Wikivir

Prihajač: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
| licenca=javna last
}}
 
'''GESLO''': NAGLICA NIKJER NI PRIDA.
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17}}
 
==I.==
Vrstica 1.441 ⟶ 1.445:
»Res ne, Lojze.«
 
»Po tri od sto bodeš pa vendar vzel,« prosil je Lojze, toda zastonj. Moral je spraviti svoje bogastvo in nejevoljen se je vračal domu in si mislil, da so to moški ljudje. Franici ni hotel takoj razodeti neuspeha svojega. Ko pa je bila čez par dnij posebno dobre volje, porabil je ugodno priliko in svetoval jej, naj si Tineta le izbije iz glave, ker ne mara zanjo.
 
Ko pa je bila čez par dnij posebno dobre volje, porabil
»Kaj pa vi veste!« odrezala se je ona in zasukala se po kuhinji in cvrla in pekla, da je dišalo po vsej hiši.▼
je ugodno priliko in svetoval jej, naj si Tineta le izbije
 
iz glave, ker ne mara zanjo.
»Jaz mislim,« dejal je Lojze ženi, »da se dekle ne meni več dosti za Tineta. In prav ima. Ampak kaj pa danes tako šumi po kuhinji?«
 
»Predvčerajšnjim,« nasmehnila se je žena, je prišla Minica Mejačeva v vas, Franica pa huda, da nima ničesar na mizo dati. In danes menda zopet nekoga pričakuje.«
»Kaj pa vi veste!« odrezala se je ona in zasukala
▲se po kuhinji in cvrla in pekla, da je dišalo po vsej hiši.
 
»Že gredo,« zaklicala je sedaj Franica skoz vrata in stekla v stanico. Po cesti pa sta prihajala oče Čedín in Mejačev Tine pražnje oblečena.
»Jaz mislim,« dejal je Lojze ženi, »da se dekle ne
meni več dosti za Tineta. In prav ima. Ampak kaj pa
danes tako šumi po kuhinji?«
 
»Pokesal se je Tine, da je odrinil denar,« opomnil je Lojze in vtaknil listnico v žep.▼
»Predvčerajšnjim,« nasmehnila se je žena, je prišla
Minica Mejačeva v vas, Franica pa huda, da nima ničesar
na mizo dati. In danes menda zopet nekoga pričakuje.«
 
»Kaj pa, če sta snubca?« menila je žena. Onadva sta vstopila in po slovesnem pozdravu očeta Čedína vsedla se za mizo, katero je mati pogrinjala. Debelo je gledal Lojze, in prav neumen se mu je zdel pogovor, kakor ga je napeljal Čedín.
»Že gredo,« zaklicala je sedaj Franica skoz vrata
in stekla v stanico. Po cesti pa sta prihajala oče Čedín
in Mejačev Tine pražnje oblečena.
 
»Boter,« dejal je nepotrpežljiv — o denar, koliko čednostij si ti že zamoril! Koliko večja je bila prej potrpežljivost Lojzetova! — »Boter,« je dejal torej Lojze, »možje smo: govorimo naravnost! Če hočeta denarja na posodo, recita, koliko; če sta pa prišla snubit, pokličem Franico.«
▲»Pokesal se je Tine, da je odrinil denar,« opomnil
je Lojze in vtaknil listnico v žep.
 
»I, Lojze, hudournik,« tolažil je Čedín, »čaj no, da povem jaz svojo. Saj se nam nikamor ne mudi. Da boš pa vedel: res sva prišla po Franico.«
»Kaj pa, če sta snubca?« menila je žena. Onadva
sta vstopila in po slovesnem pozdravu očeta Čedína vsedla
se za mizo, katero je mati pogrinjala. Debelo je gledal
Lojze, in prav neumen se mu je zdel pogovor, kakor ga
je napeljal Čedín.
 
»Pokliči jo,« velel je Lojze ženi; in kmalu se je prikazala deklica, zarudela, s povešeninii očmi in usta na smeh, naj se je tudi premagovala. Tine jo je prijel za roko in vprašal jo, če pojde z njima, če hoče postati mlada Mejačka.
»Boter,« dejal je nepotrpežljiv — o denar, koliko
čednostij si ti že zamoril! Koliko večja je bila prej potrpežljivost Lojzetova! — »Boter,« je dejal torej Lojze,
»možje smo: govorimo naravnost! Če hočeta denarja na
posodo, recita, koliko; če sta pa prišla snubit, pokličem
Franico.«
 
»Naj še malo premislim, Tine,« je dejala obrnivši se stran. »Ne vem še ...«▼
»I, Lojze, hudournik,« tolažil je Čedín, »čaj no, da
povem jaz svojo. Saj se nam nikamor ne mudi. Da boš
pa vedel: res sva prišla po Franico.«
 
»PokličiKako jolažeš, Franica!« velelpopravil je Lojze, ženi;da injo kmaluje sevso jezmotil.
prikazala deklica, zarudela, s povešeninii očmi in usta na
smeh, naj se je tudi premagovala. Tine jo je prijel za
roko in vprašal jo, če pojde z njima, če hoče postati
mlada Mejačka.
 
»Oh, lepo vas prosim, oče, ne bodite sitni!« prosila je; a da ni govorila resnice, to se je pokazalo.▼
▲»Naj še malo premislim, Tine,« je dejala obrnivši
se stran. »Ne vem še ...«
 
»Kako lažeš, Franica!« popravil je Lojze, da jo je
vso zmotil.
 
Ni bilo dolgo, in obhajala se je poroka obeh parov. Minica je prišla v ljubo, tiho rodbino, kakeršna je bila njenemu srcu najbolj po godi; proti Franici pa se je tašča od začetka nekako mrzlo obnašala, a sčasoma sta se privadili druga drugi; stara Mejačka je bila pač rešena prejšnjih skrbij in videla je sina srečnega. Lojze pa je postal precej oblasten, kar ni čuda; ljudje so ga preveč razvajali. V družbi je rad poprijel za besedo, da je povedal kaj o mladem Mejači, ki je njegov zet; in poslušali so ga; kajti premožen mož ni zlepa bedak. Vsi pa so živeli srečno, in srečni bodo tudi njih otroci, če ostanejo pošteni, pridni in če se bodo ljubili med seboj.
▲»Oh, lepo vas prosim, oče, ne bodite sitni!« prosila
je; a da ni govorila resnice, to se je pokazalo.
 
 
[[Kategorija:Fran Detela]]
Ni bilo dolgo, in obhajala se je poroka obeh parov.
[[Kategorija:Zabavna knjižnica]]
Minica je prišla v ljubo, tiho rodbino, kakeršna je bila
[[Kategorija:Dela leta 1888]]
njenemu srcu najbolj po godi; proti Franici pa se je
tašča od začetka nekako mrzlo obnašala, a sčasoma sta
se privadili druga drugi; stara Mejačka je bila pač rešena
prejšnjih skrbij in videla je sina srečnega. Lojze
pa je postal precej oblasten, kar ni čuda; ljudje so ga
preveč razvajali. V družbi je rad poprijel za besedo,
da je povedal kaj o mladem Mejači, ki je njegov zet;
in poslušali so ga; kajti premožen mož ni zlepa bedak.
Vsi pa so živeli srečno, in srečni bodo tudi njih otroci,
če ostanejo pošteni, pridni in če se bodo ljubili med
seboj.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Prihajač«