Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 121:
Stržén se je poslovil nezadovoljen sam seboj in jezen na župana. »Ne boš, Jaka,« mrmral je sam pri sebi; »ne bodo se kmetje norčevali s teboj! — Ho, Lojze,« udaril je spremljevalca, »predno bode teden dnij, morata se ta dva soseda, ta bahati župan in oni dolgočasni Čedín, prepirati in trgati, kakor tristo medvedov.«
»Kakor tristo medvedov,« ponavljal je Lojze nemisleč.
»Kakor tristo tisoč milijonov medvedov,« zatrjeval je Stržén, in prijetne misli so mu mirile jezo.
Luna je priplavala izza gora in razlila svetlobo svojo po mirni planjavi. Domači ljudje so se shajali pred hišami v pomenek, mlajši so zapeli kako pesem, najeti delavci pa so se razhajali. In tudi Franica je hitela domu, kake pol ure daleč od vasi. Vajena je bila hoje in ni je bilo strah. In kaj bi se tudi bala, ko jo čaka zunaj vasi zvest spremljevalec, s katerim je pot tako kratka! Prisrčno sta se pozdravila, in ni se več mudilo dekletu. Pogovor pa se ni hotel prav razvneti, dekle je postajalo bolj in bolj otožno in odgovarjalo kratko in razmišljeno.
»Franica,« dé naposled mladenič nejevoljen, »kaj si danes tako čudna! Vedno si zgovorna in vesela; danes pa molčiš vsa zamišljena!«
»Oh Tine,« odgovori deklica županovemu sinu, »kako bi bila vesela, če premišljujem nesrečno najino znanje!«
»Zakaj nesrečno?« čudil se je mladenič. »Še nikdar nisi tako govorila; kaj ti je prišlo vendar danes na misel!«
»Da, da,« tožila je ona. »Kaj pomaga, če se slepiva! Nesrečno znanje je, ker ne bo iz njega nikdar nič. Veš kaj, Tine? Ločiti se bodeva morala gotovo jedenkrat: čim prej, tem lažja bode ločitev.«
»Beži, beži, norica!« tolažil je oni. »Kaj govoriš o ločitvi! Ne teži srca sebi in meni in ne premišljuj, kaj bode. Če Bog da, vse se dobro izide.«
»Záte, da, a záme, ne. Ti me boš pozabil in drugo si izbral; meni bo pa hudo. Zatorej pustiva te mlade norosti! Daj mi roko in zdrav ostani!« Deklica se je ustavila pred njim in pogledala ga z rosnimi očmi, on pa jej ni dal roke, le izpraševal jo je, če zanj nič več ne mara, da ga podi od sebe.
»Sam veš,« dejala je ona tiho, »da te imam rada. Toda kaj hočem! — Spremi me še malo; a naj bode danes zadnjikrat. — Kaj bi rekli mati tvoja, če bi zvedeli, da si šel z menoj!« Deklica si je zakrila obraz, mladenič pa je tiho korakal poleg nje in neprijetna čuvstva so ga obhajala. Kaj porekó mati, kaj porekó ljudje, na to še nikdar ni bil mislil, in tudi sedaj se mu ni prav ljubilo. Prišla sta na griček, pod katerim je stala Lojzetova koča in Franica mu je podala roko v slovo.
»Pozabiva!« dejala je tiho in razšla sta se; deklica žalostna in zamišljena, in mladenič slabe volje.
»Kaj porekó mati!« ponavljal je Tine sam zase in malo pomislil. — »I kaj pa morejo reči! Franica je vsa neumna!« Hitro ga je minila slaba volja in lehkega, veselega srca je hitel proti domu.
Pred hišo na klopici pa mu je sedela sestra Minica in pripovedovala Čedínovemu Petru, ženinu svojemu, o novem štacunarji, kak prijazen človeček da je, in kako smešen, smešen. Peter pa je razlagal, kako misli urediti posestvo, kam bo sejal pšenico, kam deteljo, kako se bo vse sproti obdelovalo, in ali bi ne bilo dobro, da si kupi konjička.
»To se ve,« potrdila je Minica, »in med šmarnimi mašami me popelješ na Dobrovo ali pa na Brezje.«
==II.==
<p align=right><poem><small>
Pravim in lažem,
Norce lovim.
{{razprto|Vodnik}}.</small></poem></p>
| |||