Prihajač: Razlika med redakcijama

A tudi tu se je obrnilo kmalu na slabše. Oni gostje so hudo pačili družino Mejačevo. Klicali so pit hlapce in dekle, šalili se ž njimi in zadržavali je. Navadila se je družina muditi se doma dalje, kot je bilo treba, in vračati se s polja po kako reč, ki so jo pozabili nalašč. Da, ob nedeljah sta se hlapca kar vsedla k druščini in komaj utegnila opraviti živino. Zopet je opominjala Minica mater, naj tega ne dovoljuje, a menila je ta, da je bolje, da pijejo doma kot drugod. Za mizo je proro-koval Minež. »Brez dela smo, in dolg čas nam je«, je dejal prižigajoč si pipico; »vrzimo parto!« »Mati, posodite nama nekaj denarja!« prosil je hlapec. Mati je posodila, in vrgli so parto in metali jo do večera. Dobival je Minež, tako da ni le obral obeh hlapcev, še zadolžila sta se mu. »Nič ne dene, Janez; nič ne dene Matija«, tolažil ju je. »Saj smo pošteni ljudje. Kaj menita, da vama ne zaupam? Bodejno že naredili, da bo prav. Gremo li malo po vasi?« Šli so, Minež v sredi. Pri večerji pa sta bila oba hlapca nenavadno tiha in po večerji nista šla nič zaukat na vas, le kar k počitku. A prihodnjo nedeljo se je Čudila mati, ko sta poravnala dolg in še imela denarja za pijačo. »Pripartala sva«, sta dejala, in imela sta pos!e pri tej igri vedno srečo in denarja vedno za potrebo. Toda ker sta ob nedeljah popivala čez žejo, spavala sta o ponedeljkih čez čas in potem se zopet krepčala, ker sta bila nekako medla, a imela denar. Delo pa je zastajalo, živina se zanemarjala, in zadevala je hišo nesreča za nesrečo. Na polji je pre-grel hlapec konja in polomil kola, doma je poginilo govedo. Pšenica, ki ni bila nikjer tako lepa kakor pri Mejačevih, trgala ni nikjer toliko pri nasadu. »Kako je vendar to, Janez« dejala je gospodinja, »da žito tako slabo daje, ko je kazalo tako lepo?« »Kaj jaz vem!« dejal je hlapec. »Babe delajo premajhne snope«. Polena so ginila vidoma v skladanici. »Sveža so«, menil je Matija; »suše se«. »Ha, v številu so se osušila!« dejal je Lojze mimo grede. Tesno je bilo pri srci Mejački, kadar je ogledovala mršavo živino, kadar je zagledala na pol prazne kašče, in kadar je odprla predaleč, kamor je devala denar. »Sam Bog ve«, dejala je vsa v skrbeh, »kam gine pri nas denar! Ne prikupimo nič, ne potrošimo nič, skupi se še precej; ni ga pa nikjer nič«. A udajala se ni tem neprijetnim mislim; dušila si je vest, iskala tolažbe v vinu in topa kakor neizogibne osode čakala poloma. »Tristo medvedov!« dejal je Stržen, tudi v skrbeh, »če pojde ta reč tako naprej, bode Minica kmalu bosa. Vrag naj jo potlej vzame! Treba bo podvizati se. Starko bodemo potem še učili kozjih molitvic«. Začel je zopet snubiti Minico, in nastopili so za deklico zopet hujši časi. Mati jej ni dajala miru ne po dnevi ne po noči, in le s tem se je branila Minica, da bi bila ženitev prehitro za očetovo smrtjo. Bala se je vsakega večera, ko je morala poslušati pusto govoričenje Strženovo, njegov smeh in predrzno namigavanje. Prav nesrečna je bila. A da bi bila reva njena še večja, jela jo je črtiti objestna družina, kateri je bilo njeno nadzorovanje odveč. Ko so želi pšenico, pomenile so se ženjice, da jo morajo ugnati, in hitele so in žele na vse pretege; a Minica jih je dohajala. Sedaj pa so se_razjezile ženske. »Ha«, vstala je jedna. »Ali se hočemo končati? Jaz ne morem nič več«. »Jaz tudi ne«, dejala je druga in počivala. »Saj sem že žela na več krajih; a nikjer nas niso tako gonili!