Po Gorenji Italiji: Razlika med redakcijama

 

Vlak je drdral precej časa preko lagun in oddaleč se je že dolgo kazala pisana Venezia, ko smo se ustavili na kolodvoru koncem Velikega kanala. Takoj pred poslopjem so stali majhni parniki (vaporettli), ki nadomeščajo naše tramvajske vozove in gondole, ki opravljajo posel fijakarjev. Sedel sem na parnik ter odplul skozi ves kanal, ki ima obliko narobe obrnene velike črke S. Vapore se je ustavil tikoma poleg Markovega trga ter nas izkrcal na Molu Riva di Schiavone. Sopotniki na parniku so mi bili nemški pevci, ki so prišli s slavnosti v Gradcu. Meni so se zdeli komični s svojimi dobelimi lodenastimi suknjami in kocinastimi klobuki z jelenjimi repki. Vsak je nosil oprti v svoj kovčeg ali svoj »Rucksack«. Teh kovčgov in »Rucksackov« menda sploh nikdar ne odlagajo, kajti srečaval sem jih še dva dni neprestano z njimi. Menda nosijo ti Nemci seboj cele gostilnice! Tako, seveda, se potuje jako ceno. Na parniku sem si ogledoval nebrojne gotske in renesančne palače ob Velikem kanalu. Krasne so še danes, akopram so skrajnje zanemarjene. Dasi jim odletava omet, dasi se tuintam krušita kamen in opeka, ter je postala prvotna barva s tem umazana, nudijo očesu s svojo smelo, veleokusno arhitektoniko, s svojimi koničastimi, z marmorjem obrobljenimi dolgimi in ozkimi okni ter visokimi vrati največji užitek. Povsod dekorativni kipci, stebriči in nebroj, kakor lastavičja gnezda predrzno visoko nad vodo visečih balkonov! In vsaka palača v svoji posebni barvi, iz vsake vodijo v kanal lepe stopnjice, pred katerimi stoje v kanal zabiti koli, pobarvani z bojami dotičnega benečanskega mogotca. Benečan, ki se je vozil z menoj, imenoval je sedanje in bivše posestnike raznih palač, veličastnih cerkev in uradov. In mimo mene so švigala slavna imena dožev, kuratorjev, vojvod in umetnikov iz XIII., XIV., XV. in XVI . stoletja. Koliko slave, moči, groze in nasladnosti so videle te stavbe! Takoj spočetka kanala, nasproti cerkve sv. Marka, ležita Punta della Salute in Dogana di Mare, glavni carinski urad, na strehi kip vrteče se Fortune na veliki kroglji, dalje na visokem podstavku prekrasna cerke v S. Maria della Salute s svojima ogromnima kupoloma in tremi kapelami, polnimi slik Tiziana, Salviata, da Parme ter kipov raznih neumrljivih plastikov, potem Pallazo Corner della CaGrande, stavba Jac. Sansovina, danes prefektura in sedež Consigli a provinciale, Palazzo Rezzonico s slavnimi fresko-slikami, Palazzo Foscari, hiša znamenitega, a poginolega dožeta, Palazzo Pisani in Layard z zbirko imenitnih slikari, luksuriozni Palazzo Papadopoli, Palazz o Grimani, mojstrsko renesančno delo znamenitega arhitekta Saumichelija, Palazzo Daudolo, sedaj Municipio, Fondaco de'Tedeschi, v XII. veku skladišče nemškega trgovca, danes poštni urad, Palazzo Di Michiel dalle Colonne, krasna gotska stavba iz 17. stoletja z mnogimi umotvori, Ca Doro, najličnejša gotska palačica, Palazzo Pesaro iz 17. stoletja, danes dom umetnikov in galerija modernih mojstrov, Fondaco de Turchi, v 17. veku prebivališče Turkov, danes Museo civico, Palazzo Vendramin Calergi iz XVI. veka, med najlepšimi benečanskimi privatnimi palačami, danes last princa Henrika Bourbonskega, z mnogimi umetninami (v tej palači je umrl Rikard Wagner ter je o njej spisal d' Annunzio svoj roman »II Fuoco«), Chiesa degli Scalzi, najsijajnejša benečanska cerkev v baroknem slogu itd. Na desni in levi same genialne stavbe nekdanjih benečanskih milionarjev ali dragocene cerkve in cerkvice zanimivih slogov. Vsaka zase znamenitost, vsaka zase bogat muzej večnokrasnih del! V nekaterih pa so nastanjene danes že moderne restavracije, kavarne ali prodajalnice. Prozajičen zaključek nekdanjega poezije polnega začetka - Pegazi v jarmu!

