Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjenih 123 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
— Ne, za božjo voljo ne! se je branila, češ, da mi naravnost prepoveduje, da sploh nima smisla, in tako dalje.
 
— Ampak tega vam vendar ne ne bom verjel, da vam je neljubo izpregovoriti morda že po dveh, treh letih še s kom drugim kako besedico, kakor z vašim možem!... sem se zasmej a l zasmejal. Vaš gospod soprog je najbrže profesor? sem dostavil z nekoliko zlobnosti.
 
profesor? sem dostavil z nekoliko
— O ne! je rekla ponosno. Moj mož je pesnik in dela že dve leti na velikem problemu. Zato sva si tudi izbrala ta mirni kotiček. In jaz, gospod nadporočnik, imam preveč spoštovanja
zlobnosti.
pred njegovim genijem, če bi ga že pred njim samim ne imela, da bi ga hotela razburjati ...«
— O ne! je rekla ponosno. Moj
 
mož je pesnik i n dela že dve leti na
— Kaj je tako ljubosumen? sem se zopet zasmejal. Sicer bi imel dovolj vzroka, ker kdor pride enkrat tod mimo, ne pozabi nikdar več te poti ... Ampak, ko vas pozna, bi rekel ...
v e l i k em problemu. Zato sva s i tudi
 
i z b r a l a t a m i r n i kotiček. I n jaz, gospod
— Ni ljubosumen, ampak družbe ne mara, ker ga vsaka stvar odvaja od njegove naloge.
nadporočnik, imam preveč spoštovanja
 
pred njegovim genijem, če
Toliko svete groze je sijalo iz njenih oči, da sem moral misliti, ali da je res žena velikega pesnika, ali pa da ji je znal vsaj izsiliti to veliko spoštovanje. Ampak mene to seveda ni ganilo ...
b i ga že pred n j im samim ne imeia,
 
da bi g a hotela razburjati . . .«
— Če odvaja njega, sem rekel, pa vas ne odvaja. Saj vi vendar ne pišete romanov, dram, epov in takih stvari. In kot tak mož si mora še želeti, da najdete včasih dostojnega
— K a j je tako ljubosumen? sem
človeka, s katerim se lahko malo razvedrite.
se zopet zasmejal. Sicer bi imel dov
 
o l j vzroka, ker kdor pride enkrat
— Pa si ga ne želi! In jaz še manj, je odgovorila trmasto. In potem je zamolklo pristavila: Odkar nama je umrl triletni sinček, je zame vsega konec na tem svetu.
tod mimo, ne pozabi nikdar več te
 
poti . . . Ampak, ko vas pozna, b i rek
 
e l . . .
 
— N i ljubosumen, ampak druž-
Obstal sem presenečen. A potem se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne verjamem, da je zanjo že res vsega tako konec; in kakor da sem preslišal, sem ji napovedal, da pridem Še.
. he ne mara, ker g a vsaka stvar odv
če torej res noče razburjati svojega soproga, naj mi rajše sama pove, kdaj ga ne bo doma ...
a j a od njegove naloge.
 
T o l i k o svete groze je sijalo iz
— Pa bo! In pove vam sam, kako ime zasluži vaše ravnanje! je vzkliknila srdito.
n j e n i h oči, da sem moral m i s l i t i , a l i
 
da je res žena velikega pesnika, a l i
p aPa danaj jbo, ino, če vam je znalljubše vsajtako. iSicer zitak svem, ida lga iv ttorek ipopoldne tone vbo edoma, lsem ise kozasmejal.
 
spoštovanje. Ampak mene to seveda
— Kako veste to? je vprašala vsa začudena, in se je s tem seveda izdala.
n i ganilo . ..
 
— Ce odvaja njega, sem rekel,
— Zato, ker sem bil dvakrat tam gori take dneve in vem, da živijo taki gospodje kakor ura. Ob torkih in sobotah popoldne odhaja torej redno za nekaj časa z doma.
pa vas ne odvaja. Saj v i vendar ne
 
pišete romanov, dram, epov i n t a k ih
— O, tako redno pa že ne, je menila prekanjeno.
s t v a r i . I n kot tak mož s i mora še žel
 
e t i , da najdete včasih dostojnega
— Pa vsaj navadno. Sicer pa itak pregledam prej od zgoraj dol, ali je varno. In tudi to vam obljubljam, da pridem v civilni obleki, ker me drugače vidi res lahko vsak s hriba v hrib in ve potem tudi, kdo je bil.
človeka, s k a t e r im se lahko malo razvedrite.
 