« »1 kdo vas je gonil?a čudila se je Minica. »Kdo drugi kot ti!« vpile so ženske. »Ali se mar lenimo? Če se ti tako ženeš, saj se za svoje, ha!« Minica je žela svoj pot dalje, misleč si, da se bodo že umirile ženske. »Kako to, da malice še ni?« začela je zopet jedna. Jaz sem žejna, in štiri je že tudi odbila. Drugod je pa taka navada: kakor udari štiri, vsedejo se krog sklede«. Minica je pogovarjala, da mora malica takoj priti; a ura je bila pet, in ni je še bilo. »Jaz ne žanjem več«, vpila je ona in vrgla srp po njivi. »Ali sem živina, da bi tako delali z mano!« Minica je nagovarjala malo deklo, naj gre po malico, a ta ni hotela, ker jo preveč noge bole. Minica je stekla sama domu. Mati je sedela v veži in govorila z Uršo, svojo ljubljenko. »Kaj si prišla?« vprašala je. »Ste li že požele?« Minica je povedala, po kaj je prišla. »Malico, malico!« premišljevala je mati. »Na to sem pa res čisto pozabila. Ko ima človek vedno polno glavo skrbij!« Minica je tožila, kako sitne so ženske. »Ti nisi zadovoljna z nikomur; ti mi odpraviš vse posle!« dejala je mati in odpravila jo. Ženjicam pa ni bila ni jed ni pijača po všeči. »Kako ime ste pa dali pri krstu temu vinu, Minica?« rogala se je jedna. »Podčepina ali kisavec?« »Razvajene ženske!« jezila se je Minica. »Sedaj niste zadovoljne z nobeno jedjo, nobeno pijačo; po zimi bo pa plesniv kruh dober«. Začelo se je gnati k hudi uri, in grmenje se je čulo iz daljave. Minica se je ozirala proti domu, je-li prihaja hlapec z vozom, da bo na- ložil žito, predno je namoči dež. Ni ga bilo še videti nikjer, in grmenje se je bližalo. Zopet je tekla domu iti dobila konec vasi pred raztrgano kočo, znano zakotno krčmo, voz s parom konj, brez hlapca. Ni se upala sama iti ponj v kočo, ampak poklicala je mater, in ta je iztirala hlapca, ki je sedel v Mineževi družbi pri poliči žganja. »Se nikoli nismo imeli posla«, jezila se je žena, »ki bi bil popival po tujih krčmah«. »Letos, mati, se je pa dobil«, dejal je Janez in motal se iz koče; potlej pa se je vsedel na voz in udaril po konjih, da je voz kar odskakoval od jedne strani na drugo. »Vse konje nam bo končal!« hudovala se je žena in oštevala zakotnega krčmarja, da daje lenuhom potuho. A oni ni molčal, ampak rotil se, da revežev denar ravno tako plača kakor bogatinov, in da se bode nemara tudi njej še izprevrglo. Minica je vlekla mater domu, da se je končal prepir, in hitela potem zopet na njivo. Voz je bil naložen, a Janez, ne da bi bil pri konjih, šalil se je z ženskami. Minica ga je opominjala, da bode zavo-zil in prevrnil. A Janez se je hrustil, da je že vozil, ko je 0110 še mati usekovala. »Voz, voz!« zakričale so zdajci ženjice, in voz je ležal zvrnen v rovu. »Kaj sem ti pravila?