Sveti Juri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 18:
On pa je sanjal in sanjal ... Zdelo se mu je, da stoji v cvetočem vrtu. Okrog njega vse cvete in duh vijolic napaja zrak ... Tajinstveni mrak odeva vso vas in vse miruje. Le tam v grmu še ubira slavec ubrane melodije mili družini.
Tedaj zaškripljejo vrata na vrtu. Po belem pesku prihiti postava, obsvitljena od mesečine. On se zgane ... A predno se zave, kaj je, že stoji pred njim Marica.
A ona mu dene vitko roko okrog vratu in pritisne obraz k njegovemu. Neka sladkost ga spreleti po vsem životu. On jo prime in pritisne k sebi strastno, kot še nikdar ...
Vrstica 26:
Zdaj se odpro drugič vrata. V vrt pa stopi njen oče, prime njo in jo kruto odtrga od njega. Kot bi ga ranil z mečem, odskoči on in se postavi med očeta in hčer; a zdaj ga zaboli glava in omahne ...
Čez kratko se zbudi ... Glava in pesek, na katerem je ležal, je krvav. Na vzhodu se žari in lahna jutranja sapa mu hladi vroče čelo. Pred hišo že stoji gospodar, da mu izplača zaslužek. Počasi in slovesno mu govori:
On vzame denar in gre brez slovesa. Nikdo se ni prikazal, ko je odhajal. Le ob vrtu so se priklanjale njene rože in zdelo se mu je, da se bleste na njih zlate solze in kapljajo na mater zemljo. Samo te so tožile za njim in še nekdo ...
Vrstica 36:
Tiste dni pa je zazvonilo šentjurškemu cerkovniku. On ga je šel kropit in izvedel, da iščejo drugega. Šel se je ponudit in drugi dan je že naznanil smrt vaškega očaka.
Ljudje pa so govorili:
In nekdo iz vasi je mislil še drugače, kadar je zvonilo ...
Vrstica 44:
In nekega dne je moral res zazvoniti svoji mladosti. Prinesli so k cerkvi belo rakev ... Za njo je šlo nebroj ljudi, in mnogi so naglas jokali. A on ni mogel. Bil je ves otopel in držal se je za vrv. Včasih je malo pozvonil in zopet nehal, dokler mu niso vzeli vrvi ...
Krsto so nesli med grobove ... Žalne molitve so bujno donele čez nizko ozidje pokopališča. Mrzla sapa mu je pihala v hrbet, da se je ves tresel ... Zdaj zagrmi prst ... On se strese kot bi pal težek kamen nanj. Za njim padajo še drugi težki, vedno težji. Zdaj zakriči nekdo za njim:
On pa pade na zemljo, začne težko hropsti in si ruvati lase ...
Vrstica 54:
Zdi se mu, da je sveti Juri. On odhaja od hiše z žalostjo v srcu. Zdajci se oglase za njim streli, se ozre in strmeče oko mu zastane: Vsa hiša je v zelenju, pred njo stoji zlata kočija in v nji pa kot bajna kraljična — Marica. Okrog cveto rožice in ptiči pojo najlepše melodije. Na gori zapojo zvonovi tako nebeško lepo in vabijo k poroki. Marica ga vabi nazaj, oče ga vabi, mati, vsi, a on pada v brezkončno temo ...
Drugo jutro pri svetem Juriju ni zvonilo. Ljudem se je čudno zdelo in pravili so:
Kmalu pa je prišla v dolino čudna vest, da so našli šentjurškega cerkovnika pod zvonikom, naslonjenega na zid, z vrvjo v rokah in mrzlega, mrtvega ...
| |||