:
 
„No, prijatelja“, ugovarja dvomljivo Poljanec,
„da bi se lole gospod grof preveč ne vdal svojim
prijateljem, ki se mu tako zvito prilizujejo; zdi se,
da se je zadnja leta popolnoma nasrkal francoskega
Vrstica 1.114:
ka-li?“
 
„In tu po deželi?“ togoti se Vekoslav, „ali none
gine varnost dan na dan, množe se tatvine in ropi.“
 
„Je-li res“, vpraša Poljanec, „da je šel vaš
gospod oče o teh zadevah v Trst k namestniku pritožit
se. Bo Iili kaj opravil?“
 
„Malo upa“, pritrjuje Vekoslav, naš Jožef ima
Vrstica 1.310:
sveto vero. A v vernem srci ohranil je tudi in
zvesto gojil pobožnost do Marije. To mu je vcepila
že otroku mati, ki ga je kot edinegeedinega sina skrbno
in nežno odgojevala.
 
Vrstica 1.369:
domača opravila in skrbi doma vstavljale; tudi se
mu je zdelo, da o praznikih in nedeljah počiva narava
v miru, ¡11in ta mir občutil je nekako sam, toraj
se je prav rad oddaljil od družbe ven pod prosto
nebo in tu počasi korakal po samotnih krajih, od
Vrstica 1.380:
s cerkvico vzbujalo je v njem spomine žalostne, a
vendar tako drage. Še zdaj vidi se v zidu cerkvice
vzidana kamnita glava; ali kakor pravijo, okamnčlaokamnela.
V predavnem času so bili namreč Turki vdarili čez
Vigenj proti Štanjelu. Na sv. Gregorji vtaboril se
Vrstica 1.399:
sila je naraščala, drug za drugim se umakne iz-za
zida, vedno redkejša prihaja junakov vrsta, dokler
eden sovražnikov na nezasedeuemnezasedenem kraji zidu ne
predere, za njim vdere se brezštevilna druhal, toraj
kar jih je šo junakov, drug za drugim pade, porinivši
Vrstica 1.431:
dasi se po snagi in po dragocenosti odlikuje od
vseh druzih sosedinj; in kakor deželska kraljica jo
med vaškimi ženami Leonora, Vigenjska gospiigospa. A
na Vekoslava je danes mati nekako čuden vtis naredila,
kakor bi mu hotla, čeravno od daleč in ne
Vrstica 1.515:
črne kodraste laso, mogočno zakrivljen nos, kakor je
lasten sinovom Abrahovim; in res, človek bi na
prvi poglegpogled skoro nagnjen bil misliti, da si ga je
ob sam talmnd nabrusil; sicer je pa prav odlično
in vkusno opravljen, črn, svitel frak se telesu izvrstno
Vrstica 1.614:
krepkih devic, enake velikosti, oblečejo se v belo
obleko in okinčajo s cvetlicami. A med duhovni in
tronom šla je z dragocenim pozlačenimkrižempozlačenim križem nalašč
zato izbrana devica, to je bila danes med sestrami
bratovščine najvišja čast. In ta čast je doletela letos
Vrstica 1.627:
je najvzorniši vzgled vsem krščanskim devicam.
A ko jo odrasla in potekel čas odgoje, je
Julijeta k starišem sose vrnivši, kar se je le dalo, po
svojih močeh razširjala osobito pobožnost sv. roženkranca,
celo novo prekrasuoprekrasno obleko je to zimo
spletla, v ktero vidimo danes oblečeno podobo Matere
Božje; in Julijeta bila je med družicami svojega
Vrstica 1.728:
sporočil bratom na Dunaj o temi, ktera zakriva
naše južne dežele? Da, da, dobro se pozna, da smo
Rimu preblizo, preveč nas šoše omamlja fanatična sapa
iz sosedne nam trcijalske Italije. In ta naš nadškof ... Da, tukaj bo dosti opraviti.“
 
Vrstica 1.782:
je Geravs ves popisan od zunaj in znotraj, kakor
da bi se mu sama kri in koža danes upodobila po
državnem zakoniku: a kar je najbolj čudno, z njegovega {{prelom strani}} govega obličja ne moreš posneti nobene misli ne
čuta, nič prav nič človeškega, ni vesel in ne žalosten
ne zadovoljen in ne nevoljen, ne jezen in ne dobrovoljen,
Vrstica 1.877:
<poem align=center>„Drum ihr Brüder, lasset uns ira Stillen
Nicht durch Worte, sonderen auch durch Tliat
All' die grossen HolTnungenHoltnungen erfüllen,
Die von uns der grosso Weise hat.“ <ref>Brunnor Seb. „Die Hysterien der Aufklärung.
Oesterreich“, p. 25.</ref>. </poem>
Vrstica 1.937:
 
„No, ni težko uganiti“, odgovarja Jakobovič
Kazanovski, „égalité je prva., bog oče, iz kterega
izhajati hčeri liberté in fraternité.“
 
Vrstica 1.943:
 
„Kako? Tudi vi ste še tako neumni? Naj bo
pa. Vam je dano poznati skvivnostiskrivnosti božjega kraljestva.
Haha! kakoKako? Poslušajte tedaj, Menahem Ivanič,
nategnite ušesa in vsprimiti besede življenja.
Jaz menim to reč tako. Ne svobode, ne pravega
Vrstica 1.978:
 
„Da, da, tudi jaz sem že večkrat premišljeval
to veliko vesnicoresnico. Res,“ dejal je Mostovski sam pri
sebi, „kako lepo bi bilo, videti vse ljudi enake,
brate med seboj, svobodne. In prav oni in nikdo
Vrstica 1.995:
njegovo steze: vsak hrib naj se poniža in dolina
naj so poviša, in videlo bo vso meso zveličanje našega
Boga“, odgovarja Kazanevski važuovažno in navdušeno.
„In spet je pisano: Kdor se povišuje, bode
ponižan, a kdor se ponižuje, bode povišan. To je
Vrstica 2.033:
in nemaziljenim oblastnikom tla vdero pod
nogami in ponižani bodo, na veke ponižani. A pred
vsem seveda petrebujemopotrebujemo pogumnih apostolov, ki to
gibanje previdno vodijo in maloverne brate oživljajo,
apostolov, med kterimi najzadnji bi ne bil
Vrstica 2.044:
sem rekel; le malo preteoretična se mi zde ta načela.
Kaj zda vsa teorija? „Pratica, pratica, non
grammatica“ — ta jo stara prislovieaprislovica, ki je ni izumil
Ben Saruk, ampak se je rodila v sicer tako
idealni Italiji. Ben Saruk Menahem pa dovoli si tej
Vrstica 2.115:
ukaz, bodo smeli najeti si krščanskih delavcev, ki
jim bodo pomagali, dokler se sami poljskemu delu
ne pravadijoprivadijo.“
 
„Abrahamovičo naseliti, prikleniti na njivo
Vrstica 2.181:
kovinah, ki se dajo z roko prijeti, v žep vtakniti,
a težko iz žepa izvleči, se dajo števati in preštevati,
tudi soštevatiseštevati, a ne lahko odjemati, tudi deliti ne,
kakor bi vsakdo želel, množiti pa brez kraja in
konca, in saeculum saeculi. In tako se spolnujejo
Vrstica 2.194:
Omnes de Saba venient aurum et tlius deferentes.
Nu, aurum sprejmemo, thus pa radi vrnemo, thus,
tliusthus, ako hočeš, Jožef! In kam bi nas priklenili?
Na njivo? Na rokodelstvo? Da bi Izrael noč in
dan sedel na stolu, kakor čevljar in krojač? Kratko
Vrstica 2.217:
 
„Ben Saruk Menahem Mostovski“, odgovarja
Jakobovič, „skoro da me bote prepričali o resuiciresnici
vaših besed, govorite namreč temeljito, navdušeno,
da ni moč vstavljati se vašemu dokazovanju. Res,
Vrstica 2.230:
naših bratov slug iz Egipta se vrnili v obljubljeno
deželo, pobrali so Egipčanom zlato in srebrno posodo
in dragoceno obleko. ZeŽe v tempeljnu so
pridno menjavali in šteli in prodajali. Tudi v Rimu
so kupčevali in barantali, postavili so svoje mizo po
Vrstica 2.255:
preponižnega Ben Saruka imeli za seboj vedno pripravne
sluge, ki jim bodo žakelj nosili in zbrano
blago vestno shranjevali“, odgovarja MeuahemMenahem.
 
