Od kralja Matjaža: Razlika med redakcijama

| prejšnji= Od lepe Vide

| naslednji= Od Rošlina in Verjankota

| poglavje= [[Nezbrano delo Franceta Prešerna#Prepesnitve ljudskih pesmi|Prepesnitve ljudskih pesmi]]

| avtor= France Prešeren

| dovoljenje=javna last

| obdelano=4

}}

 

Celje belo in veselo,

v Celju lipica zelena,

mehke pernice zrahljane,

bele rjuhe so oprane,

Tam leži pri belem dnevi

kralj Matjaž, bolnik kraljevi;

dokler ga je Bobnar spazil,

ga obodel mož srditi,

 

Ves obvezan, ves krvavi

kralj Matjaž sestrici pravi:

»Rane mi poglej skeleče,

»naj kdo po zdravnika teče,

da mi grenko smrt odvrne;

črne, bratec, tvoje rane;

vedno, kralj, sem te svarila,

 

da bom v vas šel k lepi ženi,

k tvoji ženi, Bobnar mladi,

 

pot mrtvaški je pritekel.

Zazvoni po Celju celem,

pri Šempetru so zvonili.

Bobnar bil je pri kosili.

»Kdo je umrl, da se razglaša

glas zvonov po Celju celem,

v Petrovem zvoniku belem

»Vem, kdo umrl je, srce moje!

Preden prišla stara leta,

kralj Matjaž je šel iz svéta,

 

{{prelom strani}}

Bobnar praša žene mlade:

 

»Ni mrlič bil žlahte moje,

ker sva skupaj se učila

 

Bobnarju se jeza vname,

obsedlaj brž dva konjiča,

tako hitra ko dva ptiča,

vrzi torbico čez rame

in beživa pri tej priči,

{{prelom strani}}

Hlapec pravi ino reče:

»To mi v glavo iti neče,

</poem>

 

[[Kategorija:Nezbrano delo Franceta Prešerna]]

[[Kategorija:France Prešeren]]

[[Kategorija:Slovenska književnost]]