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Nepopisen, čudovito krasen vtisk pa dela na občutno dušo veličastni trg sv. Marka. 175 m je dolg, na zahodnji strani 56 in na vshodnji 82 m širok, - raven kot plesna dvorana, z marmornatimi in trahitnimi pločami. Na vshodu ga meji fantastična romanska Markova bazilika in Piazzeta, na severu in jugu trinadstropne prokuracije in na zahodu Palazzo reale - same gigantske stavbe rafiniranega razkošja in bogastva. Med baziliko in kraljevsku palačo je danes z deskami zagrajen prostor, v njem pa ogromen kup kamenja - razvalina Campanila. Pionirji, pod nadzorstvom Častnikov in arhitektov, odvažajo v samokolnicah sipino na priproste velike čolne, katere vlačijo parniki na morje, kjer mečejo podrtine v vodo. Pred Markovo cerkvijo stoje trije ogromni bronasti podstavki drogov za zastave, okoli teh pa poseda neštevilo krotkih golobov. In tu je veselje tujcev, zlasti otrok doma. Golobje sedajo človeku na ramena in na roke ter zobljejo krmo, ki se jim daje iz dlani ali iz papirnih zavitkov. Otročiči zlatih in črnih kodrov so begali med to golobjo jato, vriskali ter se smejali živalicam, ki so jim sedeli na klobučkih ali na lakteh, se dobrikaje drgnili ob otroška ličeca in zadovoljno grule hiteli zobati. Ko se zvečeri, posedejo golobčki po neštevilnih stolpičkih in pomolih, stebrih, kipih in okraskih ter počivajo, da zarumeni nova jutranja zarja. Po Velikem kanalu pa se gnetejo gondole, električne žarnice in obločnice zažare tisočero in tisočero, in na Markov trg se zgrinjajo množice elegantnega občinstva. Kakor bi se odprle zatvornice, hite iz vseh strani, iz vseh ulic in kanalov ljudje na trg, kjer si je že v velik krog razvrstila mestna uniformirana in mojstrsko izvežbana godba svoj oder ter svoje vzvišene pulte. Na obeh straneh trga so velike moderne kavarne, ki so postavile več vzporednih stolov in mizic ob kuracijah. Mahoma so vsi sedeži polni in natakarji prinašajo kavo, sladoled, pivo in vino. Na ogromnem prostoru med sedečo gospodo pa se sprehajajo tisoči, ljudje najrazličnejših rodov in jezikov. Čudovito vrvenje nastane, da se ti zdi, kakor da si zašel v ul roječih čebel. Na trgu pa je svetlo ko podnevi. Vse Benetke so zbrane in tudi otročičev najmanjše starosti ne manjka. Tedaj pa zasvira godba in vse utihne. In po velikanski dvorani, nad katero se razpenja silni obok z milijoni zvezd posutega nebesa, se razlegajo razkošni akordi najznamenitejših skladb največjih komponistov. Mozart, Gounod, Verdi, Mascagni in Leoncovallo so bili tega večera na vsporedu. Dirigent, ki gaje hvalil v zadnjem letu svojega življenja sam Rikard Wagner, je velik umetnik, umetniki so njegovi godci in le umetniška so dela, ki se izvajajo. Zato pa je vžitek teh koncertov na Markovem trgu vsekdar največji in najlepši. Se nikdar ni učinkoval a glasba s toliko opojno silo na moje srce, ko tam sredi divotnih benečanskih palač, pred veličastno Markovo cerkvijo. Bujnost v akordih, bujnost v življenju, ki me je obdajalo, in kamor sem pogledal, bogastvo in krasota! In ko se konča točka, zaploska ob¬ činstvo in tlesk dlani odmeva kakor bi bi se lovil vihar med gostim vejenjem bohotnega gozda! Radosten smeh živahnih otrok - koketno gruljenje bujnolasih krasotic velikih črnih oči in prelestnih stasov - pred mano pa kipeča čaša gostega »monakovčana«! Pa da bi ne bil človek srečen? - Tedaj pa se je začulo petje. Mogočno, samozavestno, a hkratu nekako pobožno navdušeno je odmevalo. Občinstvo je takoj utihnilo..- in nekak tesen občutek se je polastil duš poslušalcev. Kdo prepeva? Na Markovem trgu ob 9. zvečer koncerti močnih pevskih društev niso navadni. In ti glasovi - te besede niso domače , niso italijanske. Trdo, grozeče, a hkratu sentimentalno zanosno zvene široki akordi neznanega komponista:... «Fest steht und treu die Wacht am Rhein!« Torej tudi tukaj! - Glej jih možičke v debelih lodenastih »kamižolah«, s kocinastimi klobuki in jelenjimi repki! Na hrbtu visi vsakomur ročen kovčeg ali pa obsežen »Ruoksack«. Majhni in široki, trebušasti so večinoma, skoraj belih brk in na nosu jim vise očala ... Ali tenoriste - že postarne gospode — imajo imenitne! In sedaj: »Der Gott, der Eisen waohsen liess...« na to »Deutschland, Deutschland tiber Alles«...! Benečani in Benečanke ploskajo ter kličejo: »Bravo! bravo!