„Hranili, se ve da, le začasno?“ zavrne Kazanovski.
Vrstica 2.263:
narodno blago, oskrbniki hočejo biti in nič več, le
obresti, se ve, da si bodo upali preponižno tirjati,
ne velikih, dvajset do štirdesetštirideset, največ petdeset od
sto, in zadovoljni bodo sluge naših bratov, zadovoljni
popolnoma. Nu, zraven tega pa, če jih še
Vrstica 2.329:
 
„Večna zveza“, odgovarja Menahem, „vi bote
inolzlimolzli, a Izrael bo preponižno podložil golido in
lovil in vestno pazil, da se ne izgubi nobena kapljica.“
 
Vrstica 2.346:
sprejme ju sluga Ben Sarukov, Nande Gulj
iz Gorenje vasi. V sobi pokaže Ben Saruk svojemu
gostu naslonjačonaslonjaču ter ga vljudno povabi naj sede in
se oddahne. On sam pa, kakor bi imel nujno opravilo,
hiti po stopnicah na streho, ktera je bila ravna,
Vrstica 2.354:
daljavi na jug odseva se morje v luninem svitu,
zadej pa na severno stran leži pred njim vipavska
dolina, ktero meji hrbtišče NauosovoNanosovo; proti zapadu
izgublja se vid na goriško stran daleč doli med
Brda in Furlanijo. Blizo zdolej pod njim pa beli se
Vrstica 2.374:
nos! Čakaj le, ti že posvetim, meniško kuto ti ukrojimo
in v kapuco ti vtaknemo obrito glavo, ter te
zapremo, kamor tišiš že od rojstva, ti sainotarecsamotarec. Ti
bi se drznil prekrižati račune, ktere je iz samega
svetega pisma, iz Jehovo besede zložil Ben Saruk
Vrstica 2.424:
moramo v kratkih potezah označiti dobo,
v kteri je živel. To je bila doba osemnajstega stoletja,
ktero imenuje neki nemšknemški leposlovec izmed {{prelom strani}}
vseh stoletij najneumniša. In res, odlikovalo se je
Voitaire-jevo stoletje po krščanstvu sovražnem racijonalizmu,
in prav ta zdi se resnično med vsemi
filozofičnimi ali verskimi zistemamisistemami najabotniši, ker
postaja nekako v sredi mod resnico in lažjo ter
hoče večuovečno nasprotje obeh spojiti: najnevarniša
zmes samih prekoslovij. S tem vso pozitivno vero
zanikajočim racijonalizmom vjemalo se je tudi
Vrstica 2.440:
bilo vsakterim vražam. V tem veku so se tudi ali z
nova osnovale ali vsaj bistveno prevstrojila skrivna
društva, kakor so bili IlluininatiIluminati, Martinisti in drugi;
ti skrivni društveniki so v ponočnih shodih vganjali
vsakovrstne vraže in burke, spakovaje so večkrat
Vrstica 2.448:
otrok bil je Jožef. Vendar pa smemo trditi in
sicer cesarju Jožefu v pohvalo, da je od svojega
časa sprejel takorekoč lole kar je imel boljšega in
vzornejšega, ohranivši se popolnoma čistega vražnih
praznovernih sanjarij. Jožefov naraven čut bil jo
Vrstica 2.477:
iz strahu, nego iz prepričanja delati. {{prelom strani}}
 
Tudi Ben Saruk je bil dobro zveden v tej iilozolijifilozoliji,
ki je učila, kako se najlaglje muhe v mrežo
love; le previdnosti je bilo treba in zvite prekanljivosti;
Vrstica 2.502:
To zanimanje njegovo imamo pa največ pripisati
vplivu Ivana Kobenceljna, ki je bil vnet častilec in
občudovalec pravih umetuijskihumetnijskih proizvodov. Znan je
bil kot tak in zato tudi izbran za predsednika akademiji
umetnosti na Dunaji.
Vrstica 2.641:
časti Boga, kakor mu ljubo. In ali ne nosijo vsi
enako državnih bremen; morda denar od protestantov
vplačan manj veljiivelja, kakor od katoličanov? Čemu
tedaj ono prevladanje „edino zveličavne“ katoliške
cerkve in preziranje drugovercev? Delo rimske prekanjenosti
Vrstica 2.660:
državnih zavodih in vsem javnem življenji. A država, ki laž ravno tako priznava kot resnico in ji
daje iste pravice, ravna proti naravnemu zakonu.
IvajKaj je namreč država? Je-li morda absolutna, božji
ali naravni postavi nepodvržena. Nikakor. Ampak
država ni nič drugega, kakor posamni državljani v
Vrstica 2.725:
Zatoraj čestitam, gosp. Poljanec! Upam, da v vas
bom imel zvestega tovariša svojih nazorov. Vaša
velečastitost se bo kmalo preoričalaprepričala, da Lovro Mostovski
tudi ni tujec v bogoslovskih vedah.“
 
Vrstica 2.764:
kterokoli drugo?“ vpraša Poljanec.
 
„Nikakor no“ne“, pravi Gvidon.
 
„Zakaj pa ne? Ali ne zarad tega, ker ste prepričani, da dve nasprotujoči si veri ne moreti
Vrstica 2.801:
„Kako ravnati?“ vpraša Poljanec. Kjer je kakor
pri nas katoličanov ogromna večina, ni težko določiti,
kako naj ssse ravmiravna. Kjer je toliko podložnikov
katoličanov, sme se gotovo tudi država smatrati za
katoliško; kdo bi družine obstoječe iz sedmih udov
Vrstica 2.904:
gospoda Poljanca, rokoč: Praecedat Ecclesia!
 