« dejala je Minica; »in kaj pretepaš sedaj konje!« »Tiho mi bodi vendar jedenkrat!« zavpil je Janez. »Človek ne ve, kaj mu je, ko mu vedno kdo trobi na ušesa!« »IIa!« modroval je Matija, »kdor nikdar ne vozi, ta nikdar ne zvrne«. Ženske so pritegnile hlapcema, in Minica si ni upala črhniti več. Zvečer je Mejačka spodila Janeza. A treba je bilo druzega. Gospodinja ga ni šla iskat; sam se ni prišel ponujat: morala je iti Minica. A o božiči se laže dobo posel kot o sv. Jakobu, in Minica bi bila dolgo časa iskala, da jej ni pomagal Čedin in preskrbel druzega Janeza, dobrega delavca. Toda dober je bil samo jedeu teden, dokler ga ni zvabil k sebi Matija. Zopet je šlo vse po starem, in nesrečam so stala vrata nastežaj odprta. Trebalo je plačati mezdo mlatičem, koscem, plačati davek; denarja pa ni bilo. lludo je bilo Mejački, ki doslej ni poznala teh stisk. Pazila je, kod bi prišel kak kupec, da bi kupil kravo; naročala ljudem, da ima živinče na prodaj; toda ni bilo nikogar. Strašila jo je rubežen in sramota pred Strženom, in kar obupavala je. »Kaj pa vam je, mati?« vprašala je skrbno Minica, videč jo tako potrto in prepadlo. »Oh, ti ne veš«, tarnala je ona, »kaj je strah in skrb, da'pride zdaj zdaj rubežnik. Žive dni še nismo bili v taki stiski! In kriva si največ ti. Če bi se ti ne branila Stržena, pomagal bi nam«. »Koliko pa potrebujete, mati?« vprašala je hči. »0, veliko, veliko!« govorila je ona sama seboj. Minica pa se je izmuznila iz hiše in prinesla čez kaj časa osupli materi sto goldinarjev. »Kje si jih dobila?« izpraševala je mati. »Na posodo od dobrih ljudij , ki nas ne bodo terjali«. »Povej, kje!« ukazovala je mati, kateri se je vse nekako sunmo zdelo. Minica je povedala, da je bila pri Čedinovih, ki so ji že prej ponujali denarja, ako bi ga baš potrebovala. Materi so žarele oči od jeze; vrgla je denar na tla rekoč: »Tu pobiraj in nesi ga, odkoder si ga prinesla. Od teh ljudij ne vzamem ni krajcarja, in če bi lakote umirala«. Jokaje je pobrala deklica^ denar in sram jo je bilo , ko ga je prinesla nazaj staremu Čedinu. »Ali mi boste zamerili, oče«, je dejala vsa solzna, »da sem prinesla nazaj? Mati ne sprejmo«. »Trda je«, rekel je Čedin in majal z glavo. »Kaj bi tebi zameril, dekle! Ti se mi smiliš, ker ne moreš nič pomagati. Le moli za mater, moli!« »0h, saj molim«, odgovorila je ona, »a nič ne pomaga«. »Bog bo pomagal. Bodeš videla, Minica! Drugi tako nobeden ne more«, tolažil je mož. Mati pa je doma barantala s kupcem za kravo. Sicer se je težko kupovalo od nje, a sedaj je prodala blago pod ceno, da sta se čudila kupec in mešetar. A kaj je to zdalo! Ni še preteklo štirinajst dnij in v jednaki zadregi je bila žena. lllapca sta se pridušala po dvorišči, da ne ostaneta več, da bi ju mlada nadzorovala in starka oštevala. »Saj pojdeta, jutri«, dejala je gospodinja, »in ne vzamem vaji več nazaj, če bi služila zastonj, ker škodujeta desetkrat več nego koristita, lenuha grda!« »Jezik za zobmi!« kričal je vinjeni hlapec. ,.Ze zopet je preveč pila, da ne ve, kaj govori. Plačaj nama, kar si dolžna!