« - Razumeli itak niso ničesar... Strašen krik neusmiljeno pretepene Italijanke in kletvine moškega so me prebudile zgodaj zjutraj. Čul sem, kako se lomi pohišje, kako žvenketa steklo in porcelan. Ustal sem, oblit s potom, s svoje radi komarjev okoli in okoli z belo prozorno tančico zakrite postelje ter odšel v kavarno na Markovem trgu. Takoj so me obkrožili nečuveno sitni in vsiljivi prodajalci razglednic in »Ricordov di Venezia«. Razcapanci, ki se dajo odpoditi le zgrda, so mi zagrenili v Italiji marsikatero minuto. Ti reveži tišče in govore v človeka brez konca in kraja, četudi jih podiš, jim odkimavaš ali se jim vljudno zahvaljuješ. Ako se skriješ za časopis in se delaš gluhega, počaka te, da pokažeš svojo glavo, potem pa te zopet naskočijo kakor obadi v pasjih dneh. K vsi sredi imaš toliko prijateljev, ki so se ti vsi priporočili za razglednico! Težko se sicer najde trafika z znamkami, posebno težko pa skrinjica za pisma. Teh skrinjic je po italijanskih mestih namreč neverjetno malo. Cele ulice so brez njih ter so vrhu tega še tako nerodno skrite, da jih ne zagledaš lahko, nego jih moraš iskati v potu svojega obraza. Ali tudi to je opravljeno. Po krščanskem geslu: Z Bogom začni vsako delo... sem stopil najprej v cerke v sv. Marka. Ako bi jo nameraval popisavati natančno, bi rabil prostor podlistka »SI. N.« ves teden! Posvečena je patronu Benetk, sv. Marku, čegar kosti so prinesli Benečani že v IX. veku, vanjo iz Aleksandrije ter jih spravili pod glavni oltar. L. 830. so začeli zidati to cerkev, 876. je pogorela in bila sezidana vnovič, v 11. veku pa so jo prezidali po vzorcu nekdanje cerkve apostolov v Carigradu v bizantiskem slogu in v orientalskem razkošju; v XV. veku je dobilo poslikano pročelje še gotske prizidke, in štiri konje iz pozlačenega brona, tako da je danes med najkrasnejšimi cerkvami sveta. Tloris ima obliko grškega križa z enako dolgimi prečnicami in s peterimi kupolami. Dolga je 765m, široka pa 51*8 m. Okoli sprednje prečnice ima luksuriozno vežo z marmornatimi tlomi in stebri, vzidani reliefi in mozaiki bizantinskega sloga iz XIII. veka na obokih. Notranjščina cerkve ima tri podolžne in tri poprečne ladije. Tla so iz marmornatega mozaika iz XII. veka, strop pa ima zopet slike v mozaiku. Glavni oltar je umotvor iz zlatih in srebrnih plošč z vloženimi biaerji i n reliefi iz XI. veka; za tem pa leži drug oltar iz alabastrskih strebrov, ki so bili nekdaj baje v templju Salomona. In na desnih in levih oltarjih bron, marmor, zlato in srebro! Povsod starinske, slovite slike in dragoceni mozaiki. Prižnice, spovednica in ograja kora so rafinirani umotvori lesorezcev umetnikov. Po tleh in po stenah reliefi in v zideh sarkofagi. Cerkev krasi zunaj po zidovih in po prizidkih ter znotraj po stenah pod, med in nad okni in ob oltarjih 500 večinoma orientalskih marmornatih stebrov z najrazličnejšimi, bogatimi zaglavji. Mozaiki, nekateri celo iz X., večinoma iz XII. in XVI stoletja pokrivajo ploskev 4240 m3. Zlata, srebra, brona in orientalskega marmorja pa je v tej katedrali za milione in milione! Poleg cerkve je zakladnica z večinoma zgodovinskimi dragocenostmi in poleg zakristije kripta. Cerkev spredaj ni videti visoka, a tem bolj široka, saj ima 5 velikih bronastih vrat. Italijani ljubijo barve, zato dela tudi ta katedrala zelo pisan, pestrobojen, a očesu prav prijeten, ker okusen vtisk. Mnogobrojni kipi, stolpiči in okraski živalskih in človeških glav se družijo s harmonično enoto, ki včinkujejo kot en sam kolosalen umotvor. Tik katedrale stoji z morja najprej vidna impozantna palača dožev, Palazzo ducale. Na zahodni strani je 75m, na južni pa 71m dolga. Sezidala se je že 1. 814, pogorela v X. in XII. veku ter bila obnovljena v sedanji krasoti 1. 1873. do 1889. Palača ima v svojem slogu gotski značaj. Spodaj so široke arkade s 30 nizkimi in debelimi stebri brez podstavka, a umetno s človeškimi in živalskimi glavami in z listnatimi ornamenti okrašeni zaglavji; prvo nadstropje, takozvano Loggio, obdajajo zopet arkade z 71 stebri, katerih zaglavje se razširja vejnato ter otvori okrogel okrasek s križastimi odprtinami; nad temi je drugo, najvišje nadstropje, na vsaki strani s šestero širokimi in visokimi, zgoraj koničastimi gotskimi okni; na sredi strani, ki gledata na trg in na Molo, sta masivni verandi iz rudečega marmorja. Verandi sta navzgor slični kapelicama z levoma. Z njiju se je včasih proglašale smrtne obsodbe. Tudi na notranji strani palače sta v pritličju in v prvem nadstropju široki stebrišči. Tudi tu imajo debeli in nizki stebri najraznovrstnejša zaglavja. Zunaj in znotraj pa so obložene stene z rudečkasto-rumenimi marmornatimi ploščami, da se ti zdi to pestro poslopje kakor palača najbujnejše orientalske pravljice.