ŠeŠele le pozuopozno v noč odide Ben Saruk s Poljancem,
kterega med važnimi pogovori sprejme na
dom. Preden se od njega poslovi, da bi se vrnil
Vrstica 2.923:
Lovro Mostovski, tembolj, ker sem se prepričal o
vaših nazorih, ki so po vsem pravo katoliški, kaj
takega se dandanes pri posvetnih omikaucihomikancih redko
kedaj nahaja.“
 
Vrstica 3.044:
manjše sire za domačo rabo. Kdor se je bližal
Ampaku, zapazil je že od daleč v levem žepu okroglo
hranilnico iinegaunega prahu in ako tudi ne, opomnil ga
je stric Ampak sam, ker izvlekel jo je vsakih pet
korakov ali kolikorkrat je koga srečal, postal jo, z
Vrstica 3.066:
 
Toda stric Ampak je bil tudi raoz zveden in
pripraven za vsako opravilo,. Res sicer, da je vse z
lahka počel, ker držal se je modre prislovice: „festina
lente“, a vendar je prevzel sto in sto naročil in vse
Vrstica 3.110:
ampak —“
 
To nam je bilo povedati o strici AinpakuAmpaku že
zdaj, da bi kasneje ne zabili. Vendar ga danes
pustimo in sledimo nekomu drugemu, ki se ravno
Vrstica 3.123:
Gregorji odzvonilo sveto jutro, po pašniku pa se tu
pa tam vidi kaka krava, ki pridno nabira po dežji
z nova ozolenoloozelenolo sočnato travo, ne zmene se za nič,
kajti prva skrb mora biti za vsakdanji kruh.
 
Vrstica 3.176:
Kakih petnajst otrok je, sami pastirčki, kar spričuje
živina, ki se pase po hribu okoli sv. Gregorja.
Dve teleti stista celo tako radovedni, da ste se približali
pobožni družbi ter svojo neumno glavo na ramena
otrok naslonivši na pol meže vohajo, kakor
Vrstica 3.238:
svoje grehe; saj vendar nikomu žalega ne prizadenem;
moj suhi kruh mirno vživam, zalivam ga z {{prelom strani}}
vodo in semsajsemkaj zahajam trikrat na dan zvonit Mariji
v češčenje. Glej, včeraj popoludne pride v gozd
pred moje šotorje brič v imenu cesarjevem, poslan
Vrstica 3.265:
in pokoriti se?“
 
„O Vekoslav, Vekoslav“, spet glebokogloboko vzdihne
samotar in solza se mu zablišči v očesu, „težko,
težko se mi usta odpro, ko me kaj takega vprašaš,
Vrstica 3.344:
grobu, da bi se enkrat staro sovraštvo zatrlo in
angelj miru povrnil, da bi se obnovila vez nekdanje
ljubezni, da ne bo preganjala pravična osodausoda poznejših
rodov“, prerokuje starček.
 
Vrstica 3.357:
 
Spet zarudi Vekoslav. „Danes ali jutri pravite,
da ima priti ? Nikdar ž njo besedice ne goverite?“
 
„Ne spodobi se puščavniku, ki že štirideset let
nosi spokorno suknjo pogovarjati se z žensko; še
manj sosebnoposebno ž njo se pogovarjati na tem svetem
kraji, kjer mi to grobovje, te kosti oznanujejo minljivost
vse posvetne lepote in me opominjajo svetosti
Vrstica 3.404:
spuhtč kakor megleni gradovi pred vetrom.“
 
„Ponižnost ti ne diida gojiti visocih želj, Vekoslav,
in ta ti bodi vodilo v življenji; ker nič človeku
bolj ne ruši miru in sreče, kakor želje previsoke
Vrstica 3.427:
„nocoj sem imel čndne sanje. Vstal je silen vihar, in kar h krati je prihrušilo nekaj
doli od Gradišča. Dve čudni pošasti, ne konju podobni,
ne kaki drugi znani živali, privlekli stista na
pozlačenem vozu tri črno oblečene može, zavite v
pisane plašče, kterim v obraz nisem mogel pogledati.
Vrstica 3.575:
oni kolikor mogoče pokusiti od vsih dobrot božjih;
belega kruha, štrukljev in drugih takih ropotij ne
smčsme v nobeni hiši manjkati, posebno pa letos ne,
ko imajo Volki polne kleti vina.
 
Vrstica 3.607:
se ni še zakopal v dolgove, kakor se dandanes
navadno zgodi našim plemenitnikom. A grof Anton
ima tudi svojo slabo stran. GostoljubeuGostoljuben je, kar se
diida in ko si najde tovarišev po svoji volji radodaren
je in zapravljiv. Rad se ddda potem premotiti in ododtegniti vsakdanjim opravilom, da se v družbi veseli;
tegniti vsakdanjim opravilom, da se v družbi veseli;
tudi k igri ga lahko zapelješ. Tukaj ga je treba
toraj prijeti. Za gostije in veselice pa je treba
Vrstica 3.801 ⟶ 3.800:
ljubljeno petje in čvrčanje veselih ptic, o tedaj
se mi srce vname od same hvaležnosti do onega
vesoljnega Očeta, ki kraljuje nad oblaki in d&da solncu
sijati na dobre in hudobne, tedaj mi pridejo na
misel one zlate besede sv. Janeza Evangelista: Bog
Vrstica 3.863 ⟶ 3.862:
 
Tretjič, da se ne zadolžite, morate zgodaj vstajati.
Kjer gospodarja solnce na postelji obsveti, taintam
postava cela družina. Pregovor pravi: „Jutranja
ura, zlata ura“. Toraj ne pasite lenobe ...
Vrstica 4.146 ⟶ 4.145:
Prvi nadškof goriški namreč, grof Atems, izbral si
ga je bil za koadjutorja; in tako sta bila spet združena,
ter se prijateljski spodbujala k blagim činom, {{prelom strani}} dokler ni Marija Terezija 1l. 1759 Frankenberga pozvala
na Mehlinsko stolico, ktero je imel kinčati
kot pravi apostelj in boritelj cerkve in naroda, ki
Vrstica 4.387 ⟶ 4.386:
 
„Le za menoj, skozi temo do luči“, glasi se
voditeljevo povelje, ko jeden za drugim kerakatakorakata po
dolgem hodniku; potem zasučeta na desno, spet na
levo, pa nekaj stopnic doli, pa zopet gori, slednjič
Vrstica 4.479 ⟶ 4.478:
„Kaj čutite? kaj vidite?“ {{prelom strani}}
 
Takovec: „Vidim ne ničesa;ničesar, pač pa čutim bodež
nekega orožja.“
 
Vrstica 4.676 ⟶ 4.675:
„V imenu najvišega mojstra zidarskega prisežem,
da ne bom nikdar ovadil skrivnosti, znamenj,
dotikaujdotikanj, ne besed, ne naukov in ne običajev prostozidarskih
in da bom o vsem tem večno molčal.
Obljubim in prisežem Bogu, da ga no bom nikdar
Vrstica 4.829 ⟶ 4.828:
vera. Toda velike previdnosti je treba v tem človekoljubnem, napredovalnem poslu, častiti bratje.
Pred vsem je naša dolžnost hvaliti in priporočati
naše častito društvo kot človekoljubno in napredovaluonapredovalno,
čigar udje so bratje, vsi enaki med {{prelom strani}}
seboj! Učiti, da prostozidar je državljan po vsem
Vrstica 4.881 ⟶ 4.880:
kroga. Tudi verni in pobožni kristjani ne. Da te
zadobimo, bodimo pred vsem previdni. Govorimo
veduovedno spoštljivo o njihovi veri, zagotovljajmo, da
prostozidarstvo ni veri sovražno, marveč jo spoštuje.
Tudi o Kristusu govorimo dostojno kot o pravem
Vrstica 4.887 ⟶ 4.886:
smrt obsodili. Povdarjajmo, da njegova vera je pred
vsem vera ljubezni, da po evangeliju je Bog oče
vsetnvsem ljudem, ki ne kaznuje, ampak le dobrote vsem
enako skazuje. Tako bodo začeli verske resnice zanemarjati
in bistvo krščanstva stavljati le v ljubezen
Vrstica 4.961 ⟶ 4.960:
znanca dol proti magistratni ulici.
 
