Duše: Razlika med redakcijama

}}

 

pokvarili. Vi obžalujete, da Vas ženska,

prijatelj, oseba, ki jo ljubite ali čislate,

one so kakor svilnate niti — rezek dih,

pa se raztrgajo ...

neumen človek, jaz razumem nekaj o

idealih, da, kritika mi celo laska, da

Sedela sva pomladanskega popoldne

vrh hriba pred kmetiško krčmo;

in daleč se je videlo v zeleno, cvetočo

deželo.

tovariš — sem imel posla na

neki graščini; kje, to je brez pomena.

od nekod dedinja, njegova nečakinja,

da prevzame zapuščino, to se pravi,

po okolici. Bila je, kakor sem vedel iz

aktov, vdova laškega slikarja, imela je

ženska!

Spoznal sem že v življenja divna,

božanska bitja njenega spola, a

maju ...

No, ne bom pravil mnogo: povem

Vam samo, da ni bilo mogoče, da bi

kakor čudežna bajka: zamamila, očarala

resnica; in jaz je nisem spoznal a svoimi čuti,

temveč s svojo dušo, z razumom.

že polnoč in sedela sva še vedno skupaj v visoki, tako svečanoresni, tako

romantičnoskrivnostni dvorani starega

spali, in bila sva čisto sama sredi noči,

sredi samote.

in vsak hip je posvetil blesteč blisk v

dvorano, ki je bila skoro napol temna ...

težkemu šumenja drevja pred gradom,

daljnemu čudnemu vrenja zrakov. In

in poku stresel ves grad. Planila sva pokonča in se spogledala vsa v

strahu. A že so rdeče zažarela okna ...

kozolec blizu gradu je treščilo, ki je

bil že ves v plamenu. Iz grajskih poslopij

so kriče planili ven posli in tekli

„Pustite! Ni vredno".

In potem je mirno gledala požar.

Nevihta se je že oddaljevala, nad

nama so lesketale zvezde in bledo rdeči

nebu; pred nama je ležala črna stena

oblakov, kjer so se križali bliski in