 

(Dalje.)

 

Stopivšemu na dvorišče, ki je z marmornatimi ploščami tlakovano, pa se ti zdi, da nisi v sredi ene same palače, nego da te obdaja petero palač različnih pročelj. Gotski, romanski, barokni in novorenesančni slog je izražen tu v svoji najvzornejši popolnosti ali pa so kombinirani vsi slogi v čudežno slikovito harmonijo. Na treh straneh trinadstropna stebrišča z ogromnimi okni, na četrti v zdolblinah razni kipi, pomoli, verande, galerije in razkošni ornamenti. V prvo nadstropje vodijo široke marmornate stopnjice, Scala dei Giganti z velikima sohama Marta in Neptuna (delo Jac. Sansovina). Na teh stopnjicah so nekdaj kronali dožeje, odtod pa nas vodi Scala d'oro (zlate stopnjice) v nekdanje zborovalnice, sodne dvorane in sobane senata, kolegija, sveta desetorice itd. Danes so te velikanske luksuriozne sobe galerija slik in kipov. Umotvori Tintoretta, Pavla Venoreškega in Palme Giovana, Tiziana, Sansovina i. dr. nesmrtnih umetnikov vise po stenah ter so zbrani iz vse nekdanje silne benečanske države občinstvu na ogled. Tu je Bibliotheca Marciana, ki ima nad 350.000 tiskanih del in nad 10.000 znamenitih rokopisov, dalje arheološki muzej s kipi grških in rimskih plastikov ter z antiknimi in modernimi deli, večinoma plen, ki so ga prinesli Benečani s svojih zmagovitih vojen s Tur­čijo, Grčijo, Tunisom in raznimi italijanskimi republikami. Silno bogastvo leži v teh kolosalnih slikah po stenah in po stropeh. V I. nadstropju je 8, v drugem 11 dvoran, polnih najdragocenejših umotvorov najslavnejših italijanskih veleduhov, a tudi stebrišča in galerije so pokrite s kipi in reliefi neprecenljive umetniške in zgodovinske vrednosti. Globoko pod palačo pa so takozvani Pozzi, v skalo sekane ječe, kletem brez oken podobni strašni prostori, mučilnica in morišče. Ozki in zaduhli hodniki segajo daleč okoli pod zemljo, na desni in levi so nizka vrata, skozi katera je možno v kaznilnice državnih zločincev in veloizdajalcev. Tu je ležal v težkih verigah nesrečni dože Marino Foscari, vojskovodja Conte di Carmaguola, arhitekt Filippo Calendario i. dr. Tu stoji v ozkem hodniku kos stebra, na katerega so polagali nesreč­ niki svoje glave pod sekiro krvnika. Tla so nagnena proti morski strani in v tleh sta dve luknji, skozi katere se je odtekala njih kri. Za njimi pa so mala vratca, odkoder so njih trupla odvažali na barkah ter jih potapljali daleč v morju. Palačo dožev veže z ječo navadnih zločincev (Carceri — Prigioni ) krasni obločni mostič iz belega marmorja »Ponte dei Sospiri« (most vzdihov). Ta mostič nad ozkim kanalom za palačo se vidi posebno lepo s sosednjega mosta, Ponte delle Paglia, na Rivi degli Schiavoni. Zločinci, katere so prepeljali iz Prigionov v palačo dožev preko »mostu vzdihov«, so bili izgubljeni za to življenje. V kamenitih kleteh Pozzi so jih obglavili ali pa zadavili, in luči solnca niso videli nikdar več... Najlepši in največji most v Benetkah je seveda Ponte di Rialto preko Velikega kanala. 48m je dolg in 22m širok; na obeh straneh se vspenja kvišku, proti sredini je raven. Na obeh straneh stoje vrhu mostu prodajalnice. Obok ima širino 28m. Ograjata ga galeriji okroglih obočnih oken, ki se končujeta v visoke portale. Tu je promet največji; pod mostom švigajo neprestano gondole, barke in parmki, preko mostu pa se gnete ob­činstvo. Na večer pa se zbero tu benečanski pevci in pevke na svoji barketi ter prepevajo svoje hrepeneče pesmi. Moški in ženski samospevi se vrste z zbori, v širokem krogu pa poslušajo Benečani in tujci v svojih gondolah. In mesec obseva palače in gondole ter poljublja s svojimi mrzlimi žarki šumljajoče valove... Ne bom opisoval nadalje še drugih znamenitostij Venezije. Accademia di Be11e Arti ima v 20 sobanah nebroj najznamenitejših in modernih umotvorov Tiziana, Tintoretta, Pavla Veroneškega, Bellinija, Boccaccia, Palme Vecchia i. dr. mojstrov iz časov največje slave in mogočnosti Benetk. Cerkve so po svoji arhitektoniki precej slične druga drugi, a vendar ima vsaka toliko različnih dragocenostij in umotvorov najstarejših italijanskih mojstrov, da bi zaslužila vsaka svoj popis. Te cerkve so pravi muzeji slik in tipov, a vsaka ima vrednost milijonov. A te slike in ti kipi so taki, da bi jih naši duhovniki zelotje gotovo nemudoma pometali v največjo temo ali pa bi jih zavili v rjuhe in plašče... H kipom pa bi poklicali najnerodnejšega kamnoseka, da jim z barbarsko roko odžaga in odpili to in ono, kar je dala človeškemu telesu nadvse modra in čista božja narava, pa bodisi Marijinemu ali Kristusovemu ali kateremukoli telesu. Najznamenitejše cerkve v Benetkah pa so vendarle S. Maria della Salute, S. Maria Gloriosa dei Frari, S. Giorgio Maggiore na otoku Isola, S. Zaccaria in S. Maria dei Gesuiti. Tudi nebom opisoval Arsenala s svojim zgodovinsko imenitnim muzejem, ki ima 3 nadstropja in 31 soban egiptskih, asirskih in italijanskih starin, mnogo različnega orožja, slik, kipov iz marmorja, brona in slonove kosti ter lesoreznih umotvorov največje krasote. Mesto ima ogromno tovaren, prodajalnic, ristori in kavarn. Povsod bujno