„Tu toraj., Vekoslav, je moj novi dom, kjer se
upam odpočiti in najti miru; druzega mesta si ne
želim, da bi tudi Bogu dopalo, da tu sklenem svoje
Vrstica 5.046 ⟶ 5.045:
„Junaško, hrabro“, dostavi Vekoslav.
 
V tem pogovoru sta prekoračila uunskenunske ulice,
prišla do magistratnih ulic ter zavila jo na desno
po ozki ulici, po kteri prideta pod lopo, ki se še
Vrstica 5.078 ⟶ 5.077:
Kam pridemo, ako se bo tako zapravljalo in pa ob
enem zanemarjalo doma gospodarstvo in delo?“
vpraša nevoljuonevoljno Poljanec.
 
„Toliko rajši obiščem to zabavo“, pravi Vekoslav,
Vrstica 5.144 ⟶ 5.143:
Komaj vstopi, kar mu od vseh strani zadoni: „Živio
Vekoslav, dobro došel!“ Več znancev mu pride nasproti
proti vratam., med njimi grof Gvidon, ki novega
gosta predstavlja navzočim. Ko pouehaponeha pozdravljanje
in mehanični pokloni, se Vekoslav ogleda
po prostorni, visoki dvorani; vse elegantno gosposko
Vrstica 5.157 ⟶ 5.156:
se je nocoj ž njo govoriti. Ali kaj, vleklo je ni
v tako družbo in ženska navadno zdravejše in resničniše
čuti, kakor možkimoški sodi.
 
Ko sredi dvorane zamišljen stoji, mu pribiti
Vrstica 5.193 ⟶ 5.192:
ravno odprla, pomikati v visoko, umetno ozaljšano
dvorano in počasi zasede svoje prostore; častni stol
pred odrom na sredi tiče danes grofu GvidouuGvidonu Kobenceljnu,
ne daleč od njega vidimo Vekoslava.
 
Vrstica 5.207 ⟶ 5.206:
ploskanje Mostovskemu, ki ne preneha, dokler se on
sam dvakrat na odru ne prikaže sprejet čestitanja
od gospodov in gospAgospa, ki mu z rokami in rutami
naproti migljajo.
 
Vrstica 5.552 ⟶ 5.551:
Jožefom! Tudi kar se bere v praznik sv. Benona o
razkolništvu, zdelo se je bistremu državnemu očesu
sumljivo. Zatoraj je došel cesarskcesarski ukaz, naj se na
omenjenem mestu v breviariji papir prilepile, ali pa
s sajami zamaže, cesarski uradniki naj strogo pazijo,
Vrstica 5.639 ⟶ 5.638:
Božje“, pravi Mostovski.
 
Jaz„Jaz bi se kaj takega ne predrznil, ako nečem,
da name planejo in me raztrgajo“, pravi komisar.
 
Vrstica 5.791 ⟶ 5.790:
tako umetno razvrščeni, s prejšnjimi popolnoma
upriličine črki, iz prvih letošnjih vijolic: J. V.
Sredi gomile pa upodobljeni stista bili dve srci, eno
iz belih zimnic, a drugo iz vijolic.
 
Vrstica 6.074 ⟶ 6.073:
znanost in umetnost, na preustrojitev mednarodnega
prava, o velikosti posamnih papežev, slišal je Vekoslav
veliko lepega v šolah oo.od jezuitov, ki so znali
s svetim ognjem in s prepričevalno zgovornostjo vnemati
mlada srca za cerkev in rimsko papeštvo. Oče
Vrstica 6.137 ⟶ 6.136:
zanj dnevi z Julijeto, ktere je s zlatimi črkami v svoj
dnevnik zapisal. Zakaj, si bralci že lahko mislijo.
Govorimo tu po človeško. Kdo mar ne pozntipozna človeškega
srca in njegovih skrivnosti? Kdo bo Vekoslavu
zameril, če se je srečnega čutil v bližini tisto
Vrstica 6.187 ⟶ 6.186:
==XVI.<br> Pij VI. v Gorici.==
 
Eden največi hnajvečih mož, ki so kinčali stol sv. Petra
v Rimu, bil je papež Pij VI. Njegovo zmožnost in
spretnost v vladanji sv. cerkve pripoznavajo prijatelji
Vrstica 6.208 ⟶ 6.207:
z dobroto in ljubeznjivostjo. Zmagal je, a
se ve da, drugače kakor v starem Rimu imperator,
ki je vrnivši se v mesto z vojaki v sijajnem trinmfutriumfu,
z vplenjenimi zakladi, z vklenjenimi sovražniki
obhajal med čestitanjem in ploskanjem državljanov;
Vrstica 6.221 ⟶ 6.220:
VII., premagan od onih, ki vso moč cenijo po številu
vojsknih voz in konj, a ne poznajo besed sv. {{prelom strani}} pisma. Mi pa bomo upali v ime Gospodovo! In
prav temu Gregorju dfiki se primeriti Pij VI. od revolucije
oropan vseh dežel, iz večnega mesta tiran
na tuje sovražno Francosko, ponižan, strt, uničen,
Vrstica 6.248 ⟶ 6.247:
 
„O Jožef, veliki neumrljivi Jožef! Ako je zahvala
razsvetljenega dubaduha častni spominek, vreden
velikega vladarja, kako nerazrušen spominek bo Tebi
postavljen. Poznejši narodi, kterih prosveto si stvaril,
Vrstica 6.298 ⟶ 6.297:
Avstrijo katoliški cerkvi ohraniti bila je toraj
najsvetejša dolžnost Kristusovega namestnika. In ko
vsa diploinatičnadiplomatična sredstva niso nič zdala, vzdignil
se je Pij vkljub pregovarjanju kardinalov in željam
rimskega ljudstva na pot k cesarju, da bi sam s
Vrstica 6.350 ⟶ 6.349:
škof Edling je bil zarad svoje neupogljivosti, s
ktero se je vstavljal objavljenju „Toleranzedikta“,
zapravil milost cerarjevocesarjevo in moral je iti ravno nekaj
dni pred prihodom Pijevim na Dunaj se opravičevat.
In tako Pij hrabrega boritelja za cerkveno
Vrstica 6.402 ⟶ 6.401:
je njegovo oko obrnjeno v obličje Pijevo,
ki zdolej v presbiteriji kleče moli. Pij VI. bil je,
kakor ga opisujejo zgodovinarji, lepe jjrikupljiveprikupljive zunanjosti; obličje ohranilo je iz mladeniških let v
pozna stara leta nekaj od onih nežnih potez, ki
otroka in mladeniča vsakemu toliko prikupijo, zatoraj
Vrstica 6.427 ⟶ 6.426:
igralca na svetu. Ne morem verjeti, da je človeškim
močem mogoče ponositost in dostojnost v obnašanji,
somernost v kretanji, ognjeuostognjenost in gorečnost ljubezni,
ki se je kazala v pogledu in v povzdigovanji oči
proti nebu, jakost in poveličavnost v nabožnosti, ki
Vrstica 6.461 ⟶ 6.460:
množica za njim ponavlja, in krika in piska, in žvižganja
in tuljenja ni konca ne kraja. Pri sedanji
seineniškisemeniški cerkvi komaj da se štirje možaki odtrgajo
od silovitega sprevoda, ki po semeniški ulici dere
proti škofijstvu na Travnik.
Vrstica 6.584 ⟶ 6.583:
v srednji dvorani pilo, pridružil se nam je nek
gospod z naočniki, kakor je bilo soditi, bil je zelo
učeuučen. Začne nam pripovedovati stare zgodovine,
kako se je porodila luterš vera. Nek menih — ne
vem že, kako se mu je reklo, Tacel ka-li — da je
Vrstica 6.712 ⟶ 6.711:
 