« Kar bežala je gospodinja pred njima. Tresoč se od jeze in žalosti zaklenila se je v sobo, vsedla se na stol in jokala, kajti ni imela s čim plačati potepuhoma. Skrita je jokala tudi Minica. Kako trn jeva je bila pot njene mladosti! Videla je le hudobne in sovražne obraze krog sebe in mater tako, da se je morala večkrat silno premagovati, da jej ni rekla prehude besede. Od dela in bridkosti je bila vsa shujšana, in umiralo jej je že upanje, da se vrne Peter, ali, če se vrne, da bode katerikrat njegova. Nje v pismih ni omenil nikdar, in Franičine besede so bile pač le nagajanje ali domnevanja ; saj je govorila tolikrat že s Čedinom, in še v misel ni vzel nikoli, da je bila ona katerikrat njemu za snaho izbrana. O, res je, kar je bil rekel rajni oče, da so že iskali druge neveste; ona čaka zastonj. Kadar so jo obšle take misli, zdelo se jej je življenje doma še neznosnejše, in mislila si je, da bi pač zdaj vzela vsakega, kdor bi prišel snubit, samo Stržena ne. Hlapca sta prišla razgrajat v hišo, in Minica je tekla k materi prosit je, naj dovoli, da gre k Čedmovim, da * jim kaj posodijo. Mati jo je divje pogledala. »Kadar jaz umrjem«, dejala je, »potlej pojdi, kamor hočeš, poredno dekle, ki komaj čakaš smrti moje!« Jela je zdi-hovati [»o sinu in moži, ki sta jo imela tako rada. »Ti pa me črtiš«, je dejala; »ti nisi moja hči! Ciganje so te zamenjali. Vidiš, v kaki stiski smo, da se moramo sramovati pred vsem svetom, in ne da bi pomagala. Le počakaj! Utepalo se ti še bode, kadar mene ne bo več!« »Oh, mati«, ihtelo je dekle, »saj delam kolikor morem, in storim vam, kar hočete. A kaj morem jaz pomagati!« »Ti?« zavpila je žena. »Koliko ti je prigovarjal rajni oče; koliko sem te prosila jaz; toliko da nisem pokleknila predte, da vzemi Stržena: ali si se kaj zmenila!« Vedno srditejša je postajala žena, in oči so jej kar gorele s sivini plamenom. Preplašena se je umikala Minica, ona pa je stopila za njo: Če je še kak Bog v nebesih in kak vrag v peklu — ». »Oh, ne kleti, ne kleti, mati moja!« zakričalo je dekle in prijelo vzdigneno roko materino. Kar hočete, vse storim, vse, vse!« »Ali boš vzela Stržena?« »Da, da, vzamem ga«, tarnala je deklica, »samo ne kolnite ne; saj nas Bog že tako kaznuje!« »In kdo je kriv?« dejala je nekoliko pomirjena in odšla. Minica je obsedela nema in brez mislij; zdelo se jej je, kakor da je končano njeno življenje. Čez kaj časa je vstala in šla, kakor brez volje v svojo stanico. Zagledala je rožmarin na oknu, in storilo se jej je inako. Spomnila se je Petrovega odhoda: tisti večer je bila posadila vršiček rožmarinov, ki ga je bila namenila Petru. »Če se prime«, šepetala si je praznoverna, »povrne se Peter, in jaz bodem še njegova«. Prijel se je rožmarin in razrasel se, da ga je bilo veselje gledati, Minica pa ga je gledala sedaj žalostna. »Oh, le zveni in posuši se!« dejala je očitajoče. »Kaj si zazelenel in budil mi prazne nadeje!