— P a si g a ne želi! In jaz še
Seveda je še vedno ugovarjala in mi pretila z vsem mogočim, a morala bi bila najti koga drugega, da bi bila kaj opravila. Takoj naslednji torek sem stal zopet tam gori na vrhu, in ko sem videl, da je varno, sem stekel dol.
manj, je odgovorila trmasto. I n pot
 
em je zamolklo p r i s t a v i l a : Odkar
Tako sem prihajaj vsak teden po dvakrat, in morala se je slednjič prilagoditi. Celo majhno znamenje je bilo vsakrat na najvišjem oknu, da moža ni doma. Seveda vse le zato, da se veliki pesnik ne razburja pri snovanjnu svojega velikega umotvora ...
nama je u m r l t r i l e t n i sinček, je zame
 
vsega konec na tem svetu.
V resnici, pravim vam še enkrat: če bi bilo to kje drugje, bi pač ne bil napravil vsak teden po dvakrat take poti, zato da sedim potem po dve, tri ure kakor lipov bog ob eni
najlepših žensk. Tu, v tej tihi idili pa sem bil šestnajstleten dečko, in moja duša je čepela pri njenih nogah kakor bel golobček ... vsak dan bolj bel golobček ...
 
Sicer pa moram priznati, da ni bila toliko moja zasluga vse to. Saj sem si jo upal komaj pogledati ... Kaj bi se človek delal! Čutil sem, da me presega v vsakem oziru za cele
gore, in sem sedel, kakor sedi vaški učenček pred svojo lepo mlado učiteljico. Kje vraga na svetu je človek še čul take stvari, o kakršnih je govorila ona! ... Ampak eno lahko rečem, da sem bil dober, pazljiv in sprejemljiv šolarček. In to jo je brezdvomno čez vse veselilo. Vsak človek rad vzgaja, če čuti, da je poklican v to in da padajo njegove besede tudi še na rodovitna tla ...
 
Ob takih razmerah še misliti ni bilo na neumnosti, in tudi ako so mi prišle v glavo, so mi takoj prešle, ko sem se ozrl v njen resnobni obraz.
 
Prijatelj, da, prijetna družba, — to sem ji že bil, ampak proti njenemu možu je bil človek kakor leščerba proti solncu. Kakor bi bili omenili le od daleč kaj takega, pa bi
vas bila pogledala: »Kaj pa si ti ubogo človeče, da se predrzneš? Jaz sem sicer samo moštranca in ne hostija, ampak tudi ko vzame mene, si mora duhovnik oviti prej roke? ...«
 
Verjemite mi, da ima tudi najmodrejši človek vsaj na eno stran deske tik pred nosom in je potem vse zastonj, kazati mu čez. Njen mož, to je bil njen malik, njen bicli-pucli, in za njim ni bilo ničesar več.
 
To ji je pa vseeno dobro delo, da je videla, kako jo vsak dan bolj ljubim in častim. Zdelo se mi je celo, da ni prav nič huda name, niti zato ne, ker sem ljubil njo edinole radi nje same, in ne ker je bila v tako bližnem sorodstvu z umotvorom njenega moža.
 
Enkrat sem pa vendarle hotel videti, kak je pravzaprav ta njegov spis, in poprosil sem jo prav lepo, naj bi mi ga pokazala. Dolgo se je pomišljala, a potem je le vstala in mi je šla po en spev v hišo, ki je bil že popolnoma končan. Ne prisvajam si bogve koliko sodbe v takih rečeh, a reči moram, da je vsaj meni zelo imponiralo, kar je bil mož napisal. No, ko je pozneje izšlo, je zbudilo baje res veliko priznanja in občudovanja.
 
Ampak, če sem bil pol vesel, ko sem se uveril, da se ta lepa ženska žrtvuje vsaj pravemu pesniku in ne kakemu sleparju, me je na drugi strani toliko bolj potrlo, ker sem videl, da ji ne pridem prav zato nikdar bliže ... Čutil sem se resnično premajhnega, da bi tekmoval s takim duševnim atletom.
 
Pa še eno mi je zadala: vprašal sem nekoč prav hinavsko-nedolžno, ali je njen mož še jako mlad, ko piše s tolikim ognjem.
 