Tudi Vekoslav jaha za druhaljo, ne sicer, da
bi žide preganjal, ampak da bi Ijutoljuto množico pomiril.
Postavi se s konjem med bežeče Abrahamoviče
in preganjajoče jih ljudstvo. Tako zadržuje,
Vrstica 6.774 ⟶ 6.773:
zidu sedeč ravnokar na levo stran raztegnil po
klopi in z laktjo uprl se na žakelj, ki mu ga vidimo
ob strani; ko se nasloni na platueniplatneni tovor,
žakljeva vsebina čudno zarožlja in koj se je lahko
spoznalo, da tu noter mora biti vse kaj drugega,
Vrstica 6.806 ⟶ 6.805:
rok šla, kaj nam je napravil? Celo Gorico našuntal {{prelom strani}} je proti nam, da so nas lovili do Geta, jaz sem
vrata pred njim zaprl. Se več. Ko je izvohal, da
tiskamo brošure proti papežnpapežu, kaj si je umislil?
Sel je in po opravniki svojem pokupil čez polovico
za razprodajo namenjanih tiskovin in knjižic
Vrstica 6.987 ⟶ 6.986:
Priporočam pa pri tem delu previdnost, da se občinstvu
pošast ne pokaže, kakoršna je v resnici, {{prelom strani}}
 
ampak da se je nariše v prijetnih omamljivih potezah,
ne bojte se, velika druhal, ktero imenujejo
Vrstica 7.051 ⟶ 7.049:
razbije armada, ktero mu je zapustila mati Marija
Terezija. Reč je že nastavljena, le urno naprej, za
nami stoji mogočen Friderik in vsa njegova moč. <ref>Primeri: „Privat-Prömemoria, an Seine k. k. Majestät
Franz II.“ od leta 1793, spisal Hofmann, ki je sam nekdaj
bil prostozidar. Prijavil Seb. Brunner v „Mysterien d. Aufklärung
Vrstica 7.085 ⟶ 7.083:
naj nam govore.“
 
„Vi pa ne veste ničesa“ničesar“, začenja gospod Luka
od Volkov. „Vsa skrivnostna moč katoliške hidre
obstoji v malikovanji, ki ga katoličani skazujejo Mariji,
tako zvauizvani devici in materi božji. Brž ko začne
ljudstvo noreti za to češčenje, ga vse peklenske in
zemeljske moči od Rima več ne odtrgajo. A mi na
Vrstica 7.119 ⟶ 7.117:
odgoji vse drugačno duhovstvo: spoved, odpustki,
obhajilo, vsakdanja maša, in brevir in celibat in kaj
vem še, vse to bo zgubilo veljavo in oznauovaloznanoval se
bo čisti evangelij brez rimskih pridevnikov, čist
evangelij pa matere božje in device ne pozná, vneti
Vrstica 7.131 ⟶ 7.129:
IV., p. 228.</ref> ker
ne pozná ne maše, ne obhajila, ne svetnikov, ne
časti matere božje, ne device. Jaz sam sem že o
tem razpravljal z nekim pastorjem in se še dogovarjam.
Moji Volki bi morda kmalu pripravni bili
Vrstica 7.164 ⟶ 7.162:
 
„Živeli zakladi rimskih svetnikov!“ se spet zažene
Mostovski. „Živeli, živeli!“ In pumf! pumipumf!
pumf! udriha po vreči.
 
Vrstica 7.205 ⟶ 7.203:
kmalo ne bodo imeli česa v pest stisniti.“
 
„Ali pa meuiš“meniš“, vpraša Brlak, „da se bo v
Gorici našel kupec, ki bo zamogel sošteti toliko tisoč
samega srebra ali zlata ka-li, saj cesarski ne sprejemajo
Vrstica 7.260 ⟶ 7.258:
vratmi obešena veja vabi žejnega omočit grlo z vinsko
kapljico; letos se prodaja sladka briška rebula, {{prelom strani}}
ktera se da tudi na tešče piti. In res že mislita prag
 
ktera se dii tudi na tešče piti. In res že mislita prag
prestopiti, kar zaslišita za seboj hrup. Ozreta se.
Bliža se po cesti cela truma možkih in še več žensk
Vrstica 7.267 ⟶ 7.264:
shuljeno revico malo da ne v pravi kot, stopaje se
opira na palico, ktero tišči v žilati koščeni roki;
noge vendar moiamora imeti še dobre ta ženica, še boljši
pa jezik, kterega prav kretno premika ter naprej
moli rožni venec, odgovarja jej vsa množica prav
Vrstica 7.306 ⟶ 7.303:
sv. Goro. <ref>Ant. červ. Sveta Gora pri Gorici, str. 64.</ref> Tam gor vrezala sem romarsko
palico in obljubila Mariji ž njo obiskovati njene
božje poti. ZeŽe petdeset let romam vsako leto osem
mesecev, vsako leto obiščem sto Marijinih cerkva,
že na sto in petdesetih božjih poteh sem bila, po
Vrstica 7.384 ⟶ 7.381:
razide in ako vam ljubo, bodi vam dovoljeno v
manjših tropah, po štiri ali pet vkup, iti v Solkan
in tam bodete tahkolahko počakali, dokler se ne prinese
Mati Božja v Solkansko cerkev, kar se ima še danes
zgoditi, tu je bodete počastili; toda na Goro se
nima nikdo od vas predrzuitipredrzniti. Bodite pametni
Štanjelci!“
 