življenje, povsod vrvenje prodajalcev in nakupovalcev. V notranjih delih so ulice ozke in zaduhle, saj dajejo visoke hiše zraku le malo prostora. Povsod diši po sadju, siru in po ribah, ob kanalih pa prav neprijetno smrdi po morju, v katero se izteka in meče vse. Benetke so en sam muzej znamenitih krasot, a preko teden dnij bi v njih vendar ne maral živeti! Prezaduhle so in pretesne. Med zrakom ob naših planinah in benečanskim smradom je tolik razloček kakor med kristalno vodo gorskega vrelca in med blatno mlakuž o sredi umazane vasi! Zato pa tudi nisem videl tekom poltretjega dne v Benetkah niti enega lepega italijanskega obraza. Suhotna, vela in bleda so lica Italijank, suha in medla njih telesa. Zaduhlost in vročina jim pač kakor spomladna slana zgodaj zatareta cvetje na obrazu. Ali nekaj lepega imajo tudi Benečanke, to so njih bujni, gosti, kakor žima trdi in zviti lasje, katere nosijo v visoki frizuri, ter njih žive, temne oči z dolgoresastimi trepalnicami. Dekleta iz priprostoga naroda nosijo brez razločka preko hrbta ogrnjene velike črne, spredaj do tal segajoče robce, obute pa so navadno v nizke, visokopete solne. Italijani so večinoma visoki in vitki, gostih črnih kodrov, temnih očij in nekako židovskega tipa. A tudi plavolasih Italijank in Italijanov je že mnogo. Dan se je že nagibal proti večeru, ko sem obstal na Rivi degli Schiavoni, kjer se je majalo zasidranih nekaj majhnih topničark ter se je zbralo nebroj gondol in barket. Blizu spomenika kralja Viktorja Emanuela, ki sedi na dirjajočem konju ter dviga v desnici sabljo - malookusno delo kiparja Ferrarija - sem se vkrcal na vaporetto ter odplul na otok Lido. Vozili smo se mimo elegantnega, velikega modernega parnika američanskega milijonarja, mimo otoka Izola z veliko in krasno cerkvijo S. Giorgio Maggiore, ki ima visok stolp in kupolo, ter bil v 12 minutah že pred »Hotelom Lido«. Deset minut poti po lepem drevoredu med ličnimi vilami in restavranti je do ogromnega kopališča, Stabilimento di Bagni. 500 kabin, restavracijo, veliko koncertno in plesno dvorano in dolgo teraso na morje ima to skoraj največje italijansko kopališče. S terase vodijo lesene stopnjice na peščeno obrežje in naravnost v morje. Gospodje se kopljejo na desni, dame pa na levi. Mejo tvori debela vrv, na kateri pa se telovadijo skupno. Kopalne obleke zakrivajo razen rok ves zgoranji život, kajti kopalnih hlačic ne sme rabiti nihče. Toplota morja se menja od 20-27 ° C. Morje s svojim finodrobnim peskom se nagiblje prav polagoma navzdol in njegovo valovanje je zmerno in prijetno. Vrišč žensk in otrok, premetajočih in brizgajočih se po temnozeleni vodi, pluskanje plavajočih dam in gospodov, ki se zunaj na morju križem potapljajo ter zverajo po sodih, lesenih ploščah in čolnih, polni ozračje; na terasi in stopnjicah z dolgim mostom pa se sprehajajo s širokimi slamniki in čepicami pokriti in v rjuhe zaviti gospodje ter kramIjajo z damami. Gola meča in kolena ne ženirajo nikogar... Zmračilo se je docela. Od obrežja pred »Cursalonom« done semkaj akordi koncertne godbe in pred »hotelom Lido« se je zbralo najizbranejše občinstvo. V velikem, elegantnem salonu s krasnimi kristalnimi lestenci je prezaduhlo, zato sedi vse na obrežju ter večerja. In pred nami se razprostirajo Benetke; le posamezne konture se razločijo. Na obali in na trgih pa žare tisoči in tisoči električnih lučic. Hladen veter pihlja z morja. In parnik me je odpeljal zopet na trg sv. Marka, ki ga stražita na silnih stebrih krilati lev in sv. Božidar. In zopet se zrinjajo množice iz vseh ulic in kanalov na trg, kjer so se vršile nekdaj najsijajnejše slavnosti ob kronanju dožev, odkoder so odhajale nepremagljive vojne čete na morje v boj proti svetovnim kraljestvom, kjer so se dogajale najrazkošnejše veselice, narodni bali in najbakhantnejše maskarade, - na trg, ki je videl toliko bleska, slave, čednosti in greha, a tudi groze in krvi - , h koncertu in Ilirtovanju... Zopet grme in zvene bujni akordi med prelestnimi palačami in človek se potaplja s svojo dušo v njih, kakor v morju ter se dviga z njimi tja v nebo večne krasote...

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

2. Milan.

 

