Redakcija: 18:49, 28. oktober 2015 uredi 89.142.45.60 (pogovor) Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 06:36, 29. oktober 2015 uredi razveljavi 89.142.45.60 (pogovor) Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 47: sem mislil proste misli. Zdel se mi je svet neskončen, a poln mračnega suženjstva .., šli so ljudje mimo mene lenih korakov, šli so po stopinjah kreatur, ki so jih vkovale v verige, in so bili pohlevni kot jagnjeta ... In takrat sem občutil v svoji duši gnev, da bi udaril mogočno po tistih Vrstica 68: očmi, ki so bile take, kot bi jih bila ukradla zvezdam iz sveta prostosti in enakosti ... In v tistih očeh je spala svoboda, lepa in krasna in je vabila iz suženjstva. — Šli so mimo Vrstica 79: se približal devi. Ozrli so se za mano in v njihovih očeh se je porajal strah in začudenje ... kreature pa so dvignile nad mano svoje roke in me preklele kot heretika, ker sem se upal sumljivo ogledati od vseh strani kako sumljivo, a nezmotljivo dogmo! ... Jaz sem zagledal v očeh Anice svobodo — in prost sem, kot me je ustvaril Bog, in ne bojim se Vrstica 96: vsa tema in tam za zaprtim oknom je spala ona, ki je ukradla oči nebeškim zvezdam in me je poklicala v svobodo ... O Ana, zbogom — zbogom tvoje nedolžne oči, zbogom tvoj sladki obrazek! Nedolžna si in tvoja leta Vrstica 108: kako te je ljubil z gorko ljubeznijo, polno solnčnih žarkov in hvaležnosti ... Z Bogom, Ana! — Nisi mi podala roke v slovo, nisi mi rekla besede, a v mislih jemljem zdaj slovo od tebe in duša mi je žalostna ... Nekoč bom priromal kot popotnik na mesto, kjer sem spoznal svobodo in takrat te bom Vrstica 122: Glej zažarelo je tam na vzhodu in solnčni žarki so preplavili ves horizont — bila je ura vstajenja ... Jaz grem — a ne s trudnimi in težkimi koraki, dasi mi je duša žalostna, Vrstica 130: jaz grem v deželo svobodnih, v kraljestvo svobodnega dela in bog bode zmano ... Z bogom. Ani! <center>*</center> Vrstica 138: snežnikov in mehak vetrc je vel od njih, visoko nad mano je krožil bistri orel in se je dvigal više, vedno više ... Sedel sem na visoki skali in strmel tja v meglene daljave ter hrepenel daleč, Vrstica 148: Njeno oko je zrlo očitajoče in njen obraz je bil miren in resen ... „Bled si in tvoje oko je nemirno — ti si se me ustrašil, ti, ki si me nekdaj ljubil Vrstica 154: nižavah in si koprnel po meni; a ko si se vrnil, si zaplakal od srčne radosti in si me objel ... Čemu se me bojiš zdaj? — Bil si boječ in so te zaničevali, a ti si jih sovražil in si ljubil le mene, kjer si našel vero sam vase, kjer si našel ljubezen ... Čemu se me bojiš zdaj in zakaj strmiš bled v nižave?“ Vrstica 166: bi se te bal, ti moja ljubljenka? Moja duša je čista in moje hrepenenje je brezkončno kot tvoja krasota ... A ti si bila mrzla in po gorskih virih si mi šepetala tolažbo; in ko sem ves srečen slonel na tvojih prsih, si se mi umaknila in jaz sem moral žalosten na pot neutešenega hrepenenja ... Daj mi Ano, kraljica, daj mi Ano in ljubil te bom, kot sem te ljubil kdaj! Daj mi Vrstica 177: le še enkrat v nedolžne oči — in vriskal bom, kot sem vriskal v davnih letih, ko sem gledal tvojo krasoto ... Daj mi Ano, kraljica!“ Vrstica 188: ravšje in dehteli mehki mežikeljni. V gozdu pod goro so pele drobne ptice svojo veselo, svatovsko pesem ... Prišla sva v lepo dolinico in tam Vrstica 203: ravni poti svobode. Kajti njene oči so zvezde in ob zvezdah vlada svoboda in ljubezen ... Pojdi! Življenje tvoje bo radost in polno solnčnih žarkov, ker si našel to, po čemur bi hrepenel celo življenje. Pojdi! ... Čaka te nevesta tam v solnčni dolini.“ Vrstica 216: — njen venec se je svetil v solnčnih žarkih in pomlad je cvetela kraj nje ... „O, kraljica!“ — Boginja se je ozrla nazaj in njen pogled je bil poln veselja, in zdelo se mi je, kot da bi dajala poročni blagoslov ... Obrnila se je zopet in izginila čez trenutek v modri višini. Vrstica 228: v dolinico, a Anica se je oddaljevala bolj, vedno bolj — njen venec se je svetil iz daljave ... a Anice ni bilo nikjer več ... Šla je smehljaje za kraljico planin; samo njen venec je še ostal v solnčni dolinici in kraj njega Vrstica 240: skalo. Žuborel je nedaleč glasen vir in nad planine je vel mehak vetrc od belih snežnikov ... <center>*</center> Vrstica 247: svobode. In ko sem dospel tja, mi je objela dušo žalost, da sem se razjokal kot malo dete ... Z bogom, Ana! — Lepa je dežela svobodnih, lepa je in polna visokih ciljev — ljubim Vrstica 259: in nosil jih bom do konca poti, ko prestopim iz te dežele svobodnih v večno kraljestvo svobodnih. Zbogom, Ana! ... [[Kategorija:Slovenski narod]]

Slovo (Josip Vandot): Razlika med redakcijama