Vrstica 7.556 ⟶ 7.553:
==XVII.<br> Dve pismi in še nekaj.==
 
Bilo je tri dni potem. Gospoda MpstovskegaMostovskega
najdemo doma na Gradišči. Od dveh popoludne
sedi za mizo in piše tako zamišljen, da še ne zapazi,
Vrstica 7.617 ⟶ 7.614:
pred podobo svetogorsko tako goreče molil, da sem
si začel solze brisati, pridružil sem se jim tudi jaz,
česar mi nikdo ni zabranil, še celo rado se je videlo.,
da tudi jaz sem se ponudil, in dalo se mi je
nekako nadzorstvo pri tem delu. Opraviti smo imeli
Vrstica 7.636 ⟶ 7.633:
dol z gore po poti na Solkan. Sam pa ne vem,
kako in kdaj sta se mi preselila iz naročja v suknjo,
edeueden v desni, drugi pa v levi žep. A eden se ni
dobro skril, kukal je z glavo iz žepa. Kar ga nekdo
od romarjev zapazi in začne koj zijati, za menoj
Vrstica 7.662 ⟶ 7.659:
ter za kakih sto korakov niže splaval na suho —
brez brade in zlatih angeljev. Tekel sem potem
hitro skozi Pevmo v Gorico tčrter tukaj se preoblekel
in obnovil s črnimi lasmi, brez brade, z modrim
oprsnikom in cesarskim trakom, ter zdirjal sem nenadoma
Vrstica 7.780 ⟶ 7.777:
Da ima to poznanje pozneje tako osodepolno biti,
takrat v svoji skromnosti in ponižnosti nikakor nisem
slutil. Toda kdo zamore umeti skrivnosti Božje previduostiprevidnosti,
kdo umeti želje in potrebe človeškega srca?
In da so se tudi v mojem srci take želje vzbudile,
Vrstica 7.807 ⟶ 7.804:
toda vgoditi je bilo treba željam preblagorodne visokosti.
Igralo se je do polunoči, večkrat celo do
jutra, stavile so se veduovedno veče vsote, Vaše visokorodje
izgubljalo je vedno bolj na mojo preponižnost,
ker zahtevala je Vašega problagorodja grofovska veljavnost
Vrstica 7.845 ⟶ 7.842:
srčni želji Mostovskega nasproti prišla s tem, da
solnce mojega srca obrne se proti Gradišču, ter
JuliietiJulijeti do dobra dopoveste, da je nujna potreba,
ker Mostovski ne more čez eno leto več čakati. A
vaša milost morala bi se za to toliko bolj potruditi,
Vrstica 7.990 ⟶ 7.987:
ubila na duhu in telesu. Vrnivši se v sobo, vrže
se kar na naslonjač, kakor je dolg in širok.
Druhal peklenska! Vsi ste spečeuispečeni iz ene moke,
iz moke jezuitske, kapucin Vigenjski, samotarska
brada, in svetohlinka s pod Skale! Ha, ha, ste se
Vrstica 8.000 ⟶ 7.997:
zaobljubljena!? Nebesa strmite, in zemlja čudi se,
luna mrkni, in zvezde skrite se! To mi zmeša
možgauemožgane še nocoj! ... Pa kaj še ... „tudi zalezujete
zaobljubljenega ženina Julijete s pod Skale“.
Kdo, za vraga, mu je razodel to! Izdan sem, izdan
Vrstica 8.100 ⟶ 8.097:
Vekoslava za dediča. Bila jo toraj nujna sila iti v
Malto po dedščino. Ta posel imel je izvršiti Vekoslav,
oče Pavel je v to že pripravil vsa pisma, s {{prelom strani}} kterimi se je bilo Vekoslavu“Vekoslavu skazati pri konzulatu,
ako je hotel dedščine polastiti se. Bila je v zboru
vseh ena misel, da se potovanje nima dolgo odlašati.
Vrstica 8.212 ⟶ 8.209:
mora biti vse tukaj“, veli Vekoslav Cenetu.
 
Te besede ga predramijo, da se zavčzave; prime se
za lase, ko pa vidi, da je gologlav, seže hitro pod
pazduho, a hitro zapazi, da se nima s čem pokriti.
Vrstica 8.258 ⟶ 8.255:
 
„Kak vrag te je pa sera zanesel, brate Cucelj“,
ogovori Mostovski prišleca, obmivšiobrnivši se in postanši.
 
In koj začne se spletati med njima živahen pogovor.
Vrstica 8.490 ⟶ 8.487:
vem kam, mislil sem si: No, hočem pričakovati,
dokler se vrne na jesen, kakor je bilo bojda na
Vignji dogovorjeno ; toraj bom videl, ali resno mislita
vzeti se, potem se bom znal ravnati. A žalibog,
da mi ni treba do jeseni čakati, ker zvedel sem
Vrstica 8.576 ⟶ 8.573:
mogel zapaziti naju. Iskali te bodo po vsem svetu;
da moreš biti tam noter, nikomur še na misel ne
bo prišlo. Med tem pa pozvemo kaj o Vekos!avuVekoslavu in
napočil bo dan rešitve, kterega nam kmalo ljubi Bog
daj in Mati Božja.“ Tako konča oče Hostnik.
Vrstica 8.590 ⟶ 8.587:
==XX.<br> Na turški vojski.==
 
Z junaškim navdušenjem in z najlepšimi nadaininadajni
začela se je vojska s Turkom. Cesar Jožef znal
je pa tudi temu podjetju, s kterim je upal Avstriji
Vrstica 8.665 ⟶ 8.662:
se Turki, dobro poznaje nespretnost avstrijskih poveljnikov
toliko usrčili, da so čez Donavo na Ogersko
priiomastiliprilomastili in po Banatu ljuto razsajali, Avstrijci so
se morali zadovoljiti, da so jim ubranili in odbivali
njihove napade.
Vrstica 8.795 ⟶ 8.792:
 
„O joj, joj, moj trebuh“, ponavljajo drug za
drugim, „raeni„meni prihaja slabo, meni tudi!“
 
„Dajmo ga, dajmo ga, izdajalec je, Turk je!
Vrstica 8.826 ⟶ 8.823:
Bil je glas nekega stotnika, krepko vzrastlega,
mladikastega moža. A prepozno je došel, ker v tem
ko on govori, leti že trebušuiktrebušnik z brega v reko:
 
„O jojmene, o jojmene, sv. Abraham in Izak
Vrstica 8.894 ⟶ 8.891:
mož.
 
„Prav tako, ljubi fantje moji“, nasmehltlnasmehne se cesar,
ter pravi: Jaz„Jaz vas v kratkem zapustim, a pošljem vam
mojega Lavdona. Ste zadovoljni, fantje?“ govori cesar.
 
Vrstica 8.906 ⟶ 8.903:
molili in potem planemo nad Turka. Ne pa pod
tem Laščijem; pozabili smo že Očenaš, še prekrižali
se nismojženismo že pol leta, zatoraj se nas pa tudi Turek
ne boji. Živio Lavdon!“
 
Veliko jih od veselja poskakuje, drugo prijemajo
po puškah, kakor bi že hotli nad Turka, vse začn6začne
križem taborišča tekati in kakor blisk razširi se po
vsem taborji da Lavdon ima priti k vojski. {{prelom strani}}
Vrstica 9.001 ⟶ 8.998:
ogleduje po stolih in po tleh. kakor bi nečesa
iskal, spoznal sera, da išče listič. A jaz molčim, in
ko nič ne najde, spet gre. Za-raeras pa imel je listič
odslej še večo važnost, skrbno ga povijem v listnico. {{prelom strani}}
 
Vrstica 9.046 ⟶ 9.043:
in jame počasi oddaljevati se. Ali vesla nisem imel,
da bi krmil. A ker je bil drog precej dolg, prelomim
ga čez pol ter konca priklenljempriklenljen z vrvico ob
čolnov rob, in začnem previdno krmiti, da je šlo
kaj nerodno in počasi, si lahko mislite. Sel sem sam
Vrstica 9.096 ⟶ 9.093:
dvomiti: vihar je bil, in barka razbita — vse je
potonilo. In jaz? Sam bil sem rešen, jaz sam.
Padem na kolena in, dasi lačen in žejinžejen, zahvaljujem
se Bogu in Mariji v goreči molitvi, kakor še nikoli
tako. Potem pa moral sem vendar naprej. Toda kam
Vrstica 9.118 ⟶ 9.115:
pred krepkim možem, ki je moral imeti okoli štirideset
let. Ni bil sam, ampak družba ž njim. Malo
osupnen serasem postal na prvi pogled pred tujci, ktere
sem koj po opravi spoznal za Turke. Toda kmalo
me mine vsa boječnost. Prijazno stopi gospodar k
Vrstica 9.155 ⟶ 9.152:
Zvečer smo že sedeli na blazinah v veži turškega
bega v Gabru. Po večerji sprehajala se je
mogočna mošnja, z najlinejšimnajličnejšim tobakom natlačena,
iz rok v roke. Tudi črna kava je krožila okoli nas.
Vsega, kar imajo Turki najboljšega, bilo je v obilnosti.
Vrstica 9.175 ⟶ 9.172:
 