« Ozrla se je proč, tja, kjer jej je visela podoba križanega Zveličarja. Ta pogled jej je vdihnil drugih mislij. Pred dušo jej je stopilo vse prošlo življenje, in bliskoma se je vrstila doba za dobo. Kako naglo je vse minilo; kako nečimurno se jej je zdelo vse! In za to minljivostjo razprostirala se je večnost. Pokleknila je Minica in molila goreče in lehko, kakor davno ne, in prosila odpuščanja, če se je katerikrat pregrešila zoper četrto zapoved. Vstala je mirna in šla po svojih opravkih, pozabivši vse, kar je bilo in kar se ima zgoditi. Zvečer pa je prišel po stari navadi Stržen. »Nocoj vprašajte Minice!« nasmehnila se mu je krčmarica; in ko je prišla Minica, skočil jej je Stržen naproti in zgrabil jo za roko: »Kako je, Minica? Kdaj napravimo svatbo?« »Kadar hočete, gospod Stržen«, odgovorila je mirno. On pa se je veselil svoje zmage. »Poljubec na račun, Minica!« vzkliknil je in stisnil jo k sebi. »Ne, ne!« branila je ona, obrnila se proč in izmuznila se mu. »Plašna je kakor srna« dejala je mati. »To mi dopade«, rekel je Stržen, »Če vam je prav, mamka, naredimo pismo v ponedeljek«. »Bog daj srečo!« potrdila je mati in segla mu vsa vesela v roko. XIII. Želodec dober, pa slabo srce, Oboje dobro — to skupaj ne gre. J. Stritar. Druzega dne dopoludne pa si je opasala Mejačka čisto opran predpasnik in stekla v štacuno. Zaupljivo je položila roko na rame Strženu, ki je v županskih opravkih sedel za pisalno mizo, in nasmehnila se pomenljivo krog stoječim možem. »Vi, tukaj, manika?« vzkriknil je Stržen. »S čim vam morem postreči? — Odstopite vi drugi; jaz imam opravka z Mejačevo gospo«. »Ne, ne!« branila je ona. »Jaz lahko čakam«. »Vi da bi čakali? Tristo medvedov, tega pa ne! Torej kaj vas je dovedlo k meni?« Menila je ona, da nič posebnega, a da bi rada govorila sama z njim. Takoj je odprl on stransko sobo in posadil jo na divan. Bila je malo v zadregi in pričela govoriti, kako bosta kmalu združeni obe rodovini; kako težko je ženski gospodariti, ko se je posli malo boje, malo ubogajo; koliko nesreč je zadelo hišo v tem kratkem času po moževi smrti; in kako je zabredla v denarno stisko, iz katere bi jej nemara pomogel Stržen. Strženu je bil že uvod vzbudil neprijetne sumnje; bobnal je nepotrpežljivo ob mizo, in mra-čilo se mu je čelo. Molčal je, ko je končala, gledal po stropu in lahno žvižgal. »To so sitnosti«, de naposled, »sitnosti, tristo medvedov! Lejte, mamka, k vam sem bil namenjen z ravno tako prošnjo, ker, da govorim resnico, meni se ne godi nič drugače. Ta vrag, ta Roza, me goljufa spredi in zadi. Vina ni, denarja ni; kar kupuj, kupuj, kupuj. Potem to županstvo, vrag naj je vzame. Menite li, da mene malo stoji? Jaz ne morem peš hoditi k gosposki in zadovoljevati se s pol oglom kruha in masel-cem vina. Mene kar obsuje gospoda, kadar se prikažem; potlej pa pijemo brez konca in kraja. Na lov moram ho- eliti, in mene velja vsak zajec deset goldinarjev. Koliko pa je zamude, in kako se gospodari doma, tega še ne računim ne. Razvideli boste, mamka, da vam ne morem ustreči, dasi bi neizrečeno rad. Storim vam, kar hočete; a denarja, tristo medvedov, tega pa trgovec ne more dati iz rok. Zapade menica, in denar mora biti tu, ali pa vam zapečatijo štacuno; in to niso mačje solze«. Mejačka je mela s prsti predpasnik in gledala v tla, kajti bilo jo je sram. Omenila je, da pač ne potrebuje mnogo, le nekaj malega. »To vam pa nič ne pomaga«, odvrnil je oni; »to je, kakor bi pljunil na razbeljeno železo. Veste, mamka? meni se zdi, toda brez zamere, da vam gre gospodinjstvo nekako narobe, ker malo pregloboko gledate v kozarec. Pa recite, da ni res! Kaj? Ali se vam prilizujem?