Sveti Juri: Razlika med redakcijama

| opombe=

| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 23. april {{mp|leto|1904}} (37/92), 1–2

| obdelano=4

| dovoljenje= javna last}}

Na samotnem gričku je zapel zvon. Milotožno je plaval mrtvaški glas njegov čez spečo naravo, kot bi ji pel zadnjikrat v bridko slovo. In ljudje v dolini so molili, spominjajoč se prošlega dneva in vseh težav, ki so jih že prestali kdaj. Na večer, v tem tajinstvenem času, se zbuja vse, tudi to, kar je že leglo v gomilo preteklosti, v pozabljenja tihi kraj. In ob teh milih glasovih se je še vsak natančneje spominjal onih bridkih ur, ko je mislil, da bi bilo boljše, da mu takole lepo zazvone zadnjikrat.

 

 

Tisti čas pa je sedel šentjurški cerkovnik na klopi pod zvonikom in zvonil. Pobožno je vzel kučmo z glave in jo dal poleg sebe. In prijel je spet za vrv, katero je že toliko sto in stokrat vlekel. Danes pa je hotel moliti za duše, ki so se že ločile od tod in šle počivat na boljši svet. Izmolil je par očenašev, a naprej ni šlo. Mimo njega so začele prihajati čudne podobe, katerih se je bal in se tresel pred njimi kot otrok pred črno nočjo. Bili so spomini.

 

Kmalu pa je prišla v dolino čudna vest, da so našli šentjurškega cerkovnika pod zvonikom, naslonjenega na zid, z vrvjo v rokah in mrzlega, mrtvega...

 

[[Kategorija:Podlistki]]

[[Kategorija:Slovenski narod]]

[[Kategorija:Frančišek Ločniškar]]