Drugi dan opoludne pa sprehajal sem se po
ulicah LivenskibLivenskih. Vse ozko. se ve da, in umazano,
vse zanemarjeno, le toliko je vsaka reč napravljena,
kolikor vstreza najneobhodnišim potrebam človeškim.
Vrstica 9.259 ⟶ 9.256:
Da mlademu Ben Saruku tu ni manjkalo
priložnosti uporabiti svojih talentov, si lahko misliš.
Toda sledčslede staremu nagnenju židovske krvi, obrnil
se je bolj na praktično stran, za ktero se je čutil
bolj sposobnega, kakor je sam večkrat rekel. Pridruži
Vrstica 9.321 ⟶ 9.318:
Obljubilo se mi je poplačati vse dolgove, če bom
le zvesto spolnoval svoj posel. In res, hlapčeval
sem jim, kakor trpin, sosebnoposebno Ben Saruku. Slednjič
— bilo je Silvestrovo 1782 — sprejmo me slovesno
v ložo. Počasi prišel sem tako daleč, da sem
Vrstica 9.575 ⟶ 9.572:
in bratovščine, vzbudila je, ko se je začela
zvrševati, veliko hrupa med prostim ljudstvom, moralo
se jp^je ravnati z največo previdnostjo. To je tudi
Geravs v Štanjelu kmalo sprevidel: s silo bratovščina
se ni dala zatreti, ves kvas bi se bil vzdignil. To
Vrstica 9.645 ⟶ 9.642:
Spet tirja Geravs, naj se ljudstvo v imenu postave
razide. Zastonj! Ona stala sključena Meta Valetova,
ktera je tudi navadno KraševeeKraševce vodila na sv. Goro,
postavila se je s celo čredo babur tik pred cerkvena
vrata ter prerokovalno in žugajoče tolkla je s palico
Vrstica 9.738 ⟶ 9.735:
brate. Bežati mi je, bežati. Kakor blisk raznesla
se je po cesarstvu novica, da je cesar dal strogo
povelje uraduikorauradnikova izslediti naša društva ter vse
lože brezobzirno zapreti. Veleizdajstvo in vsa nesreča
v vojski se nam pripisuje. V Gorici smo že
Vrstica 9.808 ⟶ 9.805:
 
Tako sklene Cene svoje opazovanje in se prekriža. {{prelom strani}}
 
Vzdigne se vriš in psovanje, kamnje mi začne
leteti prek glave. Ni mi bilo več ostati. Planem
v pisarnico, zapahnem naglo vrata za seboj ter se
zaklenem. Obležejo pisarnico hote jo odpreti, a ni
se dalo, ker so vrata močna in z železom okovana,
šiloma raztolči pa in udreti jih se spet niso predrznih'.
In tako sem imel čas, da sem se na nasprotni
strani pisarnice, ki jo obrnjena na Kras,
skozi okno po vrvi spustil čez visoki zid na vrt in
od tod, ne da bi vedeli moji preganjalci, tekel sem
čez polje na Dolenjo vas in gor skozi meje na
Gradišče. Štanjelci pa vedno mene, da sem še v
pisarnici, oblegali so jo gotovo še dalje, ne vem do
kdaj, morda do noči. A jaz dospevši na Gradišče
imel sem važniše opravilo. Vedel sem, da tu ni
več za-me; zatoraj sem najpred hotel rešiti gotovino
zlato in papirnato, saj veš, brat Jonatan. To sem
naložil dvema tukajšnima zvestima možema, naj mi
jo spravita nekam tje daleč od tu, kjer jo bom sam
spet mogel najti. Da, skrbeti mi je bilo pred vsem,
da rešim žakelj in skrinjo zaveze. Da se le dedščina
Izraelova ne zgubi, kar se mene tiče, ni toliko,
tudi če tu obležim. Zdaj pa pripravljam druge
manj važne reči in drobnosti. Hitro, hitro, tukaj
mi ni več obstati; ko zvedo da me ni več v pisarnici,
gotovo se druhal priklati sem gor ubijat me.
Čuj, Jonatan, kaj pa šumi, saj ne gredo še? 1 Kaj
vraga, vsaj nocoj še ne! Jutri lahko pridrvite!
Nocoj še ne! No, pa brez skrbi, noč je že, ne bo
jih po noči. Jutri, jutri, no, pa naj le pridejo, saj
Ben Saruka ne bo več tu, še manj pa sv. vreče.
 
„In kam pa misliš bežati?“ vpraša Jonatan.
 
„Kam pa? V Trst, na morje, po morji v
Ameriko, daleč proč s skrinjo zaveze, čez rudeče
morje v obljubljeuo deželo“, odgovarja Ben Saruk.
 
„In Julijeta s teboj?“ vpraša Jonatan.
 
„Sto vragov z Belcebubom! brat, kaj me imaš
za norca?“ roti se Ben Saruk. „To mi bo možgane
zmešalo. Strela jo udari, kjer-koli je! In kaj misliš,
kam jo je peklenšček vnesel? Že dva meseca jo ni
najti. Pisal sem pod Skalo, žugaje. da mi mojo nevesto
najdejo, a grof prišel je semkaj, na kolena
padel in jokal, da je ni. Jaz sem bil že vse pripravil
za oklice. Zastonj. Ni je — ni je. Da, če
se ni zarila v zemljo iskat ranjkega kapucina Vigenjskega.
Zdaj pa sem mislil grofu pod Skalo nategniti
kožo. Nič manj kakor za dvesto tisoč. S
štirimi gradovi bi se ne bil mi pogodil. In vse to
moram zdaj pustiti ter bežati še nocoj v Ameriko.
Jojmene, jojmene!“
 
„In nič boljših novic ne prinašam iz Gorice,
brate. Bežati mi je, bežati. Kakor blisk raznesla
se je po cesarstvu novica, da je cesar dal strogo
povelje uraduikom izslediti naša društva ter vse
lože brezobzirno zapreti. Veleizdajstvo in vsa nesreča
v vojski se nam pripisuje. V Gorici smo že
zasačeni. Bilo je predsinočnim ob enajstih, ko smo
bili pri „Odkritosrčnosti“ zbrani, kar h krati se
odpro vrata, vstopita dva uradnika ter v imenu voljo
cesarjeve tirjata, da se razidemo, drugo jutro nam
dojde odlok, s kterim je društvo strogo prepovedano.
Mesto je razburjeno, posebno črno gledajo Žide,
vsak čas videti jo pred Getom večih ali manjših
tropov ljudij. Slišali so se celo glasovi: Dajmo
jih, zažgimo jim Get! Potegnil sem jo naravnost
iz Gorice in prišel sem k tebi vprašat, kaj in
kako.“
 
„In brat od Volkov?“ hoče zvedeti Ben Saruk.
„Ze en mesec ga nisem videl, niti slišal o njem?“
 
„Veš, da se je že pred tremi meseci obrnil do
vlade s prošnjo, da bi se smel pokalviniti. Že veš,
da mu je toliko mar za Kalvina, kakor za papeža
v Rimu; v Trstu ga je že dalje časa čakala neka
Hanoveranka, kteri se je že pred leti zaobljubil, da
mu je dopisovala in tirjala, naj vendar že spolni
obljubo. In kaj se je odgovorilo z Dunaja? Naročilo
se je ordinarijatu v Gorici, naj Luka od Volkov
skuša pregovoriti in spraviti na dobro pot. Zvabili
so ga v Gorico in zaprli h kapucinom. Pred dvema
tednoma ga je kapitelj prvikrat zaslišal, a Luka
vedel se je kakor Martin Luter pred zborom v Vormaciji,
poln navdušenja za Čist evangelij, a še bolj
za — Hanoveranko. Nič ni bilo opraviti ž njim. {{prelom strani}}
 
Spet so ga dali h kapucinom. A drugi dan Luka
ni bilo več v celici, zginil je, da ni duha ne sluha
več po njem.“
 
„In pri Volkih, rad bi vedel kaj počno?“ pravi
Ben Saruk.
 