« »Oh, gospod Stržen!« dejala je ona osramočena, »kako morete reči kaj takega! Ali ne delam od zore do mraka, in za koga? Za Minico in za vas, ki bi morali biti vendar malo bolj na našo plat«. »Ha, Bog je ustvaril brado sam sebi najprej. — Toda, mamka, jaz ne utegnem tu z vami se zabavati. Možje bodo hudi, ki so prišli od daleč zarad neke vražje ceste. Tristo tisoč milijonov medvedov naj me požre kosmatega, če se dam še voliti za župana«. Mejačka je odšla potrta in ponižana; kaj takega ni pričakovala od gospoda Stržena! Kaj bode počela sedaj s hlapcema, na to še mislila ni več. »No, kako je mati?« ogovoril jo je doma Janez. »Ali naj bi šla?« Mejačka je videla, da sta fanta bolje volje, zato je porabila priliko. »Vesta kaj?« je dejala. »Danes sta pametnejša kot včeraj. Kar ostanita še in pojdita na delo. To bode najbolj prav«. »No, če vi bolje veste«, menil je Matija, »naj pa bode tako. Ampak polič vina boste dali, mati, in meseno klobaso vsakemu, da poplakneva jezo«. Ustregla jima je gospodinja, in vedela sta sedaj, da ju ne bode zapodila zlepa. In po tem sta se ravnala. Delala sta po svoje in kolikor se jima je ljubilo. Če jima je ukazala gospodinja ali Minica kaj, kar jima ni bilo všeč, ugovarjal je Janez tako odločno, da je odjenjala gospodinja, predobro vedoč, kako hudo je za denar. Janez je strahoval vso hišo; Matija pa je kimal in delal počasi, kajti kakor glasovitemu diplomatu Talleyrandu, mudilo se tudi Matiji ni nikoli ; a naj mu je rekla gospodinja: polž, pokazal je roge: »Če sem polž, grem pa kar proč«. In Bog ne daj, da bi ga bil kdo budil. »Saj se vzbudim sam«, je dejal »in okoli šestih bodem po konci vedno, naj bo dan ali ne«. In če bi ljudje ne bili tako sitni, godilo bi se bilo našima fantoma še bolje. A niso ju pustili prav v miru. »I)elaš kakor Mejačev hlapec; obira se kakor Mejačeva dekla«, to je bil že pregovor, in Mejačevim poslom se je zdelo to sitno. Izmej vseh sitnih najsitnejša pa je bila Franica, ki se je zarad Minice znašala nad njimi. Kadar je videla Matijo, da sedi, svarila ga je, da se mu bode naredil žulj; in kadar je videla Janeza, kako počasi stopa po polji, pripovedovala je, da je bolan, da se je pregnal, tako da je ta večkrat sunil tovariša: »Vstaniva — Loj-zetova gre — da ne bode zopet brusila jezika«. — Dekli pa sta obolevali, kadar je bilo največ dela. »Naredite mi cvrtje! Bolna sem«, dejala je često jedna ali druga. In kadar je mati prinesla cvrtje, zaželela je bolnica še kave, a toliko, da jo bode čutila. Mejačka se je togotila, ker si ni mogla pomagati; Minica pa si ni upala reči nobene besede. Kako je bila tudi skupila nekoč! Nekega jutra, ko so želi ajdo, bilo je Urši tako slabo, da je obležala v postelji. Ko je prišla Minica vprašat, kaj jej je, vzdihnila je: »Vina mi skuhaj, ali pa po gospoda!