Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 18:
S. Gregorčič.</small></poem></p>
»Zopet smo dobili novega štacunárja,« dejal je sosed
»Hitro se menjajo,« pristavil je Mejač vzdignivši kupico. — »Midva sva pa že stara; in, če Bog da, tudi najini otroci bodo še gospodarili tod.« Tako sta se pomenkovala, da se je dan nagnil in so voznili odpeljali izpraznjene vozove. Proti krčmi pa je prišel novi vaščan z jednim svojih delavcev; in komaj je bila utegnila županja nov predpasnik si opasati in pogledati se v zrcalo, pozdravljal je že župana, ki je bil vstal in snel si slamnik.
Vrstica 25:
»Torej blago na vitel boste prodajali?« vprašala je krčmarica.
»Ha, ha, ha,« zakrohotal se je oni; »to je bil lep osel, če bi na deželi le táko blago prodajal. Vse se bode dobilo pri meni, mati županja, do kraja vse: špecerijsko in kolonijalno blago, barve in firneži, z jedno besedo vse. Ste li videli, na kacih parizarjih sem pripeljal? Takih še ni bilo v Dramljah, kaj, oče župan? — Tu moja karte: Janez Stržén, trgovec v Dramljah.« Župan in Čedín sta radovedno ogledovala karto, mati pa je prinesla vina in prigrizka.
»Kaj pa to? Potica na mizi!« čudil se je Stržén.
»Sveti Vid,« razlagala je žena; »gospodarjev god.« »Čestitam, čestitam,« vzkliknil je Stržén in stisnil roko županu; in tudi Lojze, spremljevalec njegov, podal mu je okorno svojo desnico: »Veliko srečo, oče! Da bi še dolgo živeli v milosti božji, jedenkrat pa umrli!«
»Ta bo pa gotova, Lojze,« smejal se je župan in smejala ž njim druščina; le Lojze je gledal debelo, kajti ni vedel, kaj pomeni smeh.
»No, gospod štacunar, če se vam ne zdi za malo,« dejal je Čedín in porinil mu svojo kupico. In ni se za malo zdelo gospodu Stržénu; vsedel se je za mizo in vnel se je kmalu živ razgovor in vesel smeh med malo družbico.
»Lojze, pojdi pit!« klical je Stržén svojega pomagača, ki je sedel sam pri drugi mizi onstran vrat. »Ti si mi najpridneje delal; pij!«
»Ne bom, gospod,« odvrnil je Lojze in plašno pogledal krog sebe.
»Moški si pa res, Lojze,« dejala je krčmarica. »Vedite, gospod Stržén, ob sobotah ne pije Lojze vina. Kaj ne, Lojze? Maeri božji na čast;« in Lojze je prikimal.
»Ob sobotah samo žganje,« dostavi krčmarica.
»Ha, ha, ha!« smejal se je Stržén. »Ti čuden svetnik, ti. Vina ti ne piješ, žganja ti pa jaz ne kupim. Kaj bode pa zdaj?«
»V veži je škaf,« dejal je oni in jedel mirno svoj kruh.
»Priden je ta Lojze,« povzela je krčmarica, »in ročen; pošten pa kakor sam bès. Koliko časa si bil zaprt v Ljubljani?«
»Dva meseca,« dejal je Lojze ravnodušno, in zopet se je krohotal gospod Stržén.
»Da me tvoj obraz, Lojze, tako prevaril!« je dejal. »Jaz vendar poznam ljudi in stavil bi bil, da stoji Lojze na desni strani, med ovcami; zdaj pa take reči! In zakaj so te bili priprli, Lojze?«
»Po nedolžnem,« bil je odgovor, ki je vzbudil nov smeh.
»Tam sem jaz rad, kjer so ljudje dobre volje,« dejal je znan glas, in vaški župnik je stopil med družbo, ki ga je spoštljivo pozdravila. Voščil je srečo županu, vprašal Čedína, kdaj napravijo svatbo in omenil proti Stržénu, da je došel baš o pravem času, ker bode čez par dnij semenj. Stržén je izražal glasno in zgovorno svoje veselje, da se more takoj prvi dan sprijazniti z duhovsko — priklonil se je župniku — in z deželsko gosposko — potrkljal je župana po rami — in zelo se je prikupil z {{razprto|deželsko}} gosposko materi županji.
»Jaz sem tak človek,« nadaljeval je važno, »da me imajo povsod radi. Dobro sem shajal v mestu, še bolje bodem na deželi. Tristo medvedov, gospod župnik, kar pokmetil se bodem v Dramljah. Kaj se pa jaz menim za mestne šege? Povsod, kakor je navada; to je moje prepričanje, gospod župnik.«
»Priročno prepričanje,« nasmehne se župnik gostobesednemu možu; »nikjer vam ni na poti.«
»Nikjer, gospod župnik,« ponese se Stržén, kajti mu je dobro dela župnikova opomnja. »Pridem drugam, bode pa drugače. Prepričanje je meni blagó: nakupim ga, kadar treba, in prodam.«
»Glejte, da se vam ne preleži v Dramljah, če mislite kaj časa ostati,« meni župnik.
»Ha, ha, ta je pa dobra,« nasmehne se Stržén. »Tega se je pa res bati. Ampak, v resnici, gospod župnik, jaz sem vse, kar kdo hoče in kar naneso okolnosti: med Nemci Nemec, med Slovenci Slovenec.«
»Z jedno besedo, jeklen značaj,« opomni mirno župnik. Stržén malo pomolči. Dozdeva se mu sicer, kakor da bi se župnik norčeval ž njim, a samoljubje ga hitro pregovori, da to ne more biti.
»Brez šale, gospod župnik,« dé moško. »Videli boste, kak dober kristjan postanem jaz. Še mesa ne bodem jedel več o petkih. Nadejam se pa tudi, da boste bi kupovali pri meni. Imam fino kavo, sladkor po ceni, olje, z jedno besedo, vse.«
| |||