„Pri Volkih so veseli, pijejo in plešejo neprenehoma,
molke so vse vrgli na gnoj, cerkev je že
en mesec zaprta. Taka vera, taka, pravijo, kakor
nam jo gospod Luka pridiga!“
 
Tako besedajoč se nekdo na vratih prikaže ter
se počasi pomika proti mizi, za ktero sta sedela
častita brata.
 
„O gospoda, oznanjam vam, da tu ni varno
več stati. Pol ure je od tega, ko sem bil v Dolenji
vasi; pogovarjali so se Dolenjci, da hote proti polnoči
z vilami in cepci udariti na Gradišče in nabosti,
kar najdejo živega. Prišel sem vam to naznanjat.
In ne vem celo, ali bodo čakali polnoči,
ker razburjeno je vse po nekem pismu, ki je došlo
županu, pravijo da Vekoslav še živi in se v kratkem
vrne.“
 
„A — kaj pa so ti glasovi? čujte! Tukaj
so že“, planejo kviško vsi trije. „Bežimo, bežimo!“
 
Drugo jutro pa gledal je Cene z Vignja gor
proti Gradišču; dim valil se je izmed hrastja proti
nebu.
 
„Glejte, kako se jo zavrtelo v zraku, prav zdaj
je zletel v oblake; jaz sem zmirom rekel, da je bil
coprnik ta gospod Mostovski.“
 
Tako sklene Cene svoje opazovanje in se prekriža.
 
[[Kategorija:Zgodovinski romani]]
[[Kategorija:Anton Mahnič]]
[[Kategorija:Slovenec]]
 
==XXIII.<br> Samotarjeva oporoka.==
Vrstica 9.994 ⟶ 9.857:
se pokloniti. Toda pri tej priči zleze mu zavoj s
hrbta in pade na cesto. On pa se za to ne zmeni,
ampak pritisne klobuk na nedrije in drž^drže ga z
obema rokama, pravi:
 
Vrstica 10.082 ⟶ 9.945:
prejšnjih treh Vigenjskih gostov, ne, ravno
nasprotno, prav ti mu dajo misliti, kar kaže že samo
vedno nemirno premetovanje z ene stranrstrani na drugo
in čelo, zdaj zgrbaučenozgrbančeno, zdaj naenkrat ujasnjeno:
te vremenske spremembe, kdor bi le količkaj opazoval,
videl bi, da so v ozki zvezi z vsem, kar se tam
Vrstica 10.097 ⟶ 9.960:
upanje gine dan na dan; odmerili so mu le še nekaj
tednov. Saj pa tudi najnovejše novice, ki dohajajo
iz raznih krajev, morajo ga vdnšitivdušiti, naj bi
tudi telesno popolnoma zdrav bil. Edino, kar ga še
vzdržuje, so sijajni čini naših hrabrih vojakov na
Vrstica 10.123 ⟶ 9.986:
pelje Rousseau. Bojim se, da bomo še z lastnimi
očmi videli zla, ktera obiščejo Evropo vsled francoske
prekncijeprekucije. Jaz menim, da smo še le pri prvem
začetku, konca še dolgo ne bomo dočakali.“
 
Vrstica 10.141 ⟶ 10.004:
sam kralj vdati se je moral zahtevam puntarjev
ter preseliti se v Pariz. Kaj potem, ko se
kraljestvo vniči ? Kdo se bo mogel vstavljati toku
francoske druhali, da ne predere mej in prepluje
vse Evrope? Vest o rastoči nevarnosti kraljeve rodovine
Vrstica 10.246 ⟶ 10.109:
Poljanca pri sv. opravilu. Ko pride pod
Štanjela do kapelice Matere Božje, zavije jo po cesti
na levo. Tedaj ni bilo več te;žkotežko uganiti, kam je
namenjen. Tam zadej ni pod Stanjelsko pastirovanje
nikdo spadal, kakor samotar v potoku. In res, četrt
Vrstica 10.274 ⟶ 10.137:
se zabavala in igrala. Bil je pa Gašpar stric grofa
Antona spod Skale. Tudi ko sva z Egonom dorastla
v mladeniča, ostala sva zmirom zvesta prijatejlaprijatelja, ni
naju ločil stan, da, celo tesnejše se nas je obvila
vez ljubezni. Tedaj se ve da, ko je Egon imel
Vrstica 10.293 ⟶ 10.156:
 
Bilo je neko pomladansko noč, ko se je iz R.
vračal proti D. vasi. Dobro sem vedel, da? ima
priti. Pri drugem potoku prežim, tam kjer se z
mosta vidi kakih šest ali sedem sežnjev globok
Vrstica 10.315 ⟶ 10.178:
sem moral zbežati s pokopališča. Od tedaj nisem
imel več miru ne po noči, ne po dnevi. Žalost in
grizenje vesti me je tako peklo, da sem tiditudi telesno
jel hirati in bledeti. Vzroka seveda nisem nikomur
razodel. Prestal sem še pol leta doma, potem pa
sem zginil, od nikogar se ne poslovivši. SelŠel sem,
kamor me je pot peljala, brez živeža, brez denarja,
brez cilja. Ker sem vsega pogrešal, moral sem se
Vrstica 10.324 ⟶ 10.187:
Hrvatskem, slednjič dospel sem v Granico, do turške
meje, kjer se ustavim in poprimem gozdarskega
dela, pri nekem lesovnem velekupcivelekupcu. Ker je tako
kmalo spoznal mojo spretnost, izvolil me je za pisarja
v gozdarskem uradu. Pet let sem mu pisaril,
Vrstica 10.335 ⟶ 10.198:
pripalo je pod Skalo. A v oporoki zapustil
je 800 gld., od kterih obresti naj bi živel samotar,
ki bivimelbi imel moliti in pokoriti se za njegovo dušo.
 
Štiri leta po smrti se še ni nikdo oglasil za to
Vrstica 10.341 ⟶ 10.204:
spričevalom, ter prosim, naj bi se meni naklonila
samotarjeva zapuščina, ob enem naznanim kraj, kjer
mislim samotariti, nad Podlazi. Umel serasem dobro
zadnjo voljo Egonovo bolj ko vsak drug človek. Ni
bilo težko doseči, kar sem prosil. Radi so privolili
Vrstica 10.439 ⟶ 10.302:
močno, kar je kazalo, da ga ne zvoni več stara
šibka roka samotarjeva. In res, kmalo prikaže se po
cesti od Braniške strani črn križ, kterega nese satnsam
Cene z Vignja, ves preprežen s črno-belimi trakovi,
kakor so ga doma, prav po mestno, opravili. Za
Vrstica 10.455 ⟶ 10.318:
 
<references/>
 
[[Kategorija:Zgodovinski romani]]
[[Kategorija:Anton Mahnič]]
[[Kategorija:Slovenec]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Zadnji_samotar«