« »Po gospoda pojdem«, dejala je Minica; kar je ono tako ujezilo, da je skočila iz postelje za Minico in oštevala jo potem ves dan. Tako se je godilo pri Mejačevih. Varuh se je bal zamere; Cedfn ni smel k hiši, in ljudje so dejali: Stara hiša, dobra hiša, pa bode šla. Kdo bi si bil mislil! Stržena nekaj večerov sem ni bilo k Mejačevim. Hudo ga je bil pretresel pohod mamke Mejačeve. Zamišljen je hodil okrog in govoril sam s6 seboj: »Tristo medvedov! Kako bi se bil kmalu nataknil! Tako glorijo so gnali, kaka bogatija da je to, in kako bodem ogrenil. In sedaj: tu nič, tam nič. Treba bode pogledati drugam. In kako se je branila punica! A starka, ta pa je vedela, koliko je ura. Kar hitro je hotela vse urediti. — O, mamka Mejačeva, ne mudi se še«. In res se mu ni mudilo. Do tistega dne, ko bi bili imeli delati pismo, ni ga bilo še k hiši. Vsa bleda je bila Mejačka od jeze, a razlagala si je lehko, zakaj ga ni; Minica pa skoro že mislila ni več na to, kar se je bilo dogovorilo. Toda prišel je Stržen zopet in smejal se in norčeval in dal si streči in hvaliti se od krčmarice. Minico je puščal z mirom, dasi je mati rada napeljevala govor na ženitovanjske reči. Le kadar je bila ta že do cela zmešana, začel je sam obdelavati ta predmet. »He, mamka, kdaj bo svatba?« Ona ga je zavzeta pogledala in pomislila. »Ali se nismo že dogovorili? Saj Minica je pri volji«. Hotela je poklicati Minico, a branil je Stržen: »Pustite jo; midva se bova sama bolje pogovorila. Koliko pa boste dali dote hčeri?« »Gospod Stržen«, dejala je, »seboj ne ponesem nič. Vse bode njeno; vse, kar imam«. »Kaj pa Tine?« »Oh, saj res! Tineta, tega reveža, sem pa čisto pozabila« ; in začela je jokati in zdihovati po svoji navadi. Stržen pa se je smejal in norca delal. Kako se je bila spremenila vsa vas! Čedmovi so ' komaj še upali, da se vrne jedini sin; a lajšali so si bridkost z delom, in kmetija ni trpela škode. Mejačevina je lezla vidno na kup. A tudi Stržen je govoril resnico, ko je pravil, da mu prede. Minili so bili zanj zlati časi. Kadar je konec meseca pregledoval račune, klel je in prepiral se s komijem in s sestro. Sem ter tja je prišel kak trgovec iz Ljubljane; zaklenila sta se v sobo in pomenkovala se dolgo in živahno in nazadnje se razšla slabe volje. Ljudje so ugibali, kaj pomenijo ta obiskovanja, in sklep je bil: tudi ta ne bo štacunaril dolgo. Premišljeval je Stržen, kako bi se dalo vse na mah popraviti. Bogata nevesta, ta mu je hodila še vedno na misli; a Miniee ni več prišteval semkaj. Ženil se je tu in tam, toda stalo ga je le mnogo denarja in doneslo mu pridevek večnega ženina. Ampak take narave je bil Stržen, da si nobene nezgode ni gnal k srcu; v veseli druščini je pozabljeval vsakdanjih sitnostij in obračal pogled od prepada, kateremu se je bližal. Kriv pa je bil Stržen največ, da se je v vasi zaredila cela reč postopačev. Kaj lehkega in malo časa so ti lenuhi še delali, a težkega dela se niso lotili več. Klatili so se po vasi kakor megle brez