Vožnja po Gorenji Italiji je ves čas nepopisno prijetna in zanimiva. Na desni in levi se razprostirajo plodna polja, travniki, holmi za holmi, vmes pa dražestno ležeča mesteca, romantične vasice ter gradiči in vile. Visoko po grebenih holmov so razpoložene večnadstropne, arhitektonsko luksuriozno opremljene stavbe, po rebrih hribov in pobočjih brdov so kakor lastavičja gnezda nalepljena razsežna letovišča in sredi njih strme proti nebu smeli stolpi z nizkimi, skoraj s ploskvimi strehami. In ako rabiš kukalo, vidiš skozi visoke ozke line celo zvonove. Rudeče strehe iz krive opeke se svetijo tu in tam iz bujnih gajev, lepi mostovi se spenjajo preko širokih strug brzotekočih potokov in gladke bele ceste se vijejo ob košatih drevoredih. In kamorkoli se ozreš, vidiš dolge ravne vrste nizkih vinskih trt ter aleje murb. Vsako zemljišče meji na dveh straneh prema vrsta visokih dreves, ki vrše tako najnatančnejše nalog o naših kameniti h mejnikov. Vlažna zemljišča preprežajo ravne črte čistih in gladkih jarkov, po katerih se odteka vlaga. Iz vlaka ima tako človek vtis, da se obdelujejo polja vestno in razumno ter da vlada povsod najlepši red. In vendar je bilo videti le malo poljedelcev. Ta in oni pa se je sklonil od dela, se smehljaje ozrl na jaderno brzeči vlak ter zamahnil s širokookrajnim slamnikom v pozdrav potnikom, stoječim ob oknih. In zagorele Italijanke so kazale svoje bele zobe, zamikale rahlo z rokami, otroci pa so pritekali k progi in nam metali poljubne. Prijazno ljudstvo! Vozili smo mimo Vicence, Verone in Peschiere brez prestanka. Tam v daljavi pa se je zasvetil a brezkončna azurnovišnjeva jezerska ravan, obdajana z golimi, ostrorobimi gorami: Lago di Garda, največje jezero gornjeitalsko. Ustavili smo se v Desenzanu, majhni, jedva 4500 oseb broječi luki tik jezera. Na kolodvoru imajo čakalnice presenetljiva napisa »Wart e Saalen« in »Warten Saal,« a nemški vendarle ne razume nihče. Tikoma pristana leži na najlepšem prostoru Caffe-Ristorante al Lido s kopališčem in malim vrtom. Umazana in zamkama je ta restavracija, a njene cene so prvih hotelov. Zato pa je razgled tem veličastnejši. Po ogromni gladini jezera se majejo hropeči moderni parniki in kakor orehove lupine skačejo čolni, zibani po nemirni vodi. Kakor razburjeno morje se zaganja valovje v obalne hiše ter se razbija hrupno v bele pene. In robovi strmih gor se svetijo v solnčni luči sivomodro, zelenkasto-črno, belo in rudeče. Tam v daljavi pa bleste cerkve in hiše riverskega obrežja. Velikansko je to sinjeplavo jezero in med najkrasnejšimi v Evropi. Blesk vode in raznobojni odsev Apenin povzročata, da se zdi človeku tod vse nenavadno svetlo in jasno, da seza in razloča oko v najskrajnejšo daljo. Solnce pripeka, a vendar ni posebne vročine, saj prihaja z jezera prijeten hlad. Desenzano ima vse pogoje najprijetnejšega letovišča. Prekrasno jezero z zmerno toploto vode, divno okolico, na vse strani najlepšo panoramo, ne daleč, jedva dve uri s parnikom odtod, tirolsko Rivo ter Arco. Vendar ne store konservativni Desenzanci ničesar za udobnost tujcev, ki se zato kraju izogibljejo. Ozke in umazane ulice, umazane hiše in umazani restavranti... take razmere prometu tujcev seveda niso ugodne. Zato pa smo se vendarle radi poslovili od čarobnega razgleda ter bili proti prvemu mraku že v Milanu. Takoj na velikanskem kolodvoru je opaziti, da smo v modernem velikem mestu. Pred poslopjem je čakalo nebroj hotelskih vozov, cela vojska fakinov (postreščkov) in dolga vrsta zasebnih kočij in fijakarjev. Razen tega vozovi električne železnice. Fijakarji imajo brez izjeme vsi črne ali bele cilindre ter temnovišnjeve, rudeče obrobljene uniforme. Vozili smo se po širokih ulicah z visokimi, bogato fasadiranimi poslopji in z bujnim, hrupnim prometom vozov in občinstva. Po trotoarjih se kar gnete ljudi. Bogastvo in luksus povsod. Saj pa je Milan s svojimi 468 600 prebivalci za Napoljem najobljudnejše in najbogatejše italijansko tovarniško mesto. 900 tovaren in 10.500 prodajalen je tu; nad 200 trgovin se bavi le s svilo. Industrija svile, volne, bombaža, rokavic, vozov, strojev, in umetalnega pohištva cvete. Izvažajo se v velikanskih masah sir, surovo maslo, jajca in perutnina. Troje kanalov veže Milan s Tessinom in Padom in z jezerom Como. Do Monze, kraljevskega letovišča, kjer je bil ustreljen kralj Humbert, vozi električna dvonadstropna železnica. Le eno uro vožnje je do tja in le eno uro do jezer Como in Lecco. Zato pa je naval tujcev tudi v vroči dobi v Milan u vedno velik in hoteli so neprestano polni. Saj življenje ni drago.

