Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 252:
— Slednjič vam mora biti včasih vendar dolgočasno tukaj v tej grozni jami, sem poskusil nekoč, ko sva sedela že dlje časa molče drug ob drugem. Povejte mi prav odkrito, rotim vas, ali se res nikdar ne spomnite življenja tam zadaj, z vsem, kar nudi svetli svet?
— Svet? ... življenje? ... se je nasmehnila. Meni hočete praviti, kaj je to? Meni, ki sem živela najprej toliko časa tam zunaj prav sredi tega življenja in sem zdaj že toliko časa tu , da imam pravico soditi. Veste, kaj je življenje v smislu kakor rabite to besedo vi? Navada! Razvada! Kakor se privadijo ljudje alkohola, nikotina, tako se navadijo »živeti« in mislijo potem, da morajo. In kakor sva se odvadila z mojim možem
vina, tako sva se odvadila tudi »živeti«. In verjemite mi: kakor se zdi ozdravljenemu pivcu gabno, da je pil , tako se godi meni, če se spomnim, kaj se to pravi »živeti«!
Bil sem popolnoma pobit in nisem vedel več odgovora. A naenkrat sem se spomnil:
— Vaš gospod soprog gre pa vendar še včasih med življenje. Celo vsak teden po dvakrat. Če on,<ins> </ins>zakaj bi vi ne, pravim.
— On mora! je rekla mirno. Imamo sicer toliko, da živimo, toda če bi le rabili, bi se slednjič vendar poznalo. Tako je jaka prilika, nekaj zaslužiti. Neki knez v Trstu ga je namreč naprosil, da nadzoruje vzgojo njegovih sinov. Treba mu je priti samo malo pogledat, ob sobotah redno in še enkrat med tednom nepričakovano, in je zato res knežje odškodovan. Toda vsakrat ko se vrne, ga vidim, kako težka žrtev mu je to.
— Že posebno, ko mora imeti od tu zelo daleč do bližnje postaje, sem zajecljal, ko nisem vedel drugega, preveč oplašen, da pobije prav vsak moj ugovor takoj zopet v tla, komaj da se pokaže na dan.
«— O, nikakor, je rekla: Postaja je pa takoj tukaj zadaj, komaj pol ure daleč. Od t am dobivamo tudi vse potrebno, kolikor ne pridelamo na vrtu in ne prinese on s seboj.
Tega kneza sem potem naslednje dni pa vendarle večkrat premišljeval. Skoraj bi sam ne vedel, zakaj se mi je zdel tako maloverjeten. Kaj bi res v vsem velikem mestu ne bilo
najti primernega človeka, da nadzoruje učitelje njegovih otrok? Recimo tudi, da je bil mož že daleč sloveč pesnik, — radi mene lahko, ki sem poznal jako malo takih imen, — kako da je hotel knez, naj vpliva na mlade duše njegovih otrok ravno tak mračen mizantrop? In da je ta človek bil to, da se je videlo na prvi pogled in iz tega, kako je živel, in iz tega, kako je pisal. Ona sama mi je pravila, da so ga imeli naravnost za anarhista. Takih knezov pa, ki bi si naročevali v hišo kar od daleč anarhistov, če še tako teoretičnih, menda ni bilo, jih ni in jih ne bo veliko. Mogoče je vse na svetu, toda meni se je dozdevalo vseeno vedno bolj, da je gospodu pesniku njegovo bivališče za
dan na dan vendarle nekoliko preveč pusto in da se gre vsled tega včasih malo porazvedrit, — tem laže, ker ve ne samo, da ga ženica doma zvesto
pričakuje, ampak tudi, da ne bo v tako pustinjo izkušnjavca, celo če bi si ga želela.
Naenkrat mi je šinila pri tem misel v glavo: kaj če bi se enkrat sam prepričal? Zakaj, če ga zasačim, da se laže, potem je moja! Prav zato, ker stoji kakor bog pred njo, trešči taka vest tem močnejše v njo ... Morda bi se pozneje pač domislila, da je treba duševne velikane meriti drugače nego navadne ljudi, a v prvem hipu bi videla samo človeka in bi bila samo ženska. In če bi se pustila zavesti od prve strasti, bi potem
itak ne mogla več nazaj.
Da, s tako novico bi ji človeka ne podsekal samo, kakor sem rekel prej, ampak bi ga izpodnesel, bi ga na mah treščil ob tla, da bi se zdrobil — idol! In v to se je izplačalo splaziti se enkrat, in če treba še večkrat za njim. Ni bilo kavalirsko, a
bil sem pol nor, in vsako sredstvo mi je bilo dobro.
In sem storil tako. Njej sem rekel, da moram žalibog ravno v soboto v Trst, ker hočem doseči podaljšanje dopusta. To je bilo tudi res. Zdaj še celo nisem mogel proč, ko se je zasvetilo vsaj malo upanja pred menoj in sklenil sem, da si na vsak način izbojujem saj še dva, tri tedne. Žal mi je bilo sicer tudi samo za enkrat izgubiti teh dvoje, troje sladkih uric ž njo, a take dneve, ko je bil doma, ga vendar nisem mogel iskati
v Trstu.
Nisem se motil. Gospod pesnik se je hodil v Trst res samo zabavat ... Umel sem ga pravzaprav lahko: pravijo, da so umetniki vsi bolj ali manj perverzni; pred svojo ženo je hotel ta človek biti vedno in v vsaki stvari vzor, in ker je ostajal pri tem na pol lačen, se je moral nasititi drugje ...
| |||