Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.151:
<p align=right>Vaš pokorni sin Peter.</p>
Po dvakrat in trikrat sta prebrala oče in mati pisanje. Vsaka beseda, vsaka črka zdela se jima je imenitna in radost sijala je obema iz obličja. »Tone, Franica!« klicala je mati družino, »pojta sèm! Peter je pisal.« In prebirala jima je list. »Lejte si!« dejal je Tone, »da je dobil Tine svetinjo in da je tak brdek vojak!«
»Ha, menim da!« rekla je Franica, kateri je lice žarelo od veselja. »Kar skrijte se fantje, kar vas je. — Jaz stečem k Minici. Ta bo vesela!«
»Saj grem sam,« dejal je oče in oblačil suknjo. Vesel nemir se ga je lotil. Sedaj je prilika, si je mislil, da se sprijatnimo.
»Mati Mejačeva!« klical je že od daleč, »poročila o Tinetu, o vašem Tinetu! Kaj mi daste, da vam je povem?« Žarek radosti je spreletel obraz krčmaričin, a zatajevala se je in delala mirno.
»Kako, da dohajajo vam poročila o našem Tinetu?« dejala je hladno.
»Moj sin je pisal, Peter. Čajte, da vam preberem pismo.«
»Sama znam brati; kar dajte!« odvrnila je ona in prebirala počasi pisanje. Obraz jej je razodeval mnogo menj veselja kot samosvesti.
»Kaj ne, mati? Kako čudno je to, da je vaš Tine rešil našega Petra,« dejal je Čedín.
»Kaj bo to čudno!« dejala je ona. »Saj vendar poznam Tineta.«
»No, polič vina dajte, da bova pila na zdravje naših fantov,« končal je Čedín, malo poparjen, razgovor. Malo jej je do sinú, mislil si je in motil se; kajti kar utripalo je srce od veselja ponosni ženi, ko je čula hvalo svojega sina. Obstala je pred oknom, ko je bila sama, in zrla tja v nedoločno daljavo; priplavala jej je pred oči podoba ljubljenega sina, in videla ga je slavljenega in občudovanega od vse fare; pozabljena je bila vsa bridkost, katero jej je prizadel, in razburjala je srce le sladka nada, da se vrne sin, in da se bode ona še bolj ponižala z njim. A te prijetne misli so se umikale polagoma drugim, neizrečeno bridkim: domislila se je sama sebe in svojega doma.
Nič kaj zadovoljen se ni vračal Čedín domu; a na dvorišči ga je ustavila Minica čudeč se, kaj on tu počne. On pa je zopet kazal in bral pismo svojega sina in tu je našel hvaležnejše poslušalstvo. »Kmalu bosta oba tukaj,« je pristavil, »in jaz bom zaklal teleta kakor oče v svetem pismu, in pojedina mora biti, da nič takega. In veselili se bomo vsi skupaj kakor v prejšnjih časih. Kaj ni bilo lepo takrat, Minica? Reci!«
»Oh, lepo, lepo,« dejala je ona in obrnila se stran.
»Mati je še trda,« povzel je mož, »pa jo bomo omajali. Saj smo kristijanje: odpustiti moramo drug drugemu, da nam bo Bog odpustil.«
»Pozdravite Petra,« naročevala je deklica, »in naj sporoči Tinetu, kako hudo je pri nas, odkar so umrli oče. Oh, morebiti še ne ve Tine, da nima več očeta!«
»Tako pametno dekle,« mrmral je Čedín odhajaje, »da se je mogla vendar obesiti na tega Stržéna!« Mož je šel domu sinovo pismo brat in shranit je potem v skrinjo. Minici pa se je zdelo, kakor da bi se jej vse to sanjalo. Razveselila jo je vest, da je brat živ in zdrav in da se nemara kmalu vrne; a vrnitve Petrove se je bolj prestrašila nego veselila. Nič več ni mislila, ni hotela misliti nanj, in to pozabljenje jo je zazibalo v nekak mir, iz katerega jo je zopet zdramila ta novica. Nove, burne misli so jej silile v glavo, da je bila vsa zbegana. Mati jej je ukazala, naj ostane popoludne doma, ker pojde ona na polje. Brez smotra hodila je Minica sem ter tja in skušala razvrstiti svoje misli. Zašla je v svojo stan ico in zagledala rožmarin. Vedno je še lepo rastel; kajti dasi se je bila zagrozila deklica, da mu ne prilije več, vendar ni ostala pri besedi; in v srce jo je zabolel sedaj ta pogled. »Peter pride, in jaz bodem nevesta Stržénova,« dejala je sama sebi in bridko se zjokala. V glavo pa jej je šinila nova misel. »Ne, nikdar ne!« dejala je odločno in obrisala si solze. »Rajša ostanem doma pri bratu za deklo.« Težko je čakala matere, kateri je hotela razodeti svoj sklep. Ko pa je prišla ta s polja, vsa potrta in žalostna, ni se upala Minica žaliti je.
»Takih potepuhov,« tožila je mati, »vendar nimajo nikjer za posle kakor pri nas! Tako delajo, da me je kar sram.« Tekla je v klet in brskala po miznici, šla na vrh in iskala po skrinjah in postavcih, poklicala potem hčer in vprašala, koliko ima denarja prihranjenega.
»Danes teden,« dejala je ta, »dala sem vam zadnje goldinarje.«
»Oh, to je križ!« vzdihnila je žena in pospravljala po hiši, kakor da bi pričakovala kakega posebnega gosta. Ni več vpila in jezila se kakor poprej; bila je resna, tiha in delala je do mraka; in druzega dne je vstala prva in kdor bi jo bil videl pri delu, rekel bi, da boljše gospodinje ni treba iskati. Vsa je bila spremenjena, in Minica je na tihem hvalila Boga, da se je tako zgodilo. O, kako je sedaj zopet rada imela svojo mater in kako težko se je pripravljala, da jej razodene, kar je bila sklenila! Odlašala je od dne do dne in čakala, kdaj bi mati utegnila poslušati jo. A ta je imela vedno dela čez glavo; kajti hotela je s podvojeno pridnostjo v kratkem popraviti, kar se je bilo zalenobilo v dolgem času.
==XV.==
<p align=right><poem><small>
Nekoliko se časa gospodari
Z ležjo, zvijačami in sleparijo;
Nazadnje vsak ležnik se sam pokvari.
{{razprto|J. Stritar}}.</small></poem></p>
| |||