vetra; nadlegovali ženske, zabavljali moškim in bili prava spotika vsem poštenim ljudem, češ, dobre fante so vzeli v vojake, ti lopovi pa ostajajo doma, ko bi tako dobro storili Pije-montezi, če bi jih postrelili. »E, te bodo pobesili«, dejal je drugi, »potepuhov cesar tudi ne mara«. S temi se je pajdašil Stržen. Popivali so od začetka pri njem, pozneje pri Mejački; največ na kredo, a v sili se je dobil tudi denar. Zalagal jih je Minež. Temu se je godilo kakor vrabcu v prosu. Imel je tak blagoslov, da mu je deset nasadov pšenice dalo po petdeset mernikov; zdaj si je kupil kravico, zdaj kos njive; popravljal hišo in privoščil si marsikak kozarec vina, češ, saj je je Bog ustvaril tudi za reveža. Kake vrste poštenjak da je, to se je pač vsem dozdevalo; a nekateri so se ga bali, in drugi si mislili, da njim baš še ne dela škode, drugi naj pa skrbe sami zase. Vsak sam zase, to je postalo vaško geslo, odkar so se potrgale vezi vzajemne ljubezni, vzajemnega zaupanja. A z ljubeznijo vred je zginila tudi zadovoljnost, mir in veselje, in ostala je puščoba. O, kako se je tožilo marsikomu po prejšnjih časih, ko se je čez teden tako lehko delalo in ob nedeljah tako veselo počivalo! XIV. Dni premišlja, ki so bili, In na tihem solze briše. R Jenko. Zopet je prinesla jesen pisano suknjo vrtu in logu, in zbirale so se krog zvonikove strehe mokosevke, da se poslove od drameljske vasi. Lepo, hladno jutro je bilo, ko je šel Čedin z voli na njivo. Na vozu mu je sedela žena in gledala otožna in zamišljena po strniščih in raz-oranem polji; govoriti se ni ljubilo niti njemu niti njej. Ko pa je ona ne vede vzdihnila, vprašal jo je, kaj jej je na mislih. »Kar tebi«, odvrnila je ona. »Prišla bode zima, Petra našega pa ne bo. Bog ve, kje trohni na Laškem!« Inako se je storilo obema. Naproti pa jima je prišel Lojze žvižgaje v dva čepa, umeteljnost, v kateri mu je bil malokdo kos; in da bi bilo žvižganje tako imenitno kakor petje — in zakaj ne bi postalo še katerikrat V — oslavil bi si bil ime. »Mati, sanjalo se mi je«, dejal je Lojze in ustavil znanca svoja. »Bodeš pa stavil v loterijo, Lojze. Kaj?« vprašala je žena. »Sem že. Terno«. »Bog ti daj srečo! Pa zdrav!« dejal je Čedin in hotel pognati, a Lojze ga je ustavljal, kakor da bi mu hotel še kaj povedati, kar mu ni padlo takoj v glavo. »Kaj pa pripoveduješ to nama?« vprašala je žena nepotrpežljiva. »Če se mi je pa sanjalo o vašem Petru!* dejal je Lojze, zavzet, da ju to tako malo briga. Vzbudil jima je radovednost. »To je bilo tako«, razlagal je Lojze. »Jaz sem pregledoval številke pred štacuno, in mimo je šel Peter, v vojaški obleki. Ta me udari na rame in pravi: Le stavi, Lojze, le stavi, zastavil bodeš še hišno številko. In stavil sem. Dva goldinarja«. »Kaj, Lojze!« začudila se je ženica. »Ali jih ni škoda?« »Škoda«, dejal je Lojze. »A rekel sem: naj bode zadnjikrat! Kajti, če te sanje ne pomenijo, ne pomenijo nobene nič. Da me je udaril Peter, to je 59; hišno številko sem vzel svojo, 13, in vašo, 62, in tema mora biti«. »Kako, Lojze?« vprašal je Čedin. »Pri nas je številka 26, ne 62«. »I▼