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Ustavili smo se v hotelu »Ancora & Ginevra« na Corsu Vittore Emanuele. Lep, eleganten hotel, fina, taktna postrežba, čiste, velike, zračne sobe in vendar ceno. Z balkona sem se ozrl na Piazzo del Duono ter takoj pred seboj ugledal najlepši kras Milana: čarobno velečastno katedralo, ideal gotske stavbe iz samega belega marmorja z neštevilom stolpov in stolpičev, kipov in kipcev ter s tisoči in tisoči okraskov. Tramvaji, kočije, motorni bicikli so švigali semtertja, nešteta množica je hitela na vse strani, raznašalci listov pa so se drli in kričali naslove svojih večernih žurnalov. Nečuven hrup in vrišč! In šli smo mimo katedrale, ob gigantskem spomeniku Viktorja Emanuela ter krenili po sijajnih arkadah, ki obdajajo vso levo stran katedralinega trga, ob krasotni h palačah v »Galerijo Viktorja Emanela«. Vhod in izhod tvorita marmornata slavoloka. Tudi Rim in Napolj imata tako »galerijo«, toda milanska je najlepša in najveličastnejša. Dve dolgi in široki, na sredi navpično križajoči se ulici sta pokrita s stekleno obočno streho. Na širokem osmerokotnem križišču je veličastna, 50m visoka kupola. Na obeh straneh z marmornatim mozaikom tlakovanih, le pešcem pristopnih ulic se vrste najlepše in najbogatejše prodajalnice, banke, knjigotržnice, kavarne in najfinejši restavranti. Občinstvo se sprehaja po električno, kakor dan razsvetljeni galeriji ali pa sedi pred kavarnami in restavranti. Kakor v mravljišču gomazi in vrvi po tej ogromni, čarobno krasni dvorani. Najelegantnejša milanska gospoda ima tu svoj večerni ren-dez-vous. In svila šumi, rožljajo sablje, smeh, flirt vsepovsod... Na levi strani proti izhodu pa je restavrant »Gambrinushalle«. Tudi nocoj je natlačeno poln. Na lični galeriji svira fin damski orkester Dunajčank. Živahno, strastno svirajo Puccinija, Leoncovalla, Mascagnija, Verdija, Auberja... a v svojem elementu so, ko zaigrajo Ziehrerje v valček. Signorina Mary Smesckal - gotovo Slovanka, kakor njene tovarišice! - se smehljaje ziblje, nalahno poskakuje in prikimava s svojo zlatolaso glavico, in smehlja se ves beli orkester, smehlja vse občinstvo... »Freundchen, was denkst du denn, soll'n wir nach Hause geh'n, oder wir bleib nallhier...?« - Moj Bog, spomini iz zlatih, srečnih študentovskih let so navalili name... Ziehrerjev orkester... Stalehner, na desni prijatelj Vidic, na levi prijatelj Goestl... okoli nas od razkošja ploskajoči in objemajoči se Dunajčanje! - solze so mi stopile v oči in s tresočo roko sem dvignil čašo črnega »monakovčana«... »Freundchen, vras denkst du denn...« poje danes dr. Josip ter se smehlja svoji ženici »Wir bleibn allhier! Bog Vaju živi! Tristo!, Lustno' pa tako!« In na dve je šlo, ko smo se sešli z Morfejem! Na vse zgodaj pa zopet na nogah! V »Cafe Bifli« sem zasledil po dolgem času zopet avstrijski list ter izvedel, da ministrskih konferenc radi nagodbe še vedno ni konec. No, hvala Bogu, doma torej še vse pri starem! In sedaj hajd v katedralo vis a vis: »Duomo Maria e Nascenti«! Baedecker trdi, da je ta katedrala med največjimi in najkrasnejšimi vsega sveta. Verjamem mu. Začeli so jo zidati 1. 1386, a danes še ni dogotovljena in menda nikdar ne bo. Okoli 100 delavcev se giblje vedno po njeni strehi in njenih stolpih. Vojvoda Galeazzo Visconti je podaril cel mramornat hrib v Candogliji ob Lago Maggiore in iz belega mramorja je vsa silna stavba. Slog je gotski, le zahodni glavni vhod je grško-rimski. Dal ga je napraviti cesar Napoleon I. 1. 1805. Oblika cerkve je latinski križ ter ima pet ogromnih ladij in pet glavnih vhodov. Poprečna ladija ima tri dele. Cerkev pokriva ploskev 11.700m ter ima v njej prostora vkoli 40.000 oseb. Dolga je 148m, široka 88m in do stropa v sredini 48m visoka. Ladije nosi 52 stebrov, ki merijo v premeru 2-5m ter so do zaglavja po 24m visoki. Zunaj in znotraj cerkve je nad 3000 velikih in manjših kipov, a še 1000 jih bo napraviti, da bodo vsi stebriči in stolpiči enako okrašeni. Okoli vsakeg a stebra je namreč 8—22 kipov in kipcev. Vsako leto jih napravijo najodličnejši italijanski kiparji nekaj. Že doslej je veljala cerkev okoli 550 milijonov kron, a porabljeni marmor je zastonj. Vhod v to nepopisno veličastno katedralo tvori 12 piramid z 52 bas reliefi in 200 kipi. Ko vstopiš v cerkev, se ti zdi, da si zašel v gozd velikanskih stebrov. Ogromna okna so živo poslikana s prizori iz sv. pisma in zgodovine cerkve. Okoli in okoli stebrov so krasni kipi, na nekaterih po 8, po drugih 16 ali po 24—32. Tla so pisan mramornat mozaik. Na desni in levi so mramornati oltarji z velikimi kipi in basin haut relifi, z zlatimi in srebrnimi križi ter okraski. Med oltarji so bronaste in mramorne sohe raznih vladarjev, škofov in umetnikov ter vzidani sarkofagi iz raznobojnoga mramorja. Stene in oboki stropa so poslikani s fresco slikarijami najznamenitejših mojstrov. Pred velikim oltarjem je velikanski krog samih oltarjev, v ta krog vodijo navzdol stopnjice, in tudi tu so dragoceni oltarji ter pred njimi stoječi mramornati sarkofagi. V zlatu, srebru in bronu z vloženimi biserji se lesketa vse, in kamor pogledaš, rdeč, črn, rumen in temnozelen mramor. Tu je tudi podzemeljska kapela in krsta Karla Borromejskega. (Zakristan pokaže celo truplo svetnikovo, ako plačaš 5 frankov! Imponujoč, čaroben je vtis k te gigantske katedrale, ki krije v sebi nebroj umotvoro v neprecenljive vrednosti, a še veličastnejši je pogled s strehe kupole. 460 stopnjic vodi do vrhunca vitkega stolpa vrh u kupole. Stoječ na krovu cerkve, imaš vtisk, da si v silni, na sredi vzbočeni dvorani. Bel, svetel marmor okoli in okoli. Umetno izrezljane galerije obdajajo to dvorano, v katero vodijo z raznih strani prekrasne dekoratione ograje najfinejšega kiparskega dela. 9000 mramornatih cvetlic, sadov in tičev je tu. Skozi 366 zmajskih glav se odteka dež. In pred teboj zopet gozd neštevilnih gotskih stolpičev, obkrožanih s kipci, vrhu vsakega stolpiča pa soha svetnika ali zgodovinskega imenitnika. Napoleon I. je postavil tudi svojo soho na tak stolp: v grški togi, gologlav in z desnico na sulico oprt, gleda nizdol na katadralo, ki se je zidala in okraševala po njegovi inicijativi. Razgled s te strehe, ki ima 14 strelovodov, na kateri pa imaš občutek, da si v snežnobeli galeriji soh in raznih plastičnih umotvorov, je velikanski. Spodaj brezkončno mesto s sto in sto cerkvami, tovarnami in palačami, na jugozahodu Monte Viso, Mont Ceniš, med njima Superga pri Turinu, Montblank, Veliki Sv. Bernard, Monte Rosa, na vshodu Ortler, na jug u Certosa. Baje se vidijo celo stolpi in kupole iz Pavije in za njo ležeči Apenini.

 

(Dalje prih.)

 

(Dalje.)