— O ne, je rekla in se je veselo nasmehnila. Moj mož ima še več nego dvakrat toliko let nego jaz. Ampak, ko so nam navadnim ljudem, recimo meni in vam, leta kakor butara toliko težkih polen, jih genij še čuti ne. Tudi hrbet imajo drugačen božji izvoljenci ... Šestinšestdeset let ima, a rečem vam, da se lahko kosa z vsakim tridesetletnim možem v vsakem oziru!
 
Kakor bi mi hotela precej jasno povedati, da se zelo motim, ako mislim, da sem le v kaki stvari več nego on.
 
Skratka: kamor sem potrkal — kamen.
 
Ponavljam vam zopet, da nisem imel nobenih nelepih misli, vsaj zdaj ne več. V ljubezni velja pač še posebej prislovica, da pride pravi tek šele, ko človek že je; in tu je bilo preklicano malo upanja, da me sploh kdaj povabijo le na rob mize, kaj šele, da bi mislil dalje ... In nazadnje sem bil spoznal zdaj res že in popolnoma, da bi bilo vsako upanje zaman ... Edina pot bi pač bila, da bi bil porušil njeno zaupanje v soproga. Ampak če bi se mi tudi res posrečilo, podsekati nekoliko človeka, ostal bi pred njo še vedno — pesnik. In da bi tega podrl, bi bilo treba drugega moža, moža, ki bi bil večji od njenega, ali pa, ki bi ji bil znal vsaj pokazati in dokazati, da stavi onega
previsoko. Takle revček pa, kakor sem bil jaz, je moral čisto lepo molčati in biti zadovoljen, da je smel sedeti ob njej, ako ni hotel izgubiti še tega. Glejte, toliko razuma sem vendar še imel, da se vsaj precenjeval nisem.
 
