Na potu (Janko Kessler): Razlika med redakcijama

Lipar je pokimal, in se zmotal iz voza. Postiljon je zavil tik pred vrata, skočil na tla, privezal vajeti pokril konja in odnesel griška pisma — malo jih je bilo — v pisarno. Kmalu se je vrnil z dvema zavitkoma, ju položil v predalce, zravnal plahte, odvezal vajeti in hotel pognati.

»Če pojde tako naprej, postiljon, ne vem, kako ...« je dejal potnik.

 

»Ni mogoče, pa ni mogoče. Kdo bi raji kot jaz? Sicer, v drugem vremenu se pride dve uri prej.«