 

Nasproti glavnega vhoda v katedralo se dviga velik bronast spomenik Viktorja Emanuela II. (delo kiparja Ercola Rose). Tudi tu je upodobljen kralj v bojeviti pozi, z mečem v roki, sedeč na rezgetajočem konju. Viktor Emanuel v Benetkah dviga svojo roko s sabljo v neokusno parado, kakor bi hotel komu presekati glavo, milanski pa je desnico povesil, kakor da pozdravlja z mečem v boj hiteče čete. Okoli postavka je okoli in okoli haut relief, kažoč povratek čet v Milanu po bitki pri Magenti. Spomenika Viktorja Emanuela ne pogreša menda nobeno italijansko mesto. Razen v Benetkah in v Milanu sem ga našel tudi v Turinu, Veroni in celo v Vidmu. A tudi drugih spomenikov se ne manjka v Milanu. Na Piazza della Scala se dviga soha Leonarda da Vinci, na podstavku, na štirih straneh spomenika pa stoje slikarjevi učenci; na Piazza st. Fedele stoji spomenik poeta Al. Manzonija, na Piazza Cavour je spomenik državnika grofa Camilla Cavourja, v Via Principe Umberto I. stoji spomenik državnika Agosta Bertanija, na Piazza de Mercanti spomenik podesta Tressena na konju, pred Via Dante spomenik pesnika Gius Parinija, pri foro Bonoparte je bronast kip Garibaldija na konju, na podstavku »revolucija« in »svoboda« ter imena vseh bitk, v katerih je bil Garibaldi; pred justično palačo spomenik Beccarije in končno v javnem ljudskem vrtu (Giardini Publici) spomeniki geologa Stoppanija, generala Sir torija, pesnika Carla Porte ter Ant. Rosminija in Luc. Manare, dveh piemontskih patriotov. Poleg teh spomenikov s posameznimi kipi ali celimi skupinami pa je v Milanu še cela vrsta spominskih obeliskov s figuralnimi okraski, med temi najlepši: Monumento delle cinque giornate. Da je bil nekdaj Milan avstrijsko mesto, o tem ni najti nobenega sledu, in v vsej Gorenji Italiji ni niti enega spominka na dobrote, s katerimi je Avstrija obsipala ta prelepi del Italije... Pač! Široke in krasne ceste ter izvrstne železniške proge, po teh pa lepi kupeji vlakov, to so še spomini na nekdanjo avstrijsko dobo! Na Piazza della Scala stoji zunaj prav neznatno in preprosto, a slavno gledališče: Teatro alla Scala. Zanimala me je tudi njegova notranjščina, saj si je v tem gledališču nabral nevenljivih lavorik tudi slovenski umetnik - pevec, Josip Nolli. Vtisk, ki ga dela notranjost gledališča, je velikanski. Pet vrst lož in galerijo ima ta ogromna stavba, nekdaj svetišče božje, dandanes pa najslavnejše italijansko svetišče umetnosti. 3600 gledalcev sprejme vase to gledališče, sezidano že l. 1778, a danes še prav tako sijajno krasno, kakor bi bilo novo. Belo in zlatoobrobljeno je zidovje in lesovje, temno rudeče vse baršunasto pohištvo, zastori i. dr. V ložah ima prostora najmanje po 6 oseb, a v sili tudi 10. Genialni arhitekt Gius Piermarini je ustvaril pač najidealnejše lože, kajti iz vseh je pogled naravnost na oder, ki se vidi od vseh strani in iz vseh kotov ves, od skrajnje leve do skrajnje desne ter tudi do skrajnje globočine v ozadju. Za vsako ložo, ki ima dvoje vrat, da ne prihaja nikak šum ali hrup s hodnikov, je še poseben, elegantno luksuriozno opremljen salonček. Tako ima vsak posestnik lože še salon, v katerem sprejema posetnike ter v katerem lahko uživa tudi med predstavo vse najrazlične udobnosti. Ker je to gledališče namenjeno operi in baletu, je seveda tudi oder velikanski. Garderobe zborov, baleta in komparzerije so pod odrom v dveh nadstropjih, le soiistinje in solisti imajo svoje garderobe na desni in levi strani odra. Garderoba primadonne je velik salon, čegar vse štiri stene so zrcalaste. V ozadju odra so štiri vhodi, skozi katere prihajajo na večer vozovi in konji. Akustika gledališča je baje najpopolnejša, zato mora ostati vse neizpremenjeno ter si ne upajo dodati niti najmanjše dekoracije, da bi ne pokvarili sedanje idealne zvončnosti. V vestibulu so velike sohe prvih in najslavnejših italijanskih pokojnih opernih komponistov. Le Gius. Verdi je dobil svojo soho, ko je še živel in celo sam dirigiral svoje opere v tem gledališču. Poleti je gledališče zaprto. Najznamenitejše poslopje umetnosti v Milanu pa je seveda Palazzo di Brera (Accademia di Belle Arti), nekdaj (od 1651—1775) konvikt jezuitov, danes knjižnica z nad 300.000 tiskanimi in pisanimi deli, muzej novcev (okoli 50.000 različnih) in zbirka slik in kipov. Palača je mramornata in renesančnega sloga. Okoli krasnega dvorišča se razprostirata v ogromnem čveterokotu stebrišči (v pritličju in nadstropju), na sredi pa stoji velika bronasta soha nagega Napoleona I., ki drži v levici dolgo imperatorsko palico, v desnici pa na kroglji krilato Muzo umetnosti. Soha je slavno delo Canove. Med stebrovjem so postavljene sohe raznih imenitnikov (učenjakov, umetnikov in državnikov). Zbirka slik je razdeljena po 31 velikih dvoranah. Najstarejši in najmodernejši italijanski in drugi mojstri so tu zastopani. Raffael, Leonardo da Vinci, Mantegna, Bellini, Tizian, Tintoretto, Correggio, Rubens, Rembrandt, van Dyck i. dr. imajo tu v velikem številu svoje originale. Mesece bi rabil človek, da bi preštudiral vse te danes še prav tako sveže in jasne umotvore, kakor bi bili prišli ravnokar iz atelijejev. Ali eno treba iznova konstatirati: da so bili ti neumrljivi mojstri ne le veliki umetniki, nego tudi marljivi in delavni. Sicer bi ne bili mogli ustvariti toliko čudežnih del večne krasote!