 
Obstal sem presenečen. A potem
se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne
verjamem, da je zanjo že res vsega
tako konec; in kakor da sem preslišal,
sem ji napovedal, da pridem Še.
če torej res noče razburjati svojega
soproga, naj mi rajše sama pove,
kdaj ga ne bo doma . . .
— Pa bo! In pove vam sani, kako
ime zasluži vaše ravnanje! je
vzkliknila srdito.
— Pa naj bo, no, če vam je ljubše
tako. Sicer itak vem, da ga v torek
popoldne ne bo doma, sem se zasmejal.
— Kako veste to? je vprašal;,
vsa začudena, in se je s tem seveda
izdala.
— Zato, ker sem bil dvakrat tam
gori take dneve in vem, da živijo tati
gospodje kakor ura. Ob torkih in
sobotah popoldne odhaja torej redno
za nekaj časa z doma.
— O, tako redno pa že ne, je menila
prekanjeno.
— Pa vsaj navadno. Sicer pa
itak pregledam prej od zgoraj do
ali
je varno. In tudi to vam obljubljam,
da pridem v civilni obleki, ker
me drugače vidi res lahko vsak s hriba
v hrib in ve potem tudi, kdo je bil.
Seveda je še vedno ugovarjala
in mi pretila z vsem mogočim, a morala
bi bila najti koga drugega, da
bi bila kaj opravila. Takoj naslednji
torek sem stal zopet tam gori nn
vrhu, in ko sem videl, da je varno,
sem stekel dol.
Tako sem prihajaj vsak teden po
dvakrat, in morala se je slednjič prilagoditi.
Celo majhno znamenje jo
bilo vsakrat na najvišjem oknu, da
moža ni doma. Seveda vse le zato, da
se veliki pesnik ne razburja pri snovanjn
svojega velikega umotvora . . .
V resnici, pravim vam še enkrat:
če bi bilo to kje drugje, bi pač
ne bil napravil vsak teden po dvakrat
take poti, zato da sedim potem
po dve, tri ure kakor lipov bog ob eni
najlepših žensk. Tu, v tej tihi idili
pa sem bil šestnajstleten dečko, in
moja duša je čepela pri njenih nogah
kakor bel golobček . . . vsak dan
bolj bel golobček . . .
Sicer pa moram priznati, da ni
bila toliko moja zasluga vse to. Saj
sem si jo upal komaj pogledati. . .
Kaj bi se človek delal! Čutil sem, da
me presega v vsakem oziru za cele
gore, in sem sedel, kakor sedi vaški
iičeuček pred svojo lepo mlado učiteljico.
Kje vraga na svetu je človek
š<> eni take stvari, o kakršnih je govorila
ona! . . . Ampak eno lahko rečem,
da sem bil dober, pazljiv in
sprejemljiv šolarček. In to jo je
breztlvomno čez vse veselilo. Vsak
človek rad vzgaja, če čuti, da je poklican
v to in da padajo njegove besede
tudi še na rodovitna tla . . .
Ob takih razmerah še misliti ni
bilo na neumnosti, in tudi ako so mi
prišle v glavo, so mi takoj prešle, ko
sem se ozrl v njen resnobni obraz.
Prijatelj, da, prijetna družba,
— to sem ji že bil, ampak proti njenemu
možu je bil človek kakor leščerba
proti solncu. Kakor bi bili
omenili le od daleč kaj takega, pa bi
vas bila pogledala: »Kaj pa si ti ubogo
človeče, da se predrzneš? Jaz sem
sicer samo moštranca in ne hostija,
ampak tudi ko vzame mene, si mor-i
duhovnik oviti prej rokef . . .«
Verjemite mi, da ima tudi najmodrejši
človek vsaj na eno stran
deske tik pred nosom in je potem vse
zastonj, kazati mu čez. Njen mož, to
je bil njen malik, njen bicli-pucli, in
za njim ni bilo ničesar več.
To ji je pa vseeno dobro delo, da
je videla, kako jo vsak dan bolj ljubim
in častim. Zdelo se mi je celo,
da ni prav nič huda name, niti zato
ne, ker sem ljubil njo edinole radi
nje same, in ne ker je bila v tako
bližnem sorodstvu z umotvorom njenega
moža.
Knkrat sem pa vendarle hotel
videti, kak je pravzaprav ta njegov
spis, in poprosil sem jo prav lepo,
naj bi mi ga pokazala. Dolgo se je
pomišljala, a potem je le vstala in
mi je šla po en spev v hišo, ki je bil
že popolnoma končan. Ne prisvajam
si bogve koliko sodbe v takih rečeh,
a reči moram, da je vsaj meni zelo
imponiralo, kar je bil mož napisal.
No, ko je pozneje izšlo, je zbudilo baje
res veliko priznanja in občudovanja.
Ampak, če sem bil pol vesel, ko
sem se uveril, da se ta lepa ženska
žrtvuje vsaj pravemu pesniku in ne
kakemu sleparju, me je na drugi
strani toliko bolj potrlo, ker sem videl,
da ji ne pridem prav zato nikdar
bliže . . . Čutil sem se resnično premajhnega,
da bi tekmoval s takim
duševnim atletom.
Pa še eno mi je zadala: vprašal
sem nekoč prav hinavsko-nedolžno,
ali je njen mož še jako mlad, ko piše
s tolikim ognjem.
— O ne, je rekla in se je veselo
nasmehnila. Moj mož ima še več nego
dvakrat toliko let nego jaz. Ampak,
ko so nam navadnim ljudem, recimo
meni in vam, leta kakor butara
toliko težkih polen, jih genij še čuti
ne. Tudi hrbet imajo drugačen božji
izvoljenci... Šestinšestdeset let ima,
a rečem vam, da se lahko kosa z vsa
kim tridesetletnim možem v vsakem
oziru!
Kakor bi mi hotela precej jasno
povedati, da se zelo motim, ako mislim,
da sem le v kaki stvari več nego
on.
Skratka: kamor sem potrkal —
kamen.
Ponavljam vam zopet, da nisem
imel nobenih nelepih misli, vsaj zdaj
ne več. V ljubezni velja pač še posebej
prislovica, da pride pravi tek šele,
ko človek že je; in tu je bilo preklicano
malo upanja, da me sploh
kdaj povabijo le na rob mize, kaj šele,
da bi mislil dalje . . . In nazadnje
sem bil spoznal zdaj res že in popolnoma,
da bi bilo vsako upanje zaman
. . . Edina pot bi pač bila, da bi
bil porušil njeno zaupanje v soproga.
Ampak če bi se mi tudi res posrečilo,
podsekati nekoliko človeka,
ostal bi pred njo še vedno — pesnik.
In da bi tega podrl, bi bilo treba drugega
moža, moža, ki bi bil večji od
njenega, ali pa, ki bi ji bil znal vsaj
pokazati in dokazati, da stavi onega
previsoko. Takle revček pa, kakor
sem bil jaz, je moral čisto lepo molčati
in biti zadovoljen, da je smel sedeti
ob njej, ako ni hotel izgubiti šo
tega. Glejte, toliko razuma sem vendar
še imel, da se vsaj precenjeval
nisem.
Tako je potekal moj dopust, in
predno sem se nadejal, je bilo treba
612

urejanj